Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama

Nekoliko streljajev pod železniško postajo

Grčavo, o kateri se je govorilo v prvem poglavju,

Globoko pod njim se vije nam znana Rakovška

dolina in modra reka po njej. Od nekdanjega

skriti v gozdu, sta oddala konja ter peš korakala

potem med vrtovi proti graščini. Stopivšemu

žive duše ne bilo v poslopju: vladala je znana

smrtna tihota, ki navadno vlada po aristokratskih

ljubeznivostjo:

 

kontesi se bodete vendar poslovili!«

 

krajšo obleko.

 

 

»Nisem še bila pri njej, kar sem prišla iz

 

Takoj se obrne grof k Bogomiru in reče

Vas hočem z materjo rajne svoje grofice, s

 

tako, da se je moralo čuti iz naglašanja njegovih

besed, da hoče mlademu znancu izkazati visoko

 

Kontesa Lina je takoj hitela proti oknu in

ostre črte po obrazu in kaka ljubezen ji je

zažarila v očeh! Pred starko se je zgrudila na

kolena in z nekako sveto strastjo je pritiskala

Skrbeče je povpraševala, kako je danes kneginji,

če ji solnčna vročina ne škoduje, če so ji vestno

mogočno zibala na solnčnatem polju, mogočno

in ponosno! Pa sem si dejala, taki smo bili,

ž njo, da ošabna ptica strmoglavi potem v

silni propad! Tako je z nami! Gospod Bog nas

 

Videla je, kako je silila dekletu solza v

dano gledati v zorno ravnino in, kar je še

mileje, gledati v zornejše tvoje oko, ljuba,

 

Med solzami sta se smejali.

 

 

»Jaz sem,« odgovori grof Anton, pristopivši

svojega prijatelja, gospoda Lesoveja z Višave!«

 

»Lesovej, Lesovej!« in kneginja se živo

obrne k Bogomiru, ki je bil z grofom pristopil,

ime! Bog, pomagaj mi vendar! Pot življenja

mojega je že tako dolga, da so mi njeni pričetki

a jaz sem pozabila njih imen! Lesovej! To je

krasno, da me obiščete, ki sem stara in vsej

 

Bogomir ji poljubi roko.

 

»Lesovej,« prične kneginja zopet, »to ime

 

»Na Višavi je gospodar, mama!« dostavi

Lenart, oče tvoj, dragi mi Anton, semkaj v

Sotesko. Prišlo nas je kakor prepelic, če se

pričelo v gradu in nekaj tednov ni prenehalo.

A ti, ljubi Anton moj, si bil tedaj še otrok in

francoski. Tu v Soteski pa smo živeli radostno

in na ledu nižavskega tolmuna smo imeli svoja

 

»Vse, svetlost! Samo ljudje so pomrli!«

»Drugi rod je nastopil! Kaj je naravneje

nego to? Rod človeški je kakor list na veji.

 

Gledala je nekaj časa pri oknu v globoko

življenja. Sin je bil gospodarja na Nižavi;

rdečih, cvetočih lic je bil, in v našo družbo je

sapa zanesla v gosposki, po francoski šegi

ostrižen vrt! Gospod Gregor smo mu rekali in

radi smo ga imeli, dasi nam ni bil vrstan po

rodu. Ali sem Vam že pravila, kako sva se

 

nam, mama!«

 

dvor grofa Lenarta, je prišel tudi gospod

Gregor, da bi se poslovil pri nas. Srečala sva

Pazno se je ozrl na vse strani. Nikogar ni bilo

čuti. Nekje iz obleke je vzel v beli papir skrbno

zavit rdeč cvet. Kje ga je dobil v zimi, ne

obledel mu je bil obraz, da se mi je zelo, zelo

mi Vi, kontesa, podaste še enkrat roko, potem

Zopet se je pazno ozrl na vse strani in mi

potem vroče poljubil roko, da se mi je popolnoma

kontesa, čemu naj se poslavljam pri druzih?

odhajal po stopnicah navzdol. Spodaj pri izhodu

se je obrnil še enkrat za mano; jaz pa sem v

tistem hipu pritisnila rdeči cvet na ustna in pri

srcu mi je bilo tako bridko, da bi se bila najrajša

potem pa mi je za vedno izginil iz pogleda. Moj

Bog, bili smo še vsi otroci tedaj in gospod

Gregor je imel morda komaj osemnajst let; ali

tedaj je vedel, da ločijo naju visoke, neprestopne

stene. Prosil je samo, da bi se ga morda

spominjala časih. Pa sem ga hitro pozabila!

Vidite, gospod Lesovej, to je bila prva ljubezen

 

Pristavila je še: »Bog ve, če še živi gospod

pozneje o njem. Morda ste ga poznali?«

 

»Po Vaših besedah, svetlost, sodim, da je

bil to stari oče moj Gregor Lesovej, ki je bil

gospodaril na Nižavi. Dolgo je tega, kar je

 

»Vidite,« odgovori kneginja živahno, »saj

pol stoletja in v zemljo moramo vsi! Ali to

vas dolgočasi, otročički, to vas dolgočasi!

 

 

»To je krasno, to je krasno!« se razradosti