Na Barju (Josip Jošt): Razlika med redakcijama

== I. ==

 

megla najvišji hrast v Logu in najmanjšo

bilko ob Ljubljanici, ljubljanski Grad in

ne praši: čoln dremlje in voda ga mora nositi na

neokretnih plečih.

A to je poletno jutro na Barju.

Nikomur se ne zdi, da more tu živeti človek.

Ali po Ljubljanici je vendar priplaval dolg čoln

— še tat se ne plazi tako tiho! Komaj se giblje, ne,

kakor da tu spita dva pravičnika, ki ju ne teži najneznatnejši

greh.

In Gantar sanja čudne sanje, bolj čudne od rosnega

jutra.

Presenečen je začutil, da mu je nekaj leglo na

prsi. In prsi, dasi široke in jeklene, so zastokale

ki se kmalu zadro še globlje, rep se mu opleta okoli

nog in škornji so menda papir — zdajpazdaj ga

No, zmaj ga vkljub temu ni požrl — izginil je

nenadoma brez sledu in možu se je olajšalo; prikazala

prisekano — fej! Vsi ti pa so se Gantarju glasno

krohotali! Kaj hočejo od njega?

Vprašal jih je, po kaj so prišli, in še huje so

se zakrohotali. In okrog hiše so se gnetli — povsod

tujcev in jih začel prositi, naj ga pustijo do žene

in otrok.

Kaj so dejali na to, tega sploh ni razumel, ker

so drug drugega prevpili z ošabnim hohotanjem;

so ga prijeli, ker jim je postal prenadležen,

in ga vrgli nekam.

Oče in sin sta se zbudila, ko je zaoril široki klic

skoz meglo — sanje so izginile. Tone je zaspano

oči in je začuden pogledal iz kolibe — zavedel

se je.

Klic se je zadušil v kalnem zraku, še četrt ure

daleč ni dospel in je umrl v Logu med drevjem; iz

ker je tudi Tone zadremal, mesto da bi bdel in čuval,

kdaj se pripeljeta do Ljubljane.

bil pokonci do polnoči, še dlje, do ene, ti —«

Hotel je še zakleti, pa ga je že prekinil čolnar

z naglim glasom: »Hej, ali si brbljav, ker je danes

ponedeljek? Kaj? Da ni nikogar videti?«

»Kam pa?« se je norčeval drugi.

Gantar je stopil izpod strehe kakor gora, da

vidi čez visoko kamenje; pa ni mogel razločiti niti

na tri korake, le po glasu je spoznal svojega brata

veslata: brat Tine je spredaj in se močno priklanja,

in žilav.

»Ti si, Tine? Saj te ne morem poznati.«

Ni mu rekel »dobro jutro«, ker si bratje tega

ne voščijo, ampak le tujci. Zakaj bratje gredo z doma

sam te je prinesel!« — a brat je pred bratom v

zadregi.

Vendar je Tine oveseljen pristavil:

»Oho — Jože! Kaj si res? Pa kaj, da te ni več

v naše vode? Saj še nisi nehal brodariti?«

In Gantar Jože se je spomnil vseh križev in

težav svojega poštenega stanu; prisrčne niso bile

njegove besede, trdo izgovorjene in prisiljene.

»Brodariti? Ej — ko imam polja dovolj, kmetije

in domačije? Skrbi zadosti in dela nemalo! Vidiš,

pa moram, ker me preveč naganjajo. Da bi mu celo

goro naenkrat pripeljal!«

»Seveda.« — Čolniča sta se srečala — a mali

se je stiskal k bregu, Gantarjev pa je ležal sredi

Ljubljanice in kar ni prišel z mesta.

»Koliko pa še drugih nepotrebnih reči.« — S

tem je menil Toneta, ki se je stegnil podolgem na

koc in zarinil glavo v pesti.

zmanjkalo besed. Da je očetu prihranil strašno

neljubi odgovor, ga je zavrnil Tone, a vstati ni maral,

»Kaj bi pa rad?«

vseeno — saj je rajši brž razložil stric:

»Glej ga no! Kaj takega vprašaš!«

nisem v tvojih letih —«

»Jaz pa se še nisem preobjedel rib in rakov!«

je hlastno rekel brat in naglo porinil veslo v vodo,

no, pa se je skoraj zbral in se pošalil:

za par sto?«

Jože se je začudil in je čmerno vprašal:

»Čemu? Ej — nekaj zemlje bi še kupil za vrt

»Glej ga! Saj si moj brat in se še spominjaš, ne?«

Čolnič je zdrčal v meglo in le ploskanje vesel

in široka brazda sta ga spremljala ob bregu. Gantar

je nekako razmišljal in zavpil navzgor:

pridi, če bi res rad!«

»Dobro,« je menil glas iz megle, »danes greva

v Rakitno. Pa prideva k vam nad race.«

»Kajpada — pa nad stotake!«

Gantar je videl, da megle ne more prevpiti, in

je utihnil. In prav nič drugega ni bilo — vsa okolica

je bila krasna ilustracija, nerazrešna slika njegove

notranjosti. —

Kje pravzaprav vzhaja solnce? Za Golovcem

mora biti nekje, a kje je ta? Odnikoder ga ni, ni

topol — to je bilo v sredi med Čurnovcem in Malim

Grabnom.

Ko se je Gantar uveril, da sta že tik pred

Ljubljano, mu je odleglo.

Ali vkljub temu ni mogel pregnati sitnih skrbi

in morečih misli! Glejte! Še na fanta se ne smem

greva proti mestu! In kako lahko se zgodi nezgoda!

Čoln butne v obrežje, se prekucne — moj Bog!

— lep denar! in jaz tudi! Bog pomagaj! Jaz

tudi! Vidite, tako bi umrl kakor največji grešnik,

skrbi in brige. — Delo — žena in otroci! Kaj še!

Sosedje bi se strgali za mojo zemljo!

Mož je sedel na kamen in se zamislil. —

Na morju so valovi, silni in nebrzdani. Vsa širna

plan divja in se peni, razsaja in buči, šumi in vre

— spenja se za celo hišo visoko in se besno poganja

v globino, da se nanovo zapraši proti daljnemu

je bržkone razburjeno in raztogočeno — kdaj se

pomiri in pokaže prijazno lice?

Takšno hrumenje je v človeškem srcu, kamor

se je zajedla skrb, jeza in žalost. Obraz je miren,

čmeren, govori več ko debela knjiga, in srce se

bojuje. —

Morje se srdi —- Ljubljanica je zasanjala. —

Vsa krajina spi, ni ptičjega petja in človeškega

glasu. Če pade z rosnega grma velika kaplja, je ni

slišati. —

Preko čolna se je gosteje zavalila megla, da so

se videle drobne bele kapljice, ki so zmočile les in

ozrlo na Barje, pa začelo odganjati meglo nekam

Oče in sin sta molčala; sicer sta oba vedno

čutila, da je tak molk zoprn, vendar nista prišla

kanal in se razbil ob jezu — obadva bi se bila

pokončala na tešče!

Hej! to bi bila imenitna šala, ako bi trčila v

jez! Nakrat bi se znašel v vodi! Morebiti bi se jez

porušil! Jaz bi že splaval h kraju in zavil na

Dolenjsko cesto, da se zunaj osušim, znotraj pa

In ves ta čas se je pomaknil čoln komaj do

Malega Grabna, ki se je izgubljal v vrbovju. Nobenega

ribiča ni bilo več.

Na kopnem se je očrtala stavba.

Gantar se je brzo okrenil in pograbil drog z

močno roko, umazano in razpokano. Spustil ga je

so se razleteli na vse strani; dotlej za čolnom ni

bilo sledi.

In Tone je znal za svojo nalogo. Vstal je in

po kamenju odšel na prednji konec. Tu potegne s

prstov, in silila bi v brod; da se nekoliko zaziblje,

bi jo zajel!

Droga sta kar na povelje šla na dno, da zabrneta

čoln ob Trnovskem pristanu. Prav nalahko

se je pripodil na vrh vode in vsi so se

veselo razpočili.

Tu se je jela buditi Ljubljana. Voz je zaropotal

za vozom, za Gradom je nemara zažvižgal vlak,

mesto — edino zvonovi niso zaspali zore in so od

časa do časa zatohlo zabrneli.

Po vrsti se je dvignilo onih par hiš na pristanu,

nekdo je glasno korakal po cesti, pokašljal je brez

»Cesarjeviča«, ki je bil priklenjen in zasidran

kakor kak oceanski parnik.

Gantarjev brod se še ni dotaknil zemlje, ko je

Tone izpustil drog in pobral verigo in skočil na

suho — čoln se je zazibal in fant ga je ročno

pripel h kolu.

»Tako,« je nekoliko potolažen pristavil Gantar

in zaobrnil krmilo, dokler se ni naslonilo na plitva

tla in obsedelo.

Zravnal je koc, pogrnil seno v kot in z obojim

zakril lonec krompirja — to je bilo pripravljeno

za kosilo in par polen je ležalo ob steni.

Stopil je na prod in se ozrl po pristanu, pa

potegnil preko čela.

Ni še delavcev, na pristanu ni nikogar — kupi

kamenja leže naokrog, koli in drogovi; tla so pohojena,

kljuse je za pol čevlja dvignilo težko glavo, pa

napelo preostale moči. —

kako je čofalo mokro perilo po plohu. — Mlad

ženski glas je nekaj vprašal čez vodo, ob Gradašci

Trnovčank, delavke in prodajalke — a bogatina ni

bilo odnikoder. —

Voda, voda — široka in tiha, kogar si v zgodnji

mladosti očarala s svojo prečudno naravo, ta ti je