Blagodejna zvezdica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 129:
Povzdignola je glavo in pogledala v modro nebó. Postajala je vedno mirnejša. Upala je z neko gotovostjo, da dobrotni stvarnik, ki je toliko lepot v prirodi stvaril človeštvu v veselje, ne bode zapustil sirote, ki mora po svetu med tujimi ljudmi si iskati zavetja. Ko bi jo bila zdaj videla gospa Barbara, čudila bi se bila Adinej hitrej spremembi. Zadovoljnost, da se jej je posrečilo iznebiti se Feliksovega snubljenja, udanost v svojo osodo, upanje, da najde mir in zadovoljnost v opravljanji svojih dolžnostij v rodbini, kamor je bila napotjena, vse to je dajalo njenemu obrazu zopet življenje. Adino lice je na enkrat izgubilo ono resnobnost in nezadovoljnost, ki ste jo v hiši gospe Barbare delali navidezno starejšo in nepriljudno.
==IV.==▼
Gospod Berthold starejši, ki pa je zdaj vsled mrtvuda, ki ga
Ko je gospoda Bertholda
▲IV.
▲Potovale°, ki potuje po južnej železnici, ne more prezreti na nekej postaji na spodnjem śtajerskem jako romantične doline, ki se nenadejana očém prikaže: visoke gore, obraščene z bukovjem in hrastovjem, na njihovem vznožji gosta vrsta vedno zelenih gozdičev, sredi njih pa bela kopica velikih poslopij. Gosti dim, ki neprestano puha proti nebu, nam svedoČi , da je ta prijazni kraj obrtnosti posvečen. In res , skozi dolgo vrsto let že tu marljivo opravljajo svoj posel fužine firme: „Berthold in tovariši." Njihov ustanovnik je bil Bruno Berthold starejši, sedanji vodja in glavni gospodar pa Bruno Berthold mlajši. Na desnej strani vasi, kakih sto korakov oddaljeno od fužinskih tovaren , stoji okusno poslopje okinčano z velikim vrtom, kjer stanuje Bertholdova rodbina.
▲Gospod Berthold starejši, ki pa je zdaj vsled mrtvuda, ki ga jo na eden del života zadel, nezmožen fužine nadzirati, bil je svoj čas jako sposoben za svoj posel. Užival je skozi celih štirideset let spoštovanje in zaupanje svojih dražnikov in udanost podložnikov Oženil so je v poznih letih z jako mlado mestno krasotico. A mlada soproga, že od otročjih let razvajena, dolgočasovala se je neizmerno v majhnem kraji, sredi šuma živahnega delavnega Življenja. Zbežala je torej večkrat v letu k svojim sorodnikom v bližnje mesto ,• kjer se je mudila po cele tedne. Tam je nadaljevala svoje prejšnje razkošno življenje na račun možă, ki se je domă rad trudil in ubijal, da ni odrekal ugodnosti svojej nežnej zakonskej polovici. Darovala mu je bila tri sine, in s tem se je stari Berthold tolažil, meneč, da je za-nj žena , priletnemu , dolgočasnemu možu dovolj storila. Gospa Bertholdova pa je soproga zagotovljala, da ima za otroke in vodstvo hiše vestno oskrbnico in zanesljivo varuhinjo; da se torej sme brez skrbij nekoliko odtegovati prozaičnim slikam rodbinskega življenja.
▲Ko je gospoda Bertholda zad61 mrtvud, bil je v petinsedemdesetem letu, njegova soproga pa še le v petinštiridesetem.
Bruno Berthold mlajši, naslednik svojega očeta, bil je sedemindvajsetleten mladeneč, resnega obnašanja, skrben in neutrudljiv, ki je v teku enega leta, kar je bil prevzel vodstvo fužin, delal čast svojemu predniku.
Hugo, drugi Bertholdov sin, vrgel se je po materi. Lahkoživni mladeneč ni maral nadaljevati svojih študij na univerzi, kakor je bila očetova želja, temveč določil se je za vojaški stan. Ker je bil Hugo največji gizdalin, vedel je dobro, da huzarska uniforma bolj pristoja njegovej lepej osebi, kakor pa doktorski klobuk. Potrpežljivo je sedel vsako jutro pol ure v zaduhlej sobici svojega brivca, da je svojemu dekliškemu obrazu priredil še kodraste lasi. Hodil je spremljan povsod od velikega bulldoga, ljubil konje ter bil strasten jezdec, žvižgal celi dan operetne napeve in dvoril gledališčnim igralkam. Na očetovem domu se je prikazoval samo tedaj, kedar so mu upniki preveč nagajali. Domá pa se je materi takó dolgo prilizoval, dokler mu ni ona pri očetu izprosila denarja za poplačanje svojih dolgov.
Oskar, najmlajši sin, bil je nesrečnik že od svojega rojstva. Narodil se je hrom in bil
Gospa Bertholdova, ki ni nikdar veliko marala za svoje otroke, ker je sebe preveč ljubila, čutila je do Oskarja
==V.==
Bertholdova rodbina je že bila povečerjala. V prostornej obednici, močno razsvetljenej po velikej plinovej svetilnici, ki je visela sredi sobe, ostala je rodbina ta večer še nekoliko časa skupaj. Pričakovali so novo družbenico. Na nizkem naslonjači v desnem kotu sobe, proč od luči obrnen, sloni med blazinami in odejami v dveh gubah stari Berthold.
V drugem kotu pri malej mizi sedita Bruno in Hugo kvartajoč, da jima čas hitrejše preide. Hugo nosi levo roko zavito v črno
Na sofi sredi sobe sloni gospa Bertholdova vidno razjarjena, leno potegujoč iglo iz batistnega
Njej nasproti sedi okusno opravljena lepa gospodična in prikimava vsakej gospejinej besedi. Njen obraz, ki ima grški rez, je brez dušnega izraza; njene krasne, temne oči gledajo medlo; na lepih njenih rudečih ustnicah se vedno ziblje neki zopern nasméh. Človek, ki je z njo občeval, čutil je opazujoč njeno dovršeno lepoto enako, kakor kedar opazuje umetno izdelan grški kip: utis kamenite lepote.
Vi bi ne verjeli Kornelija, vzdihne gospa Bertholdova
Na moj brzojavni poziv ni bilo odgovora. Ali že prej nam je bila naznanila, da bode petnajstega ali šestnajstega gotovo
▲Vi bi ne verjeli Kornelija, vzdihne gospa Bertholdova izpnstivši delo iz rok in tipaje si sence, kak6 so danes moji 'živci razdraženi! Ta nesrečni fant! Koliko nam je v enem tednu napravil sitnob ! Nihče mu ne more zadovoljiti. Da bi vsaj nocoj prišla njegova družbenica! —
▲Ali je pisala, da pride ? pravi z nasmehom Kornelija. —
▲Na moj brzojavni poziv ni bilo odgovora. Ali že prej nam je bila naznanila, da bode petnajstega ali šestnajstega gotovo til. Ker pa imamo danes šestnajstega; pričakujem jo gotovo. —
Kornelija zeha in opazuje jekleno spono, ki se je svetila na njenem svilenem obuvalu.
Kornelija je bila edini otrok soseda in sodružnika Bertholdovih fužin. Ker je mater rano izgubila in gospa Bertholdova ni imela
Kornelija, pusto, dolgočasno dekle, pustila se je od nje voditi in je občudovala njene ničemerne nazore. Razven tega je že bilo davno med Kornelijevim očetom in Bertholdovimi
Kornelija je že stopila v svoje petindvajseto leto, a Bruno ni
Korneliji,
Bruno ni nikdar maral za Kornelijo. Videl jo je z malega, poznal vse njene slabosti,
▲Bruno, ob kterej uri pa pride večerni vlak ? —
Ob devetih in sedmih minutah, mama, odgovori hitro Hugo namesto Bruna. —
Vrstica 203 ⟶ 179:
Zdaj pa je že kmalu pol desetih, pravi v skrbeh gospa Bertholdova in postaja nemirna. —
Vse je v redu, mama; le brez skrbi bodite, oglasi se zdaj Bruno. —
Odkar je nesreča zadela starega Bertholda
Na dvorišči se je začul ropot prihajajočega voza.
Družbenica je že
Hugo, ti si v vsem svojem početji pretiran, pravi svarljivo mati. Česa neki pričakuješ od revne sirote, ki mora služiti, da
Ali mama, odvrne veselo Hugo, ime Ada je
Poetičnost iščeš na človeku, ki se je mučil celi dan na potovanji? — pravi Bruno z nasmehom. Prašna bode od nog do glave, lice in roke jej bodo črne od dima in dišala bode po premogu. Zdaj imaš sliko poetične prikazni, ktere
Kornelija se je mehanično smejala Brunovej opazki in radovedno gledala proti vratom.
Dveri se
Le bližje, gospodična Ada, dobro došla! Kako težko sem Vas že pričakovala, poreče gospa Bertholdova s tankim glasom, ki je pa pri njej bil vselej znamenje zadovoljnosti. —
Ada je
Ali ste dobili moj telegramm
Da, milostljiva gospa, odgovori na to Ada še precej krepko, ker je čutila, da se je treba ohrabriti, da bi ne napravila slabega utiša, — toda takrat še nisem za potovanje bila pripravljena in nisem utegnola prej odpotovati, kakor to jutro. —▼
Da pridemo k stvari, deje gospa Bertholdova in pretrga Adino govorjenje. Videlo se je, da jej ona ne dovoli zaupno vesti se z njo. Vaše opravilo v našej hiši, kakor sem Vam že pisala, bode to, da družbo delate bolnemu fantu in da
Ada, ki je ves čas, ko je gospa govorila, s povešenimi očmi jo pazljivo poslušala, uprla je zdaj svoj pogled na njo, opazujoč z neko iznenadjenostjo mater, ki je
▲toda takrat še nisem za potovanje bila pripravljena in nisem utegnola prej odpotovati, kakor to jutro. —
▲Da pridemo k stvari, deje gospa Bertholdova in pretrga Adino govorjenje. Videlo se je, da jej ona ne dovoli zaupno vesti se z njo. Vaše opravilo v našej hiši, kakor sem Vam že pisala, bode to, da družbo delate bolnemu fantu in da čitate• zvečer , ko on zaspi , časopise gospodu Bertholdu. Oskar, povem Vam koj odkritosrčno, je jako siten in ne,prenesljiv vsled bolezni. . Zato sem menila najeti mu družbenico mesto družbenika, ker sto menda vi mlade ženske bolj potrpljive od moških. Prizadevajte si torej, da se v potrpežljivosti odlikujete od svojih prednikov. To pa Vam naročam, da nočem nikdar ničesar čuti o sitnobah, ki utegnejo med Vama nastati. Moji živci so močno občutljivi in ne prenašajo nikakoršnih razdražeb. Glejte, da z njim bolje ko mogoče izhajate; Vaš trud so Vam bode dostojno poplačal. —
Kornelija, predstavite gospodično mojemu soprogu, prosi gospa.
▲Ada, ki je ves čas, ko je gospa govorila, s povešenimi očmi jo pazljivo poslušala, uprla je zdaj svoj pogled na njo, opazujoč z neko iznenadjenostjo mater, ki je take brezčutno o svojembolnem sinu govorila, in poreče : Prizadevati si hočem po mogočnosti, da ustrežem gospodu Oskarju in da se vedem po Vaših zapovedih. -- To pa je rekla z glasom, ki je kazal voljo, da hoče tudi izpolnjevati, kar je obetala. —
▲. Kaj se je zgodilo ? oglasi se zdaj hripav glas na konci sobe: Stari Berthold se je bil vzbudil vsled živahnega govorjenja.
▲Kornelija, predstavite gospodično mojemu soprogu, prosi gospa. Kornelija vstane, približa se staremu gospodu in z umetnim glasom pravi: Gospodična Ada je tu! —
▲Kdo ? praša starec začudjen.
Le bližje, moja draga, le bližje! pravi gospod Berthold z dobrodušnim glasom. In ko
▲Oskarjeva družbenica je prišla, ponavlja Kornelija.. —
▲Le bližje, moja draga, le bližje! pravi gospod Berthold z dobrodušnim glasom. In ko so mu Ada približa, pomoli jej koščeno roko v pozdrav.
Ada, prijetno iznenadjena vsled starčeve prijaznosti, dejala je takoj svojo majhno ročico v njegovo otrpnelo.
Ada.
Kako
Ada to stori in mu še enkrat
Sirota! Hm! — Kako nespametni stariši, da
Gospa Bertholdova
Ko se jej Ada poslovi
▲Jaz sem sirota, odgovori Ada, skoro jokaje.
Ko je Ada zapustila sobo, skoči Hugo po konci rekoč
▲Sirota! Hm! — Kako nespametni stariši, da umre in puščajo tako stvarico samo na svetu! — Glava mu je zlezla na prsi, zamežal je z očmi, začel je hrliti, kar je značilo, da je starec pozabil na svojo okolico in zadremal.
Dragi Hugo, odvrne mati s porogljivostjo, ti me ne boš učil
▲Gospa Bertholdova pozvoni. Hišinji, ki se je hitro prikazala, ukaže Ado' v njeno spalnico odvesti, češ da mora biti silno utrujena.
▲Ko se jej Ada poslovi , še dostavi: Dobro se spočijte! Jutre prevzamete takoj za rana svoje delo, in zagotavljam Vam, da ni lahka naloga, ki Vas čaka. —
Meni se zdi ponižna in dobra, dostavi gospa. Sklonivši se proti njenemu ušesu pa še
▲Ko je Ada zapustila sobo, skoči Hugo po konci rekoč : Ali, mama, gospodična Ada je gotovo lačna; zakaj jej • niste dali prinesti nekaj večerje? —
Hugo pa je ravno takrat in tudi tako tiho poprašal brata, ali se mu Ada dopade.▼
▲Dragi Hugo, odvrne mati s porogljivostjo, ti me ne boš učil obnašăti. se s svojimi podložniki. Sicer pa ne bodeš užival nikdar veselja gledati , kake se vede gospodična Ada pri jedi. Ona bode obedovala z Oskarjem in ne pri našej mizi. Potem se obrne proti Korneliji in pravi: Kake Vam ugaja nova družbenica ?
Bruno je pomajal z ramama rekoč, da se on ne zanima za ljudi, ktere mati jemlje v svojo službo.▼
▲Videti je take zastradana, bil je Kornelijin odgovor.
Hugo mu je še nekoliko govoril o majhnej Adinej nogi in roki, o edinem, kar je na njej mogel dobro videti pri slabih svojih
▲Meni se zdi ponižna in dobra, dostavi gospa. Sklonivši se proti njenemu ušesu pa še šepeta: Ni lepa, revica. To me veseli; vsaj se ne bo Hugo v njo zagledal.
Ko je Ada v svojej sobi odložila popotne
▲Hugo pa je ravno takrat in tudi tako tiho poprašal brata, ali se mu Ada dopade.
▲Bruno je pomajal z ramama rekoč, da se on ne zanima za ljudi, ktere mati jemlje v svojo službo.
▲Hugo mu je še nekoliko govoril o majhnej Adinej nogi in roki, o edinem, kar je na njej mogel dobro videti pri slabih svojih očeh in neugodnoj svetlobi v sobi.
▲Ko je Ada v svojej sobi odložila popotne reči, vsede se na stol, da si oddahne in si še enkrat v duhu predoči sprejem v Bertholdovej hiši. Kakor je bil dober utis, kterega jej je v trenotku napravil stari Berthold, ravno take slab je bil oni njegove gospe. Razna čuvstva so se v njej vzbujala. Potem pa poklekne k vznožju postelje, pokrije si z rokama obraz in vzdihne:
▲Take, sama, take sama sem na svetu!
VI.
|