Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

odstranjen 1 zlog ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
{{neoštevilčena poglavja}}
 
Bila so črna leta. Bila je lakota. Bila je kuga. Bila je vojska. Bil je Turek. Bila je jeza »stare pravde« in žalost »ubogega Konrada«. Bila so znamenja na zemlji in na nebesih. Znamenje na nebesih je bil zmaj, ki se je bil izkotil ob palici svetega Jakoba in je krono imel z desetimi zvezdami in še z enajsto, ki je bila razodeti enajsti rog. Znamenje na zemlji ni bilo manj pomenljivo: tele z oslovsko glavo in ženskimi prsi. Rekli so in verjeli, da je izpolnjenje Danielovih maosim, prilika gnusnobe, blodnje in malikovstva v Rimu s krono v tri gubé. Še druga znamenja so bile bolezni. Bolezen bolne sle je bila, moška polt, ki je imela sestro v hotljivosti oslov in pastuhov. Bolezen iz hotljivosti je bila umazana rana, ki je
imela nazivov od zatona na vzhod: hispanijska, galijska, napoljska in še veselih imen iz obešenjaške šale in vinske robatosti
zemlji in na nebesih. Znamenje na nebesih
svetega Grobijana: ženski post, pereča ljubezen, vneta nedolžnost, hudičev kres in umazano spočetje. Bolezni primeren je bil lek: emplastrum, quod fit ex medulla cervi in qua coquuntur vermes
je bil zmaj, ki se je bil izkotil ob palici svetega
terrae cum modico croco et vino sublimato — sublimatno vino, žafran in lajnasta mast kuhanih zemeljskih glist. Še druge bolezni so bile: bolezen nezmernih v pijači — podgròm in bolezen nezmernih
Jakoba in je krono imel z desetimi
v misli — melanholija. Bolni so bili vsi: bogovci in vidci iz Knjige, beani v beanijah, bakalavreji, magistri, textuales in
zvezdami in še z enajsto, ki je bila razodeti
locales, Erazem v učeni oholosti, Urh v divji strasti, Martin v jezi besede. Iz Pisma so bili srditi in učeni in iz Ezopa so snažili z besedo in snago svojo knjigo. Wittemberški <big>labod</big> je pel o <big>jagnjetu,</big> ki je premagalo <big>zmaja,</big> »peklenske krote krak«, in vzelo vso krivino svetá nase in odrešilo od žlahte do
enajsti rog. Znamenje na zemlji ni bilo
žlahte. <big>Labod</big> ni bil prvi bogovec, a je bil srečnejši kot češka <big>gos</big>, katero so pekli na grmadi. Pel je kakor <big>slavec,</big> a z znamenjem ni potrdil in je verjel, da
manj pomenljivo: tele z oslovsko glavo
ga dati noče. Zato pa je bilo žalostnim, ki so hoteli imeti znamenje, a so ga morali utrpeti, kakor je pisano, da se lačnemu
in ženskimi prsi. Rekli so in verjeli, da
sanja, da jé, in se zbudi in je prazna duša njegova in se žejnemu sanja, da pije, in se zbudi in je žalostno njegovo srce ...
je izpolnjenje Danielovih maosim, prilika
Razsvečujoča luč svetu bolnih v udih, v volji mesa in duha je bila moč iz besed, ki so jih imeli vidci in bogovci. Bogovci so sami trpeli iz Pisma in iz strašnih snag in slik v lesu, iz gnusnob in grozot oznanjenih v Izaiji, Danielu, Ecehielu in Janezu, iz strahu duhovin, hudiča in enajstega rogu, ki je bil zadnji v Rimu
gnusnobe, blodnje in malikovstva v
in Antikrist z zaduštvom in svečenjem in z novimi menihi in ki le ni bil zadnji in je na moči pribival in ni hotelo biti konec
Rimu s krono v tri gubé. Še druga znamenja
preskušnjam in ni bil še red, da vstane sodec na mavri in bo meč iz njegovih ust razpihal ljubéje babelske hčere, poluverce
so bile bolezni. Bolezen bolne sle
je bila, moška polt, ki je imela sestro v
hotljivosti oslov in pastuhov. Bolezen iz
hotljivosti je bila umazana rana, ki je
imela nazivov od zatona na vzhod: hispanijska,
galijska, napoljska in še veselih
imen iz obešenjaške šale in vinske robatosti
svetega Grobijana: ženski post, pereča
ljubezen, vneta nedolžnost, hudičev
kres in umazano spočetje. Bolezni primeren
je bil lek: emplastrum, quod fit ex
medulla cervi in qua coquuntur vermes
terrae cum modico croco et vino sublimato
— sublimatno vino, žafran in lajnasta
mast kuhanih zemeljskih glist. Še
druge bolezni so bile: bolezen nezmernih
v pijači — podgrom in bolezen nezmernih
v misli — melanholija. Bolni so bili vsi:
bogovci in vidci iz Knjige, beani v beanijah,
bakalavreji, magistri, textuales in
locales, Erazem v učeni oholosti, Urh v
divji strasti, Martin v jezi besede. Iz
Pisma so bili srditi in učeni in iz Ezopa
so snažili z besedo in snago svojo knjigo.
Wittemberški <big>labod</big> je pel o <big>jagnjetu,</big> ki je premagalo <big>zmaja,</big> »peklenske krote krak«, in vzelo vso krivino
svetá nase in odrešilo od žlahte do
žlahte. <big>Labod</big> ni bil prvi bogovec, a
je bil srečnejši kot češka <big>gos</big>, katero
so pekli na grmadi. Pel je kakor <big>slavec,</big>
a z znamenjem ni potrdil in je verjel, da
ga dati noče. Zato pa je bilo žalostnim,
ki so hoteli imeti znamenje, a so ga morali
utrpeti, kakor je pisano, da se lačnemu
sanja, da jé, in se zbudi in je prázna duša
njegova in se žejnemu sanja, da pije, in
se zbudi in je žalostno njegovo srce ...
Razsvečujoča luč svetu bolnih v udih, v
volji mesa in duha je bila moč iz besed,
ki so jih imeli vidci in bogovci. Bogovci
so sami trpeli iz Pisma in iz strašnih snag
in slik v lesu, iz gnusnob in grozot oznanjenih
v Izaiji, Danielu, Ecehielu in
Janezu, iz strahu duhovin, hudiča in
enajstega rogu, ki je bil zadnji v Rimu
in Antikrist z zaduštvom in svečenjem in
z novimi menihi in ki le ni bil zadnji in
je na moči pribival in ni hotelo biti konec
preskušnjam in ni bil še red, da vstane
sodec na mavri in bo meč iz njegovih ust
razpihal ljubéje babelske hčere, poluverce
in razločenike kakor pirjevico in smotláko ...
 
<center>***</center>
 
Takrat so igrali gojenci »novih menihov« v Ljubljani pred Tomažem, devetim ljubljanskim škofom igro o Savlu in Davidu. Davidovi vojaki so peli pesem »letečega leva«, pesem vzhajajočih kraljevih praporov:
Takrat so igrali gojenci »novih menihov«
Vexilla regis prodeunt. Trudno so odpevali Savlovi »orožniki« s pogrebno pesmijo evangeljske srenje: »In Fried und Freud zieh ich dahin.« Savla je glumil supremist Adam Wassermannov, čigar oče je bil še nedavno evangeljski kantor in učitelj v Kranju, preden se je
v Ljubljani pred Tomažem, devetim ljubljanskim
škofom igro o Savlu in Davidu.
Davidovi vojaki so peli pesem »letečega
leva«, pesem vzhajajočih kraljevih praporov:
Vexilla regis prodeunt. Trudno
so odpevali Savlovi »orožniki« s pogrebno
pesmijo evangeljske srenje: »In Fried
und Freud zieh ich dahin.« Savla je
glumil supremist Adam Wassermannov,
čigar oče je bil še nedavno evangeljski
kantor in učitelj v Kranju, preden se je
bil uslužbil papežnikom.
 
»Koga oponaša?« je vprašal škof Tomaž.
 
»Jerneja Knaflja na Brdu,« je odgovoril jezusovec, regens et concionator Miklavž Koprivec.
jezusovec, regens et concionator Miklavž
Koprivec.
 
»Njegov red je blizu,« je prikimal vladika.
 
»Blizu,« je jeknil menih, ne da bi treniltrenilz glavo ali zgibnil z rokami, katere je bil sklenil v rokave; »vzrastla mu je Estera.«
z glavo ali zgibnil z rokami, katere je bil
sklenil v rokave; »vzrastla mu je Estera.«
 
»Saj ji je Judita ime,« je menil škof.
 
Menih je nemo prikimal, čez trenotek pa je dejal:
je dejal:
 
»Sina so mu šolali deželani, da bi mu za naslednika vstal in orožnika. Pa ga ne bo učakal.«
naslednika vstal in orožnika. Pa ga ne
bo učakal.«
 
»Ali mu je umrl?« je vprašal škof.
 
»Mladi Knafelj je že tretji mesec gojenec našega reda v Gradci,« je odgovoril jezusovec. Škof je živahno planil:
našega reda v Gradci,« je odgovoril jezusovec. Škof je živahno planil:
 
»Kako je vendar to mogoče?«
»Ad majorem Sui gloriam.«
 
»Fiat, fiat, amen, amen!« je zarajal škof. Veder je odšel od igre. Celo dopoldansko nevoljo je bil pozabil, ko je moral beležiti
o stiškem opatu v svoj dnevnik: »Aeger et Podagricus. Nec ad finem missae perduravit.« Po večerji je pozvonil tajniku in mu narekoval pismo. Pismo je naslovil Juditi Strmolski, mladi baronici na
Veder je odšel od igre. Celo dopoldansko
nevoljo je bil pozabil, ko je moral beležiti
o stiškem opatu v svoj dnevnik: »Aeger
et Podagricus. Nec ad finem missae perduravit.
« Po večerji je pozvonil tajniku
in mu narekoval pismo. Pismo je naslovil
Juditi Strmolski, mladi baronici na
Brdu ...
 
===1.===
 
Poznojesenskega popoldne v letu tisoč in šeststotem je bil prispel prileten popotni človek z Brda med pristave mesta Kranja. Bil je tako zelo utonil sam vase, da ni opazil kamena, ki mu je ležal na poti v spotiko. Kakor podsekano drevo je padel na obraz. Ko je vstal z mokrotnih tal, je pogledal z nagonsko radovednostjo po kamenu
Poznojesenskega popoldne v letu tisoč
in šel z blodnim nasmehom za besedami, ki so bile vklesane v kamen, in je videl, da so ime in geslo raz vrata njegove hiše v Kranju, katero so mu bili cesarski prepovedali, zapečatili in naprodaj zapisali. Kamen nad vrati so izbili in vrgli pred mestno obzidje. Kmetica z Britofa je pobrala kamenato pločo, da bi si pozimi
in šeststotem je bil prispel prileten
noge grela v postelji. Ko pa je videla pisano, se je ustrašila in pustila ležati kamen med pristavami.
popotni človek z Brda med pristave mesta
Kranja. Bil je tako zelo utonil sam vase,
da ni opazil kamena, ki mu je ležal na poti
v spotiko. Kakor podsekano drevo je padel
na obraz. Ko je vstal z mokrotnih tal, je
pogledal z nagonsko radovednostjo po kamenu
in šel z blodnim nasmehom za besedami,
ki so bile vklesane v kamen, in je
videl, da so ime in geslo raz vrata njegove
hiše v Kranju, katero so mu bili cesarski
prepovedali, zapečatili in naprodaj zapisali.
Kamen nad vrati so izbili in vrgli
pred mestno obzidje. Kmetica z Britofa je
pobrala kamenato pločo, da bi si pozimi
noge grela v postelji. Ko pa je videla
pisano, se je ustrašila in pustila ležati
kamen med pristavami.
 
Bridko, kakor da govori težke uroke, je
 
<poem>
»HieDie BaertlBärtl Knäffl Prädikant,
Meyn Sterkh steth in Gottes Handt!«
</poem>
 
Predikant Jernej, za Gašperjem Rakovcem drugi bogovec v Kranju, je globoko zasopel kakor človek, ki spi. Nato si je šel z roko mimo čela, ki je bilo samo vase pogreznjeno kakór pri človeku s pomešano
Predikant Jernej, za Gašperjem Rakovcem
pametjo in je tonulo v bolni in blodni mrak oči. Bil mu je obraz iz
drugi bogovec v Kranju, je globoko
očeta in matere in dedov in še iz bolezni, ki so jih trpeli: iz lakote, sušice, davice, bodilja in kostenice. Bile so gube ubite
zasopel kakor človek, ki spi. Nato si je šel
tlačanske očetne upornosti. Bile so črte žalostnega materinega telesa: neutešena sla in žalostna kri, ki je bila spočela v strahu in nasilno, preden se je zavedela, da je blagoslov spočetja v blaženstvu vihrajoče krvi in vzhičene želje. Komaj vidno so se risali možu v skrajnih kotih gorenje ustnice redki umazano svetli brki, bolno skodrana je senčila skromna brada obbradek in čeljusti. Bilo je lice človeka, ki se mu ni bil drob razvil, bilo je zrcalo duše, ki je strašno in venomer trpela iz besed prerokov in razodetja, ki je hrepenela v širino razgleda in ni mogla preko
z roko mimo čela, ki je bilo samo vase
ene misli, ene žalosti, ki jo je kakor prekleto Mrtvo morje zalijala, težila in dušila, bridka iz dneva v dan, iz pijanega večera
pogreznjeno kakor pri človeku s pomešano
in motnega dremca v bolečino strezavega jutra in morečega dnevnega opravka. Bilo je lice, da si bral ž njega vso prošlost bogovčevo: brazgotine otroških iger, trnja in kamenja, ko je lezel za borovnicami, jagodami, lešniki in gobami, bral si žalost šole in lakote ob knjigi in oljenici; zmrzlino prstov, ki mu je ostala izza šolskega kalefaktorstva in cestnega kantorstva; bral si prvo telesno žalost nedozorele sle, drugo neusopljenega nagona in še preobilje
pametjo in je tonulo v bolni in
sholarske pijače in bakalaverske šale; bral si prebujenje v mesu in duhu, prvi verski upor in zadnji boj in obzir pred razločenstvom; bral si kratko veselje poročne postelje, prvi krst, prvo bolečino
blodni mrak oči. Bil mu je obraz iz
ob mrtvem otroku, prvo vdovištvo po ženi, ki je ni mogel preboleti, prvo duhovino
očeta in matere in dedov in še iz bolezni,
ki so jih trpeli: iz lakote, sušice, davice,
bodilja in kostenice. Bile so gube ubite
tlačanske očetne upornosti. Bile so črte
žalostnega materinega telesa: neutešena
sla in žalostna kri, ki je bila spočela v
strahu in nasilno, preden se je zavedela,
da je blagoslov spočetja v blaženstvu vihrajoče
krvi in vzhičene želje. Komaj
vidno so se risali možu v skrajnih kotih
gorenje ustnice redki umazano svetli brki,
bolno skodrana je senčila skromna brada
obbradek in čeljusti. Bilo je lice človeka,
ki se mu ni bil drob razvil, bilo je zrcalo
duše, ki je strašno in venomer trpela iz
besed prerokov in razodetja, ki je hrepenela
v širino razgleda in ni mogla preko
ene misli, ene žalosti, ki jo je kakor prekleto
Mrtvo morje zalijala, težila in dušila,
bridka iz dneva v dan, iz pijanega večera
in motnega dremca v bolečino strezavega
jutra in morečega dnevnega opravka.
Bilo je lice, da si bral ž njega vso prošlost
bogovčevo: brazgotine otroških iger, trnja
in kamenja, ko je lezel za borovnicami,
jagodami, lešniki in gobami, bral si žalost
šole in lakote ob knjigi in oljenici; zmrzlino
prstov, ki mu je ostala izza šolskega
kalefaktorstva in cestnega kantorstva;
bral si prvo telesno žalost nedozorele sle,
drugo neusopljenega nagona in še preobilje
sholarske pijače in bakalaverske
šale; bral si prebujenje v mesu in duhu,
prvi verski upor in zadnji boj in obzir
pred razločenstvom; bral si kratko veselje
poročne postelje, prvi krst, prvo bolečino
ob mrtvem otroku, prvo vdovištvo po ženi,
ki je ni mogel preboleti, prvo duhovino
ob drugi ženi, ki mu je bila prešuštna in
je blagroval njeno smrt; bral si prvo
39

urejanj