|
Takó sama, takó sama sem na svetu!
==VI.==
Ko so drugo jutro Ado predstavljali Oskarju, čepel je ta v vozeku vzdihujoč od dolgega časa. Ada se mu približa, vzame njegove otroške ročice med svoje in pravi z občutkom: Gospod Oskar, ali mi boste nekoliko prijazni, ki bodem le za Vas živela in si prizadevala Vašim željam ustrezati? —
Oskar jo je začudjen pogledal. Tako prijaznih besed ni bil vajen. Kdo ste Vi, ki mi obetate biti dobri z menoj, ko me v hiši nihče ne mara razven očeta in Bruna? —
VI.
Moje imé je Ada in sem pozvana, da Vam delam družbo namesto onih gospodov, ktere ste prej imeli. Ali Vam je to prav? —
Ko so drugo jutro Ado predstavljali Oskarju, čepel je ta v vozeku vzdihujoč od dolgega časa. Ada se mu približa, vzame njegove otroške ročice med svoje in pravi z občutkom: Gospod Oskar, ali mi boste ne
3V1
koliko prijazni, ki bodem le za Vas živela in si prizadevala Vašim željam ustrezati? —
Oskar jo je začud,jen pogledal. Tako prijaznih besed ni bil vajen. Kdo ste Vi, ki mi obetate biti dobri z menoj, ko me v hiši nihče ne mara razven očeta in Bruna? —
Moje ime je Ada in sem pozvana, da Vam delam družbo namesto onih gospodov, ktere ste prej imeli. Ali Vam je to prav ? —
In Vi ne boste nikdar bežali od mene, kakor se me izogibljete mama in Kornelija? —
Nikdar, gospod Oskar ! Ljubila Vas bodem, kakor bi mi bili bratec in si prizadevala, da bodete tudi Vi za mene enako čutili.
Ne rekajte mi gospod, prosi Oskar. Zdi se mi, kakor bi se mi hoteli posmehovati. Ali ne vidite, da nisem daljši od enega metra? Vi ste mi po godu in čutim , da bodem z Vami gotovo zadovoljen. Klical Vas pa bodem Ado in ne gospodično Ado. Ali to smem? — Ko mu Ada prikima , še dostavi: Dajte mi zdaj še en poljub , da bode najino prijateljstvo bolj trdno. —
Ada se obotavlja in zaradizarudí. Oskarjeva glava je bila velika in njegov obraz je vsled vednovedne bolezni izglodalizgledal starejši. A gledala je na njegovo nedorastlo majhno teleteló, videla, kak6kakó jo on prosečoproseče gleda, da bi mu izpolnila željo, in imela je usmiljenje z njim. Skloni se proti njemu ter ga lahno na čelo poljubi. In prijateljstvo med njima bilo je v resnici od tistega trenotka, skleneno.
Ada se je potem v neverjetno kratkem času privadila svojega novega :življenja. S trdno voljo, ktero si je za prvi pogoj postavila kot sredstvo, da si pogladi neugodnosti, ki bi jo utegnole motiti pri izvrševanji svoje težavne naloge, dosegla je pri Oskarji, kar ni nihče pred njo mogel doseči. Z vso njej lastno potrpežljivostjo in nežnostjo bavila se je z njim, izpolnjevala mu vsako željo, takÓtakó da je Oskar v teku enega meseca postal krotek kot jagnje.
Tudi Ada je v sebi začutila, neko do zdaj njej neznano zadovoljnost. Ta pa je izvirala iz ljubezni do njenega novega poklica. Njeno lice je začelo cvesti , njen život se jel razvijati ter v kratkem dosegel ono popolnost, ktero je bil prej zamudil. Strm6Strmé je gospa Bertholdova opazovala., da postaja Ada vedno krasnejša. Na njenem cvetočem lici je bliščal ods6vodsév nedolžnosti in blagosti njene duše;: iz vse njene osebe je sijala miloba. Začela se je torej bati, da bi Adina prikazen ne postala nevarna odrastlima sinovoma. A tolažila se je s tem, da je Ada ponižno *in pametno dekle, ki bi gotovo ne dajala nobenega pomena dvorljivim besedam, ktere bi jej sinova utegnola povedati. Prav za prav je bila v skrb&skrbéh le zavoljo Huga. Vedela je, da je Bruno jako neobčutljiv proti ženskemu spolu in preveč moški, da bi, že na pol ženin s Kornelijo, nadlegoval z brezciljnim postopanjem družbenico. Pazila je tedaj le na Huga, menéč, da mora takoj, ko izteče njegov dopust, nazaj k svojemu polku.
A Hugo je mislil čisto nasprotno od matere. On je bil vselej prvi, ki je zapazil na Adi kak nov čar. Pazljivo jo je namreč vsak večer opazoval, kedar je staremu Bertholdu časopise čitala. On, ki ni v mestu nikdar živel brez ljubezenskih zapletkov, menil je, da se ga je sama previdnost usmilila in mu v dolgočasno hišo poslala lepo Ado v razvedrenje njegovega duha. Rad bi jej bil začel dvoriti, a nikdar ni našel prilike k temu. Ada je bila vedno pri Oskarji, ali pa z njim in slugo, ki ga je vozil, na sprehodih. V svojo največjo žalost je videl, da se njegov dopust h koncu nagiblje, a seznanil se še ni bil z njo. Toda njegova zvijačnost mu takoj pomaga iz zadrege. Izprosi si namreč pri svojem predstojniku še eden mesec dopusta, češ da je njegova roka sicer ozdravela, ali ne čuti še prejšnje močí. Storil pa je to na skrivnem brez materinega vedenja. Menil jej je povedati še le tedaj, ko že bode imel dovoljenje v rokah. Bruno, kteremu je bil svojo skrivnost zaupal, ga je prav resno posvaril, a Huga je to svarjenje malo brigalo. Da bi užival slast kratkočasenja z lepo gospodično, požiral je rad nekoliko ostrih besed. Trl si je glavo, na kak način bi se seznanil z Ado. Na zadnje si izmisli Oskarja obiskati, kar pa prej nikdar ni storil. Vedel je, da Ado pri njem gotovo najde. Sevéda Oskarjeva pričujočnost mu ni bila ljuba. A da napravi prvo znanje, mislil si je, bi vendar veljalo.
Svojega sklepa ni pustil dozoreti. Napravi si izborno toiletto, pomudi se precej dolgo pred zrcalom, navihajoč si male brke ter obišče Oskarja.
postopanjeni družbenico. Pazila je tedaj le na Huga, meneč , da mora takoj, ko izteče njegov dopust, nazaj k svojemu polku.
Oskarja so bili ravno domú privozili z jutranjega sprehoda ter je zdaj, v svojem naslonjači čepé, pazljivo poslušal Ado, ki mu je čitala iz neke knjige.
A Hugo je mislil čisto nasprotno od matere. On je bil vselej prvi, ki je zapazil na Adi kak •nov čar. Pazljivo jo je namreč vsak večer opazoval, kedar je staremu Bertholdu časopise čitala. On, ki ni v mestu nikdar živel brez ljubezenskih zapletkov, menil je, da -se ga je sama previdnost usmilila in mu v dolgočasno hišo poslala lepo Ado v razvedrenje njegovega duha. Rad bi jej bil. začel dvoriti, a nikdar ni našel prilike k teinu. Ada je bila vedno pri Oskarji , ali pa z njim in- slugo , • ki ga je vozil, na sprehodih. V svojo največjo žalost je videl, da se njegov dopust h koncu nagiblje, a seznanil se še ni bil z njo. Toda njegova zvijačnost mu takoj pomaga iz zadrege. Izprosi si namreč pri Svojem predstojniku še eden mesec dopusta, češ da je njegova roka sicer ozdra,-; vela, ali ne Uiti še prejšnje moči. Storil pa je to na skrivnem brez materinega vedenja. Menil jej je povedati še le tedaj, 'ko že bode imel dovoljenje v rokah. - Bruno, kteremu je bil svojo skrivnost zaupal, ga je prav resno posvaril, a Huga je to svarjenje malo brigalo. Da bi užival slast kratkočasenja • Z lepo- gospodično, • požiral je rad nekoliko ostrih:besed. Trl si je glavo, na kak način bi• se seznanil z Ado. Na zadnje si izmisli Oskarja obiskati, kar pa prej nikdar -ni storil. Vedel je, d-a-Adii pri njem gotovo najde. Seveda Oskarjeva pričujočnost mu ni bila ljuba. A da napravi prvo znanje, mislil si je, bi vendar veljalo.
Ko Hugo v sobo stopi, odloži Ada knjigo vidno v zadregi in se hoče oddaljiti. Začela je namreč slutiti Hugove namene in si takoj domislila, da velja ta pohod njej, ne pa bolnemu bratu. A Hugo jo uljudno vabi ostati, med tem ko jo je Oskar skoro jokajoč prosil, da bi ne odšla. Adi se je zdelo, kakor da se Oskar bojí svojega brata. Zató je ostala in vzemši neko ročno delo vsedla se na prejšnje mesto.
Svojega sklepa ni pustil dozoreti. Napravi si -izborno toilett0,- -pohladi se preCej dolgo pred zrcalom, navihajoč- si male brke ter obišče Oskarja.
No Oskar, začne Hugo, čestitam ti, da takó dobro izgledaš. Je-li, da je boljše imeti družbenico in to še takó ljnbeznjivo, kakor pa dolgočasnega družbenika? Pri teh besedah pogleda goreče na Ado. A ona ne vidi njegovih pogledov, ker je zrla v svoje delo.
Oskarja so bili ravno domn privozili z jutranjega sprehoda ter je zdaj, v svojem naslonjači čepe, pazljivo poslušal Ado, ki mu je čitala iz neke knjige.
Čestitam, čestitam ti iz celega srca, nadaljuje Hugo podajajoč Oskarju roko.
Ko Hugo v sobo stopi, odloži Ada knjigo vidno v zadregi in se hoče oddaljiti. Začela je namreč slutiti Rugove namene in si takoj domislila, da velja ta pohod njej, ne_ bolnemu bratu. .A Hugo jo uljudno vabi ostati , med tem ko jo je Oskar skoro jokajoč. prosil ,. da bi ne odšla. Adi se je zdelo, kakor da se Oskar boji svojega brata: Zate je ostala in vzemši neko ročno. delo vsedla se na prejšnje mesto.
Kaj, ali nočeš udariti? še dostavi, ko vidi, da se Oskar ne gane. Potem pa reče porogljivo smejé se: Saj res, pozabil sem, da ne moreš dignoti roke. Glej, kakó sem pozabljiv! — in pri teh besedah se je vedno smejal.
No. Oskar, začne Hugo, čestitam ti, da takti dobro izglodaš. Je-li, da je boljše imeti družbenico in to še takb ljubeznjivo, kakor pa dolgočasnega družbenika ? Pri teh besedah pogleda goreče na Ado. A ona ne vidi njegovih pogledov, ker je zrla v: svoje delo.
Ada je zmirom gledala na svoje delo, Oskar pa jezno v stran.
- Čestitam , čestitam ti iz celega srca, nadaljuje Hugo podajajoč Oskarju roko..
Kaj se držiš takó čemerno? povzame Hugo zopet besedo tiho se jezé, da se Ada ne smeji njegovim besedam. Saj te nisem hotel žaliti. Le vrlo v zdravji napreduj in kmalu te hočem učiti jezdariti. Ah, Oskar, to je veselje sedeti na živahnem konjičku! Hop! hop! in v desetih minutah si prejezdil več okolice, kakor te tvoj počasni sluga v dveh letih prevozi. Hotel je še nekaj dostaviti, a moti ga silno bridki Oskarjev jok. Ubogi fant! poslušal je nekaj časa potrpežljivo bratove opazke, potem pa se čutil takó zasmehovanega in ponižanega in še to v pričo Ade, da mu je presedlo. Polastila se ga je zopet nekdanja razjarjenost.
. Kaj , ali nočeš udariti ? - še dostavi, ko. vidi, da so Oskar ne gane. Potem -pa reče: porogljivo smeje se : Saj res , .pozabil sem , da ne moreš
Ada se je ves čas komaj premagovala, da bi Hugu ne prepovedala, da naj bolnika dalje ne draži; začuvši pa zdaj Oskarjev obupni jok čutila je potrebnost, da svojega gojenca reši brezsrčnega nadlegovalca. Vstane, približa se Hugu za dva koraka in v francoskem, Oskarju nerazumnem jeziku s srditim obrazom in zapovedujočim glasom poreče: Gospod lieutenant! Ako ne veste svojega časa bolje porabiti, kakor da pridete dražit bolnega brata, jaz, postavljena za varuhinjo njegovega dušnega mirú, Vam ukažem sobo zapustiti. Ob énem Vam tudi prepovedujem, da bi se kdaj še sèm prikazali. — Rekši mu obrne hrbet in Oskarja pomirjuje.
Hugo je stal z napolodprtimi usti in delal velike očí. Ni vedel, ali sanja, ali je resnica, da ga je Ada spodila. Na zadnje se ga smeh poloti in krohotaje zapusti sobo. —
393
Na dvorišči zapazi Bruna in mu že od daleč miga, naj ga počaka. Krohotaje se mu potem približa in pravi: Ah Bruno, kakšen prizor sem zdaj le preživel z našo "malo"! — Potem mu pripoveduje na tanko, kar že vemo, in končuje z besedami: Pravite, da je Ada stotnikova hči! Jaz pa ti povém, da mora ona biti hči kakšnega pastorja, ker ima izvrstno nadarjenost za pridigarja! —
vzdignoti roke. Glej, kake sem pozabljiv ! — in pri teh besedah se je vedno smejal. . .
Hugo, ti stvar pretiravaš, posvari ga Bruno, in čelo se mu stemní. Vsled tvoje neumne šale bode Ada izgubila svoje dobro imé, tebi pa tudi ne bode ne v čast ne v korist. —
Ada je zmirom gledala na svojo delo, Oskar pa jezno v stran.
A kaj! jaz sem vojak, meni je vse dovoljeno, odvrne Hugo ponosno in se zravná po konci. Ada se pa mora za kazen, ker mi jih je naštela, v mene še zaljubiti. Ali ne verjameš, Bruno? popraša brata, vidéč ga neverjetno majati z glavo. Jaz pa ti povém, da se bode, in to v prav kratkem času. Ali ne veš, da še po nevihti solnce prijaznejše sije? —
Kaj se držiš take čemerno ? povzame Hugo zopet besedo tiho se jeze, da se Ada ne smeji njegovim besedam. Saj te nisem hotel žaliti. Le vrlo v zdravji napreduj in kmalu te hočem učiti jezdariti. Ah, Oskar, to je veselje sedeti na živahnem konjičku ! Hop ! hop ! in v desetih minutah si prejezdil več, okolice, kakor te tvoj počasni sluga v dveh letih prevozi. Hotel je še nekaj dostaviti, a moti ga silno bridki Oskarjev jok. Ubogi fant! poslušal je nekaj časa potrpežljivo bratove opazke, potem pa se črtil talce zasmehovanega in ponižanega in še to v pričo Ade , da mu je presedlo. Polastila se ga je zopet nekdanja razjarjenost.
A Bruno ga ni več poslušal, temveč šel je po svojem opravilu.
Ada se je ves čas komaj premagovala, da bi Plugu ne prepovedala, da naj bolnika dalje ne draži ; začuvši pa zdaj Oskarjev obupni jok čutila je potrebnost, da svojega gojenca reši brezsrčnega nadlegovalca. Vstane, približa se Hugu za- dva loraka in v francoskem, Oskarju nerazumnem jeziku s srditim obrazom in zapovedujočim glasom poreče : Gospod lieutenant! Ako ne veste svojega. časa bolje porabiti, kakor da pridete dražit bolnega brata, jaz, postavljena za varuhinjo njegovega dušnega miril, Vam ukažem sobo zapustitL Ob enem Vam tudi prepovedujem, da bi se kdaj še sem prikazali. — Rekši mu obrne hrbet in Oskarja pomirjuje.
Hugo pa zažvižga bulldogu in obadva korakata potem iz dvorišča na prosto.
Hugo je stal z napolodprtimi usti in delal velike oči. Ni vedol, ali sanja, ali je resnica, da ga je' Ada spodila. Na zadnje se --ga -smeh poloti in krohotaje zapusti sobo. —
==VII.==
Na dvorišči zapazi Bruna in mu že od daleč miga, naj ga počaka. Krohotaje se mu potem približa in • pravi : Ah Bruno, kakšen prizor sem zdaj le preživel z našo „malo"! — Potem mu pripoveduje na, tanko, kar že vemo, iti končuje z besedami : Pravite, da je Ada stotnikova hči! Jaz pa ti povem, da mora ona biti bči. .kakšnega pastorja, ker ima izvrstno nadarjenost za pridigarja! —
Bilo je isti dan, ko je bil Hugo Oskarja obiskal. Bertholdovi so ravno pri obedu sedeli, ko služkinja naznani, da želi gospodična Ada govoriti z milostljivo gospó.
Hugo, ti stvar pretiravaš, posvari ga Bruno, in Čelo se mu stemni. Vsled tvoje neumne šale bode Ada 'izgubila svoje .dobro ime, tebi pa tudi ne bode ne v čast ne v korist. —
Zdaj ko obedujem, želim imeti mir, reče kratko gospa. Naznani to gospodični in jej naroči, da naj pride čez eno uro. —
A kaj !- jaz Sein vojak, meni je vse dovoljeno, odvrne Hugo ponosno in se zravnă po konci. Ada se pa' mora za kazen, ker mi jih je, naštela, v mene še zaljubiti.' Ali no verjameš, Bruno ? popraša brata, videč ga neverjetno majati z glavo. Jaz pa ti povem, da se bode, in to v prav kratkem času. Ali ne- veš, da še po nevihti sobice 'prijaznejše sije? —
Služkinja odide, a kmalu se zopet vrne, češ da pravi gospodična, da mora z milostljivo gospo takoj govoriti, ker je silno nujno. —
A Bruno ga ni več posluša], temveč, šel je po svojem opravilu.
Naj tedaj pride, reče nevoljna gospa. —
Hugo pa zažvižga bulldogu in obadya korakata potem iz dvorišča na prosto. - (Dalje pride.)
Prikaže se potem Ada, bleda, z objokanimi očmí. Gospa jej ne pustí priti do besede. S strogim glasom jo takoj nagovorí: Vi se najbrž hočete potožiti zavoljo Oskarja. Ali Vam nisem že prvi večer, ko ste prišli v službo, povedala, da nočem ničesar vedeti o vajinih razporih? —
Prosim odpuščenja, da Vas nadlegujem, pristavi Ada bojazljivo. Jaz in Oskar se popolnoma dobro razumeva in med nama, upam, ne bode nikdar razpor nastal. Zdelo se mi je samó potrebno naznaniti, da se mi zdi Oskar silno hudo slab, takó da se bojim vsak trenotek za njegovo življenje. —
Ah, pojdite z Vašim naznanilom! Kakó nas morete s takim grozovitim naznanilom med obedom motiti? poreče razdraženo gospa in si z rokama ušesi pokriva. Bruno Vam bode kmalu zdravnika poslal. Zdaj pa nam prizanašajte s takimi novostmi. —
Gospa Bertholdova je spadala v vrsto onih ljudij, ki nimajo nobenega sočutja za tuje gorjé in se zató branijo poslušati, ako se o njem govori, ker jih bajè preveč gane.
Blagodejna zvezdica.
(Novela.) (Dalje.)
VII.
Bilo je isti dan, ko je bil Hugo Oskarja obiskal. Bertholdovi so ravno pri obedu sedeli, ko služkinja naznani, da želi gospodična Ada govoriti z milostljivo gos0.
Zdaj ko obedujem, želim imeti mir, reče kratko gospa. Naznani to gospodični in jej naroči, da naj pride Čez eno uro. —
Služkinja odide, a kmalu se zopet vrne, Češ da pravi gospodična, da mora z milostljivo gospo takoj govoriti, ker je silno nujno. — Naj tedaj pride, reče nevoljna gospa. —
Prikaže se potem Ada, bleda, z objokanimi očmi. Gospa jej ne pusti priti do besede. S strogim glasom jo takoj nagovori: Vi se najbrž hočete potožiti zavoljo Oskarja. Ali Vam nisem že prvi večer, ko ste prišli v službo, povedala, da nočem ničesar vedeti o vajinih razporih? —
Prosim odpuščenja, da Vas nadlegujem, pristavi Ada bojazljivo. Jaz in Oskar se popolnoma dobro razumeva in med nama, upam, ne bode nikdar razpor nastal. Zdelo se mi je samb potrebno naznaniti, da se mi zdi Oskar silno hudo slab, takti da se bojim vsak trenotek za njegovo življenje. —
Ah, pojdite z Vašim naznanilom! Kak6 nas morete s takim grozovitim naznanilom med obedom motiti? poreče razdraženo gospa in si z rokama ušesi pokriva. Bruno Vam bode kmalu zdravnika poslal. Zdaj pa nam prizanašajte s takimi novostmi. —
Gospa Bertholdova je spadala v vrsto onih ljudij, ki nimajo nobenega sočutja za tuje gorjé in se zat6 branijo poslušati, ako se o njem govori, ker jih baje preveč gane.
Ada se pokloni in pobita sobo zapusti.
Hugo, to je tvoje delo, opazi Bruno.
Hugo se je zdel prestrašen, a nič ne odgovoriodgovorí.
Gospa Bertholdova se je pa dalje hudovala, rekoč: TaktiTakó sem se veselila tega koščeka fazana, a zdaj ga ne morem več pojesti! — Bruno, idi potem k Oskarju in ako se ti bo zdelo potrebno, pošlji po zdravnika! —
Pol ure pozneje potrka nekdo na vrata Oskarjeve sobe. Ko pride sluga odpirat, vstopi Bruno. S tihim glasom takoj slugi ukaže , da naj gre po zdravnika, a potem stopa varno do Oskarjeve postelje, pri kterej je Ada sedela.
Oskar je bil ravno vsled slabosti padel v omotico, ki je bila spanju podobna. Njegovo lice je bilo silno upadlo; zdel se je umirajočemu podoben. Bruno ga nekaj Časa s pomilovanjem ogleduje, potem pa hoče Ado nekaj poprašati; a Ada ga tiho poprosi, naj vstopi v bližnjo sobo, da bi z govorjenjem spečega ne prebudila.
Ko sta prišla iz bolnikove sobe, popraša Bruno s resnim glasom: Kaj ne, Oskarju je hudo postalo, potem ko ga je bil Hugo obiskal? —
Oskar je bil ravno vsled slabosti padel v omotico, ki je bila spanju podobna. Njegovo lice je bilo silno upadlo ; zdel se je umirajočemu podoben. Bruno ga nekaj Časa s pomilovanjem ogleduje, potem pa hoče Ado nekaj poprašati; a Ada ga tiho poprosi, naj vstopi v bližnjo sobo, da bi z govorjenjem spečega ne prebudila.
Ada potrdi in zarudi.
Ko sta prišla iz bolnikove sobe, popraša Bruno s resnim glasom : Kaj ne, Oskarju je hudo postalo, potem ko ga je bil Hugo obiskal? —
Ali mislite, da je Oskar res v nevarnosti? nadaljuje Bruno. —
Ada potrdi in zaradi.
Ada, ki se je itak danes za jok pripravljeno čutila, ker je toliko strahú in žalosti prestala, se zajoče in vzdihne: Bojim se, da ga v kratkem izgubimo. —
Ali mislite, da je Oskar res v nevarnosti? nadaljuje Bruno.
Ada, ki se je itak danes za jok pripravljeno Čutila ker je toliko strahu in žalosti prestala, se zajoče in vzdihne: Bojim se, da ga v kratkem izgubimo. --
Ne jočite, pravi Bruno nekako trdo, solz ne morem videti. —
Ada jok premaga in Bruna z. začudjenjem pogleda. Zdelo se jej je nemogoče, da bi ga njene solze zamogle srditi. A njen pogled 'se vjame z njegovim in ona hitro proč oči obrne. Na tihem pa je menila, da njegov obraz ne vevé za ono osornost, ktera se je glasila iz njegovih besed. —
Ko jo Bruno zapusti, vsede se Ada zopet k Oskarju. Bila je zdaj videti mirnejša, nego prej, a zato pa nekoliko raztresena. Nekaj Časačasa zre ginena na spečega Oskarja, potem pa nehotćnehoté poljubi njegovo mrzlo ročico, ki je ležala na odeji. —
Bruno je od tedaj vsak dan Oskarja obiskaniobiskaval, ki je zdaj nenadoma hitro okreval. Kedar je Oskar spaval , tedaj ga je Bruno sambsamó površno pogledal, molčćmolčé Ado pozdravil in odšel. Ako je pa Oskar bed61bedél, tedaj pa je Ada pri Brunovem prihodu vstala in kratko ga pozdravivši brata sama pustila.
Ada se je privadila Brunovih vsakdanjih obiskov. NehoteNehoté je postajala nemirna, kedar ni prišel o navadnej uri. Začela je tudi zdaj nekoliko pozornosti na svojo toiletto obračati. Zdelo se jej je namreč, da je že dovolj dolgo nosila žalno obleko za umrlim očetom in devala je nekaj belega okoli vratcivratú in pri pestéh. Temu majhnemu lišpu je kmalu sledil pisan trak in začela si je lasilasí nekoliko bolj umetno počesavati. —
Oskar , ostroviden, kakor so vsi bolniki, zapazil je kmalu, da se v Adi vršivrší neka moralna sprememba. Opazoval jo je molČěmolčé in postajal otožen.
Ko ga enkrat Bruno obišče, popraša ga Oskar s poudarkom: Zakaj me zdaj vsak dan obiskuješ, ko mi bolezen že odlogaodlega? Pred mojo boleznijo si pa le poredkoma k meni prihajal! —
Brunu se ok6okó stemnistemní in v zadregi odvrne : Ker te ljubim in želimželím, da bi se ničesar ne zamudilo, kar ti zamore hasniti. —
O, za tó imam Ado, ki dovolj za me skerbi. Ona bi življenje dala, da se mi zdravje povrne, pravi Oskar z občutkom in ostro brata pogleda. —
30*
Potem pa me ne bodeš več videl, déje Bruno kratko in se hitro odpravi.
In res ni ga bilo več nazaj. — Zopet je Oskar zapazil, da se v Adinej duši nekaj vrši, in sicer nekaj neprijetnega, ker je bila Ada odslej bolj tiha in vedno raztresena. A Oskarja je pa zdaj zapustila prejšnja otožnost.
O, za tb imam Ado, ki dovolj za me skerbi. Ona bi življenje dala, da se mi zdravje povrne, pravi Oskar z občutkom in ostro brata pogleda. —
==VIII.==
Potem pa me ne bodeš več videl , d6je Bruno kratko in se hitro odpravi.
Postali so deževni dnevi. Oskar je moral zató bivati v sobi. Ada, ki ga po svojej navadi nikdar ni zapuščala, čutila je vendar potrebnost naužiti se čistega zraka. Zató se je nekaj časa po jutrih za rana ali pa po večerih mudila na hišnem vrtu.
In res ni ga bilo več nazaj. — Zopet je Oskar zapazil, da se v Adinej duši nekaj vrši, in sicer nekaj neprijetnega, ker je bila Ada odslej bolj tiha in vedno raztresena. A Oskarja je pa, zdaj zapustila prejšnja otožnost.
Hugo je po onem za Oskarja takó osodepolnem dnevu zastonj prilike iskal, da bi z Ado govoril; zapazil je tedaj z veseljem njene samotne sprehode. Mislil si je: zdaj ali nikdar več ne bodem imel prilike prav iz srca z njo govoriti! Izgubil je bil namreč že davno veselje norčevati se z njo, kakor je to menil s početka. Ada s svojim resnim, dostojnim obnašanjem poleg svoje telesne popolnosti in čile mladosti, dozdevala se mu je kot neki ženski uzor. Vajen samó občevati z lahkomiselnimi in ničemurnimi ženskami mislil je vedno, da so vse ženske onim enake. Ko pa spozna veliko razliko med Ado in onimi, začel jo je nekako občudovati in se resno za njo zanimati. Pazil je torej vsak večer, ali pride na vrt ali ne. Jutranji čas mu ni bil po godu. V mraku, mislil si je, vidi se vse bolj romantično. Želja se mu kmalu izpolni. Ker je neki dan v jutro močno deževalo, izvoli si Ada večer, da se na prostem oddahne. —
VIII
Postali so deževni dnevi. Oskar je moral zato bivati v sobi. Ada, ki ga po svojej navadi nikdar ni zapuščala, čutila je vendar potrebnost naužiti se čistega zraka. Zat6 se je nekaj časa po jutrih za rana ali pa po večerih mudila na, hišnem vrtu.
Hugo je po onem za Oskarja tak6 osodepolnem dnevu zastonj prilike iskal, da bi z Ado govoril; zapazil je tedaj z veseljem njene samotne sprehode. Mislil si je: zdaj ali nikdar več ne bodem imel prilike prav iz srca z njo govoriti! Izgubil je bil namreč že davno veselje norčevati so z njo, kakor je to menil s počotka. Ada s svojim resnim, dostojnim obnašanjem poleg svoje telesne popolnosti in Čile mladosti, dozdevala se mu je kot neki ženski iizor. Vajen samb občevati z lahkomiselnimi in ničemurnimi ženskami mislil je vedno, da so vse ženske onim enake. Ko pa spozna veliko razliko med Ado in onimi, začel jo je nekako občudovati in se resno za njo zanimati. Pazil je torej vsak večer, ali pride na vrt ali ne. Jutranji čas mu ni bil po godu. V mraku, mislil si je, vidi se vse bolj romantično. Želja se mu kmalu izpolni. Ker je neki dan v jutro močno deževalo, izvoli si Ada večer, da se na prostem oddahne. —
Bila je sobota. Hugo je vedel, da ima Bruno o tem času opraviti z izplačevanjem delavcev. Mati in Kornelija ste se pa že v jutro peljali obiskavat sosednjega posestnika in se povrnete še le pozno v noči. Ni se tedaj imel bati nobenega nadležnega gledalca ali poslušalca.
Kmalu za Ado pride torej tudi Hugo na vrt. Ko jo dospčdospé, pozdravi jo nekako spoštljivo in s prisiljenim mehkim glasom poreče : TakbTako zamišljena, gospodična Ada ? —
Ada se prestraši, ko ga zagleda. Kmalu pa se ohrabri in poreče z nasmehom: Jako se motite, gospod lieutenant, menččmenéč, da sem zamišljena. Moje duševno stanje je v tem trenotku popolnoma normalno. Ali menda mislite, da bom govorila monologe? —
Kako je zbadljiva, misli si Hugo, potem pa s prejšnjim glasom nadaljnjenadaljuje: Ali Vas smem spremljati? —
Jako je vlažno od jutranje plohe ; škoda bode za Vaše lakirane črevlje, ki bi gotovo vsled mokrote počili, opazi porogljivo Ada. —
Oh, gospodična Ada, zakaj se vedete tako brezsrčno z menoj, ki Vas cenim nad celi svet? —
Ada je ves čas, odkar se jej je bil Hugo pridružil, skoro hité nadaljevala svoj sprehod, a na enkrat se ustavi in mirno poreče: Gospod lieutenant! enkrat se mi je že posrečilo Vas ustaviti v svojem postopanji proti meni. Zdaj me že drugikrat nadlegujete, a to na precej nespodoben način. Ne izpodim Vas iz Vašega vrta; ne imela bi pravice. Vprašam Vas samó prav uljudno, kdo izmed naju naj v tem trenotku zapusti vrt, Vi ali jaz? —
Oh, gospodična Ada, zakaj se vedete tako brezsrčno z menoj, ki Vas cenim nad celi svet ? —
Hugo ni bil zdražljivega značaja, imel pa je zato ono prednost, da čim več je videl pri kterej stvari zaprek, tem bolj se je za-njo zanimal. Adine besede so ga iznenadile, a ne pobile. Ni še hotel veljati za premaganega. Mislil si je, kakor je ona drzna z menoj, takó bodem še jaz z njo. —
Ada je ves čas, odkar se jej je bil Hugo pridružil, skoro hite nadaljevala svoj sprehod , a na enkrat se ustavi in mirno poreče : Gospod lieutenant ! enkrat se mi je že posrečilo Vas ustaviti v svojem postopanji proti meni. Zdaj me že drugikrat nadlegujete, a to na precej nespodoben način. Ne izpodim Vas iz Vašega vrta ; ne imela bi pravice. Vprašam Vas sune prav vljudno, kdo izmed naju naj v tem trenotku zapusti vrt, Vi ali jaz ? —
Nastajala je vedno bolj tema. Hugo se okoli ozré, a ker ni bilo žive duše videti, zgrabi hitro Ado za roko, drži jo krepko, da mu ne more uiti, spusti koleno v blato in ognjeno govori: Ada, nebeška Ada, ali ne vidite, da me ljubezen do Vas ob pamet spravlja? Vi ste prva in boste tudi zadnja, ktero ljubim! Brez Vas mi ni živeti. Ako mi ne obljubite, da me hočete ljubiti, vzamem si še nocoj življenje! —
Hugo ni bil zdražljivega značaja, imel pa je zato ono prednost, da čim več je videl pri kterej stvari zaprek, tem bolj se je za-rijo zanimal. Adine besede so ga iznenadile , a ne pobile. Ni še hotel veljati za premaganega. Mislil si je, kakor je ona drzna z menoj, take bodem še jaz z njo. —
Ada se je zastonj trudila, da mu odtegne roko, ter se ozirala ves čas, ko je Hugo govoril, plašno okoli, ali ni nikogar v bližini, ki bi jo rešil drznega postopača. Zapazila je v svoje največje veselje, da ugašajo luči po fužinskih poslopjih. Vedela je, da bodo zdaj vsak trenotek privrele iz njih trume delavcev, ki se po sobotah vračajo na dom. Zadobi torej srčnost in z glasom, ki je trepetal od notranjega srda, je dejala: Ako me koj ne izpustite, klicati hočem pomoči. Do zdaj sem Vas samó pomilovala, zaničevala Vas pa bodem od zdaj naprej. —
Nastajala je vedno bolj tema. Hugo se okoli ozre, a ker ni bilo žive duše videti , zgrabi hitro Ado za roko , drži jo krepko , da mu ne more uiti, spusti koleno v blato in ognjeno govori: Ada, nebeška Ada, ali ne vidite, da me ljubezen do Vas ob pamet spravlja ? Vi ste prva in boste tudi zadnja, ktero ljubim ! Brez Vas mi ni živeti. Ako mi ne obljubite, da me hočete ljubiti, vzamem si še nocoj življenje ! —
Ada se je zastonj trudila, da mu odtegne roko, ter se ozirala ves Čas, ko je Hugo govoril, plašno okoli, ali ni nikogar v bližini, ki bi jo rešil drznega postopača. Zapazila je v svoje največje veselje, da ugašajo luči po fužinskih poslopjih. Vedela je, da bodo zdaj vsak trenotek privrele iz njih trume delavcev, ki se po sobotah vračajo na dom. Zadobi torej srčnost in z glasom, ki je trepetal od notranjega srda, je dejala : Ako me koj ne izpustite, klicati hočem pomoči. Do zdaj sem Vas same pomilovala, zaničevala Vas pa bodem od zdaj naprej. —
Hugo izpusti njeno roko in vstane. Zdaj še le je bil prepričan, da je ves njegov trud zastonj. Čutil je, da ga ne bode Ada nikdar ljubila. —
Ko se Ada čuti slobodno, zbeži in teče skoro brez sape do vrtnega vhoda. A tam na enkrat postane, kakor od strele zadeta, vsled neke prikazni, ktero je v trenotku zapazila. Na stebru neke podobe, ki je kinkalakinčala vrtni vhod, slonel je Bruno s prekrižanima rokama in jo srpo pogledal. —
Vse je videl, a čuti ni nič mogel zavoljo oddaljenosti, bila je edina misel, ki je Ado v tem hipu navdajala. —
Kaj delate tetú po noči? zagrmi debeli Brunov glas. In kakor vidim, nadaljuje z bridko porogljivostjo, ste imeli tudi družbo. —
To je bilo Adi preveč. Prej jo napade Hugo, zdaj pa Bruno. Čuti se razžaljeno;. Neustrašljivo upreupré vevá-nj oči in krepko odgovoriodgovorí: Vi niste moj varuh, da zahtevate račun mojih dejanj. Sicer pa, dostavila je z nekim ponosom, jaz nimam nobenega uzroka sramovati se svojega sprehoda. — Rekši se obrne od Bruna in izgine v nočnej tmini. —
Kmalu potem prikoraka počasi Hugo po stezi, na pol glasno pevajoč veseli napev. Ko pa zapazi Bruna, se zgane in zakrivajoč svojo zadrego brata ogovori:
No Bruno, kaj pa ti pod tem stebrom počenjaš? Delaš prav takó žalosten obraz, kakor da bi dvoril kamnenej Veneri nad saboj. —
442
Ali smem prašati, kaj si pa ti prijetnega užival na vrtu, da si takó zidane volje? odvrne pomenljivo Bruno. —
moj varuh , da zahtevate račun mojih dejanj. Sicer pa , dostavila je z. nekim ponosom, jaz nimam nobenega uzroka sramovati se svojega sprehoda. — Rekši se obrne od Bruna in izgine v nočnej tmini. —
Ha, ha! smeji se Hugo, ali se ne smem veseliti krasnega večera in sanjariti mladostnih sanj? —
Kmalu potem prikoraka počasi Hugo po stezi, na pol glasno pevajoč, veseli napev. Ko pa zapazi Bruna, se zgane in zakrivajoč svojo zadrego brata ogovori:
Krasnega večera, nasmeji se Bruno zaničljivo, ko je nebo z oblaki pokrito! Sanjariti mladostne sanje, med tem ko z nogo blato gaziš! —
No Bruno, kaj pa ti pod tem stebrom počenjaš ? Delaš prav takě žalosten obraz, kakor da bi dvoril kamnenej Veneri nad saboj. —
Ah Bruno, kakó si postal siten in nestrpljiv! Pojdiva! greva izpraznit kozarček piva; saj bode večerja nocoj pozno, ker se mama še le ob desetih povrne. —
Ali smem prašati, kaj si pa ti prijetnega užival na vrtu, da si takti Zidane volje? odvrne pomenljivo Bruno. —
Siten, nestrpljiv! ponavlja Bruno. Ker si ti vsled svoje lahkomiselnosti vedno pri dobrej volji, dozdevajo se ti ljudje, ki nimajo tvojega humorja, kar neprebavljivi. Sicer pa je bil danes tvoj zadnji srečni večer! —
Ha, ha! smeji se Hugo, ali se ne smem veseliti krasnega večera in sanjariti mladostnih sanj ? —
Kako to? vpraša Hugo začudjen in začne slutiti, da ga je morebiti brat opazoval, ko je bil z Ado na vrtu.
Krasnega večera, nasmeji se Bruno zaničljivo, ko je nebo z oblaki pokrito ! Sanjariti mladostne sanje , med tem ko z nogo blato gaziš ! —
Jutre bodeš odpotoval, dostavi z neko gotovostjo Bruno in gleda takó temno in razburjeno, da se ga Hugo skoro ustraši. Voščim ti srečen pot! —
Ah Bruno , kakb si postal siten in nestrpljiv ! Pojdiva! greva izpraznit kozarček piva ; saj bode večerja nocoj pozno, ker se mama še le ob desetih povrne. —
In šel je zapustivši Huga, da si sam reši dano mu uganjko. —
Siten , nestrpljiv ! ponavlja Bruno. Ker si ti vsled svoje lahkomiselnosti vedno pri dobrej volji, dozdevajo se ti ljudje, ki nimajo tvojega humorja, kar neprebavljivi. Sicer pa je bil danes tvoj zadnji srečni večer! --
Kakb to ? vpraša Hugo začudje,n in začne slutiti, da ga je morebiti brat opazoval, ko je bil z Ado na vrtu.
Jutro bodeš odpotoval, dostavi z neko gotovostjo Bruno in gleda takti temno in razburjeno , da se ga Hugo skoro ustraši. Voščim ti srečen pot! —
In šel je zapustivši Huga, da si sam reši dano mu uganjko. —
IX.
|
