Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama

odločno dolgočasili, so izrekli še celo željo,

naj bi se v sosednji sobi plesalo. Učitelja

povabili k svatovščini, so poklicali h klavirju.

Poštenjak se ni branil in kmalu je z debelo

zabavljali, da je ženitovanje dolgočasno, da tudi

jed ni preslastna in da je smešno, če se poroči

 

časa trudil, da bi zabaval mlado svojo ženo.

Brez uspeha. Meta je sedela tik njega bleda

je pričalo, da je v mislih vse kje drugod nego

pri hrumeči svatovščini. Morda je bila v mislih

pri njem, ki je tedaj ležal v osamljeni višavski

— večnem spanju, iz katerega se do sedaj še

 

Ko je Lovre Sodar videl, da ne more

kupčijah, o žitni ceni in o slabem vinu, ki se

je to leto pridelalo. Pri vsaki priliki je napijal

njim, če ni vsemu pritrjeval, kar je govoril.

Časih je glasno kričal, koliko se mu ima Nižava

Meta je z drugo družbo vstala in skrivaj

šla iz sobe. Menila je, da je ni opazil nihče.

Helena, ki se je bila v teh časih postarala za

leta ter se usušila kakor travnata bilka v jeseni,

je hitela za hčerjo. Dohiti jo v sprednji sobi.

 

ji upala pogledati v trpeči obraz.

 

»Glava me boli, mama, in razpočila mi bo,

če še dalj časa ostanem tu! Prodali ste me

 

Poslednje besede je samo vzdihnila, ali

pretresla stara ženica. Imela je predobro srce

in za svoje otroke bi bila prelila srčno kri.

tiha, da skoraj ne ve, je li oženjen, ali ne!

 

proseče, »da je po mojem, bi bilo vse drugače,

 

življenje. Filip (to veste, da je moral umreti!)

je dejal pri priliki, da mora človek časih živeti

navzlic svojemu mrtvemu, umorjenemu srcu!

Meni je dano tako življenje z mrtvim srcem,

 

Šli sta v hčerino sobo. Ondi je Meta razmetala

naj bi govorila k njej, ki ji je nasproti v neskončnih

mukah koprnela! Tam v sobi pa je

in mladi svet je plesal in se smejal, kakor

bi nebeška radost kraljevala pod to streho!

 

Notar Sodar je bil že tisti dan velik revež.

dekletom, ga je drezala ostarela nevesta z lehtjo

očitno pred vso družbo in strupeni njeni pogledi

je izpregovoril. Sedaj in sedaj ga je pretresel

mraz, če se je ozrl po stari svoji ženi, ki je

z zaljubljenimi svojimi pogledi.

 

življenje na njeni strani bo pa tudi — tožno

dolgo!« — Ta misel ga ni hotela več zapustiti

pogleda.

 

odgovori hladno.

 

bi storilo mlado dekle — se mu oklene roke.

Sram ga je bilo. Čakala ga je še hujša zadrega.

 

stara nevesta.

 

»Moj Bog, tu pred ljudmi!« zdihne Nande

 

»Že vem, ti se rajši oziraš po mladih!« V

»Le ne jokaj se ne!« se razsrdi notar,

»saj je dosti, da imamo že eno nesrečno nevesto

 

Iztrga se ji in odhiti iz sobe. Na pragu ga

»Kam greš, notar?«

 

 

»Si li preveč pil? Ali si pa prepoln vroče

 

Najrajši bi ga bil pobil na tla, tega pijanega

odgovoriti.

 

boš vsemu svetu v posmeh!« Bila je jasna noč

zunaj. Mraz je pritiskal in na nebu so mrgolele

 

»Vrag me vzemi, če se ne bojim, da bi

prihodnje moje življenje ne bilo podobno jasni

zimski noči, v kateri vse drgoče od mraza, še

 

Po telesu ga je pretresal mraz, ali v možganih

pritiskal vroče čelo, da bi se mu ohladilo.

 

klavir, da so se mu debele, kaplje utrinjale po

kadriljo s tistim ponosom, kakor bi jo bil vodil

— na dvornem plesu!

Davno je že bil ukrenil razrešiti vezi, v

katere se je lahkomišljeno in proti oporoki

misel, kako bi se otresel spominov na

rumenolaso dekle, ki ji je nekega dne govoril

o svoji ljubezni. Iskal je prilike, da bi zopet

ki jih nositi ni več hotel. Vest mu je očitala

marsikaj, ali tolažil se je, da nravnost ne dovoljuje,

tako rekoč umoril očeta. Smrt Filipa Tekstorja

ga je potrdila v naklepih, ki se je bil že prej

ti ljudje!« To je bil nov dokaz, s katerim je

podprl sklep, s katerim je opravičeval dejanje,

svojega časa in niti trenutek se ni plašil pred

hinavščino, s katero je omamil dobre moči v

bi s tem srdom ojačil samega sebe ter laže

oklepala z gorečo prvo ljubeznijo. Poleg tega

si pa Bogomir Lesovej ni hotel povedati resnice!

oporoko in s smrtjo Filipovo in večkrat je

deklamiral v duhu znani Hamletov samogovor,

sebe! Dobro mu je del moralični srd, h kateremu

se je silil, silil, da bi prikril resnico sam sebi! Hlinil

tem ošabnim ljudem dejanski kazal, da se ne

plaši pred njimi in da mu nikakor ne imponira

bil med svojci, dasi je moral kmalu pripoznati,

da je dejansko izvrševanje sive teorije od teorije

težave ogibali vsega, kar bi tudi le iz dalje

spominjalo na vsakdanjost, je sodil, da so to

Sodil je po zunanjosti, po vedenju, po govorici

ter bil prepričan, da mora, če je govorica čista

kakor zrcala bistro steklo, tudi duša čista biti,

vedenje, govorica ničesar vedela nista. V svojem

prepričanju, da ga je usoda dovedla v dotiko

v njem hrepenenje po tej družbi. In če je sedel

v Soteski pri stari kneginji, mu je izginil čas,

vdanostjo, kar mu je pripovedovala o časih,

ko je še živel veličastni Friderik Avgust in

obnebja pa so mu sijale žarne oči kontese

Line! In kakor pluje preslepljeni ribar za vabečo

vdal Bogomir Lesovej smrtonosni strasti, ki

ga je morala dreviti v prepad. Da je kontesa

pri vsaki priliki sijala iz pogledov in se nehote

kazala iz vsega njegovega vedenja, neprijetna.

neprijetno delo! In če bi se bil Terzit zaljubil

v Pentesilejo, junakinjo mogočne krasote, bi se

je hotelo srce prekipeti in že ji je hotel govoriti

o nesrečni svoji ljubezni! Obrnivši pa

otrpne takoj srčnost in v zavesti svoje nizkosti,

v zavesti vsakdanjosti svoje, ne upa se ni izpregovoriti.

je srečo, kakor jo občuti zaljubljen dijak, če

mu je usoda slučajno v posest dala pisan trak

jo je izbral v rano, prvo ljubezen svojo! Kontesa

je tudi to opazila v jasnem steklu. Lahna zora

ji je zakrila nežno lice, potem pa je izpregovorila

čul njene besede:

 

 

 

Oba sta se spominjala pradeda njegovega,

je uprlo nanj nekaj trenutkov. Koprnel je

pod tem pogledom in bral v njem — ljubezen.

samo — usmiljenje!

 

Lesovej za trdno vedel, da bode razrušiti moral

vezi, ki so ga vezale z Nižavo. Zategadelj je prišel

plesati, je moral na plesišče ter iz priljudnosti plesati

všeči v gneči plesati in ker je bil poslednji čas, če

je hotel opravek, glavni opravek današnjega dne

izvršiti, je zvabil dekleta, da sta se zopet podala

v jedilnico. Sedla sta k spodnjemu koncu mize,

pila pri zgornjem koncu. Ali stari Sodar ju je

zavleče usta, pokaže z roko proti spodnjemu

koncu ter pomenljivo zamežika.

 

»Tam doli se nekaj prede, ljubi Malec moj,

tudi Ana umela njegovih besed pomen. Po

ki pa takoj zopet izgine.

 

»Če se kaj sprede, meni prav!« govori

 

Ko Malec ničesar ne odgovori, dostavi:

bilo prav, da se je govorilo o tem.

 

»kolikor je dolgov, toliko jih je preveč.

Naj se sprede, naj se sprede! V to naj Bog

pomaga! Potem bodeta dva srečna človeka več

 

Malec se ni hotel smejati!

 

kozarec — »pijva na srečo tvojih otrok, ki si

 

Trčila sta s kozarci.

mogla prikriti solz, ki so ji zalile oko.

 

Ozrla se je zopet proti njemu. Skrčilo se

mu je srce in že se je bal, da bode omagal,

Pred duha si je poklical ponosne ženske ponosno

podobo in na srce si je pritisnil roko,

obleki na mehko preprogo. Ojačil se je in izpregovoril:

 

mrtvim srcem! Zategadelj Vas prosim, pozabite,

kar je bilo, in upajte na cvetno prihodnjost.

 

 

V bolesti in trpljenju je to govorila.

sem že delal nekoliko pokore. Tam pri prepadu

je bilo! Saj veste, tisti dan, ko sva gledala v

 

»In so zvonovi peli k dohodu kneza in

bi ga bil s pismi, ki sem jih imel v rokah,

lehko spravil na beraško palico! Da ga nisem

 

»Vedela sem, da smo izgubili imetje!«

 

»Prizanašal sem mu, ker sem menil, da

srca, sem stal nekega dne zopet pred

prepadom in v roki sem tiščal vse tiste listine,

očeta na beraško palico. In spustil sem jih, da

so sfrfotale globoko v žrelo zevajočemu prepadu,

kjer so za večno zakopane. Vidite, to je

bila moja pokora, to je bila moja žrtev, ki

 

Bistro ga je pogledala!

 

»V redu je torej vse! Vi ste plačali, kar

gospod Lesovej!«

 

Ravno tedaj je prihitel grof Welser iz sosednje

sobe ter prosil, da bi smel ž njo plesati.

skrivaj, da se niti poslovil ni!

 

»Kaj hočeva! Ljubezen je ljubezen!«

 

klavirju in pari so se vrteli in smejali so se in

glasno govorili. Vmes pa je plesala tudi gospodična