Redakcija: 10:58, 20. september 2011 uredi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎8. ← Starejše urejanje		Redakcija: 11:27, 20. september 2011 uredi razveljavi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎9. Novejše urejanje →
Vrstica 5.144: Korel Riba. Ob njem je sedela črnolasa citrašica. ~~„ Korel, izvrstno si napravil snoči!"~~ »Korel, izvrstno si napravil snoči!« ~~„Kaj ne! Znati se mora!"~~ »Kaj ne! Znati se mora!« »Prepričana sem, da bi bil Žane snoči ušel o polnoči, da nisi imel ti tiste imenitne govorance!"« ~~„Ljuba duša, če hočemo dobro živeti,~~ »Ljuba duša, če hočemo dobro živeti, moramo lagati in slepariti ljudi, da bomo sami sebi verjeli. Kaj sem že govoril? Saj še danes nisem trezen!"« ~~„No, da mora biti Žane mestni odbornik~~ »No, da mora biti Žane mestni odbornik ~~in poslanec in . . ."~~ in poslanec in ...« ~~„Že vem, že vem! Čast, čast, ta ga je~~ »Že vem, že vem! Čast, čast, ta ga je zmagala. Kaj bodo doktorji in duhovni! Mar je tem za nas! Žep in čast, to je njih načelo. Zato morajo biti meščani in trgovci naši zastopniki."« ~~„Pa Žane ne bo!"~~ »Pa Žane ne bo!« ~~„Ne bodi no! Kaj meni mar zato. Nam~~ »Ne bodi no! Kaj meni mar zato. Nam gre za to, da ga imamo med sabo in da plača za pijačo — in, no, pa da tebi kaj lepega kupi; jaz ti ne morem, saj veš, kako sem ,»bogat'«. Zato je potreba, da ga spravimo od tiste mlade ženice, od tiste blede šolarice zopet med se. Ona je danes gotovo Vrstica 5.171 ⟶ 5.179: — in zvečer zopet pride, stavim dva Štefana na kredo. Ti, hudiček črni, pa le glej, da boš dosti sladek . . . Hahaha!"« Citrašica ga je rahlo udarila z roko po licu in zbežala ven k natakarici. Riba je pa zadovoljen zajtrkoval in praznil vrč za vrčem na zdravje Žanetovo — — — — — — — — — — — Pri Žanetu je bil danes prvi dan zakona, ki je bil oblačen, pust in meglen — gorji Vrstica 5.184 ⟶ 5.195: da je moral ostati celo dolžan, ker ni imel toliko denarja s seboj. Loteval se ga je sram; mislil je, da vsak človek ve, v kaki družbi je popival. Celo dopoldne ni šel v prodajalno. Vanda mu je stregla — nemo. Kadarkoli ga je pogledala, vselej jo je silno zabolelo in v njenem srcu je poganjala kal strupena rastlina, ki redno razjé zakonsko srečo — porajala se je ljubosumnost. Morila je to grozno misel. Čimbolj jo je zatirala, gorje ji je bilo. Pri obedu so vsi molčali. Žanetova mati je trpela z Vando. Več je imela izkušenj kakor Vanda, bolje je poznala sina — in zato je bila njena skrb se večja. Komaj se je bil Žane iztrgal iz mrež — in zopet mu preti gorji propad. Rekla je Vandi, naj mu prav milo in rahlo omeni, naj se pa varuje vsake pikre opazke. Ta da Žaneta silno vzlovolji, posebno take dni. Mama je po kosilu hitro odšla; bila sta Vanda in Žane sama. »Ljubček, greš malo zadremat? Tako si izmučen!« »Ne, grem v kavarno!« »Nikar ne hodi! Doma ti napravim kave, potem lezi in odleglo ti bo!« »Doma, doma, samo doma! Sploh ne vem, zakaj bi barantal za to, kdaj in kam smem iti. Zapomni, da sem jaz gospodar — jaz — jaz — ženske me ne boste vodile!« Žane je vstal od mize, vzel zatok za cigarete, natlačil ga polno in se pripravljal za odhod. Čutil je dobro, da je zelo razburjen; čutil je celo, da Vandi dela krivico. Prav zato je hotel proč, proč od nje, da se pomiri in da pozabi snočni večer. Sklenil je dopoldne, da ne gre več v ono družbo, da gre v kavarno in od tam pošlje postrežčeka z denarjem v gostilno, da poravna snočni račun. To je bil Žanetov resni sklep. Vanda ni ničesar odgovorila na trde besede. Zadele so jo tako, da se je zazibalo v njenem srcu, in nekaj lepega, idealnega se je podrlo v njem. Naslonila se je na mizo in prebridko zaihtela. Žaneta so bolele te solze, ki jih je po krivici izžemal svoji nedolžni ženi. A bil je pretrmast, prerazburjen, da bi odložil klobuk, sedel k njej, in stebrovje sreče, ki se je tako hipoma začelo rušiti — oprl in podprl. Ne — Žaneta je tiral zli duh naprej; ni ga pustil nazaj. Med vrati se je ozrl na ženo in ji za slovo jezno rekel: »Jezik in jok — to ste ženske! Ne boste me!« Vanda je onemela. Solze so prenehale, ustnice so se krčevito stisnile. Bilo ji je, kakor bi nekdo dvignil zagrinjalo, ki je doslej senčilo vse bridkosti življenja in zakona, in zahrepenela je prvič, da bi mogla vreči daleč zlati obroček, ki je oklepal s trdno vezjo njen drobni prstek in njo priklepal na človeka, ki jo je pričel tako strašno mučiti. Da bi imela vsaj nekoga, kjer bi se izjokala, komur bi potožila. Dà, saj ga ima — saj ima mater! Mati? Ali ni ona pretrda, ali ni ona brez srca? Tako je mislila Vanda. Pa danes jo je vendar vleklo preko ceste do matere; danes je morala do nje, da ji potoži ... Pri materi je sedela Kati — krojačka. Komaj je zagledala bledi obraz Vande in od solz pordele oči, spreletel je Katino lice neki žarek, kakor blisk na nebu, kjer se potuhnjeno kuha nevihta. Vandi je bilo žal, da ni bila mati sama. Kati ni mogla trpeti. Zato je sedla malomarno za mizo in govorila vsakdanje stvari. Kati je dolgo iztegala tipalnice, kako bi kaj izvedela od Vande. Ker se Vanda ni hotela izdati in se je celo šalila ter smejala, jezilo je to silno krojačko. Zato se je hotela maščevati. »No, gospa, ali je Žane dobre volje prišel danes zjutraj domov?« »Kdo pravi, da je prišel zjutraj?« »No, no, ne zjutraj, tako pozno zvečer in po glavi so mu pele citre ali pa lepa citrašica ...« »Obrekljivka! Sram Vas bodi!« Vanda je jezno zaloputnila vrata in ogorčena odšla. Kati je pa zločesto hihitala in omenila Mici: »Šele »dobro jutro«! Kaj še bo? Preveč in prehitro se je poboljšal — hi hi hi!« Vanda je šla preko ceste; nikogar ni videla, nikogar ne bi bila spoznala. Zdelo se ji je, da se svet maje; kolena so se ji šibila, z roko se je tiščala na prsi, kjer je hotelo razburjeno srce utoniti v valovih vzburkane krvi. V sobi je padla na divan, njeno telo se je stresalo in drgetalo, krčevito je stiskala drobne roke, kakor bi hotela zdrobiti nekoga v solnčni prah. Dolgo ni mogla jokati. V grlu jo je stiščalo in dušilo ... Bila je strta, vničena ... Po dolgi muki je vzkliknila bolestno: »Zakaj sem tako nesrečna!« Solze so se vlile po licih in plakala je — dolgo popoldne. — — — — — — — — — — Žane je imel sklep, da ne gre več v družbo, ki ga je že nekoč skoro utopila. Po mrzlih ulicah je šetal polagoma, zavil zamišljen iz mesta in skoval trden načrt, da v to družbo nikdar več. Ko se je vračal, se je oziral po postrežčku, da mu dá denar, naj ga ponese k »beli lisici«. Ali domislil si je, da bi morda kaj sumil, da postrežček lahko komu pove in omeni — in tako bi stvar prišla na dan. Ne, ne smem. Sam stopim tja, sedaj še ni nikogar, izpijem vrč in grem — grem za vselej. Šel je in vesel je bil samega sebe. Pri »beli lisici« je bilo res prazno — nobenega gosta. Toda pri peči je dremala — lepa citrašica. Žane se je je ustrašil, kot bi srečal zlega samega. Kot Judež nekdaj v tempelj — tako bi bil najrajši vrgel on denar v sobo in zbežal daleč — daleč proč, ter si zatiskal ušesa in pokrival oči, da ne bi videl in ne čul te strašne ženske. Pa citrašica ga je prehitela. Stala je pred njim z ogljenimi očmi, ki so palile Žanetove sklepe ter jih uničevale in njega zasužnjevale. Še vedno je glasno klical Žane v srcu samemu sebi: Grem, grem! Moram! Proč od tod! Samo za časek, za kozarec vina, potem pa proč — — — — — — — — In prišel je kozarec, za njim drugi in tretji, in iz njih se je dvigal tron strasti, in na njem je sedela citrašica s črnim diademom, z ogljenimi očmi ... Žane je omahoval ... Še en mogočen krik v srcu: Žane, beži — beži ... A Žane ni bežal! Zmagan je padel na blatno poljano. — == 10. == — — — — — — — — — — In šlo je dalje, zdržema. Omamilo ga je, obsenčila ga je hrupna kri, gradove mu je zidala čast —: v nizki sobici, nasičeni pivniškega polnočnega vzduha, je bil poslanec in mestni odbornik. Toda tajno — samo v izbrani družbi, ki je iskala samo ugodne prilike, da zagrmi na glas, da odpre okna na stežaj in zakliče na ulico: Žane je naš poslanec ... Žane se je opijanil bodoče časti, opijanil se je s hrupom, opijanil s strastjo. V njegov dom se je naselil dolgčas. Dolgčas, pust in neznosen je legel na njegova pisma, dolgčas je sedel v prodajalni za blagajno. Dolgčas je obedoval z njim, dolgčas je objemal — Vando ... Vanda! Vanda ni bila njegova žena. Vanda tako šibka; njeni prstki so bili prosojni, na njenem licu ni bilo ognja, njene oči so bile velike in otožne ... Tako solzivo ga je gledala. Brez solza je vedno jokala, vedno ga prosila, na kolenih je klečala pred njim in dvigala tiste prosojne drobne roke ... Vanda — vtelešeni dolgčas ... Tuintam se mu je zjutraj zbudila vest, ko je na postelji podpiral težko glavo. Kakor zimski solnčni žarek so pogledali naenkrat skozi okno lepi spomini. Žane se jih je ustrašil. Niso ga pridobili, odbijali so ga ... In hitro, kakor žarek skozi meglo, so zopet odpluli, in Žanetu je bilo še gorje. Moral je ven, že zjutraj je moral v gostilno. Objelo ga je z vso silo, zrušilo vso voljo, utopilo vse kesanje, in Žane je brodil v omotici po blatni poljani. — — — — — — — Vanda je trpela. Samo enkrat si je drznila, da mu omeni besedico. Videla je, kako propada trgovina, videla je šope neodprtih listov; prodajalnica se je praznila, odjemalci so ginili. Nered je vladal pri uslužbencih, z neredom tudi nezvestoba. Nihče jih ni nadziral; nihče jih ni smel. Žane je tako velel. Z grozo je Vanda začutila, kako se pogrezajo. Na prsih tašče je jokala. A ona je ni mogla utolažiti. Otopela je — in smrti si je želela Žanetova mati. In tedaj je Vanda varno in rahlo poprosila svojega moža: »Lepo te prosim, Žane, vsaj eno uro bodi doma v trgovini — sicer bomo izgubljeni.« »Ne boš mi gospodarila!« Zaloputnil je vrata in prišel drugo jutro — izmučen in pijan. — — — — — Madona v mali kapelici je gledala često pred seboj bel kip, ki ni vzdihoval, ki ni govoril dolgih molitev. Samo srce je mrlo, srce prodano in mučeno do smrti. In Madona je šepetala temu kipu edino tolažbo, podala ji je s slike roko, kakor bi jo dala sestri in ji rekla: Tudi jaz sem — Mater Dolorosa ... — — — — — — — Volitve so minule, Žane je bil razočaran, ubit. Spoznal je varalice. Enajst je bila ura v stolpu sv. Pavla, ko je Žane v potni obleki, z malim kovčekom šel mimo cerkve. Skozi okno je žarela rdeča lisa. Žanetu se je zdela krvava, polna srčne ljubezni. Kakor meč se mu je zdela ta podolgosta rdeča luč, ki hoče zastaviti njemu pot, obrniti ga nazaj, dati mu tisti mir, ki mu ga je dala nekoč, pa ga mu je svet oropal in uničil ... Koleno se mu je treslo. Nazaj, nazaj! Vrni se, k Vandi se vrni, hodi ob njej po beli cesti ... Obstal je, pogledal še enkrat luč. Začutil je pot na čelu — na ulici je začul drobne korake ... Naprej! Ženska postava se je prijela njegove roke in izginila sta v noč ... <center>* * *</center> Drugo jutro je bila trgovina Žanetova zapečatena. Po predmestju je vrelo. Vse je skimavalo z glavami in bliskoma se je širila novica: Žane v konkurzu - Žane goljufal — Žane izginil s citrašico čez morje ... Vanda je ob tej vesti vzdihnila, potem pa onemela. Izjokala je vse solze, vso srčno kri je izčrpala; na licih je obležal sled joku, trpljenja in prevare. Pospravila je svoje stvari in šla k nekemu stricu. — — — — — Sedla je za blagajničarski pult ... Njen smeh je donel po kavarni, njene velike oči so čarale ... A v smehu se je skrival jok, v očeh so bili sledovi solza. Prihajali so častilci in zopet odhajali, kakor prihaja tat k modnemu omrežju, poizkuša, natega in — zmagan odhaja. Vanda se je obračala z zaničevanjem od njih in od vsega sveta. Oni in ves svet ji ni mogel odvzeti njenega trpljenja. Odjemala ga ji je v tihih urah samo Madona v skriti kapelici ...

Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama