Pegam in Lambergar (Fran Detela): Razlika med redakcijama

„Ni treba", je odločil Vitovec. „Samostan je trden; brani se lehko dve leti." Jošt ni ugovarjal, marveč branil še Ostrovrharju, ki je hotel kljubu prepovedi odjezditi s svojimi hlapci samostanu na pomoč. Tako so se bile napele strune. Vitovec ni občeval z nikomer in bival le v taborišču; Jošt pa je hodil iz mesta in v mesto in miril in pogovarjal in se hudoval nad trmo tu in trmo tam.

 

 

<poem>

Ti štibalarski tatje

Hujši so kakor volcje.

N. ps.

</poem>

 

Na zimo se navadno ne pričenjajo vojske; zakaj mnogo laže se je takrat braniti ko napadati, in v srednjem veku so največ tudi že pričete vojne mirovale čez zimo. Prekanjeni vojskovodje pa so si v prid obračali to šego in presenečali poštenjake, ki so se držali starega kopita. In baš Vitovec ni ločil zime od poletja. Tudi Krištof Lambergar je bil sklenil nenadoma napasti Gornji grad; če bi se ponesrečil naskok, bi vojska odrinila, da poskusi srečo drugikrat. Krištof je namreč vedel od Gregorja, kako trden da je samostan; in na dolgotrajno obleganje ni bilo misliti, dokler je stal Vitovec nepremagan pri Celju. Vojska je bila zbrana pri Kamniku in čakala zime. Ko pa je zapadel sneg, se je vzdignila nekega večera preskrbljena z vsemi pripravami za naskok, da preleze obzidje, preden napoči dan. Sneg je bil južen, da so se vdirale noge konjem in pešcem, in noč temna. Tiho je stopala vrsta za vrsto, čulo se je le zamolklo hropenje, in semtertja je zadelo ponevedoma orožje ob orožje. Krištof je jezdil takoj za vodniki, ki so kazali pot, in poleg njega Gregor, ki mu je odgovarjal poluglasno na redka vprašanja. Poveljnik, razburjen zaradi nevarnega početja, je preudarjal to in ono, kar bi se utegnilo pripetiti. Gregor pa, ki mu je povsod v roke stregla sreča, je gojil najboljše nade. Čutil se je že gornjegrajskega varuha in