Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Petin30 (pogovor | prispevki)
Petin30 (pogovor | prispevki)
Vrstica 7.026:
Simon Jenko.</poem>
 
VVelserWelser je res vse uredil. Ker ni bilo glede
sekundantov mnogo izbire, se je delil s Krušičem
v ta posel. Potem pa se je odpeljal v Lukovec,
Vrstica 7.032:
bil za vse slučaje navzočen pri dvoboju. Tudi
je preskrbel tamkaj potrebne samokrese. Kratko
rečeno, grof VVelserWelser se je posvetil tej stvari s
tistim toplim navdušenjem, ki ga je po njegovem
mnenju zahtevala pred Bogom in pred ljudmi!
Vrstica 7.042:
Welser je nasvetoval, naj bi se streljalo med
drsanjem, češ, da bi se stvar prekrvavo ne
končala in, da bi imeli kaj izgovora pri roki,
če bi jih motili med bojem. Dogovorilo se je,
da se bodeta nasprotnika na različnih mestih
Vrstica 7.066:
onimi. Filip je bil v nekaki ekstazi: notranji ogenj
mu je plamenel iz pogledov. Stopivši na dvorišče
pred Nižavo. je vprašal zamolklo:
 
»Ali bi ne bilo krasno, umreti za mater
svojo?»«
 
»Kaj besedičite o smrti?»« odgovori grof
dobrovoljno, '»kaj besedičite o smrti? Mislite li,
da bo res tekla kri? Rad bi poznal strelca, ki
bi zadel v tajilitacih okolnostih! Malo se bodeta
izprehodila in malo popokala, pa bo dobro vse!»«
 
»Lepa smrt bi bilaUbila!« dihne Filip sam v sebi,
»in lepše bi praznega svojega življenja končati
ne mogel. Sicer pa pravijo, da je Bog pravičen.
Dati bi moral svinčenki moji pot, ki vodi v
n j e g o v o{{razprto|njegovo}} srce!»«
 
Gosta megla je pokrivala krajino, ko so
Vrstica 7.091:
in melanholično zvenelo semkaj v samotni log.
 
Pred tolmunom sejese je ustavila ponočna družba.
Sekundanta sta določila, da ostane Filip na
mestu in da ima Malec odriniti na gorenji
Vrstica 7.109:
 
Podala sta si roke. Ko je Filip odplul v
nočno meglo, je sedel grof IVelserWelser k zdravniku
na posekano deblo in dejal rahločutno:
 
»Dober človek je videti! In niti trenutek
ga ni preobdal strah! SkodaŠkoda, da ni vojak.
Zdi se mi, da se nismo prav nosili danes! Moj
Bog, kaj hočemo! Življenje žene svoje valove
in nas meče tjainsemkaj!»«
 
Zapalil si je cigaro. »Sedaj pa čakajmo,
Vrstica 7.126:
Ko mu zdravnik, ki se je nerad vteknil v
to stvar, ničesar ni odgovoril, je umolknil še
grofWelsergrof Welser. Tudi ga je pričelo zebsti in, ko je
piš zazibal veje, se mu je usul sneg za vrat,
da je moral glasno zakleti.
Vrstica 7.149:
ločil od nje; kakor da je še nedavno slonel
ji na ljubečih prsih; kakor bi še občutil vroče
poljube, ki mu jj.b.jih je — gotovo v solzah —
pritiskala na otročja usta; kakor bi bil še ravno
koprnel pod pogledi, ki so mu časih nasproti
Vrstica 7.166:
ki je kdaj hodila pod božjim solncem.
 
»LopovbLopov!« je siknil, «»ti moraš umreti!«
 
Trše je oklenil samokres z roko in napenjal
Vrstica 7.172:
zagrinjalo, ki mu je prikrivalo zločinca, smrti
posvečenega. Naposled se mu je prikazala črna
proga sredi megle. To mora biti! «»Naj umrje,
preklicanoproklicano to bitje!»« Strastno dvigne orožje,
pomeri in jzprožiizproži. Mogočno je odmeval strel v
daljno noč. Pri žaru smodnikovem je opazil,
da je streljal v temno deblo, v drevo stoječe kraj
tolmuna! Moral je zadeti v vrh, kajti zašumelo
je v vejevju^ in sneg je padal k tlom, da se je
nesrečnemu strelcu pobelila obleka. Tolpa vran,
ki je počivala nekje v lesu, se je dvignila in
Vrstica 7.204:
vsi. Ali niste zadeli?«
 
»NebNe!«
 
»Torej brzo nazaj in glejte, da ste srečnejši!
Ali Vas nič ne zebe, sem od gorovja vleče,
kakor bi hotelo človeku odbriti meso od kosti!*«
 
»Mraza ne čutim!»«
 
»Sreča Vaša! Lahko nočbnoč!«
 
Na [ to se Filip obrne in takoj je zopet
sam sredi megle. Morda se je bila megla že
bolj razvlekla v tem, morda se je pa tudi oko
bolj privadilo nočnemu mraku, ali gotovo je,
da je Filip dospel na mesto, kjer se je videlo
do Nižave. Kakor skozi nežno t a n č i c otenčico je gledal
na tihi dvor, ki se mu je kazal v površnih
potezah. Samo dve okni sta mračno brleli v
Vrstica 7.225:
 
»Tam je Meta!« zaječi Filip, »in spati ji
ni močibmoči!« Že poprej mu je silil v dušo temni
obup in že poprej, ko je menil, da ga je usoda
udarila s slepoto, je otemnela vzorna podoba
Vrstica 7.237:
onemoglo roko zagrabi vejo, ki se je v zraku
nad njim razprostirala. Ravno tedaj poči strel.
CulČul ga je Viktor in sprožil orožje proti njemu.
Ni že mogel doseči veje. Padel je na koleno,
potem pa z obrazom na led, kjer je obležal
Vrstica 7.244:
teman curek, ki se je vil dalje in dalje. Strah je
prošinil Viktorja. Pričel je klicati na pomoč in
zdajci so prihiteli tovariši. Vzdignili so' zadetega
bojnika in zdravnik je preiskal rano.
 
Vrstica 7.250:
mi lehko umrje v rokah! Kam naj ga spravimo?«
 
»Na Nižavo ne!»« odgovori Malec boječe.
»Če umrje, potem je izkaženo ženitovanje!«
 
»Kam pa?»« vpraša zdravnik srdito, »svetujte
kaj, vraga! Tu ga vendar ne moremo
puščati, da bi poginil na mrazu kakor pes!«
 
»Veste kaj,»« pravi na,Jo Maleoto Malec, »nesimo
ga na Višavo. Ta je tudi bliže negoli Nižava.
PrpkletaProkleta stvar to!«
 
Popolnoma je že bil pomirjen in sedaj se
Vrstica 7.268:
gospoda, ki je bil v Soteski. Nastalo je silno
vznemirjenje, ko so brezzavestnega Filipa prinesli
pred veznivežni prag, zahtevajoč, naj bi ga
sprejeli pod streho. Prihitela je družina ter se
takoj z velikim hruščem razpršila, opazivši, da so
Vrstica 7.284:
bilo?«
 
»Sam se je ustrelil,*« odgovori Malec nesramno,
»in tam doli na ledu smo ga dobili,
pozno v noč. Ni še mrtev in morda se mu še
pomaga, če ga vzamete pod streho!*«
 
»Sam se je končal! Sveta Marija! In semkaj
Vrstica 7.293:
se ustavljal volji božji! Nesimo ga v posteljo!
Tu naj umrje! Oj, ti preljubi Bog, oj, ti preljubi
Bog! Urša!*«
 
Pričel je klicati svojo ženo, ki je trepetaje
prihitela.
 
»Lipe z Nižave je,Urša5 Urša! In sam sejese je ustrelil!*«
 
»Za pet ran božjih, sam se je ustrelil!*«
 
In Urša se je takoj spustila v jok in klicala
Vrstica 7.315:
Proti polnoči se probudi Filip.
 
»Jezus Marija, sedaj gleda!*« .zdihne starka.
Bilo jo je strah in mrzel pot ji oblije čelo.
Nekaj časa se bolnik ni genil. Mirno ležeč na
Vrstica 7.322:
je visela neznatna podobica.
 
»Urša,»« je izpregovoril z veliko težavo,
»pojdi semkaj in pomagaj mi, da se vzdignem!«
 
Plašno je pristopila starka ter vprašala
bojazljivo: »Kaj bi rad, Lipe? Ali te boli? A liAli
si žejen! Ali ne moreš zaspati, pozno je že?>«
 
»Urša!>« je zastokal in pokazal s tresočo
roko proti steni. »Daj mi podobo semkaj! Pri
slabi luči sem videl — samo za trenutek se
mi je zdelo! — Moj Bog, daj mi podobo
semkaj!»«
 
Snela je zaprašeno podobo s stene in mu
Vrstica 7.351:
in dozdevalo se ji je, da se mu že napravljajo
po zračnem obrazu znaki bližajoče se smrti.
»Kdo je to T.? Kaj bi je ne poznala! Mati je
našega gospoda! In ko se je ustrelila, je ležala
ravno v tej sobi na mrtvaškem odru! Nihče je
Vrstica 7.359:
kropit, ker je bila sama sebe umorila! Prav
velik greh je to in pravijo, da zanj ni odpuščanja
ni na tem/ ni na onem svetu!»«
 
Videlo se je starki, da je rada govorila,
Vrstica 7.366:
vedela, o čem govori. —
 
»V tej sobi je ležala na mrtvaškem odru»
— reče Filip tiho. »In to je njena podoba? In
mati je Vašega gospoda?«
Vrstica 7.373:
gre materi. Vendar, čemu bi govorila o tem!
Saj je že vse pozabljeno! In kaj tebi skrb, ti
usmiljenja vredni revček moj! Zaspi/,! zaspi!
Revček, hov/! hov!»«
 
Z velo roko mu je pogladila čelo. Silno je
bilo vroče to čelo in čutila jej-je, kako mu je
tolklo pod sencem. Filipu je bila podoba odpadla
izmed onemoglih prstov. Nekaj časa je
Vrstica 7.384:
je tudi zavest.
 
»Urša,»« je izpregovoril strastno, »vidiš,
umreti mi bode! Tam v kotu se že napravlja
rumen oblak in angel, ki ima peruti od čistega
zlata, me kliče in vabi, naj pridem! In lilije cveto
okrog njega! — V ozadju pa se vije svetega
slovanstva sveta reka, mogočna modra Volga/,
in cvetoče lipe ji senčijo pisane obale! — V
visoki kremeljski baziliki ga gledamo častitljivega
starčka in s tresočim glasom oznanuje
začudenemu svetu, dajeda je Krist vstal! — Kako je
krasno vse to! —»«
 
Zatisnil je oko. Pod oknom se je podrla
tedaj skladalnica drv, da sejese je čul mogočen ropot.
 
»Moj Bog, spomin!*« vikne starka. »In samo
me puste tu, ko umira!»«
 
Filip se je zopet zavedel. »Urša,»« ji reče,
»umrl bom morda takoj, morda jutri —! A liAli
mi hočeš skazati veliko dobroto?*«
 
»Kaj hočeš, Lipe? Morda bi pil rad gorko
mleko?»«
 
»Pokliči gospoda! Lesoveja! Reci mu, da
bi bolnik, ki ima le trenutek življenja še, rad
govoril ž njim. Bolnik, ki', tako težko, tako
bridko težko umira!*«
 
»V Soteski je!»«
 
»Čul sem, da je ravno prišel domov. Po
stopnicah korači in morda pride semkaj!*«
 
Urša je hitela k vratom. Res se odpro in
Vrstica 7.427:
 
»Gospod Lesovej, gost sem Vaš, a menim,
da le za kratek čas. Podajte mi roko!*«
 
Ko mu je podal roko, je vprašal Filip:
»Legali mi ne bodete, če bom hotel vedeti resnico!»«
 
»Ne, gospod Tekstor!«
 
»Na častno besedo VašobVašo!«
 
»Na častno mojo besedo!«
Vrstica 7.452:
 
S poslednjo besedo je odplaval duh Filipa
Tekstorja v neizmerno večnost! K oKo pa je Bogomir
Lesovej vzel svojo roko z lica mrličevega, je bila
mokra. Porosile so jo bile solze umirajočega!