Pegam in Lambergar (Fran Detela): Razlika med redakcijama

Zvezde prijazne,

Pot mi kažite!

S. Jenko.

</poem>

 

Gregor pa je hitel proti Savinjski dolini, kolikor se je dalo v temi. „Danes je sreda; če do jutri zvečer ne pridem v Celje, bode prepozno", si je šepetal in spešil korake. Ni še hodil dolgo, ko zasliši za seboj peketanje konjskih kopit, in brž se umakne v šumo. Po poti od samostana doli sta prisvetili dve bakli, ki sta se bližali naglo, da so leteli utrinki v stran. Gregor se je potuhnil in videl v svitu kosmata obraza konjikov, ki sta klela, da morata v takem času okrog laziti, ko se ne vidi pet korakov predse. Jezdila sta mimo in za njima sta puščali bakli rdeč dim. Gregor pa je ostavil gozd in se napotil urno za njima, ko ni bilo več čuti konjskih kopit. Nebo je bilo oblačno, in noč je temnela bolj in bolj. Gregor se je spotikal nad koreninami in kamenjem, kar ga je neznano utrudilo. Skrbelo ga je, kako bode nadaljeval pot drugi dan, če ga zapuste moči, in naslonil se je na drevo; a kakor je postal, je zadremal. Nočna sapa je šumela po gozdu in donašala iz daljave dobro znano tuljenje; volk je bil namreč takrat navadna zver naših gozdov. Gregor je skočil pokoncu in potipal, če ima še dolgi nož za pasom. A silne utrujenosti ni zmagovala več trdna volja; treba je bilo misliti na počitek. Noči pa so spomladi mrzle in zemlja vlažna, tudi se je bilo bati divjih zveri pod milim nebom. Vlekel se je še streljaj dalje, kjer je zapazil samotno kočo in nanjo naslonjen nizek hlev. Ura je šla na polnoč, in nobene žive düše ni bilo nikjer čuti; in komu bi se bil tudi upal izročiti Gregor! Otipal je v temi majhno lestvo, jo prislonil k lini nad hlevom in zlezel gori. Našel je velik kup slame in sena; brž si je napravil ležišče, se priporočil Bogu, in preden je še premislil dogodke prošlega dne, je sladko zaspal s trdnim sklepom, da nastopi zarana zopet pot proti Celju.