Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Vrstica 3.218:
omrežju, poizkuša, nateza in — zmagan
odhaja.
 
Tedaj vstopi postaren mož; lice mu je
bilo silno markantno, čelo nagubano od
Vrstica 3.223 ⟶ 3.224:
da bi človek vstal, stopil k njemu in mu
podal roko ter ob prvem srečanju rekel:
„Servus»Servus, amice!"« Pod pazduho je tiščal zveženj
časnikov in podolgasto škatljico. Ko
ga je blagajničarka zagledala, se je zjasnilo
Vrstica 3.233 ⟶ 3.234:
— bržkone. Skrila je škatljico vkljub temu
varno pod pult.
 
Neznanec je sedel k moji mizi in vljudno
pripomnil: „Dovolite»Dovolite, tu je moj stalni sedež."«
Vesel sem ga bil. Nisem se motil. Dve uri
sva sedela, in ko sem odhajal na vlak, sva
si stisnila roki. Da sva pa sedela še dve
uri, bi se bila razšla: „Z»Z Bogom, amice!"«
 
Hitel sem proti kolodvoru in seboj sem
nesel rešeno uganko, katero sem zaklenil
Vrstica 3.246 ⟶ 3.249:
mi iztrga in oskruni, kar sem upravkar varno
shranil.
 
1.
== 1. ==
 
Krog dekliške osemrazrednice je bilo
živahno. Pred pročeljem na velikem trgu,
Vrstica 3.254 ⟶ 3.259:
ljudski, so samozavestno stali v gručah
po trije in štirje ter glasno govorili. Nekateri
so se molčemolčé izprehajali, roke v žepu,
da so kazali težke verige pri urah, in pri
vsakem koraku so s peto podrknili po tlaku.
Vrstica 3.272 ⟶ 3.277:
je slonelo nekaj kmetiških ženic. Pisane
cajnice so držale na rokah. Nekatere so
jedle štruklje, ki se dobedobé pri branjevki po
pet krajcarjev. Blizu vrat je stalo dvoje elegantnih
kočij, po asfaltu je šetalo nekaj
mestnih dam, ponosno in samozavestno, ter
se oziralo pomilovalno na nemodno toaleto
mater-tovarišic iz provincije.
 
Dasi je bilo živahno, nebo čisto in jasno
— ponoči je deževalo — zrak krepilen,
vendar se je bralo na licih vsepovsod neko
čakanje, neka tajna radovednost, skoro bi
rekli — strah.
 
Tiho in mirno šolsko poslopje se oživi.
Skozi vrata prične vreti pisana množica
deklic. Na trgu so bili v trenotku pretrgani
vsi pogovori. Vse je hitelo proti izhodu,
vse stopalo na prste. Kmalu je bil posejan
šolski trg s pisanimi krili, velikimi in majhnimi
slamniki. Smeh in veselje, poljubi se
čujejo, drobne, bele roke segajo v tolste
in potne, ali v žuljave in ogorele starišev;
po vseh ulicah plava živahna reka; nekateri
se poizgubé v bližnje restavracije, drugi
hité v prodajalnice, meščanske deklice pa
v spremstvu mater, starejših sestra ali starih
varovank naravnost domov — nekatere radostne,
ker se nadejajo daril za lepe uspehe,
druge žalostne, ker se bojé resnega očetovega
lica pri obedu, ko pregleda izpričevalo
...
 
Mnogo jih pa seveda odhaja samih. Nekatere
so že tako velike, da bi se jim zamalo
zdelo, če bi jih kdo čakal; kratkih
kril se sramujejo. Druge nimajo nikogar, ki
bi utegnil potratiti dopoldne, da čaka na
šolarico.
 
Na predmestju sv. Pavla pri mostu se je
poslovila Vanda od svoje prijateljice. Želela
ji je vesele počitnice, potem sta si podali
roke in si jih nekako graciozno pa vendar
energično stiskali ter se ločili.
 
Vanda je šla čez most na predmestju
sv. Pavla in se potem obrnila na desno po
ozki pešpoti, ob kateri so rasli kostanji. Po
travi v senci dreves so se prekopicavali
gologlavi in bosonogi otročaji, otroški vozički
so stali v sencah, ob njih so žedele
zgubane starice, gugale vozičke in brezizrazno,
kakor naveličane življenja, gledale
v zvitek kričečih otrok.
 
Vanda se ni ozrla. Njena hoja ni bila
več hoja šolarice. Dasi je nosila še prikrajšano
krilo, je bil vendar njen korak — sicer
prožen, pa ne otročji — samozavesten in
premišljen. Ni bila velika, pa vendar vitka
in lepe rasti. Po hrbtu daleč daleč ji je
segala bujna kita kostanjevih las, ki so bili
na koncu speti s skrbno zavezano široko
petljo.
 
Blizu konca predmestne ulice je krenila
v nizko hišico. Nad vrati je visel grozd iz
kositra in za njim je bil napis: <i>»Gostilna pri sladkem grozdu«</i>.
 
Med vrati v gostilniško sobo je Vanda
obstala. Noga se ji je zaustavila in na njenem
sanjavo-idealnem obrazu so se zarezale
poteze nevolje. Studil se ji je duh, ki je
v poletni vročini zoprno dihal iz gostilne.
Bila je prava priskutna mešanica, ki jo tvori
polito vino, žganje in dim smrdljivega tobaka.
Pri nepogrnjeni mizi je sedelo nekaj golorokih
delavcev, ki so zdravili prepito noč
in govorili grde besede. Sirov dovtip je
pozdravil Vando.
„Mama!"
Vanda se je obrnila med vrati, ko je
poklicala mater in šla skozi nasprotna vrata
v stanovanje. Bogato ni bilo, a bilo je goropaden
kontrast napram gostilni. Nobenega
praška, nič navlake, vsaka stvar v redu,
veliko cvetja po skromnih lončkih in vazah,
mala knjižnica, kjer so bile v najskrbnejem
redu razpostavljene njene knjige.
Takoj za Vando je priracala v sobo debeluhasta
mama. Obraz je bil prerdeč, rokava
je imela do komolcev zavihana in tolste
roke je vpirala ob mogočne boke.
„No, kje je izpričevalo?"
Govorila je z glasom, kakršnega dobi
človek, ki mnogo kriči in se prepira.
Vanda je mirno podala materi šolsko
listino. Njene nekoliko otožne oči, v katerih
je bilo brati veliko hrepenenje po oddaljenih
ciljih, so vdano in pokorno gledale v lice
materi, ki je oblastno razgrnila izpričevalo
in brala.
„Sedaj si dovolj učena! Popoldne greva
k šivilji, da ti naredi dolgo obleko. Sedaj
je konec večne šole in treba je, da mi pomagaš.
Tako velika si že — pa za nikakršen
prid pri hiši!"