Redakcija: 18:20, 19. september 2011 uredi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎3. ← Starejše urejanje		Redakcija: 18:34, 19. september 2011 uredi razveljavi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎3. Novejše urejanje →
Vrstica 3.792: čutila samo to, da je pripovedoval nekaj grdega. A te govorice ona ni umela. ~~Poleg njega je bil oni komi, kateremu~~ Poleg njega je bil oni komí, kateremu je morala prinesti trikrat črne kave, ki je govoril sam s seboj in se tako silno opotekal, kadar je šel iz sobe. Zaradi njega je ubila kozarec, ker jo je vedno lovil za roke. Bogve, kaj je bilo temu človeku . .. Ah, te luže, te ostudne luže po tleh! Da, kakšno je bilo krog polnoči! Kako so Vrstica 3.805 ⟶ 3.807: ona se je smejala, kakor drugi, na glas in bučno. ~~Cim živeje se je vzbujal spomin na~~ Čim živeje se je vzbujal spomin na prejšnji večer, tem bolj je bila Vanda razočarana. Mama ji je pravila o ~~„ekstra~~»ekstra-sobi"«, o finih gospodih, ki bodo zahajali vanjo. To bodo ~~Čisto~~čisto drugi ljudje, kakor v navadni pivnici, kamor Vanda ni šla nikoli, najmanj pa zvečer. Od tam je ~~cula~~čula tudi krik in petje; pa je zaklenila vrata, sedla h knjigi in mirno čitala, ne da bi jo šum kaj motil. Navajena ga je bila. ~~Ko je pa cula o gospodih, si je domišljevala,~~ Ko je pa čula o gospodih, si je domišljevala, kako modro in učeno bodo govorili, kako bo ona tiho prisluškovala in izvedela lepih zanimivih stvari. Govorili bodo o politiki, o volitvah, kar se toliko piše po listih, in Vanda bo iz modrih ust ~~cula~~čula modre pomisleke ter bo s tovarišicami govorila kot učiteljica, ker same ne bodo imele te prilike. Vrstica 3.833 ⟶ 3.837: celo o nji zložil pesmico in jo dal tiskat! Kolika čast! Kako bodo druge zavidne, in kako bo ona ponosna .. . Vse to je sanjala tedaj, ko je prenašala svoje malenkosti iz sobe ter pripravljala prostor za goste v ~~„ekstra~~»ekstra-sobi"«. ~~Toda snočna „otvoritev" je bila grozna~~ Toda snočna »otvoritev« je bila grozna toča na njene zelene trate v puščavi. V njej se je pojavil grozen odpor. Ni se sramovala Vrstica 3.846 ⟶ 3.852: na kmete — samo da ne pride več v tako družbo. Trdo je sunila stol od mize, da doseže pometajoč dosti daleč. Vse, kar je bilo na Vrstica 3.862 ⟶ 3.869: čudna misel ji je vstala v glavi. Roža, snoči tako lepa, tako dehteča — danes ostudna in umazana od smeti, kjer je ležala ... Umazana roža — čudna misel .. . Skoro prestrašila se je te misli, in ni vedela, zakaj. Zato je urno delala, da bi se raztresla, in spomin se ji je zbudil na ~~Zaneta~~Žaneta. ~~Žane —. Najlepši od vseh Kako ima~~ Žane —. Najlepši od vseh. Kako ima lepe lase, skodrane. Ni tako neokusno počesan kakor drugi. Kar genialni so njegovi Vrstica 3.874 ⟶ 3.882: besede, se je Žane nagnil parkrat do nje in ji začel šepetaje pripovedovati druge stvari. Tako pesniški je govoril, o cvetlicah, citiral je verze in par izvrstnih dovtipov ji je povedal, da se mu je morala smejati. Kadar ji je govoril, je upiral vanjo oči. Ona ga ni gledala; le včasih je dvignila pogled vanj, pa ga je morala hitro povesiti. Oči ima tako čudne, tako goreče, da se je kar bala. Kljub temu je Vanda čutila, da ji ni neugodno, če misli na Žaneta. Sicer jo je že prej ogovarjal, ko je šla mimo njega v šolo; večkrat ji je dal sladčic, ko je prihajala v trgovino. Toda ona je hitro vse pozabila in nikdar ni mislila o njem. Danes pa misli, in to ji ugaja. Edino on je imel nekak nimbus v družbi, in Vanda je srečala v srcu boječo željo, da bi Žane še mnogokrat prišel in še govoril z njo šepetaje, kakor parkrat snoči. Ob taki tajni želji je Vanda pospravila. Hladna megla je použila zlokobni vzduh, zopet se je lahko dihalo v sobi. Mizo je pogrnila z belim prtom, stole je porazvrstila ob nji, sobica je bila zopet prijazna, kakor bi zli duhovi, ki so v jutru nevidno plesali svoje orgije, izbežali in utonili v valovih meglenega jutra. Vanda je šla na vrt. Od gredice do gredice je hodila s počasnim korakom. Cvetje se ji je priklanjalo prepojeno s težko roso. Tuintam se je stresel cvet, z njega je padlo, kot bi se osuli biserji na tla, in dvignil je glavo ter z briljantno kapljico, ki se je še svetila v njegovem kelihu, pogledal Vando. Ona je pa segla z drobnimi prsti po cvet in ga utrgala ter ga povezala v šopek. »Dobro jutro, gospodična!« Vanda se je hitro sklonila; roka ji je rahlo zadrgetala, da ji je skoro padla utrgana cvetka na tla. »Dobro jutro, gospod Žane!« »Kako ste spali, Vanda?« »Tako, za silo! In Vi?« »Ah, komaj par ur! Zvlekli so me še v kavarno. Tem ljudem ne more človek uiti. — Komu trgate šopek, gospodična?« Žanetovo lice je bilo izmučeno. Truditi se je moral, da je govoril rahlo in ljubeznivo. »Komu? Sebi.« »Ali daste meni eno cvetko?« »Ste premalo pridni; predolgo ...« »Žane, ste kaj bolni?« Mama se je oglasila na pragu. »Malo že, gospa!« »Pojdite na kozarček konjaka. Izvrstnega imam!« Žane je šel v sobo, Vanda za njim, in mama je prinesla steklenko konjaka in čašico. »Vanda, le nalij in postrezi!« Mama je odšla. Hčerka je natočila čašico, Žane jo je naglo izpil in si prižgal cigareto. Vanda je napolnila vazo z vodo in postavila šopek na mizo. »No, katero cvetko daste meni?« »Kar izberite!« Primaknila mu je šopek. »Ne, Vi jo morate izbrati!« »Saj ne vem, katera Vam bolj ugaja.« »Od Vas vsaka!« Vanda ga je pogledala in njene oči so srečale tisti pogled, katerega se je snoči bala. Hitro je povesila oči in v lice ji je hipoma postalo gorko. »To nalašč trdite! Ne verjamem Vam! Le sami si izberite!« »Nikakor! Če je ne daste Vi, je ne maram!« Žane je govoril s čudovito iskrenostjo. V njegovem glasu je bilo nekaj mehkega, prosečega. Vanda je posegla po najlepši vrtnici in mu jo položila na mizo. Nato je sedel in povabil Vando, da tudi sede. Žane si je pričel sam natakati konjak, pil je čašico za čašico, prižigal vedno nove cigarete, z lic mu je izginila bledoba, oči so mu čimdalje bolj žarele, govoril je drhteče, šepetaje. Vanda se ga je zopet skoro bala. Nekaterekrati je odšla po vode in vračala se je z nekim strahom, ki ga ni umevala. Žane si je zopet natočil. »Lepo Vas prosim, nikar več!« Kakor otroku je ušla Vandi ta prošnja. Ustrašila se je izrečene besede. Žane pa je izlil konjak na tla, razširil roke proti Vandi in vzdihnil: »Vanda, ti si moj angel!« In odhitel je iz sobe. == 4. == „Haec est virgo sapiens . . . " Z visokim glasom je povzel antifono samostanec in za njim se je oglasil zbor menihov. Zveneli so glasovi pod mogočnim svodom in se točili po kapelicah pa se poizgubljali proti velikemu altarju, kjer je trepetala rdeča luč, kot bi jo vznemirjale peruti serafov, ki drgetajo pred Kraljem v skrivnostni hišici. In prihajali so glasovi drgetajoč pred altar in tam so kakor valovi onemeli in utonili v prahu pred Neskončnim. Tri ženice so sedele v cerkvi tistega popoldneva. Vrglo jih je svetovno morje že davno iz sebe. Bile so zanj razbite šajke, ki morajo na breg pod sekiro preziranja, se morajo umakniti vitkim, s svilenim baldahinom pokritim gondolam. Izvrglo jih je svetovno morje, a na obrežju jih je sprejelo usmiljeno zavetje, odkoder se edino varno preplove Aheron. Drobne stopinje so se začule po cerkvi. Ob stranskem zidu je hitela skozi mračni zrak, ki je dišal po kadilu, vitka postava. Trikrat so jo zadeli solnčni žarki skozi barvana okna in vselej je pospešila korake, kakor bi se bala, da je ne izdajo motni žarki, da ne prodero skozi njene nemirne prsi in odkrijejo tam silni vihar, ki divja in jo muči na smrt. Vanda je hitela v kapelico za altarjem. Mesec dni je poteklo, odkar je bila zadnjič tukaj. Tedaj je prihajala skoro vsak dan, ne za dolgo, samo za časek, za nekaj minut. Prihajala je kakor otrok v materino sobo, kakor otrok, ki nikdar ne praša, ali smem, ki nikoli ne potrka, ki upa k materi, naj čuje ali spi. Takrat je bila ona tu doma, čutila je, da ima neko pravico do tihe kapelice, čutila v sebi tudi dolžnost, da ne sme miniti dan, da ne bi prišla v vas semkaj. Mesec dni je ni bilo — in šele na pragu tihe hišice se je zavedla, kako grozno se je v kratkem mesecu izpremenila. Nič več ni bila otrok, tisti dobri in naivni otrok, ki gre k materi samozavestno, poln trdnega upa, ki ga vsak krik na ulici, vsaka nezgoda, vsaka trda beseda prižene k materi. Na pragu je obstala. Iz pod stropom visečih treh srebrnih src so se dvignili visoko čez steklo trije rdeči zublji. Radovedno so se dvignili in pogledali njo, katero so ožarjali še pred kratkim vsak dan, a so jo sedaj že pogrešali tako dolgo. Vandi je zastal korak, srce se ji je vzburilo, počasi počasi je stopila skozi vrata, varno, po prstih; njene velike oči so se vprle v Madono in plaho prašale: Ali smem? Klecnilo ji je koleno in zdrsnila je na pisani tlak pred podobo Tiste, kateri je nekdaj toliko zaupala, kateri je toliko potožila, in katera ji je napajala vselej dušo z nedolžnim blaženstvom. Iz njene roke je prejemalo njeno srce kelih, iz katerega je pilo čisto, v svetu nikdar umevano roso, ki poji in krepča samo limbarje. Objel jo je mističen duh skrivnostnega svetišča, razblinil se je hrupni svet, odpadel je od nje umazani prah z ulice, duša seje razstala s telesom, roke so se sklenile in se kakor nedolžna molitev dvignile proti Madoni. V trenotku ji je bilo vse jasno. Zunaj v šumu je bilo gluho njeno srce za tiste tajne glasove, ki kakor rahli timbani pozvanjajo v človeku in ga vodijo ob mračnih prepadih; njeno oko je oslepelo, vse ji je bila ravna pot, nič ledu, nič sklizkih stranpotic. In zdaj ji je bilo vse jasno. Zatrepetala je, začutila je strašni nemir, zaumela praznino v duši in tisto grozno žejo, ki jo trpi človeška boljša narava tedaj, ko je izpila strast zadnjo rosno kapljo iz keliha čistega limbarja. Iztreznila se je od tiste omotice, s katero so jo opijanile one oči, katerih se je izprva tako bala; da, te oči, ti pogledi so prodrli skozi nedolžni sneg njenih grudi v svetišče njenega srca in tam so palili in žgali to, kar ji je doslej bilo svetega. Spomnila se je rože med smetmi, strah ji je pretresel mozg, in tiha tolažba jo je objela, ko je z mirnim srcem lahko govorila, da ni še pohojena roža, da se je je samo oprijel cestni prah, v katerem je živela in izgubljala vonjavo zadnje dni. .. Obmolknili so glasovi na koru, stopinje menihov so Vando predramile. Se enkrat je uprla proseče rosne oči v altar, še enkrat

Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama