Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Vrstica 4.377:
je dosti bistrega duha, da mu je bilo jasno,
kam pride, ako bo trgovino zanemarjal.
 
Štiri dni se ni genil iz hiše.
 
Ko je po kosilu počival, tedaj so pa
misli vasovale pri Vandi. Vleklo ga je z
Vrstica 4.385 ⟶ 4.387:
da se popolnoma umiri in potem stopi pred
njo z resno in pošteno besedo.
 
,Ekstra-soba' pri Vandi je bila med tem
»Ekstra-soba« pri Vandi je bila med tem
časom slabeje obiskana. Prihajalo je nekaj
gostov, a se niso dolgo mudili. Imeli so
Vrstica 4.402 ⟶ 4.405:
srca nekaj pronica z mogočno rastjo, česar
doslej še ni poznala.
 
Da, dekliško srce! Saj je vsako enako.
Dà, dekliško srce! Saj je vsako enako.
Pod rahlo gredo je spalo lepo zlato zrno.
Vsega je imelo dovolj: dovolj vlage —
Vrstica 4.417 ⟶ 4.421:
popje in bi se pokazali prvi rdeči listi mladega
dehtečega cveta.
 
In prišlo je solnce. Morda marčevo, tisto
prelestno, zapeljivo, po katerem hrepeni celo
Vrstica 4.423 ⟶ 4.428:
rado solnce skrije, mrazovi pridejo, in prezgodnji
cvet leže v grob.
 
Prišlo je solnce za Vando. Žanetove oči
so prodrle v tihe lehe njenega srca. Kleno,
Vrstica 4.428 ⟶ 4.434:
se genilo morda še dve, tri zime in ostalo
bi krepkejše, plodnejše.
 
Tako pa je prišlo kar ponevedoma. Njegove
oči so trkale zapeljivo na zaprto ljubav,
Vrstica 4.433 ⟶ 4.440:
globlje in globlje, dokler se ni vzbudila
ljubezen in pognala nežno, čisto kal.
 
Vanda je hodila poslej zopet slednji dan
v temno kapelico. Pred kratkim je molila,
Vrstica 4.445 ⟶ 4.453:
sebi se je dozdevala, da se je silno postarala,
zmodrila. V kapelici se je čisto za
gledala v oltar; njene ustnice so bile kakor
okamenele. Le iz srca je puhtelo nekaj iskrenega
kvišku, plapolalo je z lučkami vred,
iztegalo nevidne roke in prosilo, naj doseže
neki cilj, katerega si ni bila prav v svesti.
Prosila je vselej za Žaneta. Pa vselej se je
ustrašila te molitve. Skoro grešna se ji je
zdela. In zato je skrbno molila samo za to,
da bi bil priden, da bi bil dober in srečen ...
Odkar nista občevala, je ustvarila njena domišljija
iz Žaneta vzor. Sama se je vračala
očiščena iz svetišča, z njeno čistostjo je
odsevala slika Žanetova v čarobni luči. Nič
napak, nobenih dvoumnih besedi, nič zlobnega
ni bilo več na Žanetu. V tihi noči je
sanjala o njem, kako mu trga rože, kako ji
on pripoveduje lepe stvari, kako mu streže,
ker ga boli glava. Njeno deviško srce je
zaljubilo to ustvarjeno sliko svojelastne razvnete
domišljije, zaljubilo jo je z mogočnim
in čistim plamenom ...
 
== 7. ==
 
Težka sopara je tiščala na mesto. Po
cestah so konji bredli prah. Ljudi ni bilo
skoro nič na ulici. Še tisti, kateri so imeli
opravka in so morali na vzduh, so hodili
leno, z razpetimi solnčniki in razoglavi s
potnim čelom. Vandina mama je v ohlapni
bluzi sedela za mizo in dremala. Muhe so
brenčale pod stropom, v tolpah sedale po
mizi in srkale kapljice, ki so se sušile tuintam
od razlite pijače.
 
Nekoliko prihuljeno, prav tihotapski pride
v sobo krojačka. Njene majhne oči so bliskoma
pregledale vsak kotiček v veži in
sobi. Ko je videla, da je brez skrbi, je sedla
prav tikoma gostilničarke in jo zbudila s
komolcem.
 
»Mica, kako je?«
 
»Zadušila bi se kmalu, taka žiga je. Pa
— uh —«
 
»Kako je, to mi povej?«
 
Mežiknila je in pokazala na trgovca soseda
in na duri Vandine sobe.
 
»Kaj vem? S takim otrokom ni nič. Gosti
so redki, ker se ne zna vesti. Danes sem
jo že do dobra oštela.«
 
»E, drugi naj bodo, kjer jim drago. Žaneta
se drži!«
 
»Prav tega ni bilo že teden dni. Ne bo nič!«
 
»Oh, Mica, škoda, da imaš oči in ušesa!
Jaz pa vse drugače vem. Koliko ti imam
povedati!«
 
Mica se je oživila, njene oči so se razširile,
premaknila se je ob mizi in radoželjno
gledala v krojačko.
 
»Viš, danes ...«
 
»Čakaj, kako sem pozabila! En kozarček,
jeli?«
 
»Mica nikar, saj nisem potrebna!«
 
Krojačka se je branila, pa Mica je le
hacala — z litrom po vina. Ko je izginila
v klet, se je zasvetilo lice krojački in polslišno
je rekla:
 
»Le prinesi ga, le! Misliš, da bom zastonj
pošte prenašala za tvojo punco. Uh,
kako pa!«
 
»Viš, danes dopoldne sem šla po eno
cikorjo, ker sem videla, da je Žane v prodajalnici.
Saj je bilo več ljudi, zato sem
čakala, da je bil Žane prost in da je moral
on postreči. Ko mi je dajal cikorjo, sem ga
pogledala naravnost v oči in ga tiho poprašala:
kako je bilo zadnjič pri »beli lisici«.
 
Ali so ga izpreletavale barve!
 
Koga, kako? kje? tako je nekaj balandral.
Pa sem mu hitro zaprla sapo, ko sem imenovala
par prav posebno nedolžnih babnic.
Le čak me, Žane, sem rekla, jaz bom pa
vse Vandi povedala!
 
Povem ti, da nisem mislila, da je tako
neumen! Celo pest bonbonov je pograbil
iz škatle in mi jih porinil v cekarček: »Kati,
tiho bodite!«
 
Rdeč je bil pa naenkrat kakor ogenj in
kar iz rok mu je vse letelo, tako je bil
neroden.
 
Nato sem odšla s cikorjo in bonboni —
pa nad staro, nad mater.
 
Ne zamerite, sem rekla, če Vas pobaram,
kdaj boste ravnali svatbo!
 
Ta me je začujeno gledala.
 
I, no, saj celo predmestje sv. Pavla govori
— še farovška Katerca —, da vas Žane
Vando vzame!
 
Vando! Prvič slišim! Ah, veste, Kati,
naj jo le! Sicer je sila mlado dekle, a je
pridno in hišico bo imelo. Toda naj bo
katerasibodi, da se le oženi. Mene fant silno
skrbi. Ta peklenska družba in ponočevanje
ga bo gotovo pripravila ob vse. — Torej
zares menite, da Vando!
 
Nič ne menim, saj vem. Tako sta drug
za druzega, kakor ustvarjena. Boljše pa tudi
ne dobi, tako Vam povem. Poštena kakor
zlata vaga, pridna kot mravlja, lepa pa tudi
kot svetnica v tronu. Pa nikar ne zamerite,
z Bogom!
 
Stara je še za mano stopila in mi naročala,
naj ji le še kaj povem, pa da ne bo
zastonj. Cel štok sladkorja mi je obljubila,
kaj, Mica? Cel štok, premisli!«
 
Mici je lice žarelo. Bila je v skrbi samo
za Žaneta. Vanda bi morala ubogati; nje
še ne bi prašala ne.
 
»Povem ti pa tudi, če ti ne vidiš in ne
veš, da je tudi Vanda že vsa njegova.«
 
»Rees?«
 
»Ali je ne slišiš, kako poje, kadar je
sama? Ko taka-le dekleta začnó tako-le popevati,
potem je srce že zapetljano. Parkrat
sem jo srečala, ko je šla mimo Žanetove
prodajalne. Kako je kradla z očmi okna in
nekoga iskala. Koga neki? Stare menda ne?
Torej, Mica, Bog daj srečo!«
 
Pili sta navdušeno, pili več kot sicer.
Starici sta se glasno smejali in celo predmestje
je moralo mimo njunih jezikov —
kakor skozi šibe ...
 
<center>* * *</center>
 
Pod večer tistega dne je sedela Vanda
v sobi pred odprto knjigo. Brala je Ketteja;
njene misli so obvisele na drobni pesmici:
 
<poem>
No časi so minoli,
zbežali na potok boječ
— — — — — nikoli
midva se ne vidiva več ...
</poem>
 
Zdela se ji je pesem, kakor bi čitala
pismo Žanetovo: »Nikoli midva se ne vidiva
več!« Ali ne bo morda kar v kratkem dobila
bel listič, in tam bo Žane citiral tole
pesem ...
 
Vanda je bila nesrečna. Začutila je dobro,
kaj se pravi vzbuditi in vzdramiti v srcu
tisto čuvstvo, ki je doslej počivalo in spalo
mirno in tiho, pa je bilo naenkrat vzdramljeno, ter je pričelo vstajati in rasti kvišku,
vedno više in više, ter se bočiti in širiti po
srcu, dokler ga ni čisto napolnilo. Sedaj bi
bila rada vdušila ta čut, rada bi bila majčkena
šolarica, ki še pestuje punčke in s
tinto umazanimi prstki s silnim trudom spisuje
prve naloge. Podprla je lepo glavo,
po kateri so se vsipali bujni lasje, kakor bi
sence legale na doslej tako jasno čelo ...
 
V veži so se oglasili moški koraki. Vanda
se je zgenila. Srce je vztrepetalo, zaželela
je in se zbala hkrati. Če je on, če vstopi?
Z lic ji bo bral, da je bila pri njem, da je
nanj mislila. Ne, tega ne sme vedeti. Zatopila
se je v knjigo, podprla glavo z obema
rokama in čutila je, kako ji vtripljejo žile na
senceh. Vročina ji je plula v lica.
 
Vrata se odpró. — Žane je stal sredi
sobe.
 
»Prosim, kaj želite?«
 
Malomarno je zastavila vprašanje, kot
praša točajka kateregakoli gosta.
 
»Četrtinko vina!«
 
Tudi Žane je vojeval vojsko, da je takisto
malomarno odgovoril. Sedel je k mizi,
vzel časnik in brez zanimanja listal po njem.
 
Vanda je sedla k drugi mizi in navidezno
čitala dalje Ketteja.
 
Molk nekaj trenutkov.
 
»Kaj berete, če dovolite, da prašam?«
 
»Ketteja. — Ali ste ga Vi že brali?«
 
»Deloma. Soneti so zelo lepi.«
 
Zopet molk.
 
Žane je bil razočaran. Tudi njegova domišljija
si je naslikala Vando še popolnejšo,
kakor je bila, in prepričala ga je ta domišljija,
da bo Vanda razkrilila roki in se zjokala
na njegovem srcu, ker ga tako dolgo
ni bilo. In sedaj ta mraz, ta ledena zima.
 
V duši se mu je dvigalo zaničevanje do
ženstva, vera v krepost je bežala plašna od
njega. Sedaj naj se odloči.
 
»Vanda!«
 
Mehek je bil ta glas in tresoč.
 
»Vanda, ali Vam je bilo kaj dolgčas po
meni?«
 
»Nič!«
 
Vanda je vprla od knjige pogled v Žaneta,
in to je njemu očitno dokazalo, da
Vanda laže. Žane je vstal in se ji približal.
Rahlo je prijel njeno mehko roko, pogledal
ji v oko in iskreno zaprosil:
 
»Vanda, lepo te prosim, nikar me ne
muči! Ali res nisi mislila nič name?«
 
»Vsak dan sem molila za Vas!«
 
Molila! Tako mu še ni govorila nobena
ženska. Molila! V njem se je zgodilo nekaj
nerazumljivega. Zdelo se mu je, da je Vanda
obdana z gloriolo, odmaknil je svojo roko
od njene, kakor bi se bal, da ne omadežuje
čistega snega tega limbarja. Drhtel je —
pa to ni bila strast, to je bil sveti ogenj
ljubezni.
 
»Vanda, jaz te ljubim, bodi moja, vedno
moja!«
 
Skoro jecljaje je izgovoril te proseče
besede. Vandine oči so zaplavale v solzah,
njena lepa glavica se je sklonila na njegove
prsi ...
 
== 8. ==
 
Čez dan je deževalo. Zvečer se je izlilo;
vendar so bili na nebu vsepovsod težki,
črni oblaki. Po tlaku so stale lužice, na cesti
je brizgalo blato izpod koles. Proti cerkvi
sv. Pavla je hitela moška postava. Pregibala
se je s počasnimi, trudnimi koraki. Senca,
katero je slikala električna žarnica na steno,
je kazala upognjeno glavo. Klobuk je bil
pomaknjen daleč doli na čelo.
 
Pri železnih, mrežastih vratih, ki vodijo
v preddvorje cerkve sv. Pavla, je postava
obstala. Ozrl se je človek na desno in levo,
nameril korak skozi vrata — in tako za
časek obstal. Treba je bilo še nekaj boja,
da je zmagal in zavil v preddvorje. S tihimi,
plašnimi stopinjami je izginil skozi velika
vrata — v mračno cerkev.
 
Na kamenitem tlaku je zahreščal pod
podplati pesek, ki ga je nanosilo ljudstvo
z ulice v cerkev. Po obširnem prostoru je
zašuštelo in se izgubljalo proti kupoli.
 
Večerni obiskovavec cerkve se je zgenil
in oprezno obstal zadaj za vrati. Ni stopil
do kropilnika, da bi pomočil prst vanj in
se pokropil. Tuje, tako strašno tuje in neugodno
mu je bilo v cerkvi. Mrak, ena
sama svetilka v mogočnem prostoru. Z oltarjev
so gledali svetniki v poltemi. Njih
roke v različnih gestah so delale dolge, zabrisane
sence. Sedaj je počila neka klop.
Zabobnelo je pod svodom. Možu je bilo
čedalje bolj neugodno. Bežati je hotel iz
cerkve. Ah, tu v tem mračnem, in dotihem
prostoru, kjer se čuje lastno dihanje, te
grozne sence, dvignjene roke svetnikov, kot
bi mu kazale: Vun, vun — beži odtod, ti
nisi za ta prostor! Blato se drži tvojih peta,
tvoje ustnice so umazane; beži, ne skruni
svetišča! Poglej ona zlata vratca, pomisli,
kdo je za njimi — kdo? Beži, poberi se!
 
Možu je plulo srce. Strah, da, neki strah
je bil v srcu. A hkrati se strah izprevrže,
moško srce zmaguje. Zazdel se je sam sebi
silno smešen. Igra, komedija! Ne, ne, jaz
grem odtod! Jutri se ji zlažem ... Kaj to,
mala laž ... Ženske, seveda, ženske naj le
bodo pobožne; dobro je za nje, in za nas
je prav — A mi, ne — ne! Komedije ne
igram ...
 
Stopil je korak nazaj proti vratom. Zopet
je zahreščal pesek pod podplati. Vse podobe,
vsi svetniki so ga čuli, in kakor bi
se ozrli nanj, so vnovič dvigali roke s čudnimi
gestami, prosili ga, žugali mu — gonili
ga vun ...
 
Še en korak proti vratom.
 
Njegovo oko je bilo trudno v poltemi.
Zopet je prihajal strah; odmikal je pogled
od oltarjev — in glej tam na steni je obtičalo
njegovo oko. Kdo je ta? V polumraku
se sveti njegovo golo telo ... Glavo
ima nekoliko nagnjeno; prav proti njemu
gleda. Svetilka mu motno razsvetljuje lice.
Polno bolesti je. Vse trudno in zmučeno.
A vendar, ta ga ne goni iz svetišča, roke
krili, v svoj gorki objem ga vabi ... zdi
se mu, da so se zgenile ustnice, da so po
cerkvi prišepetale besede iz teh bledih ustnic: Pridite k meni vsi, ki ste obteženi ...
 
V srcu se je pričelo tajati nekaj mrzlega,
ledenega. Gorkota mu je plula v dušo.
Vleklo ga je s tisoči vezmi, ki niso bile
grenke, vleklo ga je vedno bliže in bliže ...
 
Pogum mu je rastel, srce je vskipevalo,
v duši se je vžigala nepoznana luč, ki je
z ostrim svitom posijala v vse kote, v vse
tajne skrivnosti ... In on je gledal svojo
dušo, gledal v nji svoje življenje ... Koliko
blata, koliko gnusa v tej duši! Dà, in ta
duša je njegova!
 
Ne — ne morem več nazaj, ne smem!
Vun, vun iz cerkve, vun nazaj v blato, katerega
sem se navadil; njej se pa zlažem ...
 
Še enkrat je pogledal na lice Onega, ki
ga je vabil s križa ... Sedaj je videl On
mojo dušo, sedaj v tej strašni luči jo je
videl in jo zasovražil. Oh, roko bo snel iz
žreblja, posegel bo za kronano glavo in
tam bo prijel za bič, s katerim so njega
tepli in pregnal me bo iz svetišča, kot njega
dni trgovce iz templja ...
 
Ne! On se ne gane. Vedno še razprostira
roke, vedno šepeta še iste besede ... — — — — — — — — — —
 
Koleno je klecnilo, kes je upognil dušo.
Ustnice so drgetaje govorile: »Confiteor ...«
Izza majhne linice je pa odgovarjal glas,
kakor bi prišel od Kronanega s križa: »Tvoji
grehi so ti odpuščeni« — — — — —
 
Tisti večer je pil Žane ob svoji nevesti
prvič v življenju iz čaše, v katero je natočen
mir, ki ga ni v svetu. Poljubljal je roki
svoje neveste, poljubljal iz hvaležnosti; in
dvoje duš se je spajalo z nepopisno sladkimi
vezmi ... — — — — — —
 
Minulo je pirovanje ...
 
Prišle so ure, dnevi in tedni mladega
zakona. Bile so odmev izgubljenega raja.
 
== VII. Na prodaj ==
 
== 8. ==
 
^|PlLz gostilne je odmevalo bučno živ-
| | | | m Ijenje. Po megleni ulici, katero je
I^CT medlo razsvetljeval kolobar drhteče
^—^ svetilke, so doneli hitri koraki. Glasni
so bili, da je odmevalo. Ulice so bile prazne,
mraz je zapiral ljudi v gorka stanovanja.
Pred gostilno so onemeli koraki. V
havelok zavita postava je prisluškala pod
oknom . ..
Ganila se je, šla nekaj stopinj naprej,
postala in se počasno vračala mimo oken
proti vratom. Nočni prišlec je pogledal na
uro. Prižgati je moral užigalico, tako temačno
je bilo. Še enkrat se je vrnil pod okno. Pokimal
je z glavo. Spoznaval je glasove. Zapele
so citre, zabrenkala je kitara. Aha, oni
dve sta tudi! . ..
Še en kratek boj. Žane je prestopil prag
v veži. Vrata so zakrulila in šlo mu je skozi
mozg, šlo do srca, da se mu je zdelo, kot
bi se odprla vrata ječe in bi ga objeli čudni
duhovi ter mu vrgli mrežo za vrat.
Nazaj bi bil š e l . . . Ni mogel. Že so se
odprla vrata v gostilniško sobo. Med gosti
je stala natakarica razpaljenega lica in lokavih
oči, krog ustnic tista znana, frivolna
poteza.
„Dober večer!"
Pozdravila je in vprla oči v prisleca. Z
lic je bilo brati, da vsakdo ne bi bil drag
gost. Njegova navzočnost bi lahko zelo
motila hrupno družbo.
Žane ni odzdravil. Stopil je par korakov
proti vratom. Svetloba luči mu je posijala v
lice — natakarica ga je spoznala.
„Žane! Žane!"
Z rokami je tlesknila in hitela pred njim
v sobo. Družba je prekinila zapričeto pesem,
vse je planilo s stolov; hrup, vriše, pozdravi,
slabi dovtipi, zbadanje, vse je hkrati objelo
Žaneta. Krog njega so vrveli stari prijatelji,
stiskali mu roko, nekateri — že vinski —
so ga objemali in poljubljali, drugi so mu
slačili havelok in stregli po klobuku in
palici.
„Na prvo mesto! Mici, stol prinesite!"
Tako je veleval mlad mož, visoke rasti.
Obličje bi lahko imenovali inteligentno, da
ni bilo na njem tako čudnih, žalostnih znakov,
katere zaseka in pušča — alkohol.
Žane je bil čisto trezen, vsa družba pa
kolikor toliko že omamljena in razgreta od
pijače.
Trije meseci so pretekli v najlepši sreči,
ki je plavala nad njegovim mladim zakonom
in trosila blagoslova na ljubko domače
ognjišče. Žane je popolnoma opustil slabe
družbe, odrekel se je popivanju in hrupnemu
ponočevanju. V njegovem srcu je
vladal najslajši mir, njegova glava je bila
jasna in krepko je snovala lepe načrte za
bodočnost. Bil je podjeten in razumen trgovec.
Stregel je sam ljudem, vsakemu je bil
prijazen, vsako naročilo je bilo izvršeno
točno — in reka ljudi, ki se je stekala v
njegovo trgovino, je rastla. Hodil je sam
do velikih trgovin in skladišč, naročal najbolje
blago, pretehtaval, kako in kje bi se
dobilo — četudi le za vinar — ceneje. Vedel
je, da za vinar pri blagu ljudje ne štedijo
korakov.
Mati je srečna in zadovoljna gledala sina,
ki se je izpremenil kakor čez noč. Vsled
tega je iskreno ljubila Vando, ki takisto ni
nikdar počivala in skrbela v prvi vrsti, da
razvedri kar najljubkejše Žaneta, kadar se je
vrnil truden in spehan od skrbi in poslov.
Toda prišlo je — kakor bi bušknilo iz
zemlje — prišlo je nenadoma in obsedlo
Žaneta s silnim hrepenenjem.