Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama

strune grmele in brnele. Izpraznila se je jedilnica.

Mladina se je sukala po ozkem prostoru,

ob strani pa so sloneli starejši svatje ter —

zabavljali, da je ženitovanje dolgočasno, da tudi

jed ni preslastna in da je smešno, če se poroči

tako star človek z mlado krasno žensko y %. d.

Pri mizi sta ostala samo, hišni gospodar

in stari ženin Lovre Sodar. L e t ž se je nekoliko

— večnem spanju, iz katerega se do sedaj še

ni prebudilo človeško bitje.

Ko je Lovre Sodar videl, da ne more

ženice svoje ogreti, je pričel sebe ogrevati; proti

ne govoril in ne razobešal hišnih skrivnosti,

Ernest Malec nanje niti mislil ni rad!

Meta je z drugo družbo vstala in skrivaj

šla iz sobe. Menila je, da je ni opazil nihče.

leta ter se usušila kakor travnata bilka v jeseni,

je hitela za hčerjo. Dohiti jo v sprednji sobi.

»Kam greš, Metka?» vpraša boječe. Ni se

ji upala pogledati v trpeči obraz.

če še dalj časa ostanem tu! Prodali ste me

staremu možub

Poslednje besede je samo vzdihnila, ali

vendar jih je culo materino uho. Vsa se je

je časih sam dejal, da je žena njegova tako

tiha, da skoraj ne ve, je li oženjen, ali ne!

vse drugače!*

»Sedaj je dognanob reče hči zamolklo,

življenje. Filip (to veste, da je moral umreti!)

je dejal pri priliki, da mora človek časih živeti

Meni je dano tako življenje z mrtvim srcem,

in sam večni Bog ve, kako ga bom doživela!*

cvetje in drug svatovski lišp s sebe.

Potem pa je sedla ter s suhimi očmi zrla v

mrak in občutila z vso grozno težo nesrečnega

in mladi svet je plesal in se smejal, kakor

bi nebeška radost kraljevala pod to streho!

Notar Sodar je bil že tisti dan velik revež.

Ce je le izpregovoril besedico s tem ali onim

razkazovala ogrodi svoje in ga neprestano preganjala

z zaljubljenimi svojimi pogledi.

življenje na njeni strani bo pa tudi — tožno

dolgo!« — Ta misel ga ni hotela več zapustiti

drobile v njej od dna proti vrhu iskram

enake pene.

v življenju!«

Ko se je družba odpravila na ples, je vstal

tudi notar s svojo soprogo. Pred vhodom v

plesalnico ga je zadržala.

»Ti se že danes dolgočasiš!« zastoka Murnovka

in z nekako deviško sramežljivostjo ga

pogleda.

»Kako si moreš kaj taeega domišljati!«

odgovori hladno.

»Zdi se mi tako!« reče in gorko —• kakor

bi storilo mlado dekle — se mu oklene roke.

Sram ga je bilo. Čakala ga je še hujša zadrega.

»Poljubi me enkrat, Nande moj!» zašepeče

stara nevesta.

»Moj Bog, tu pred ljudmi!« zdihne Nande

in obledel je kakor prazen prt.

hipu se je stari devici napolnilo sivo oko z

vodo in vsak hip se ji je grozila izliti mala

ploha solz po licu.

»saj je dosti, da imamo že eno nesrečno nevesto

danes!»

Iztrga se ji in odhiti iz sobe. Na pragu ga

sreča vitez Lanski.

»Kam greš, notar?«

»Si li preveč pil? Ali si pa prepoln vroče

ljubezni, hal,'ha!«

Najrajši bi ga bil pobil na tla, tega pijanega

bedaka, toda zavoljo družbe mu ni smel ničesar

odgovoriti.

Stopivši na hladni hodnik si misli: «Odslej

boš vsemu svetu v posmeh!« Bila je jasna noč

zunaj. Mraz je pritiskal in na nebu so mrgolele

zvezde tako trepetajoče^.kakor bi jih tudi zeblo.

»Vrag me vzemi, če se ne bojim, da bi

prihodnje moje življenje ne bilo podobno jasni

zimski noči, v kateri vse drgoče od mraza, še

zvezde na nebu!»

Po telesu ga je pretresal mraz, ali v možganih

mu je gorelo. Na steklo pri oknu je

pritiskal vroče čelo, da bi se mu ohladilo.

V sobi pa je Vekoslav Kožica trpinčil

klavir, da so se mu debele, kaplje utrinjale po

kadriljo s tistim ponosom, kakor bi jo bil vodil

— na dvornem plesu!

Tudi Bogomir Lesovej je prišel na ženitovanje.

Davno je že bil ukrenil razrešiti vezi, v

marsikaj, ali tolažil se je, da nravnost ne dovoljuje,

da bi snubil hčer tistega, ki mu je

tako rekoč umoril očeta. Smrt Filipa Tekstorja

ga je potrdila v naklepih, ki se je bil že prej

ko jo je prvič ugledal. Izprva se je branil vplivom

njenim. Ali prijazni sprejemi v stari plemenitaški

hiši so ga prečudno osrečili. Prej je menil, da

je demokrat, da je človek enak človeku, naj se

v družbo gosposko. Vedel je, da se je

njegovo nepopolno in nesalonsko vedenje

opazilo, ali niti pogled, niti smehljaj ga ni spominjal

nikdar na to, da se ne vede vselej po

kazala iz vsega njegovega vedenja, neprijetna.

Kje živi na svetu ženska, ki bi j i kaj tačega

neprijetno delo! In če bi se bil Terzit zaljubil

v Pentesilejo, junakinjo mogočne krasote, bi se

mu sebi v šalo nastavljala mreže, v katere ga

je morala zasačiti prej ali pozneje.

Nekdaj sta bila sama v sobi. Stopila je

bila pred ogledalo ter si z roko, na kateri se

Tedaj je omenjeni cvet padel iz

njenih las ter se polagoma spustil po njeni

obleki na mehko preprogo, ki je stala na njej.

Kontesa ni hotela ničesar opaziti, dasi je v

tiho, tako tiho, da je Bogomir s'težka

čul njene besede:

Zdi hnil je za njo: »Gregor Lesovej!*

Oba sta se spominjala pradeda njegovega,

ki je nekdaj morda ravno v tej sobi nosil s

sabo bolno svoje srce!

Obrnila se je proti njemu in njeno oko se

je uprlo nanj nekaj trenutkov. Koprnel je

A to^ kar je menil, da je ljubezen, bilo je morebiti

samo — usmiljenje!

»Gospod Lesovej,« je dejala nato, »midva

sva pač odrastla — otroka.«

Glas ji je bil zopet trd, kakor bi se sramovala

mehkote svoje.

Od tedaj je živel Bogomir Lesovej v nekaki

duševni omamljenosti. Kjerkoli je bil, povsod

zavleče usta, pokaže z roko proti spodnjemu

koncu ter pomenljivo zamežika.

haNhab reče zadovoljno in tako glasno, daje

tudi Ana umela njegovih besed pomen. Po

bledem obrazu se j i razgane kakor rdeča tpnčica,

ki pa takoj zopet izgine.

Ko Malec ničesar ne odgovori, dostavi:

Ernest Malec je odgovoril to srdit, ni mu

bilo prav, da se je govorilo o tem.

»Naj je, kolikor hoče,» pravi Sodar lahkodušno,

»kolikor je dolgov, toliko jih je preveč.

pomaga! Potem bodeta dva srečna človeka več

pod tvojo streho, Malec, hal ha!«

Malec se ni hotel smejati!

»Smej se, ali ne» — in Sodar dvigne

jih tako dobro h kruhu spravil. Bog živi!»

Trčila sta s kozarci.

Tu spodaj pa je bil Bogomir v hudi stiski.

Sam ni vedel, kako bi pričel govorico. Dekletov

sedaj olehčavala notranjo bolest. Ko Bogomir

ni ničesar izpregovoril, je dela lahno:

vse, kar ji je vedel prvi hip odgovoriti. Obrnila

je v stran obrazek, ali Lesoveju vendar ni

mogla prikriti solz, ki so ji zalile oko.

Ozrla se je zopet proti njemu. Skrčilo se

mu je srce in že se je bal, da bode omagal,

kjer mu je počival cvet, ki se • je nekdaj

kakor kaplja rdeče krvi spuščal po njeni

sem Vas ljubil!«

Kako težko je izrekla te besede!

da to ni bila ljubezen! Človek ne pozna vselej

svojega srca! In kakor megle po nebu se izpreminjajo

naši občutki. Ljubezen se ne da

izsiliti!«

Vedela je, da pride ta hip. Ali da bode

tako gorjup, tega ni vedela. Poslednja kaplja

srca, bi mu se bila morala smiliti, tako uboga

je bila!

brezsrčno, »zakon brez ljubezni je življenje z

mrtvim srcem! Zategadelj Vas prosim, pozabite,

vsakdanjostjo,-«je človek tako ustvarjen, da

l&hko pozabi na to, kar je bilo.«

»Pričakovala sam /Vas časih, poprej! Ali

sedaj že ne več! Morebiti XTas pozabim!«

V bolesti in trpljenju je to govorila.

sem že delal nekoliko pokore. Tam pri prepadu

je bilo! Saj veste, tisti dan, ko sva gledala v

globoko ravnino pod sabo!»

škofa, preblagega Janeza Evangelista!« je dostavila

trpko.

bi ga bil s pismi, ki sem jih imel v rokah,

lehko spravil na beraško palico! Da ga nisem

spravil, se ima zahvaliti yam, gospodična Ana!«

»Vedela sem, da smo izgubili imetje!«

Vdano je nagnila glavico.

ljubim Vas. A poteirijko se mi je razjasnilo obnebje

srca, sem stal nekega dne zopet pred

kjer so za večno zakopane. Vidite, to je

bila moja pokora, to je bila moja žrtev, ki

sem jo posvetil spominu /vašemu! Ali srca

svojega /Vam žrtvovati ne morem!«

Bistro ga je pogledala!

ste mi bili dolžni! In sedaj se mi zdi, da^Vas

bom laglje pozabila, nego sem mislila. Zbogom,

gospod Lesovej!«

sobe ter prosil, da bi smel ž njo plesati.

Vstala je in odšla. Z olebžanim srcem je vstal

tudi Bogomir. Kmalu potem je zapustil Nižavo^

skrivaj, da se niti poslovil ni!

Tu pri mizi pa sta sedela starca in še

vedno pila.

In ko oni ničesar ne odgovori, pristavi še:

»Kaj hočeva! Ljubezen je ljubezen!«

V sosednji sobi pa je razbijal Kožica po

klavirju in pari so se vrteli in smejali so se in