Redakcija: 14:38, 19. september 2011 uredi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎V. Mara ← Starejše urejanje		Redakcija: 16:50, 19. september 2011 uredi razveljavi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎V. Mara Novejše urejanje →
Vrstica 2.529: kako bi bila utešena in bi zlahka ostala v samoti cele mesece ter bi pila nepretrgoma še vedno iz studenca one utehe . . . A sedaj je bila razočarana — miru ni bilo. Tisočkrat bolj je bila nesrečna. Njeno hrepenenje Vrstica 2.536: doslej ni umevala. Zaželela je nazaj svoje kdanje visoke misli, s solzami je prosila, naj se ~~zapr6~~zapró vrata njene duše, kot so bile zaprte nekoč, naj začuti tesnobo v prsih — samo da bi ne bilo te strašne razdvojenosti, da bi ne bilo tega boja in strahu . . . A bilo je prepozno. Pečat na tajnem svetišču njenega srca je bil ulomljen, sama je bila izdajalka svojega srca . ... Nenadoma je vstopila Tera. ~~„Mara, kaj pa vendar misliš?" — Iz~~ »Mara, kaj pa vendar misliš?« — Iz vzklika je zvenela razburjenost, žalost, strah in ljubezen. Po Mari je zaplulo kakor vihar. Dvignila se je s stola in začutila je, kakor bi se nanjo Vrstica 2.554 ⟶ 2.558: ponos. Skoro zaničljivo je ponovila Teri: ~~„Kaj mislim?!"~~ »Kaj mislim?!« In stopila je prednjo z vso odločnostjo energične ženske, ki sklene kljubovati vsakemu udarcu usode, ki nosi pekel v duši, pa ga pokrije z nebeško gloriolo., samo da ne bi svet pokazal nanjo, češ: kako je ponižana . . . ~~„Ka-aj mislim?"~~ »Ka-aj mislim?« Za korak se je odmaknila od prijateljice. Desnico je vprla zavestno na mizo; gladko čelo je nabrala v drobne gubice, iz katerih' je pa gledala odločnost, skoro trma, in izpod črnih obrvi sta vabila na boj dva ognjena meča. Tera je zajokala in se naslonila na mizo. Mara ni stopila k nji, da jo potolaži. Po preprogi je šla gorindol in čakala, da se Tera utolaži sama. ~~„Mara!"~~ »Mara!« V tem klicu je bilo toliko ljubezni, da je bila Mara zmagana. Stopila je k Teri in jo stisnila k sebi na divan. ~~„Mara, moram ti povedati, čeprav me~~ »Mara, moram ti povedati, čeprav me vržeš iz sobe in mi za vedno pokažeš vrata . . . Moram ti povedati, ker te ljubim! Drugi ti ne bodo povedali, dasi vse mesto govori — — —"« Mara je zatrepetala, lice ji je nekoliko pobledelo, ustnice je stisnila. Molk. ~~„Vse mesto govori!? Hahaha! Hinavci!"~~ »Vse mesto govori!? Hahaha! Hinavci!« Mara se je glasno zasmejala. A smeh ji ni prišel od srca. V prsih jo je rezalo kakor z nožem. ~~„Ti ga ne poznaš, Mara! On je varalica,~~ »Ti ga ne poznaš, Mara! On je varalica, ~~pustolov, igral bi se rad s teboj!"~~ pustolov, igral bi se rad s teboj!« ~~„Kdo je to rekel?"~~ ~~„Vsi, vsi tako pravijo, ker ga poznajo!"~~ »Kdo je to rekel?« ~~„Vsi, vsi! Kdo so ti vsi, kdo, povej!"~~ »Vsi, vsi tako pravijo, ker ga poznajo!« »Vsi, vsi! Kdo so ti vsi, kdo, povej!« V Mari je vstajal demonski odpor. Sedaj nalašč ne odneham in ga ne pustim, ne, nalašč ne! ~~„Vsi, veruj mi! Gospa svetnica, Drozdova~~ »Vsi, veruj mi! Gospa svetnica, Drozdova ~~Julka, adjunktova Fanica, Mici. . . no, vse."~~ Julka, adjunktova Fanica, Mici ... no, vse.« ~~„Hahaha, vse — vse in še Tera, kaj ne!~~ »Hahaha, vse — vse in še Tera, kaj ne! Nevoščljivost, hinavščina! Kaj se brigajo zame! Z Bogom Tera, o tem mi ne govori več!"« Mara je šla v stransko sobico, Tera si je pred zrcalom obrisala oči in žalostna zapustila budoar. Ko so se zaprle vrata za njo, se je vrnila Mara, zgrudila se na zofo in jokala kakor dete . . . * <center>* * </center> Po kostanjevih listih je ležal umazan prah, zagatna vročina je tiščala na mesto, ki je bilo v počitnicah izpraznjeno in neizmerno dolgočasno. Mara se je trudila celo popoldne pred zrcalom. Njena navada ni bila, da bi tratila cele ure za toaleto. Zavedala se je svoje naravne krasote in često se je oblekla izredno preprosto — ne sicer, da bi bila skromna, nasprotno: ker je prav ta ubrana preprostost povzdigovala harmonijo njenega stasa in lica. A danes je bila v njeni sobi pravcata izložba oblek. Petkrat je premenila bluze in krila, a bila je vselej nezadovoljna in čimdalje bolj nervozna. Njeno lice je bilo zadnje tedne nekoliko obledelo; toda danes ji je razburjena kri podplula obraz, da je cvetela in žarela — preveč. Ko si je spenjala lase, je čutila, kako se ji prsti tresejo. Kadar je udarila ura, je zadrhtela po vsem životu in se okrenila proti steni, če ni že prepozna k vlaku. Štiri popoldne. — Teta je prinesla kavo. Stare poteze na obrazu so igrale v zadovoljnem smehu in ni mogla zamolčati sodbe, ki jo je izzvala za pot pripravljena Mara: »Stric te ne spozna, tako si lepa, Mara!« Mara ni nič odgovorila. Segla je hitro po kavi in jo pila stojé. »Vsaj sedi; še eno uro je do vlaka!« Mara postavi kavo na taso in seže po vodi. »Pij no, tako je dobra!« »Prevroča! Ne morem!« Pogledala je v potno torbico, če ima vse potrebno s seboj, segla teti nekako zbegano v roko in rekla: »Z Bogom!« »Kdaj se vrneš?« »Jutri, pojutrišnjem — ne vem, kdaj!« Hitela je po stopnicah. Teta je pa pomočila suhe prste v kanglico z blagoslovljeno vodo in za njo kropila ter mrmrala tihe besede kakor molitev. Mara je vedela, da ima še dosti časa do vlaka, zato ni šla naravnost na postajo; izbrala je daljšo pot po samotni aleji. Hotela je samo vun, ker doma ni mogla več strpeti. Tako čudne poti še ni hodila. Bala se je, da bi jo kdo srečal, ker je bila prepričana, da ji ljudje razberó z obraza, kako je nalagala teto. Hitro je hodila; srce ji je plulo v viharju; zdelo se ji je, da nekdo hodi za njo in jo proseče vabi, naj se vrne; ni se upala ozreti; zakaj prepričana je bila, da kdo s prstom pokaže za njo in pošepeta spremljevalcu tiho besedo, kateri se oba glasno zakrohotata. »Hinavci! Sami lopovi, umazane duše, nevoščljive ženske! Ne meni se zanje!« To je bil drug glas, ki je prevpil prvega in ji milo-zvočno, z vsemi sladkimi akordi slikal ure, ki jih v kratkem doživi ob njem, ko mu bo brez strahu gledala v tiste ognjene oči in se napila tihe sreče za dolgo — dolgo ... In vtonila je njena duša v srečnih valovih, kljubovalna sila ji je dajala poguma in hodila je sanjajoč po aleji proti kolodvoru, pozabila solz, ki jih je jokala zaradi njega, ker je svet tako podel, tako nevoščljiv in velika vera v njegove ljubezenske prisege je zmagala strah, in hitela je k njemu kakor iz globoke teme bridkosti k jasni luči ... Kar se Mara stresne. Mrzlo jo izpreleti po udih. Na pokopališču sv. Erazma so zajokali zvonovi. Kakor bi jo bil kdo neusmiljeno probudil iz opojnih sanj! Koleno ji je klecnilo, noge so ji postale težke, da je komaj ganila na cesti. Čutila je, kako ji kri izginja z lic, pa se v vročih sunkih zopet vrača in zopet izginja. V grlu jo je stisnila grozna tesnoba; oči so ji postale meglene vsled solz in šla je trudnih korakov dalje in dalje in začutila je toliko nesrečo in žalost v srcu, da bi se sesedla ob potu in beračila pri mimohitečih za pomoč in usmiljenje. Tavala je kakor po labirintu, ni se več zavedala svojega cilja, šla je kakor nekdaj, ko so zvonovi svetega Erazma prav tako plakali, in so pred njo peljali vranci v črni krsti mrtvo edino srce, ki jo je ljubilo neplačano ... Mara je šla po aleji — izgubila je cilj. <center> * </center> Nageljni, katere je ljubila pokojna mamica najbolj, so veneli na njenem grobu. Kruta noga je stopila z okovano peto na gomilo in porušila kos zidca, iz katerega je rastel zimzelen. Mirti ob spomeniku sta bili prašni, listi sivozeleni in veli. Mara je zajokala na glas in se naslonila na grobnik. Kako strašno je bilo njeni duši očitanje trudnih rož na gomili! Vse hkrati so zašumele in zajokale po vroči ljubezni, ki jih je pred kratkim vsadila in jim prilivala, a je sedaj ugasnila, pozabila cvetja in pozabila najblažjega srca in njegove ljubezni ... Ko je roso deževalo nebo, so z usehlimi ustnicami lagali vrtovi žalostnim klicem iz groba, klicem: Kje je ona, kje je Mara, da se ne vrne, da ne pride, da je ugasnilo njeno srce v ljubezni do srca materinega ... Mara je bila uničena. Zvonovi so ji probudili spomin, uvezali so jo z vrvmi in kakor onesveščeno vedli h gomili, katere je bila pozabila, odkar je v nji zaplamtela strastna ljubezen do — njega. Ob grobu je ihtela in zdelo se ji je, da je vsa umazana, vsa nevredna, da ne sme blizu groba z nogo, ki jo je nosila na pota, na katerih je pozabila zapuščenega materinega srca ... Ali iz groba je šepetal še tisti glas, kakor nekdaj, vela je taista ljubav nad gomilo: materino srce je vse odpustilo, vse pozabilo ... Zvonovi so utihnili, v Marino srce je legal rosni mir, kakor na cvetočo pokrajino po prošli nevihti — — — — <center> * *</center> Odhajajoči brzovlak je zažvižgal. Prav pred Maro so se vsipali potniki s postaje. Vlak je bil zamujen. Maro je žvižg vlaka vrezal do mozga. A bil je to samo en val, velik in obupen, ki s silo naskoči obrežje, pa se hitro razblini po mirni gladini. Mara se je borila in se stoično-mirno pomešala med ljudstvo, ki je privrelo od vlaka. Pred seboj je zaslišala njegov glas. V trenutku ji je bilo, da bi skočila k njemu, se ga oklenila in mu potožila svoje gorje ... Prišel je civilno oblečen, kakor je zahtevala. Čakal jo je, da se odpeljeta — in sedaj jo morda kolne, ker ga je varala — Ah, saj ga ni! ... Ona je varala le materino srce v grobu in zato jo je zavedla noga na pokopališče in zato se ni mogla ločiti od materinega groba ... Bridko, strašno bridko ji je bilo ... »Oho, Šandor, v civilu? Sestanček, kaj? Kje? s kom?« »Vrag vzemi tak rendez-vous!« »Prokleto si slabe volje!« »Kdo ne bi bil slabe volje, če te vse vara! Vrag!« »Smola! Pa ne z Maro, kaj? Je-li ni bilo?« »Kajpadane! In toliko sem potrošil za šopke! ... A jutri večer pride moja zaročenka z mamo ter ostane tu štirinajst dni. To se pravi toliko, da je bila moja igra — zaman!« Mari je segla v dušo kakor z železnimi nohtovi okovana roka in strašno neusmiljeno iztrgala iz nje sladko — vero v poštenje in ljubezen ... == VI. Video meliora proboque ... == Včeraj sem bil na Turjaku. Ko sem se vračal skozi primeroma majhna vrata, ki vodijo skozi orjaško — kiklopsko — zidovje na dvorišče, sem postal pod mogočno večstoletno lipo. Vse je bilo mirno in tiho. Le od neke cvetne grede se je slišalo rahlo škrtanje vrtnarjeve lopate. Nad mano je lipa dehtela in v njenih vrhovih je monotonno šumelo. Vse živo je bilo čebel na lipovem cvetju. Naslonil sem se na ograjo in gledal v mogočna dva stolpa na vogalih grada. Visoko izpod strehe zevajo slepa okna, mrtve nekdanje strelnice, skozi katere so gledala nekoč žrela topov. Zdela sta se mi stolpa kakor mogočna vojskovodja — a vsa siva, omagana in — oslepela. Spomnil sem se Belizarja. Častivredna, junaška, vitežka sta bila pred stoletji — danes nista več moderna, danes sta starca, ki ju novi rod le še trpi, a ju ne čisla, ne ljubi. Tako iz radovednosti ju še pogleda ta ali oni, kakor pogledamo v muzeju — vitežki, jekleni oklep in šlem z velikimi zevajočimi očmi, v katerih sije tema tam, odkoder so nekdaj žarele ognjene oči, hrepeneče po boju in po krvi. Zamislil sem se v ta dva stolpa, in lipa nad mano je šumela romantične zgodbe davnih dni ... Zapeketala so kopita. Mogočni, visoki konji, vsi penasti in znojni so sicer trudnih, a ponosnih korakov stopali pred grad. Kladivo je udarilo na železne dveri, sluge so prihajali od vseh kotov, prijemali so konje za brzde in podržavali stremena, iz katerih so izmikali trudni vitezi noge. Orjaške so bile njih postave na konjih, in ko so šli skozi vrata, so hodili s težko nogo, velike ostroge so zvenčale, dolgi meči, skrhani ob sovražnikovih kosteh, so brenketali po kamenitem tlaku. Grajska gospa, za njo plemenitašice in gospodične, so jim hitele nasproti. Dolga krila so šumela čez dvorišče ... In prišla je gospa k prvemu junaku in se je oklenila njegovega oklepa. Temne lise so bile na njem — pobrizgan je bil s krvjo, ki je potemnela in se prisušila na jeklo. Pa ni vztrepetala. Njene mehke roke so se ovile krog jekla kakor mladi bršlinov brst mogočnega hrasta, in radosti trepetajoče ustnice so poljubile to mrzlo, krvavo železo ... Ljubila je in spoštovala moža, ki se je vračal, dovršivši veliko delo ... Pohitel sem po napetem strmcu. Na cesti sem zajezdil svojo kobilico. Ob levi šumeči potok, na obeh straneh zaraščeni gozdi. Mračne sence so ležale po cesti. Solnce se je skrilo za goro. Le na vrhu gore se je rumenilo bukovo listje v večernih žarkih. Samota. Nobenega voza, nobenega človeka. Glas podkev se je daleč razlegal. Meni se je pa zdelo, da nad mano šumi lipa še vedno romantične zgodbe, pozabil sem sedanjost, čudno navdušenje je preplulo moje srce, napel sem povodce, strastno stisnil konjiča, da je nejevoljen zahrkal in stresel z grivo pa se spustil v najhitrejši dir. Plaval sem čez sence, drevesa so bežala mimo mene, čul sem žvenket orožja, povodce sem stiskal kot bi držal za ročnik sablje — živel sem nekje daleč daleč v predstoletnih časih — — — v dobi velikih dejanj in mogočnih pokretov ... Danes sem truden. Davno že nisem bil na sedlu, in strastni dir mi je utrudil vse mišice, da sem čisto razbit. Kadar grem, se nerodno gugljem. Med svojimi nagelni — to cvetje imam najrajši — sem mislil šetati v jutro, ko je vzduh tako svež, ko so vsi cvetni listi, vse bilke pripognjene v kopel čiste rose, ko je vse tako vlažno, radostno solzivo krog mene, kakor bi božiča Najada dvigala lepo glavo z mokrimi razpuščenimi lasmi iz gozdnega tolmuna. Hotel sem se izprehoditi. Ni bilo mogoče, tako so me bolele mišice. Zato sem se skril v ulnjak, sedel k mizici in mislil, kaj bi započel. Vonj medu se je točil po revni kolibi, v panjih je šumelo in bučalo, iz žrelov so najpridnejše delavke že krepko letele na pašo. Skozi lino sem videl vejo jablane, na kateri se je skrivalo za listjem nekaj drobnih jabolk. Na licih so imela jabolčka rdeče lise. Skozi veje jablane se je videlo drugo drevje, ki je v mirnem koprnenju použivalo rosne kristale in voščilo jasnemu solncu dobro jutro. Ta okolica, mir, šumljanje čebel in balzamični vonj — vse to učini, da ne vidiš v kolibi črvivih desk, da se ne zmeniš za pajčevino nad glavo v kotu pod stropom. Tu je zame kotiček, ki ni na prodaj nikomur. Le pridite v moj tihi tuskulum, vse vam odstopim, čisto vse: otomane, da vsnivate po kosilu, težko hrastovo mizo v zasenčeni sobi, da se nakvartate ljudski ob nji, vrt in senčnico, utico na hribcu, bele stezice v gostih sencah — vse vam prepustim — samo ulnjaka ne. Tako tesen je, nemoderen, nekoliko že visi, bogve, kateri prednik ga je postavil, leseni plohi v pritličju so črvivi — morda bi se vam zdelo celo neugodno v tej bajtici, ker ste vajeni velikih mestnih oken, parketa, udobnih pisalnih miz, lepih, moderno popleskanih sten, na njih velikih podob v težkih zlatih okvirih — da, neugodno bi vam bilo in pripognili bi se pri nizkih vratcih, pogledali na to čudno zmes na mizi, kjer ležé razmetani časniki, leposlovni in politični, romani raznihm odernikov, filozofija, estetika — pa moj brevir; na koncu mize pod lino sloni ob velikem mehurju tobaka zvesta tovarišica v ulnjaku — prava, pristna češka — gipsovka — to bi pogledali s priklonjenim hrbtom skozi nizka vratca in bi se nejevoljni obrnili in skoro s studom rekli: Ta kaos! — — — Oblaki dima so se vlekli počasi skozi lino in izginjali. Slonel sem v kotu in gledal beletristično zmes na mizi. Cankarjev »Živeti« je dišal po vzduhu beznic, kjer se kvarta in kadi in vino poliva, Meškovi »Zvonovi« so plakali kakor njegovo otožno srce, Govekarjeva »Marjanica« je skočila kakor mačka (!) k oknu, Zofkina »Nada« modro modruje, pa bo bržkone zamodrovala, Doljanov junak dr. Vever pri mizi omahne in se zgrudi na tla od suhe bolesti, Vrchlicky »Vedri noči« hodi po dolgi cesti, pa ne ve pravzaprav s kom in koliko jih je in kdaj je hodil — Marcel Prevost popisuje čisto nepotrebno pariške zakonske bonvivante, mojo »Maro« držijo železni kremplji za dušo — — vmes pa mogočno, kakor s Sinaja, grmi 70. psalm: Quoniam non coquovisti litteraturam, introibis in potentias Domini — — pa obupen stavek Sokratov, ki ga je izustil po strastni disputaciji z zofisti: δοχώ μοι είδέναι τό, χαλεπά τά χαλά ... Kakšen svet v moji ulnjakovi kolibi! Kaos, bohu-vabohu — labirint . . . In to meni ugaja. To je tako velikanski svet, ne svet, to je morje brez dna, kamor se potaplja moja duša v zlata vrednih mirnih urah, potaplja se z vso energijo — pa se vrača težko dihajoča na površje — dna pa ni dosegla — in ga ne bo. Brezdanje je to morje — — Danes me je obšlo neko čudno čuvstvo. Večkrat me je že obletavalo kakor vešča, pa sem se ga otresel. Danes se ga ne morem. V prste mi sili in ven na papir. Morem je zapisati; če ugleda beli dan, ne vem. Uredniki so čudni možje, svoje glave imajo in celo pravice, pa škarje in debelo pero, namočeno v črno tinto. Bodi, zapišem, kar čutim ! Tako mi je pri srcu, kakor človeku, ki plava čez široko jezero, pa se sredi ustavi in jaha vodo ter počiva. Pod njim — ni tal, kroginkrog pa široka gladina z majhnimi valovi. Truden je že nekoliko — in nehote se ga loti strah, čuden, obupen strah in vsili se mu vprašanje, da li bom priplaval na suho? Lotil se me je neki Čuden strah sredi naše beletristike. Morda je vzrok včerajšnja

Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama