Blagodejna zvezdica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 129:
Povzdignola je glavo in pogledala v modro nebó. Postajala je vedno mirnejša. Upala je z neko gotovostjo, da dobrotni stvarnik, ki je toliko lepot v prirodi stvaril človeštvu v veselje, ne bode zapustil sirote, ki mora po svetu med tujimi ljudmi si iskati zavetja. Ko bi jo bila zdaj videla gospa Barbara, čudila bi se bila Adinej hitrej spremembi. Zadovoljnost, da se jej je posrečilo iznebiti se Feliksovega snubljenja, udanost v svojo osodo, upanje, da najde mir in zadovoljnost v opravljanji svojih dolžnostij v rodbini, kamor je bila napotjena, vse to je dajalo njenemu obrazu zopet življenje. Adino lice je na enkrat izgubilo ono resnobnost in nezadovoljnost, ki ste jo v hiši gospe Barbare delali navidezno starejšo in nepriljudno.
 
==IV.==
(Daljo pride).
 
Potovale°Potovalec, ki potuje po južnej železnici, ne more prezreti na nekej postaji na spodnjem śtajerskemŠtajerskem jako romantične doline, ki se nenadejana očémočem prikaže: visoke gore, obraščene z bukovjem in hrastovjem, na njihovem vznožji gosta vrsta vedno zelenih gozdičev, sredi njih pa bela kopica velikih poslopij. Gosti dim, ki neprestano puha proti nebu, nam svedoČi svedoči, da je ta prijazni kraj obrtnosti posvečen. In res , skozi dolgo vrsto let že tu marljivo opravljajo svoj posel fužine firme: „Berthold"Berthold in tovariši." Njihov ustanovnik je bil Bruno Berthold starejši, sedanji vodja in glavni gospodar pa Bruno Berthold mlajši. Na desnej strani vasi, kakih sto korakov oddaljeno od fužinskih tovaren , stoji okusno poslopje okinčano z velikim vrtom, kjer stanuje Bertholdova rodbina.
 
Gospod Berthold starejši, ki pa je zdaj vsled mrtvuda, ki ga joje na eden del života zadel, nezmožen fužine nadzirati, bil je svoj čas jako sposoben za svoj posel. Užival je skozi celih štirideset let spoštovanje in zaupanje svojih dražnikovdružnikov in udanost podložnikov. Oženil sose je v poznih letih z jako mlado mestno krasotico. A mlada soproga, že od otročjih let razvajena, dolgočasovala se je neizmerno v majhnem kraji, sredi šuma živahnega delavnega Življenjaživljenja. Zbežala je torej večkrat v letu k svojim sorodnikom v bližnje mesto , kjer se je mudila po cele tedne. Tam je nadaljevala svoje prejšnje razkošno življenje na račun možămožá, ki se je domădomá rad trudil in ubijal, da ni odrekal ugodnosti svojej nežnej zakonskej polovici. Darovala mu je bila tri sine, in s tem se je stari Berthold tolažil, menečmenéč, da je za-nj žena , priletnemu , dolgočasnemu možu dovolj storila. Gospa Bertholdova pa je soproga zagotovljala, da ima za otroke in vodstvo hiše vestno oskrbnico in zanesljivo varuhinjo; da se torej smesmé brez skrbij nekoliko odtegovati prozaičnim slikam rodbinskega življenja.
 
Ko je gospoda Bertholda zad61zadél mrtvud, bil je v petinsedemdesetem letu, njegova soproga pa še le v petinštiridesetem.
Blagodejna zvezdica.
 
(Novela.) (Dalje.)
 
IV.
 
Potovale°, ki potuje po južnej železnici, ne more prezreti na nekej postaji na spodnjem śtajerskem jako romantične doline, ki se nenadejana očém prikaže: visoke gore, obraščene z bukovjem in hrastovjem, na njihovem vznožji gosta vrsta vedno zelenih gozdičev, sredi njih pa bela kopica velikih poslopij. Gosti dim, ki neprestano puha proti nebu, nam svedoČi , da je ta prijazni kraj obrtnosti posvečen. In res , skozi dolgo vrsto let že tu marljivo opravljajo svoj posel fužine firme: „Berthold in tovariši." Njihov ustanovnik je bil Bruno Berthold starejši, sedanji vodja in glavni gospodar pa Bruno Berthold mlajši. Na desnej strani vasi, kakih sto korakov oddaljeno od fužinskih tovaren , stoji okusno poslopje okinčano z velikim vrtom, kjer stanuje Bertholdova rodbina.
 
Gospod Berthold starejši, ki pa je zdaj vsled mrtvuda, ki ga jo na eden del života zadel, nezmožen fužine nadzirati, bil je svoj čas jako sposoben za svoj posel. Užival je skozi celih štirideset let spoštovanje in zaupanje svojih dražnikov in udanost podložnikov Oženil so je v poznih letih z jako mlado mestno krasotico. A mlada soproga, že od otročjih let razvajena, dolgočasovala se je neizmerno v majhnem kraji, sredi šuma živahnega delavnega Življenja. Zbežala je torej večkrat v letu k svojim sorodnikom v bližnje mesto ,• kjer se je mudila po cele tedne. Tam je nadaljevala svoje prejšnje razkošno življenje na račun možă, ki se je domă rad trudil in ubijal, da ni odrekal ugodnosti svojej nežnej zakonskej polovici. Darovala mu je bila tri sine, in s tem se je stari Berthold tolažil, meneč, da je za-nj žena , priletnemu , dolgočasnemu možu dovolj storila. Gospa Bertholdova pa je soproga zagotovljala, da ima za otroke in vodstvo hiše vestno oskrbnico in zanesljivo varuhinjo; da se torej sme brez skrbij nekoliko odtegovati prozaičnim slikam rodbinskega življenja.
 
Ko je gospoda Bertholda zad61 mrtvud, bil je v petinsedemdesetem letu, njegova soproga pa še le v petinštiridesetem.
 
Bruno Berthold mlajši, naslednik svojega očeta, bil je sedemindvajsetleten mladeneč, resnega obnašanja, skrben in neutrudljiv, ki je v teku enega leta, kar je bil prevzel vodstvo fužin, delal čast svojemu predniku.
 
Hugo, drugi Bertholdov sin, vrgel se je po materi. Lahkoživni mladeneč ni maral nadaljevati svojih študij na univerzi, kakor je bila očetova želja, temveč določil se je za vojaški stan. Ker je bil Hugo največji gizdalin, vedel je dobro, da huzarska uniforma bolj pristoja njegovej lepej osebi, kakor pa doktorski klobuk. Potrpežljivo je sedel vsako jutro pol ure v zaduhlej sobici svojega brivca, da je svojemu dekliškemu obrazu priredil še kodraste lasi. Hodil je spremljan povsod od velikega bulldoga, ljubil konje ter bil strasten jezdec, žvižgal celi dan operetne napeve in dvoril gledališčnim igralkam. Na očetovem domu se je prikazoval samo tedaj, kedar so mu upniki preveč nagajali. Domá pa se je materi takó dolgo prilizoval, dokler mu ni ona pri očetu izprosila denarja za poplačanje svojih dolgov.
 
 
lepej osebi, kakor pa doktorski klobuk. Potrpežljivo je sedel vsako jutro pol ure v zaduhlej sobici svojega brivca•, da je svojemu dekliškemu obrazu priredil še kodraste lasi. Hodil je spremljan povsod od velikega bulldoga, ljubil konje ter bil strasten jezdec, žvižgal celi dan operetne napeve in dvoril gledališčnim igralkam. Na očetovem domu se je prikazoval samo tedaj, kadar so mu upniki preveč nagajali. Doma pa se je materi taka dolgo prilizoval, dokler mu ni ona pri očetu izprosila denarja za popla,čanje svojih dolgov.
 
Oskar, najmlajši sin, bil je nesrečnik že od svojega rojstva. Narodil se je hrom in bil takatakó potrtih udov , da ni mogel sam na nogah stati niti žlice k ustom donašati. Poleg tega je bil vedno bolehen, in zdravniki so mu prorokovali kratko življenje. Sedel je vedno v vozeku, imel slugo, ki mu joje stregel, in družbenika, ki ga je nekoliko izobraževal in kratkočasil. A ker je bil Oskar vsled bolezni jako siten in dražljiv, ni nobeden družbenik pri njem dalje časa ostajal, kakor po eden mesec.
 
Gospa Bertholdova, ki ni nikdar veliko marala za svoje otroke, ker je sebe preveč ljubila, čutila je do Oskarja celaceló neko zoprnost. Sramovala se je, da je nje otrok tako spačen človek. Držala se je daleč od njega, bolj ko mogoče. Ni tedaj čuda, da se je že bila naveličala iskati vedno novih družbenikov za sina. Ko je torej slučajno čitala v novinah znano nam Adino notico, domišljevala si je, ali ne bi menda mlada ženska imela več potrpljenja z bolehnim čemernim šestnajstletnim fantom, kakor pa moški. Ni se dolgo obotavljala. Hotela je poizkusiti. Pisala je takoj na dotično mesto. Ta ponudba sicer ni bila po Adinem okusu; ker pa se ni med tem nobena druga oglasila, sprejela jo je vendar in hitro odpotovala, ker jej je gospa Bertholdova še enkrat po brzojavu naznanila, da je nujno potrebuje.
 
==V.==
 
Bertholdova rodbina je že bila povečerjala. V prostornej obednici, močno razsvetljenej po velikej plinovej svetilnici, ki je visela sredi sobe, ostala je rodbina ta večer še nekoliko časa skupaj. Pričakovali so novo družbenico. Na nizkem naslonjači v desnem kotu sobe, proč od luči obrnen, sloni med blazinami in odejami v dveh gubah stari Berthold.
 
V drugem kotu pri malej mizi sedita Bruno in Hugo kvartajoč, da jima čas hitrejše preide. Hugo nosi levo roko zavito v črno 'svileno ruto, ki mu z vrata visi. Vsled nekega dvoboja, ki mu je usekal globoko rano na roki, bil je zdaj domadomá na trimesečnem dopustu.
 
Na sofi sredi sobe sloni gospa Bertholdova vidno razjarjena, leno potegujoč iglo iz batistnega prtiča•prtiča, kterega veze.
 
Njej nasproti sedi okusno opravljena lepa gospodična in prikimava vsakej gospejinej besedi. Njen obraz, ki ima grški rez, je brez dušnega izraza; njene krasne, temne oči gledajo medlo; na lepih njenih rudečih ustnicah se vedno ziblje neki zopern nasméh. Človek, ki je z njo občeval, čutil je opazujoč njeno dovršeno lepoto enako, kakor kedar opazuje umetno izdelan grški kip: utis kamenite lepote.
 
Vi bi ne verjeli Kornelija, vzdihne gospa Bertholdova izpnstivšiizpustivši delo iz rok in tipaje si sencesénce, kak6kakó so danes moji 'živci razdraženi! Ta nesrečni fant! Koliko nam je v enem tednu napravil sitnob ! Nihče mu ne more zadovoljiti. Da bi vsaj nocoj prišla njegova družbenica! —
 
Ali je pisala, da pride ? pravi z nasmehom Kornelija. —
387
 
Na moj brzojavni poziv ni bilo odgovora. Ali že prej nam je bila naznanila, da bode petnajstega ali šestnajstega gotovo til. Ker pa imamo danes šestnajstega;, pričakujem jo gotovo. —
izraza ; njene krasne, temne oči gledajo medlo ; na lepih njenih rudečih ustnicah se vedno ziblje neki zopern nasmeh. Človek, ki je z njo občeval, čutil je opazujoč njeno dovršeno lepoto enako, kakor kedar opazuje umetno izdelan grški kip : vtis kamenite lepote.
 
Vi bi ne verjeli Kornelija, vzdihne gospa Bertholdova izpnstivši delo iz rok in tipaje si sence, kak6 so danes moji 'živci razdraženi! Ta nesrečni fant! Koliko nam je v enem tednu napravil sitnob ! Nihče mu ne more zadovoljiti. Da bi vsaj nocoj prišla njegova družbenica! —
 
Ali je pisala, da pride ? pravi z nasmehom Kornelija. —
 
Na moj brzojavni poziv ni bilo odgovora. Ali že prej nam je bila naznanila, da bode petnajstega ali šestnajstega gotovo til. Ker pa imamo danes šestnajstega; pričakujem jo gotovo. —
 
Kornelija zeha in opazuje jekleno spono, ki se je svetila na njenem svilenem obuvalu.
 
Kornelija je bila edini otrok soseda in sodružnika Bertholdovih fužin. Ker je mater rano izgubila in gospa Bertholdova ni imela hčorij hčerij, bili ste .vedno skupaj. Bertholdova gospa se je brigala za njene toilette, vodila jo v društva in z izgovorom, da nadomostujenadomestuje ubogej Korneliji mater,- nadaljevala svoje razkošno življenje, brez kterega bi, kakor je trdila, ne mogla živeti.
 
Kornelija, pusto, dolgočasno dekle, pustila se je od nje voditi in je občudovala njene ničemerne nazore. Razven tega je že bilo davno med Kornelijevim očetom in Bertholdovimi sklenem) skleneno, da postane Kornelija enkrat Brunova soproga. TaktiTakó bi se združilo v Onihénih rokah dvojno veliko premoženje.
 
Kornelija je že stopila v svoje petindvajseto leto, a Bruno ni., kakor se je videlo, niti mislil na ženitev. Zastonj mu je mati prigovarjala, da se naj vendar s Kornelijo vsaj zaroči. Bruno je na to vselej kratko odgovarjal , da še ne vidi nobene sile. Živel je sploh le za svoje opravke, prezirajoč mater in Kornelijo.
 
Korneliji, brezčntnejbrezčutnej proti vsemavsemu, kar jo je obdajalo, bil je vendar Bruno edina stvar na svetu, za ktero je čutila nekoliko zanimanja. Ona ni mogla razumeti, zakaj se Bruno tak6takó malo briga za njo, svojo bodočo soprogo. Da bi jo pa bila Brunova hladnokrvnost žalostila, ali pa celbceló žalila, kaj takega ni Kornelija v svojej maločutnosti niti čutila. Bila je pa zat6zató tem bolj pogostoma pri Bertholdovih , da bi Bruna s svojo navzočnostjo spominjala roditeljevih naklepov, ter je potrpljivo pričakovala dné svoje rešitve.
 
Bruno ni nikdar maral za Kornelijo. Videl jo je z malega, poznal vse njene slabosti, tak6takó da ni ona imela za-nj nobenega čara, ki bi ga naj bil- privabil v ljubezenskoljubezenske spone. Tudi njeno lepoto le gledati se je bil že davno naveličal. Da bi se pa poročil po roditeljevih željah z dedevojko, do ktere ni čutil najmanjšega nagnenja, zdelo se mu je, da ne bode nikdar prepozno.
 
Bruno, ob kterej uri pa pride večerni vlak ? —
 
000
 
vojko, do ktere ni čutil najmanjšega nagnenja, zdelo se mu je, da ne bode nikdar prepozno.
 
Bruno, ob kterej uri pa pride večerni vlak ? —
 
Ob devetih in sedmih minutah, mama, odgovori hitro Hugo namesto Bruna. —
Vrstica 203 ⟶ 179:
Zdaj pa je že kmalu pol desetih, pravi v skrbeh gospa Bertholdova in postaja nemirna. —
 
čezČez nekaj časa pa zopet povzame besedo : Bruno , ali si pazil , da bi kočijaš ne zamudil vlaka ? —
 
Vse je v redu, mama; le brez skrbi bodite, oglasi se zdaj Bruno.
 
Odkar je nesreča zadela starega Bertholda , začela je njegova žena nekako spoštovati sina Bruna. Od njega je bil zdaj odvisen obstanek in pomnožek rodbinskega premoženja. To je mati dobro vedela ; zat6zató se mu je hotela prikupiti s tem, da je le njemu zaupala, le njega za sovet po.. praševalapopraševala, le njega odlikovala, kedar in kolikor je mogla.
 
Na dvorišči se je začul ropot prihajajočega voza.
 
Družbenica je že til, pravi Hugo zadovoljilozadovoljno, pusti kvartanje, natakne si enoočnik na okbokó in se obrne proti vratom , da bi bolje opazoval prihajajočo gospodično.
 
Hugo, ti si v vsem svojem početji pretiran, pravi svarljivo mati. Česa neki pričakuješ od revne sirote, ki mora služiti, da sose preživi ? —
 
Ali mama, odvrne veselo Hugo, ime Ada je tak6takó poetično, da si tudi njeno osebo kot tako mislim. —
 
Poetičnost iščeš na človeku, ki se je mučil celi dan na potovanji? — pravi Bruno z nasmehom. Prašna bode od nog do glave, lice in roke jej bodo črne od dima in dišala bode po premogu. Zdaj imaš sliko poetične prikazni, ktere tak6takó praznično pričakuješ. — Rekši vzame časopis in se varujvá-nj uglobi.,
 
Kornelija se je mehanično smejala Brunovej opazki in radovedno gledala proti vratom.
 
Dveri se odprtiodpró in hišinja naznanja prihod Oskarjeve družbenice. Takoj za njo pride Ada, oziraje se boječ po sobi.
 
Le bližje, gospodična Ada, dobro došla! Kako težko sem Vas že pričakovala, poreče gospa Bertholdova s tankim glasom, ki je pa pri njej bil vselej znamenje zadovoljnosti. —
 
Ada je izglodalaizgledala prav taktitakó, kakor jo je Bruno naslikal. Vrh tega pa je bila še silno bleda vsled boječnosti. Približa sose gospej in se jej nekoliko nerodno pokloni. Vedela je, da jo radovedno navzoči opazujejo, in to jo je motilo.
 
Ali ste dobili moj telegramm ? nadaljuje gospa, da jo osrči. — Da, milostljiva gospa, odgovori na to Ada še precej krepko, ker je čutila , da se je treba ohrabriti , da bi ne napravila slabega utisa ,
 
Da, milostljiva gospa, odgovori na to Ada še precej krepko, ker je čutila, da se je treba ohrabriti, da bi ne napravila slabega utiša, — toda takrat še nisem za potovanje bila pripravljena in nisem utegnola prej odpotovati, kakor to jutro. —
 
Da pridemo k stvari, deje gospa Bertholdova in pretrga Adino govorjenje. Videlo se je, da jej ona ne dovoli zaupno vesti se z njo. Vaše opravilo v našej hiši, kakor sem Vam že pisala, bode to, da družbo delate bolnemu fantu in da čitate•čitate zvečer , ko on zaspi , časopise gospodu Bertholdu. Oskar, povem Vam koj odkritosrčno, je jako siten in ne,prenesljivneprenesljiv vsled bolezni. . Zato sem menila najeti mu družbenico mesto družbenika, ker stoste menda vi mlade ženske bolj potrpljive od moških. Prizadevajte si torej, da se v potrpežljivosti odlikujete od svojih prednikov. To pa Vam naročam, da nočem nikdar ničesar čuti o sitnobah, ki utegnejo med Vama nastati. Moji živci so močno občutljivi in ne prenašajo nikakoršnih razdražeb. Glejte, da z njim bolje ko mogoče izhajate; Vaš trud sose Vam bode dostojno poplačal. —
389
 
Ada, ki je ves čas, ko je gospa govorila, s povešenimi očmi jo pazljivo poslušala, uprla je zdaj svoj pogled na njo, opazujoč z neko iznenadjenostjo mater, ki je taketakó brezčutno o svojembolnemsvojem bolnem sinu govorila, in poreče : Prizadevati si hočem po mogočnosti, da ustrežem gospodu Oskarju in da se vedem po Vaših zapovedih. -- To pa je rekla z glasom, ki je kazal voljo, da hoče tudi izpolnjevati, kar je obetala. —
toda takrat še nisem za potovanje bila pripravljena in nisem utegnola prej odpotovati, kakor to jutro. —
 
. Kaj se je zgodilo ? oglasi se zdaj hripav glas na konci sobe:. Stari Berthold se je bil vzbudil vsled živahnega govorjenja.
Da pridemo k stvari, deje gospa Bertholdova in pretrga Adino govorjenje. Videlo se je, da jej ona ne dovoli zaupno vesti se z njo. Vaše opravilo v našej hiši, kakor sem Vam že pisala, bode to, da družbo delate bolnemu fantu in da čitate• zvečer , ko on zaspi , časopise gospodu Bertholdu. Oskar, povem Vam koj odkritosrčno, je jako siten in ne,prenesljiv vsled bolezni. . Zato sem menila najeti mu družbenico mesto družbenika, ker sto menda vi mlade ženske bolj potrpljive od moških. Prizadevajte si torej, da se v potrpežljivosti odlikujete od svojih prednikov. To pa Vam naročam, da nočem nikdar ničesar čuti o sitnobah, ki utegnejo med Vama nastati. Moji živci so močno občutljivi in ne prenašajo nikakoršnih razdražeb. Glejte, da z njim bolje ko mogoče izhajate; Vaš trud so Vam bode dostojno poplačal. —
 
Kornelija, predstavite gospodično mojemu soprogu, prosi gospa.
Ada, ki je ves čas, ko je gospa govorila, s povešenimi očmi jo pazljivo poslušala, uprla je zdaj svoj pogled na njo, opazujoč z neko iznenadjenostjo mater, ki je take brezčutno o svojembolnem sinu govorila, in poreče : Prizadevati si hočem po mogočnosti, da ustrežem gospodu Oskarju in da se vedem po Vaših zapovedih. -- To pa je rekla z glasom, ki je kazal voljo, da hoče tudi izpolnjevati, kar je obetala. —
 
Kornelija, predstavite gospodično mojemu soprogu, prosi gospa. Kornelija vstane, približa se staremu gospodu in z umetnim glasom pravi: Gospodična Ada je tu! —
. Kaj se je zgodilo ? oglasi se zdaj hripav glas na konci sobe: Stari Berthold se je bil vzbudil vsled živahnega govorjenja.
 
Kdo ? praša starec začudjen.
Kornelija, predstavite gospodično mojemu soprogu, prosi gospa. Kornelija vstane, približa se staremu gospodu in z umetnim glasom pravi: Gospodična Ada je tu! —
 
Oskarjeva družbenica je prišla, ponavlja Kornelija.. —
Kdo ? praša starec začudjen.
 
Le bližje, moja draga, le bližje! pravi gospod Berthold z dobrodušnim glasom. In ko sose mu Ada približa, pomoli jej koščeno roko v pozdrav.
Oskarjeva družbenica je prišla, ponavlja Kornelija.. —
 
Le bližje, moja draga, le bližje! pravi gospod Berthold z dobrodušnim glasom. In ko so mu Ada približa, pomoli jej koščeno roko v pozdrav.
 
Ada, prijetno iznenadjena vsled starčeve prijaznosti, dejala je takoj svojo majhno ročico v njegovo otrpnelo.
 
Stari Berthold jo pomenljivo ogleduje, potem- pa reče:- Vašej potrpežljivosti izročam svojega nesrečnega sina Oskarja. Vaše lice- mi govori o blagomblagem srci; bodite mu Vi njegov dobri angelj varuh. Kako Vam je imeimé?
 
Ada.
 
Kako ? — Prosim, stopite na mojo levo stran; na desno uho nič ne čujem.
 
Ada to stori in mu še enkrat povepové svoje imeimé. Starec je nekaj godrnjal. Poznalo se mu je, da ne more zapopasti, da bi Ada bilo kakovo imé. Kje so Vaši roditelji, nadaljuje zdaj.
 
Jaz sem sirota, odgovoriodgovorí Ada, skoro jokaje.
Starec je nekaj godrnjal. Poznalo se mu je, da ne -more zapopasti, da bi Ada bilo kakavo ime. K,je so Vaši roditelji, nadaljuje zdaj.
 
Sirota! Hm! — Kako nespametni stariši, da umreumró in puščajo tako stvarico samo na svetu! — Glava mu je zlezla na prsi, zamežal je z očmiočmí, začel je hrliti, kar je značilo, da je starec pozabil na svojo okolico in zadremal.
 
Gospa Bertholdova pozvonipozvoní. Hišinji, ki se je hitro prikazala, ukaže Ado' v njeno spalnico odvesti, češ da mora biti silno utrujena.
pav
 
Ko se jej Ada poslovi , še dostavi: Dobro se spočijte! Jutre prevzamete takoj za rana svoje delo, in zagotavljam Vam, da ni lahka naloga, ki Vas čaka. —
Jaz sem sirota, odgovori Ada, skoro jokaje.
 
Ko je Ada zapustila sobo, skoči Hugo po konci rekoč : Ali, mama, gospodična Ada je gotovo lačna; zakaj jej niste dali prinesti nekaj večerje? —
Sirota! Hm! — Kako nespametni stariši, da umre in puščajo tako stvarico samo na svetu! — Glava mu je zlezla na prsi, zamežal je z očmi, začel je hrliti, kar je značilo, da je starec pozabil na svojo okolico in zadremal.
 
Dragi Hugo, odvrne mati s porogljivostjo, ti me ne boš učil obnašăti.obnašati se s svojimi podložniki. Sicer pa ne bodeš užival nikdar veselja gledati , kakekakó se vede gospodična Ada pri jedi. Ona bode obedovala z Oskarjem in ne pri našej mizi. Potem se obrne proti Korneliji in pravi: KakeKako Vam ugaja nova družbenica ?
Gospa Bertholdova pozvoni. Hišinji, ki se je hitro prikazala, ukaže Ado' v njeno spalnico odvesti, češ da mora biti silno utrujena.
 
Videti je taketakó zastradana, bil je Kornelijin odgovor.
Ko se jej Ada poslovi , še dostavi: Dobro se spočijte! Jutre prevzamete takoj za rana svoje delo, in zagotavljam Vam, da ni lahka naloga, ki Vas čaka. —
 
Meni se zdi ponižna in dobra, dostavi gospa. Sklonivši se proti njenemu ušesu pa še šepetašepetá: Ni lepa, revica. To me veseli; vsaj se ne bo Hugo v njo zagledal.
Ko je Ada zapustila sobo, skoči Hugo po konci rekoč : Ali, mama, gospodična Ada je gotovo lačna; zakaj jej • niste dali prinesti nekaj večerje? —
 
Hugo pa je ravno takrat in tudi tako tiho poprašal brata, ali se mu Ada dopade.
Dragi Hugo, odvrne mati s porogljivostjo, ti me ne boš učil obnašăti. se s svojimi podložniki. Sicer pa ne bodeš užival nikdar veselja gledati , kake se vede gospodična Ada pri jedi. Ona bode obedovala z Oskarjem in ne pri našej mizi. Potem se obrne proti Korneliji in pravi: Kake Vam ugaja nova družbenica ?
 
Bruno je pomajal z ramama rekoč, da se on ne zanima za ljudi, ktere mati jemlje v svojo službo.
Videti je take zastradana, bil je Kornelijin odgovor.
 
Hugo mu je še nekoliko govoril o majhnej Adinej nogi in roki, o edinem, kar je na njej mogel dobro videti pri slabih svojih očehočéh in neugodnojneugodnej svetlobi v sobi.
Meni se zdi ponižna in dobra, dostavi gospa. Sklonivši se proti njenemu ušesu pa še šepeta: Ni lepa, revica. To me veseli; vsaj se ne bo Hugo v njo zagledal.
 
Ko je Ada v svojej sobi odložila popotne rečirečí, vsede se na stol, da si oddahne in si še enkrat v duhu predoči sprejemsprejém v Bertholdovej hiši. Kakor je bil dober utis, kterega jej je v trenotku napravil stari Berthold, ravno taketakó slab je bil oni njegove gospegospé. Razna čuvstva so se v njej vzbujala. Potem pa poklekne k vznožju postelje, pokrije si z rokama obraz in vzdihne:
Hugo pa je ravno takrat in tudi tako tiho poprašal brata, ali se mu Ada dopade.
 
Bruno je pomajal z ramama rekoč, da se on ne zanima za ljudi, ktere mati jemlje v svojo službo.
 
Take,Takó sama, taketakó sama sem na svetu!
Hugo mu je še nekoliko govoril o majhnej Adinej nogi in roki, o edinem, kar je na njej mogel dobro videti pri slabih svojih očeh in neugodnoj svetlobi v sobi.
 
Ko je Ada v svojej sobi odložila popotne reči, vsede se na stol, da si oddahne in si še enkrat v duhu predoči sprejem v Bertholdovej hiši. Kakor je bil dober utis, kterega jej je v trenotku napravil stari Berthold, ravno take slab je bil oni njegove gospe. Razna čuvstva so se v njej vzbujala. Potem pa poklekne k vznožju postelje, pokrije si z rokama obraz in vzdihne:
 
Take, sama, take sama sem na svetu!
 
VI.