Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama

dolgočasna, misli moreča belina! Nad njo

pa se ziblje tuintam črn vran, počasi, težko in

in sedaj poginiti ter pasti navzdol v gomilo, v

kateri spi vsa priroda smrtno spanje. Vidiš,

Sam s sabo nositi bolest! Ni mi mogoče.

K tebi, prijatelj dragi, se hočem zateči. Morda

kako je bilo!

 

sebi! Ali sedaj je čolnič razbit in ta moj list

je kakor ladja, ki se s polomljenimi jambori,

površju se držeč, povrača k pobrežju! Tako je

to naše življenje. Danes solnce, jutri deževje!

logu, toda v meni je kipela kri in vroče mi je

bilo, kakor bi me objemalo gorko poletje.

danes se je imela končati igra, pri kateri

se je igralo za srečo mojo! Skrb in up sta me

v spomin klical vedenje njeno. Ko je gosposki

dvor ležal pred mano, tiho in ponosno, mi je

dan pred zrcalom in te besede so me tedaj v

tistem trenutku zopet ojačile. Sama se je spominjala

vedela, da je z ljubečim srcem zahajal v Sotesko,

z ljubečim srcem, s katerim sem tudi jaz prihajal

ji ni neznano, kakor ji ni bila neznana nesrečna

ljubezen Gregorjeva! Ta misel mi je dala srčnosti,

Grofa Antona in kontese ni bilo doma.

Doma sem torej dobil samo kneginjo. Ravno

duši povem vse in prepričan sem, da bode

ginjena in da bode ž mano točila solze in da

in dobra dušica, ki je s svojim usmiljenjem

objemala najmanjšega črviča v prahu! In z mano

 

Ko sem pri njej vstopil, je sedela v stolu

čipek, da si le težko opazil dobrovoljni njen

obrazek, ki ji je tičal globoko med ramami.

A jaz sem sama in zima mi sili v dušo.

Kako krasno, da ste prišli! Nikamor mi ni pogledati!

 

Sedel sem tik nje, poljubil ji vdano velo

je zamrla ta beseda, ko je kneginja v teku

govorice po stari svoji navadi naglaševala, da

je bil soprog knez Teanski!

 

rahločutno, »Vam gospod Bogomir, morajo

pač tudi prav počasi teči dneva trenutki, ko

 

»Pač mi je dolgčas tuintam, svetlost,« odgovorim

po kratkem premolku. »Vedno vendar ne morete

tako živeti kakor puščavnik! Ali dandanes ni

Bila je zopet radostna in meni se je zdelo,

da me nekako pomenljivo opazuje s svojimi

Sedaj je napočil trenutek, da sem skoraj moral

govoriti!

»Kdo bode tako boječ, cher Bogomir!« —

pri tem se je svetlost tako milobno smejala —

obitelj. Pravilo se mi je, da je Višava lepa posest

in da Vas prištevajo najimovitejšim našim

 

»Res je, svetlost,« odgovorim ponižno,

»nebesa so mi pomnožila posvetno imetje!«

 

roki in mi jo gladila, kakor otroku — »no,

vidite, čemu se torej ne ženite?«

Zamišljeno je dostavila: »To Vam je bil

Gregor Lesovej, praded Vaš, drugače vrste junak,

 

Hvaležno sem poljubil roko! Prišel je bil

me osrčuje, da odkrijem svoje duše skrbi pred

Vami, svetlost! Ne štejte mi te predrznosti v

bodem vse, če mi blagovoljno dovolite,

 

»Le govorite, dragi moj!«

ljubi in da to vsaj posnemljem iz njenega vedenja.

Ko sem govoril, se ji nisem upal gledati

pogled proti njej. V stolu se je bila nekoliko

vzdignila in prav prestrašen sem opazil, da je

rahlega, mehkega in dobrotljivega. Vse to je

bilo izginilo tisti hip z njenega obraza in v

ji je vzplamenel žar sovraštva. Obledel sem in

tresoče vprašal:

naši hišni. Pametna, dobro vzgojena deklica je

in časih sem si dejala, da bi to bila žena za

 

Hudobno, ironično je govorila in kakor strele

le iz dalje in sladkosti življenja so mi le pravljica,

so mi le sanje, so mi zgolj fantom! In to

rečem in na sveto telo našega Odrešenika Vam

ta mučni stol, da še sto let rajša zrem pomladi

cvetove le iz dalje in da še sto let rada

Lina prevzela gospodinjstvo na kmečki Vaši

Višavi. To Vam rečem jaz, kneginja Teanska!

 

Bil sem odpuščen, odpuščen v veliki nemilosti!

nisem vedel, kaj naj sedaj počnem. Steza življenja

me je dovedla na mesto, kjer se mi je

malo in veliko, kar mi je po moji domišljiji

pričevalo o njeni ljubezni. Preplula mi je duha

na hodnik mi je zavel nasproti hladni zrak in

me v omenjenem sklepu, zbistrivši mi omočene

in lahkomišljeno je bilo, da si govoril h kneginji,

ki te ni mogla umeti, ker ravno ne umeje

po koridoru, po mehki pletenini, ki je

bila ondi razgrnjena. Vrh stopnic sem obstal. Tu

ni umreti, pravil o čustvih svojih. Tu ji je bil

izročil cvet, znak svoje ljubezni, ki ni imela

cvetje, če se je sredi zime po umetni poti

izvilo iz osrčja materi zemlji! Morebiti je tudi

se drevili po stopnicah navzdol. Otrpnile so mi

noge in nekaj je reklo v meni, da pride sedaj

vsekala vela roka kneginje Teanske. Kmalu se

je v znožju stopnic prikazala gospoda. Najprej

 

Grof Anton je pogledal proti meni. Na

me je ugledal na tem mestu.

 

z nekakim zaničevanjem.

 

sem jih zamolklo izpregovoril, se je ujelo oko

moje z očesom kontese Line. Tudi njen pogled

v svojem življenju.

 

v tem grof Anton. »Že dolgo časa smo ga

pričakovali. Zaročen je s konteso in sedaj hočemo

 

Odšli so. Kontesa ob roki mladega magnata,

od tedaj, ko mi je dejala: »Kaka odrastla

otroka sva pač, gospod Lesovej!« Ali od tistega