Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama

ni imela vodnika, ki bi ga bila obsevala bl^šč

in slava Janeza Evangelista!

Najneprijetneje pa se je pripetilo v Rakovniku

pred cerkvijo. Po poroki, ko se je gosposka

in mrtvaško -f~ trudno. Stari Sodar je ravno z

mlado svojo ženico hotel stopiti v voz.

slutnja se ji polasti duše.

moje?» odgovori mož. Bil je navzlic vsej svoji

sladkosti smešna, ostudna prikazen. Toliko

zaljubljeno dobrikal okrog preuboge trpinke,

ki je bila sedaj za življenje priklenjena nanj!

Pri cerkvenih vratih je prežal cerkovnik Tine

in pričakoval, da bi mu svatje kaj darovali.

Z gladnimi pogledi je premeril svata za svatom

in z nekako umetno sramežljivostjo spravljal,

kar se mu je stiskalo v radovoljno roko.

cerkvenih vratih je hipno priskočil: »Kaj ukazujete,

gospod Sodar? No, ali ni bila cerkev

Sodar? No, saj pa take poroke ne bomo več

učakali, to sam Bog ve, da neb

V tem je bilo pristopilo tudi nekaj druge

vse, bi rada vedela, komu zvoni. Kdo je umrl,

ki se je plazila po Nižavi in Višavi! Pa saj

morate vedeti?«

»Kdo?« zdihne Meta.

gori. Pa sem mislil, da veste!«

pred pogledom. »In kaj mu je bilo?« zastoka v

smrtni grozi.

ker bi sicer naš duhovni oče ne pustili zvoniti!«

»Ustrelili Jezus, Marija!« Na zemljo bi se

bila zgrudila, da je ni prestregel oče, ki pa je

bil v tistem trenutku blesdejši od zimske odeje,

ki je krila pokrajino.

Bil je tožen povrat iz cerkve. Nevesta je

ležala brez zavesti v vozu, svatje pa so si

s takšnim milovanjem, ki je dosti zbadljivejše

od očitnega zasramovanja.

Spomin na ta dogodek je ležal potem nad

svatovščino, kakor leži časih nad cvetočo ravnino