Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Vrstica 4.068:
še pred kratkim vsak dan, a so jo sedaj
že pogrešali tako dolgo.
 
Vandi je zastal korak, srce se ji je vzburilo,
počasi počasi je stopila skozi vrata,
varno, po prstih; njene velike oči so se
vprle v Madono in plaho prašale: Ali smem?
 
Klecnilo ji je koleno in zdrsnila je na
pisani tlak pred podobo Tiste, kateri je nekdaj
Vrstica 4.080 ⟶ 4.082:
svetu nikdar umevano roso, ki poji in krepča
samo limbarje.
 
Objel jo je mističen duh skrivnostnega
svetišča, razblinil se je hrupni svet, odpadel
Vrstica 4.098 ⟶ 4.101:
se je od tiste omotice, s katero so jo opijanile
one oči, katerih se je izprva tako bala;
da, te oči, ti pogledi so prodrli skozi nedolžni
sneg njenih grudi v svetišče njenega
srca in tam so palili in žgali to, kar ji je
Vrstica 4.106 ⟶ 4.109:
lahko govorila, da ni še pohojena roža, da
se je je samo oprijel cestni prah, v katerem
je živela in izgubljala vonjavo zadnje dni. ...
 
Obmolknili so glasovi na koru, stopinje
menihov so Vando predramile. SeŠe enkrat je
uprla proseče rosne oči v altar, še enkrat
so se dvignile višje njene bele roke, v duši
je začutila tihi mir, rosa je padala na oprašeno
rožo in z varno stopinjo je Vanda šla
iz svetišča ...
 
Pod stopnjicami jo je srečal Žane. Odzdravila
mu je komaj vidno. Bila je zamišljena
in na njenem licu je trepetalo nekaj
svetega, česar ne upa oskruniti najbolj frivolna
roka.
 
Žane je postal in gledal začuden za njo.
Toliko žensk je poznal, nudile so se mu,
za njim so hodile, samo roke je iztezal po
njih, pa jih zopet pehal od sebe, kakor mu
je bilo pri volji. Vanda — Vanda ni ženska!
Mesec dni je žrtvoval ure in večere samo
nji, opuščal je zabave zaradi nje, v kavarno
ni zahajal, ker je ona prosila, — in vendar
je Vanda tako neizmerno visoko nad njim,
dajo gleda vedno še samo od daleč, kakor
zvezdo, kakor nekaj komaj dosegljivega ...
 
Ujezil se je in šel v gostilno. Pil je divje.
V trenotku se je v njem zgenilo nekaj dobrega,
blagega; on je pa to zatrl, strast je
zmagovala. »Angel ... haha, angel — Videli
bomo! ...«
 
V pozni noči se je Žane vračal domov
in govoril sam s seboj.
 
== VIII. Na prodaj ==
 
== 5. ==
 
Žane je zjutraj vstal precej kasno.
Bilo je prvega avgusta. Zunaj je
ležala globoka rosa po vrteh, ki
so jo pili s hlastnimi požirki, da
se okrepčajo za vroč poletni dan. Dvigale
so se rože, odpirale čase cvetja, da ne bi
zamudile ure, ko jim je bilo dano, da se
skopljejo in umijejo ter pokrepé za poletni
dan, ki jim bo trosil izpod neba žgočih
žarkov in čez ograjo pouličnega prahu.
 
Žane je vstal. V njegovem srcu ni bilo
rose, v njegovi duši so bile trudne misli,
kakor zvenele rože. Poloblečen je šel k
pisalni mizi, nad njo odtrgal list stenskega
koledarja: debela številka <big>1</big> se je prikazala.
Žane se je je ustrašil. Prvega! Na mizi
polno dela: grmada kupčijskih pisem, nedokončani
računi, zapričeta bilanca za mesec
julij — vse je gledalo vanj z velikimi očmi,
ki so klicale: Delo, delo, delo! Žane je
čutil, kako ga tira k mizi dolžnost, poklic;
jasno mu je bilo, da je pretekli mesec mnogo
ur zapravil; kes se je dvigal, v njem se je
porajala moč, ki ga je silila, da kar sede
in se loti nujnega posla. Hitro se je umil.
Voda mu je bila pregorka. Šel je na hodnik
in natočil druge. V rokah je čutil, kako
trudna, kako vroča je njegova glava.
 
Sedel je k delu. Prelistal je najnujnejše
stvari ter jih položil predse, da drugo za
drugo hitro reši. Delal je komaj eno uro.
Toda že je začutil silno utrujenost. Posel
mu ni šel od rok; v njem je vstajala neka
grozna zdvojenost, misli so begale po glavi,
v prstih je čutil nemir — moral je odložiti
pero in nervozno je hodil po sobi!
 
Iskal je miru. Ni ga bilo. Po umu so
mu bučale grde misli; snočni večer se je
oglasil z vsem hrupom. Zdelo se mu je,
da vonja tisti vzduh, kjer je pred nekoliko
urami še peval s prijatelji in polijal vino,
kjer se je smejalo z divjim grohotom besedam
in stvarem, ki zbežé pred belim dnevom,
ki iščejo polmračnih sob, polnočnih
ur, ki prihajajo iz kipečih kozarcev in se
zasesajo v človeško meso ter palijo in žgó
v njem vulkane strasti, ki vse umažejo, česar
se dotaknejo, vsakega zastrupé, kdor se
pobrati z njimi.
 
In danes so že odplule — kot fantazmi
— in poskrile so se, kakor bi se zavlekle
v črne luknje pred jasnim solncem, katerega
ne trpé. In Žane v svoji sobi — in njegovi
tovariši — bogvekje po mestu razkropljeni
— vsi želijo, da bi snočnega večera ne bilo;
lažejo si, da so bile sanje, utajiti si ga hočejo.
Ne morejo! Prilepil se je na njih pete,
kakor umazana ilovica, ovil je njih dušo z
bičem, kronal je njih srce s trnjem in v
njem zapustil sledove, kakor vihar na poljani.
Vse nerodno, vse razmetano in razmešano.
Segel je na ustnice — bile so suhe.
Zabrisal se je na njih iskreni smeh in začrtani
sta bili v njih dve bridki izmučeni
potezi, kakor dva madeža, črna in neizbrisna.
Snočna strast je izsesala jasni ogenj iz oči,
obsenčila jih s temno zaveso, strah je ugnala
vanje, da so bile nemirne, da so plaho gledale
v tla in se bale srečati čistih ognjev.
 
Žane je bil zle volje. Obstal je zopet
ob mizi, delo mu je očitalo krivdo; jezen
se je udaril ob čelo, segel po konjaku in
strastno izpil nekaj čašic, potem pa zopet
sedel in pričel delati.
 
Pijača ga je vsaj na videz umirila in mu
dala moči, da je hitreje teklo nekaj časa
pero in so se misli urejale in poglabljale v
pisma. Ali vroče mu je bilo! Ozrl se je proti
oknu in zapazil, da je zaprto. Hitro je odpahnil
okno na stežaj. Še je bilo nekaj
jutranjega, svežega vzduha. Dobro mu je
del čisti zrak in zopet se je vrnil k mizi.
 
Sredi začete številke mu je zastalo pero.
Iz sosedovega vrta je zadonel čist in jasen
smeh, kot bi zapeli srebrni kraguljčki.
 
»Vanda!«
 
Žane je odložil pero, naslonil se na stol
in se globoko zamislil. Srce se mu je razburilo,
po njem je vse drhtelo, in zopet pa
zopet je priplul skozi okno Vandin smeh.
 
Pred kratkim, ko je hodil po sobi in je
ječalo njegovo srce v bridkem kesu, je še
proklinjal vse ženske, budil stud in zaničevanje
do njih, proklel Vando hinavko, ki
gre v cerkev, se vrača iz nje potuhnjeno,
ga sreča in mu komaj odzdravi, samo da
ga bolj draži, bolj mika in prelestneje zapeljuje.
Sedaj je pa samo ta čisti glas, ta
otroški smeh iz mirne duše, samo ta je zadostoval,
da je odločno ugovarjal svoji
lastni sodbi. Žane se je pokesal in v duhu
je bil na kolenih pred Vando ter je prosil
odpuščanja, da jo je sodil tako nizko, tako
zločesto.
 
Kaj bi dal, da bi se mogel on tako zasmejati!
... In spomnil se je dni — pred
malo leti — ko se je on tudi smejal; ko
se je veselil jutra, želel solnca in rož, ko
je vstajal vsak dan čilejši, vsak dan mlajši.
In sedaj ni več teh dni. Koliko jutrov se
je ustrašil samega sebe, kolikokrat se je
gabil samemu sebi, poslušal očitke probujene
vesti, sklepal in prisegal, da se vrne
iz močvirja na trdno belo cesto. Toda vselej
je prišla noč, ugasnilo je solnce, zažareli
so ognji strasti, prilil jim je vina, poiskal
tovarišev — in vnovič je padal in se pogrezal
v blato. Drugo jutro je pa vnovič
zdvajal ob svoji volji, zdvajal ob svoji moči.
Počasi se je privadil blatu, ugodna mu je
bila nesnaga in brodil je po lužah z neko
slastjo, brez studa.
 
In vendar se ni še pogreznil čez glavo.
Do vratu je tičal v močvirju. In danes je
ta smeh, ta neizmerni kontrast dveh src in
dveh duš vplival nanj mogočno. V njem se
je zgenilo nekaj dobrega. Čutil je, da prihaja
od nekod, iz daljnih krajev, da prihaja
polagoma in vzdržno, kakor iz puščave, iz
tiste zavržene pustinje, kamor je prognal in
proganjal dan za dnem — vero v krepost.
Dà, vera v krepost, v močno voljo, vera v
zmage, je prihajala k njemu; plula je na
zvokih Vandinega smeha, vedno bliže in
bliže: cinizem je bežal, nerad, z uporom.
In prihajala je ta vera v krepost vedno
bliže in bliže; Žanetu se je vžigalo v srcu
tiho hrepenenje po tisti zapravljeni veri,
njegovo srce se je odpiralo in koprnelo ...
 
Prišla je vanje vera v žensko krepost,
prišla je v podobi Vande same, in tam je
vpihala pod kupom pepela, kjer so gorele
divje, grde strasti, še tlečo iskro in živo,
sicer boječe, je prodrl skozi pogorišče gorak
plamen ljubezni.
 
Žane tega čuvstva tako ni še nikoli spoznal.
Ljubezen, močna, pa ne divja, ljubezen
gorkega ognja, ki pa ni razdeval in použival,
ki je grel in zidal, ta ljubezen je
vstala v njegovem srcu.
 
Vrnil se je v one večere, med tiste ure,
ko je sedel ob Vandi. Sedel je ob njej
umazan, strasten, bil je hinavec, iskal je
sebe, nje in njene sreče ni iskal. Vendar se
je vračal od nje srečen, vračal se je kakor
iz templja boginje, kjer se je vselej očistil
nekaj peg, kjer se je nasrkal skrivnostnega
vonja, ki ga je veselil drugo jutro, ki mu
je bil sladak. In sedaj mu je očitalo spoznanje
grozni greh, ko je hodil k temu
svetišču kot morilec z dinamitom, da ga
trešči v ta sveti tempelj ter poruši v njem,
vse kar je svetega, krepostnega.
 
»Ne, nikdar! Vanda, jaz te ljubim, ljubim!« Ustrašil se je, ko so se vrata odprla
in je prišla mama k njemu.
 
»Žane, dva moža sta v prodajalni in
prašata, zakaj nista prejela naročenega blaga.
Ali se je pismo izgubilo? Morda si pa ti ...«
 
Materino oko je zapazilo na sinovem
licu nemir in zadrego. Prepričana je bila,
da leži pismo na njegovi mizi še neodprto.
Svarila bi ga, a ni upala. Samo njene rosne
oči so bile glasni klicar.
 
»Gotovo se je izgubilo; ta vražja pošta!
Sam grem do njiju in ju potolažim.«
 
Sin je šel mimo matere in vprl pogled
v tla. Vedel je dobro, kako dalekozorne
so materinske oči, zato se jih je bal in ni
upal pogledati vanje.
 
V prodajalni je govoril kupcema na srce,
jezil se na pošto, ukazal jima natehtati in
zaračunil vsakemu vinar ceneje, da bi ju
potolažil. Zakaj moža sta trdila, da ni mogoče,
da bi se bilo pismo izgubilo, in trdila,
da gresta poslej drugam, kjer dobé vsako
pismo ...
 
Žane se je vrnil v svojo pisarno, pogledal
po pismih in kmalu dobil dotični list
in z njim še par drugih — same naročitve
— vse še zapečatene.
 
— Torej srce in dušo mi je že ubilo to
življenje, a sedaj mi bo pa razdejalo še
hišo ... Ne, dovolj je! Nazaj na belo cesto,
in z mano bo hodila — Vanda!
 
== 6. ==
 
Štiri dni je presedel Žane ob pisalni
mizi. Delal je v pozno noč in zjutraj je
vstajal ob zori. Ko se je pošteno lotil, mu
je šlo delo spretno izpod rok; a uvidel je,
kako zelo je trgovske posle zanemaril. Bil
je dosti bistrega duha, da mu je bilo jasno,
kam pride, ako bo trgovino zanemarjal.
Štiri dni se ni genil iz hiše.
Ko je po kosilu počival, tedaj so pa
misli vasovale pri Vandi. Vleklo ga je z
vedno večjo silo do nje; k oknu je hodil,
da bi jo videl. Če se je pa prikazala na
vrtu, se je hitro skril za gardino. Sklenil je,
da se popolnoma umiri in potem stopi pred
njo z resno in pošteno besedo.
,Ekstra-soba' pri Vandi je bila med tem
časom slabeje obiskana. Prihajalo je nekaj
gostov, a se niso dolgo mudili. Imeli so
svoje pomenke, in Vanda je čutila čedalje
bolj, kako silno je pravzaprav ponižana, ko
sedi v kotu in čaka, kdaj bo ta ali oni naročil
zopet pijače. Njene iluzije o lepih in
duhovitih družbah so se razblinile. Njeno
srce je začutilo kakor še nikoli silno zapuščenost.
Ob takih trenutkih je slonela pri
oknu in v njenih prsih se je dvigalo hrepenenje
po tistih očeh, katerih se je bala, radi
katerih je skesano molila v kapelici pred
sliko Madone. Čutila je dobro, da se je v
njej nekaj zgodilo, neki prevrat, da ji iz
srca nekaj pronica z mogočno rastjo, česar
doslej še ni poznala.
Da, dekliško srce! Saj je vsako enako.
Pod rahlo gredo je spalo lepo zlato zrno.
Vsega je imelo dovolj: dovolj vlage —
vroče srčne krvi, dovolj življenske sile v
sebi, dovolj prostora v srcu. Samo nečesa
je še nedostajalo. Samo solnca. Gorkih
solnčnih žarkov je bilo treba vsuti na to
gredico, gorkih in jasnih, ki bi prodrli skozi
zrahljano prst srca, potrkali tam na zlato
zrno in to bi se zbudilo, bi začelo kaliti,
boječe bi pogledalo na površje in skoro
ozelenelo ter hitro rastlo in širilo liste, tvorilo
stebelce in kar čez noč bi razpočilo
popje in bi se pokazali prvi rdeči listi mladega
dehtečega cveta.
In prišlo je solnce. Morda marčevo, tisto
prelestno, zapeljivo, po katerem hrepeni celo
zimo skrita kal. Pokliče to solnce koprneče
zrno, da vzklije, vzcvete — in tedaj se tako
rado solnce skrije, mrazovi pridejo, in prezgodnji
cvet leže v grob.
Prišlo je solnce za Vando. Žanetove oči
so prodrle v tihe lehe njenega srca. Kleno,
zlato zrno ljubezni je tam počivalo in ne bi
se genilo morda še dve, tri zime in ostalo
bi krepkejše, plodnejše.
Tako pa je prišlo kar ponevedoma. Njegove
oči so trkale zapeljivo na zaprto ljubav,
trkale so mesec dni, prodirale čedalje
globlje in globlje, dokler se ni vzbudila
ljubezen in pognala nežno, čisto kal.
Vanda je hodila poslej zopet slednji dan
v temno kapelico. Pred kratkim je molila,
da bi bila srečna v šoli, da bi ji uspela
naloga, molila je za mater, večkrat molila
nekako iz navade, iz neke potrebe, da gre
povasovat v kapelico, kakor otrok pribeži
k materi brez vzroka, oklene se njenega
krila, pogleda ji v oko in zopet beži vesel
na igrišče. Sedaj je hodila Vanda z boječimi
koraki; nosila je seboj težko srce. Sama
sebi se je dozdevala, da se je silno postarala,
zmodrila. V kapelici se je čisto za