Na Barju (Josip Jošt): Razlika med redakcijama

je bledela, prsi niso bile skorjaste in porasle — a

gornja ustnica ni kazala dvajset let! Vinjen menda ni?

Obličje je moje! je moral obotavljaje priznati;

a kako da mu razum ni zrastel z mojim?

In to ni zlobnost in izprijenost — kratkovidnost je!

In nehote mu je stopilo pred oči:

Ne morem razumeti! Če pomislim, da sem nekdaj

hotel iz fanta narediti drugačnega človeka nego

nekoč želel doseči jaz, česar pa zdaj za živ svet

ne maram.

Z veliko bridkostjo je započel razgovor.

»Fant, kaj si pozabil, da si Gantarjev, ki te ne

bo nikoli blagoslovil za tako ljubezen?«

»Kaj Vam nisem povedal! Če sem dozdaj delal

kakor Vi.«

»Nikdar nisi tako delal, slišiš! Kdaj bi bil jaz

zafrčkal očetu, če bi ga bil poznal, denar, pa se

mu še smejal povrhu?«

»Ne vem, čemu treba toliko besed? — Do danes

sem delal isto ko Vi! Saj sem z Vami tudi jedel in

kdaj se lahko lotim drugega! Zakaj bi moral morda

brez potrebe domačijo oškodovati?«

»Ti me spraviš živega pod zemljo!« je rekel

potrt in brez volje. »Kaj si si pravzaprav vbil v

glavo? Da sem bil tako — no! Pa praviš, da si

delal! Kako? tega se ne spominjaš!«

»Saj tega ni treba vlačiti na dan!«

»Ne — ravno takrat si se nalezel takih abotnosti,

»Res da tedaj! Pa kaj morem zato, če vidim,

da nimam Vaše glave? To je vseeno!«

»To ni res!« je vzkliknil oče. »Če moram sam

trpeti za dom ali pa še kdo drugi — to ni kar tako!

že tako.«

»Ti boš kam šel?«

Ni verjel; zato se je pomilovalno nasmehnil.

Pa se motite — jaz grem od doma! Kaj bi govoril

toliko, če ni treba! — Pa danes še ne!« je pristavil

izve.

je spoznal, da je vse zaman; da je imela Ažmanka

prav, ko je dejala: Bo že kako! — o tem se je

hladnokrvno priznal: Naj gre — in bo prav! — Na

vse to je bil pozabil!

pred oči — če greš danes!«

še pomagam.«

Niti to ga ni ustrašilo.

»Ni treba!« In razdraženo je siknil. »Če nisi to,

kar sem menil — izgubi se!«

Sunil je z drogom, da je štrbunknilo na vse

plati in se je nabrala pena po vrtincih.

kriv!«

»Poglejte,« mu je dokazoval Tone čez malo

časa, »grem in bo mir; ko me ne bo, boste že izprevideli,

da je bilo prav.«

vidim! Ne boj se, da bi ti kdaj izporočil: vrni se!

In če živim sto let! Jaz sem oče, ti si sin! Jaz sem

se poizkusil že v dolgih letih — kaj pa ti!«

Tu je nekje v vrbju zagrgralo — menda se je

prebudilo povodno bitje in se je okrenilo.

Pa priveslata dol od Ižice fanta; da si prikrajšata

preobilo gosposko brezdelje in brezposelnost, sta

bila prekucnila v Ljubljanico grmado trnja in jo zažgala,

da je veselo plapolala po vodi.

Tedaj sta čolnarja pristala na pokošenem bregu

in nabrala breme dračja in suhljadi, da sta poživila

slabotno kurišče.

In zopet sta lezla naprej.

tak boš šel, kakršen si prišel na svet!«

imamo še vseeno svoje pravice. Menil

sem le: videli ste, da me ne drži nikjer dolgo —

tam na Barju ne veseli. Jaz bi rad živel po svoje,

in ne tako, kakor ste mi odločili drugi —«

»Brez dela hočeš živeti — jaz pa naj ostanem

sam! Kaj bosta Jakec in Pepe, sta komaj za pastirja!

Vse bi bil dobil ti — zdaj pa ne dobiš nič! Prav

nič! Ko počenjaš tako, kakor da si ti gospodar, jaz

pa hlapec! Greš, pa prideš, po svoji neumni volji,

mati se pa joče — ej!«

»Ko se vrnem od vojakov, bom že napravil!«

Vzel si je čas in si prižgal cigareto.

Srečal ju je ozek čolnič, uren bolj kot lastovica,

ki se je izpreletavala nad gladino in si močila

noge —

kruh — ti ga zametavaš. Ves svet bo poln

naše sramote — pa bodo rekli bedaki, da jaz nisem

bil oče! O, bil sem — pa kaj! Vsega bo konec,

vsega. — Jaz bom šel — vse bo šlo. Naj gre — če

zase kramljal; zakaj Tone je nekaj premišljeval in

se ni več nasmihaval kakor na Trnovskem pristanu,

ko je očetu ničvredno zapravil toliko grižljajev kruha.

— Bo že kako! je sklenil fant.

Gantar je čutil neizrečeno grenkost in kljub naravni

trdosti se je zmračil in nekako žalostil — kakor

tujci je domneval obraze iz pristana — sumljivi nosovi

in zakidane oči.

Tak bo fant! je nepričakovano uganil.

Ampak zdaj je oče hlapec in otrok gospodar —

pa zakaj?

Že v tretje ni mogel rešiti čudne misli. —

Nenadoma je zazvonilo poldne — prav kot da

so se utrgali vsi zvonovi in zabučali po vsem svetu

veličastno in slovesno. In vse Barje je molilo mrmrajoče

molitve. —

Čolnarja sta zaporedoma vrgla klobuke v čoln. —

Gantar je prislonil dlan na čelo in vlekel dol

do brade — od roke je kapljal znoj. —

Še je nekaj krvi! si je dejal in se oddahnil v

nerazločnem upanju — prav kot da se navsezgodaj

skuša solnce preriti skoz meglo. —

Nekje se je oglasil fant, po širnih senožetih je

postrgavalo in žvižgalo, cvrčalo in čirikalo — na

vodi je kriknil škripec. Prav nalahko se je vila sopara

po vsem Barju. —

Aj Barje, Barje! — Zdaj plodonosna plan z redkimi

domovi, zdaj sinje jezero z ročnimi čolniči;

pravkar dozoreli tvoji razori in bo vdrugič porasla

visoka trava?

Kaj ne moreš osrečiti človeka? ne znaš razvedriti

srca? — obogatiti preprostega domovja?

Zakaj ne?

Kako pa si si naklonilo Anžeta?