Redakcija: 10:40, 20. september 2011 uredi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎6. ← Starejše urejanje		Redakcija: 10:58, 20. september 2011 uredi razveljavi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎8. Novejše urejanje →
Vrstica 4.862: == 8. == ~~^\|PlLz~~Iz gostilne je odmevalo bučno ~~živ-~~življenje. Po megleni ulici, katero je medlo razsvetljeval kolobar drhteče ~~\| \| \| \| m Ijenje. Po megleni ulici, katero je~~ svetilke, so doneli hitri koraki. Glasni ~~I^CT medlo razsvetljeval kolobar drhteče~~ ~~^—^ svetilke, so doneli hitri koraki. Glasni~~ so bili, da je odmevalo. Ulice so bile prazne, mraz je zapiral ljudi v gorka stanovanja. Pred gostilno so onemeli koraki. V havelok zavita postava je prisluškala pod oknom . .. Ganila se je, šla nekaj stopinj naprej, postala in se počasno vračala mimo oken Vrstica 4.878 ⟶ 4.879: je z glavo. Spoznaval je glasove. Zapele so citre, zabrenkala je kitara. Aha, oni dve sta tudi! . .. Še en kratek boj. Žane je prestopil prag v veži. Vrata so zakrulila in šlo mu je skozi Vrstica 4.884 ⟶ 4.886: bi se odprla vrata ječe in bi ga objeli čudni duhovi ter mu vrgli mrežo za vrat. ~~Nazaj bi bil š e l . . . Ni mogel. Že so se~~ Nazaj bi bil šel ... Ni mogel. Že so se odprla vrata v gostilniško sobo. Med gosti je stala natakarica razpaljenega lica in lokavih oči, krog ustnic tista znana, frivolna poteza. ~~„Dober večer!"~~ »Dober večer!« ~~Pozdravila je in vprla oči v prisleca. Z~~ Pozdravila je in vprla oči v prišleca. Z lic je bilo brati, da vsakdo ne bi bil drag gost. Njegova navzočnost bi lahko zelo motila hrupno družbo. Žane ni odzdravil. Stopil je par korakov proti vratom. Svetloba luči mu je posijala v lice — natakarica ga je spoznala. ~~„Žane! Žane!"~~ »Žane! Žane!« Z rokami je tlesknila in hitela pred njim v sobo. Družba je prekinila zapričeto pesem, Vrstica 4.907 ⟶ 4.915: slačili havelok in stregli po klobuku in palici. ~~„Na prvo mesto! Mici, stol prinesite!"~~ »Na prvo mesto! Mici, stol prinesite!« Tako je veleval mlad mož, visoke rasti. Obličje bi lahko imenovali inteligentno, da ni bilo na njem tako čudnih, žalostnih znakov, katere zaseka in pušča — alkohol. Žane je bil čisto trezen, vsa družba pa kolikor toliko že omamljena in razgreta od pijače. Trije meseci so pretekli v najlepši sreči, ki je plavala nad njegovim mladim zakonom Vrstica 4.933 ⟶ 4.945: je, da za vinar pri blagu ljudje ne štedijo korakov. Mati je srečna in zadovoljna gledala sina, ki se je izpremenil kakor čez noč. Vsled Vrstica 4.939 ⟶ 4.952: razvedri kar najljubkejše Žaneta, kadar se je vrnil truden in spehan od skrbi in poslov. Toda prišlo je — kakor bi bušknilo iz zemlje — prišlo je nenadoma in obsedlo Žaneta s silnim hrepenenjem. Kar mu je bilo pred kratkim najslajša uteha, zlata ura oddiha ob strani ljubeče Vande, vse to mu je bilo naenkrat dolgočasno, vsakdanje — pusto. Z mogočnim naskokom je prišla izkušnjava in ga vabila nazaj v svet, v tisti megleni in blatni svet, ki ga je nekdaj omamljal in osvajal. Vse je priplulo predenj, vse v zlatih lučkah, in v srebrnih skledicah so mu slastne misli nastavljale pred usta opojnih užitkov ter ga vabile z vročimi pogledi. Žane, pij, uživaj — ne bodi mlad starec, ne robari svoji ženi! Pridi! Glej, čakamo te, dolgočasujemo brez tebe! Pridi! Razvedri se med nami! Z razprostrtimi rokami te čakamo, pritisnemo te k sebi in te ogrejemo in razigramo! Žane je postal zamišljen. Vojskoval je vojsko. Vanda je brala z njegovih lic, gledala mu je skozi oči v dušo in zbirala je vse sile in moči, oklepala se ga je z najsrčnejšo ljubeznijo in iskala želj v njegovem srcu, da bi vse, prav vse izpolnila. Zastonj! Na Žanetovo čelo je legla senca. Ni je mogla izbrisati mehka roka vdane žene, niso je odplaknili poljubi, katerih vsak je bil ognjena priča, da žrtvuje Vanda vse zanj, vse za njegovo srečo. Žane je bil redkobeseden. Včasih se je zvečer zamislil — da ni čul treh, štirih vprašanj svoje mlade žene, ki je naposled umolknila in kradoma pogledavala v lice svojega moža. »Žane, lepo te prosim, povej mi, kaj te teži? Ali si bolan? Ali imaš preveč skrbi? Ne delaj toliko! Vidiš, kako imaš vročo glavo. Še zboliš mi!« ... Položila je desnico na njegovo čelo. On je pa rahlo prijel njeno roko in jo odmaknil z glave. »Skrbi! Truden sem! Razvedriti se moram!« »Da, da! Pojdi, razvedri se!« »In ti?« Pogledal jo je preplašeno, vprašujoče. »Jaz? Zame je dosti razvedrila, da si ti vesel. Pojdi v družbo, pojdi zvečer v gostilno, kot gredó drugi, porazgovorite se; nikdar ne bom silila s teboj, ker vem, da se možje med seboj najložje pomenite. Pojdi, nikar ne misli, da mi ni prav! Saj vem, da ne moreš biti vedno doma!« »Grem, Vanda, še nocoj grem!« »Nocoj je pozno!« »Ne bom zaspal, če ostanem doma!« »Torej pojdi!« Žane se je hlastno oblačil; čutil je, da skoro drgeta po životu; tudi Vanda je začutila pri slovesu, da mu ustnice drhtè in sodila je, kako je revček nervozen. Kar trese se. »Dolgo ne boš ostal, kaj ne?« »Kmalu se vrnem!« Hitro je odšel po stopnjicah, Vanda je obstala na hodniku, dokler se niso zaprla vezna vrata. Nato je šla hitro v sobo, tiho odprla oknice in gledala za Žanetom, ki je kmalu izginil v megli. Njegovi spešni koraki so odmevali v mrzlo noč. Vanda je pomaknila mizico k peči, odprla knjigo in brala. Sklenila je, da ga počaka. Zatopila se je v branje in hitro sta zbežali dve uri. Tedaj je zaprla knjigo in pogledala na uro. Blizo polnoči! In še ga ni. Dobro se ima. Gotovo je dobil primerno družbo in vrnil se bo vesel in umirjen. Da, tako je prav. Vsak teden parkrat mora v družbo, sicer bo vsled dela čedalje bolj nervozen; to pa lahko ubije tako lepo srečo. Vanda se je naslonila ob gorko peč; oči, ki so bile precej trudne od branja, so se zaklopile; zamislila se je v to in ono, in počasi so postale misli begajoč sen. Zadremala je. Četrtinke so bežale, polnoč je že davno odbila po mestnih stolpih, mrtva megla in gluha tema sta objemali celo mesto. Vanda se prebudi. Stenska ura je s sonornim glasom bila poldveh. Poldveh! In njega še ni! Vando je pretreslo, hipoma je bila predramljena; v njenem srcu se je rodil silni nepokoj. Šla je k oknu, odprla je linico. Mrzla sapa je silila v stanovanje. Vanda je drgetala po vsem životu. Vendar je prisluškala dolgo — dolgo. Nobenega koraka, nikogar na ulici, vse mrtvo, vse pokopano v meglo. Zdaj — da, stopinje se glasé. Počasne so in težke. Tako ne hodi Žane. Pa vendar je on, mora biti. Kdo bi sicer prihajal? Počasi so se bližale stopinje, pa se niso ustavile pred hišo. Enakomerno kot so prihajali, so se oddaljevali udarci težkih črevljev ob tlak. Stražnik je korakal mirno po ulici. Vanda je zaprla okno. Zelo jo je mrazilo. Hitela je k peči, a tudi tam se ni segrela. Morala je v posteljo. Svetilko je privila, da je od čipkastega zelenkastega zastorčka plula poltemna luč po sobi. Pokopala se je pod mehko odejo. Toda spanca ni bilo. Čula je vsak glas: če je v veži škrtnil zaboj, ko je zdrknila ura, če je malo počila sobna oprava — vselej se je zganila, vselej dvignila glavo, trdno se nadejaje, da pride. Toda ure so ginevale —; od daleč nekod se je čul glas drobnega zvona ... Vstala je zopet. Tedaj so zahreščala vrata. Trdi koraki so se oglasili po stopnjicah; skozi vrata je stopil Žane. »Zakaj pa ne spiš?« Jezik se mu je zatikal, besede so bile trde, neljubeznive. Vanda je videla, kako se opoteka, ko slači havelok. Mehko in ljubeznivo je rekla: »Kako dolgo te ni bilo!« V tem je bila že pri njem in mu pomagala odlagati obleko. Toda slabo je naletela s svojo postrežljivostjo! »Kaj tebi mar! Pusti me! Saj nisem otrok!« Odrinil je neljubeznivo od sebe skrbno ženo. Vanda je začutila iz njegovih ust zoprni duh po raznih pijačah. Strašen stud do moža se ji je vzbudil. Pustila ga je, šla zopet leč — in iz oči so ji pritekle — prvič v zakonu — bridke solze. Ah, ali je res tako kratka vsa zemeljska sreča? ... Žane je z negotovimi koraki prišel do postelje, legel mrmrajoč nekaj kakor kletvine — in takoj na to zaspal. Vanda je pa bedela do ranega jutra — in trpela ... == 9. == Pri »beli lisici« je sedel in zajtrkoval zelo papriciran guljaž mlad mož, visoke rasti in dosti inteligentnega, pa izpitega lica — pisač Korel Riba. Ob njem je sedela črnolasa citrašica. „ Korel, izvrstno si napravil snoči!" „Kaj ne! Znati se mora!" »Prepričana sem, da bi bil Žane snoči ušel o polnoči, da nisi imel ti tiste imenitne govorance!" „Ljuba duša, če hočemo dobro živeti, moramo lagati in slepariti ljudi, da bomo sami sebi verjeli. Kaj sem že govoril? Saj še danes nisem trezen!" „No, da mora biti Žane mestni odbornik in poslanec in . . ." „Že vem, že vem! Čast, čast, ta ga je zmagala. Kaj bodo doktorji in duhovni! Mar je tem za nas! Žep in čast, to je njih načelo. Zato morajo biti meščani in trgovci naši zastopniki." „Pa Žane ne bo!" „Ne bodi no! Kaj meni mar zato. Nam gre za to, da ga imamo med sabo in da plača za pijačo — in, no, pa da tebi kaj lepega kupi; jaz ti ne morem, saj veš, kako sem ,bogat'. Zato je potreba, da ga spravimo od tiste mlade ženice, od tiste blede šolarice zopet med se. Ona je danes gotovo huda; z grdim se pa pri Žanetu nič ne opravi — in zvečer zopet pride, stavim dva Štefana na kredo. Ti, hudiček črni, pa le glej, da boš dosti sladek . . . Hahaha!" Citrašica ga je rahlo udarila z roko po licu in zbežala ven k natakarici. Riba je pa zadovoljen zajtrkoval in praznil vrč za vrčem na zdravje Žanetovo — Pri Žanetu je bil danes prvi dan zakona, ki je bil oblačen, pust in meglen — gorji od vremena na ulici. Ko, se je Žane prebudil, se je dvignil v njem z vso silo kes. Kaj imam od tega? Nič — še manj ko nič. — Domislil si je, koliko je zapravil, spomnil, da je moral ostati celo dolžan, ker ni imel toliko denarja s seboj. Loteval se ga je sram;

Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama