|
Ljudje niso sicer sprva nikakor ne opazili, da se Vekoslav navlašč lepej ženi približuje in se jej po svojej starej navadi dobrika. Ali tem bolj pa je vse to videlo bistro okó Vidinega moža, Branka. Kakor preži orel na planini z ostrim svojim očesom na mlado jagnje, ki se brezskrbno loči od svoje matere in ostale črede, da si neopazovano ugasi pekóčo žejo iz bistrega studenca, in on pazi in išče prilike, da bi mu mogel bliskoma zasaditi ostri svoj kljun v nežno kožico ter ga odnesti v neprozorne višave: tako je prežal i Branko na svojega nasprotnika, ki mu je ukradel mir in srečo iz njegovega zakonskega življenja. Opazoval in zasledoval ga je povsod. Gorje mu, ko bi ga zasačil in videl kje na samem govoriti z njegovo — Vido!
Ali Branko ni zasledil in našel ničesar, kar bi bil mogel svojej ženi očitavati. Tedaj pa tudi ni nikdar o vsem teintem govoril z njo, ali postajal pa je vendar le zopet tih in zamišljen. Neko notranjo bolest si mu bral z lica in očij, dušni nemir ti je govoril iz vsake njegove besede. Niti po dnevu niti po noči ni našel ubožec mirú. Ako je bil z doma, mislil je, da se shaja tedaj Vekoslav z Vido, da jo prosi ljubezni in se raduje z njo, kakor takrat ko so igrali otroci še poroko in ženitev med sebój.
A ko je prišel potempotém dolinidomú, pogledal je s krvavimi očmi svojo 'ženo, in zdelo se mu je, da so resnične njegove temne misli. Tedaj pa so mu strašne, najhujše slutnje in bolečine ruvale in trgale ljubečeljubéče srce raz prsij. • Ob- tipnimupnim pogledom se je obrnol v stran ter odšel po svojih opravkih, a govoril ni nikdar, kaj ga teži. Po noči pa je natihoma vstal, ko je vse spalo, Vida in Grozdanka , ter se splazil skrivši kakor nočna pošast iz sobe v vežo, iz veže v shrambo, vzel ondi samokres ter šel na pianoplano pod milo neb6:nebó. TilTú pa je poslušal, ali ne sliši Šumašuma in ponočne hoje od ni- kodernikoder, nat6nató pa tiho plazečplazéč se hodil okoli svojega domovja, da se prepriča, ali ne vasuje — Vekoslav . . . kje blizu njegove hiše.
Tako grozna je bila pošast ljubosumnosti, ki je razsajala v prsih našega Branka!!
Ali Branko ni nič sumljivega zapazil po nočehnočéh. Saj je Vida le po dnevu, in to večjidel le ob nedeljah govorila z grajščakom. A človek v svojej slepej strasti slika si vse v orjaškej velikowtivelikosti. Ljubosumno srce si ne dedá ničesar dopovedati. Vedno in povsod sumi najhujše stvari ter. ne zaupa niti najbolj odkritosrenenau.odkritosrčnemu človeku. IuIn tako je bilo tudi z Brankom. On ni več zaupal v svojo ženo, on ni veroval njenim lastnim besedam, temveč zavračal je njeno ljubezen in udanost do njega, doiniš ljuječdomišljujóč si, da ga le ona navidezno ljubi, a v resnici pa da je udana svojemu nekdanjemu, gosposkemu prijatelju, njegovemu sovražniku !
Vse to je čutil Branko v svojem srci, in to tem' bolj, ker je bil vsaj na videz prepričan o resnici svojih temnih slutenj. Stoprav zdaj si je vedel tolmačiti, zakaj se je njegova Vida tako čudno, da,dà zezá-nj cele ne-celó zapopadnonezapopadno obnašala na isti večer, ko je bil zasačil Vekoslava vasuj6Čega pod njenim oknom. Le srčna ljubezen do mladega grajščaka je mogla vneti v Vidi oni goreči ogenj in pouzročiti ono neizmerno odločnost in jekleno moč, da se je vrgla divje kakor obstreljena zver med Dragana in Vekoslava. — Zakaj pa je rešila grajščaka, zakaj ? — Iz ljubezni, da, le iz srčne ljubezni do njega
Tako si je odgovarjal na temna svoja vprašanja nesrečni Branko. S to mislijo, s tem strašnim čutom v srci hodil je ouon tiho in skrivnostno kakor koščena smrt po svojih hramih, po svojem posestvu. A tožil ni nikdar o srčnih bolečinah niti svojej materi niti svojej • zakonskej družici. Kakor pa doseže vse svoj vrhunec in pride na dan, tako je moral tudi Branko nap6slednapósled izprazniti svojo prepolno dušo in razodeti svoje boli, ki so ga kakor žareči ogenj pekle v srci. ▼
Tako si je odgovarjal na temna svoja vprašanja nesrečni Branko.
Približevali so se božični prazniki. Prejšnja leta sta se vozila oba- dvaobádva, mož in žena, v bližnje mesto nakupovat za božič raznih daril. Ali letoslétos ni šel njiju nobeden v mesto, temveč Branko je • poslal svojo že priletno mater Jero, da nakupi nekaj za božičnico. Ali to je Vido kaj bolelo v srce, videčvidéč, da se njen mož noče več voziti z njo skupaj v mesto. ▼▲to mislijo, s tem strašnim čutom v srci hodil je ou tiho in skrivnostno kakor koščena smrt po svojih hramih, po svojem posestvu. A tožil ni nikdar o srčnih bolečinah niti svojej materi niti svojej • zakonskej družici. Kakor pa doseže vse svoj vrhunec in pride na dan, tako je moral tudi Branko nap6sled izprazniti svojo prepolno dušo in razodeti svoje boli, ki so ga kakor žareči ogenj pekle v srci.
Prišel je , božični .večer. Pa,Po starej slovenskej .navadi, ... kropila sta nocejnocój mož Inin žena ,skupaj po vseh shrambah Z,z blagoslovljeniM.vinorainblagoslovljenim vinom in vodo. Odkrit je hodil Branko s kropilnico od shrambe v : shrambo ter molil, žena ,pa je tiho in tesnega srca korakala za njim. Tudi °najeona je molila, a ne za polne . shrambe bogatega žita in polne hleve zdrave ..ži- vineživine, temveč Vida je molila in prosila taza domači, za zakonski Mirmir. Pri tenitem pa je prelivala svetle solze, in srce se jej je krčilo, ,,.kakor da bi jej hotelo same tuge in žalosti počiti. , Saj pa tudi ni Branko , .niti besedice izpregovoril z njo, ko sta hodila nocej nocój, na ta sveti večer , , po bogatih shrambah in živinskih hlevih, temveč on je brezčutno kropil, a tudi brez7brezčutno &itn° malilmolil in prosil, naj blagoslovi Bog njegovo , 'gospodarstvo, ... v resnici pa je pri tem le mislil — na tatú svoje, sreče in mirú!▼▲Približevali so se božični prazniki. Prejšnja leta sta se vozila oba- dva, mož in žena, v bližnje mesto nakupovat za božič raznih daril. Ali letos ni šel njiju nobeden v mesto, temveč Branko je • poslal svojo že priletno mater Jero, da nakupi nekaj za božičnico. Ali to je Vido kaj bolelo v srce, videč, da se njen mož noče več voziti z njo skupaj v mesto.
,PrišedŠiPrišedši nazaj v hišo, ne more ,ee se Vida več vzdržati. Ona omahne, v solze utopljena, tja po postelji in se , razjoče glasno : in obupno. Nikdar , še jej .ni tako živo segalo do srca, da se vede njetinjen mož mrzlo in ledeno proti njej, kakor na nocejšnji VeČervečer. Človek Čutičuti navadno ob takih sve- tihsvetih Časihčasih svoje notranje bolečine globje nego drugekrati, iuin kakor kakoriaga 'Vsakvsak dušni nemir najprej ob velikih praznikih premaguje, tako je tudi„Vidatudi Vida občutila, ', svojo nesrečo najbolj na ta božični večer, . . . Sedaj jej stopi živo pred dušo , kako vesela je v svojih dekliških letih delala jaslice za božje dete ; sedaj se spomni, kako sreČnasrečna je v prejšnjih . Časihčasih kropila z Brankom po pohištvu ter z njim skupaj molila za blagoslov. — A nocej nocój? Kakšen joje ta večer? ! . . . ,SPominiSpomini so premagali njeno dušo in srce, ona ne more več zakrivati svoje gorjegorjé, brezupno bma,hneomahne tja po postelji in se kakor detedéte razjoče . . ▼6
Njen krik pa vzdrami enoletno Grozdanko, in sedaj . jame otrok kri- čatikričati, kakor da bi Čutiločutilo in vedelo, kaj njegova uboga mati trpi. Ali mamica ni prišla ' nocajnocój tešit svojega deteta. Ona ni slišala v svojej obupnosti, da jo kliče njeno edino veselje in tolažba, njena Grozdanka. ▼82 83
In tedaj vzame . Branko sam dete v naročje in : ga „tešiteši, nosečnoséč ga , po sobi gori in doli. Otrok resrés utihne, oče se ,,v,sede vsede z detetom k oknu na klop ter niti-mu j3odajepodaje raznega orodja v nežno ročico, da se igraječigrajóč pomiri z njim. Igraje pa udari Grozdanka po oknu, šipa se zdrobi na drobne kosce, dete pa se vreže na ostrini, da mu jame krvaveti roČicaročica. Neznanski krik in vik zažene zdaj otrok, a Branko, zbavši se, da se je dete nevarno ranilo, pokliče Vido na pomoč, ▼•
Ta krik in klicvik vzdrami stoprav nesrečno ženo. Vsa objokana in bleda kakor stena, mršavih las in udrtih globokih oČij očij, prime ona za dete, izmije mu kri iz majhne rane ' na ročici ter jo obvobveže, eže Nap6sledNapósled se Grozdanka vendar uteši in mirno zaspi „vv ,materinem . mehkem naročji .. ▼▲Prišel je, božični .večer. Pa, starej slovenskej .navadi,...kropila sta nocej mož In žena ,skupaj po vseh shrambah Z, blagoslovljeniM.vinorain vodo. Odkrit je hodil Branko s kropilnico od shrambe v:shrambo ter molil, žena ,pa je tiho in tesnega srca korakala za njim. Tudi °naje molila, a ne za polne. shrambe bogatega žita in polne hleve zdrave..ži- vine, temveč Vida je molila in prosila ta domači, za zakonski Mir. Pri teni pa je prelivala svetle solze, in srce se jej je krčilo, ,,.kakor da bi jej hotelo same tuge in žalosti počiti. , Saj pa tudi ni Branko, .niti besedice izpregovoril z njo, ko sta hodila nocej , na ta sveti večer, , po bogatih shrambah in živinskih hlevih, temveč on je brezčutno kropil, a tudi brez7 &itn° malil in prosil, naj blagoslovi Bog njegovo, 'gospodarstvo,
Nekaj Časačasa sta natenató mož in žena, nemonémo sedela v sobi, gledajeČagledajóča obSobá, prestrašena v objokani obraz svojega deteta. A prva izpregovori Vida, rekečrekóč: ▼v resniCi pa je pri ,tem le mislil — tatil svoje, sreče in mird I
„Glej, Branko, lahko bi se 'bila 'nesreča zgodila. Kaj pa, ko bi : se bilo dotedete v Sencesence ranilo, ali ko bi mu bil stekleni drobec štrknol v ok6okó? Slepo bi lahko bilo ali celeceló mrtvo pri tej priči! — Vidi se pač, da si se odvadil pestovanju. Koliko časa je že, ko nisi otroka niti v naročje vzel niti ga pogledal !" ▼▲,PrišedŠi nazaj v hišo, ne more,ee Vida več vzdržati. Ona omahne, v solze utopljena, tja po postelji in se, razjoče glasno: in obupno. Nikdar, še jej .ni tako živo segalo do srca, da se vede njeti mož mrzlo in ledeno proti njej, kakor na nocejšnji VeČer. Človek Čuti navadno ob takih sve- tih Časih svoje notranje bolečine globje nego drugekrati, iu kakoria 'Vsak dušni nemir najprej ob velikih praznikih premaguje, tako je tudi„Vida občutila,',svojo nesrečo najbolj na ta božični večer, . . . Sedaj jej stopi živo pred dušo , kako vesela je v svojih dekliških letih delala jaslice za božje dete ; sedaj se spomni, kako sreČna je v prejšnjih. Časih kropila z Brankom po pohištvu ter z njim skupaj molila za blagoslov. — A nocej ? Kakšen jo ta večer? ! . . . ,SPomini so premagali njeno dušo in srce, ona ne more več zakrivati svoje gorje, brezupno bma,hne tja po postelji in se kakor dete razjoče. .
Izgovorivši pa vzdihne žena globoko, in 'eolze solze se jej znova vlijejo pa lici. Mož pa ni dal odgovora svojej ženi. NemoNémo je sedel ;, a tresel se na vsem životu. horilaBorila se je z njim notranja strast. Hotel je izliti ves žolč svoje jeze nad ubogo ženico, ali vendar se je premagoval. Omečile so ga solze njegove žene, omečila ga je mati , s svojim detetom v naročji. ▼▲Njen krik pa vzdrami enoletno Grozdanko, in sedaj. jame otrok kri- čati, kakor da bi Čutilo in vedelo, kaj njegova uboga mati trpi. Ali mamica ni prišla' nocaj tešit svojega deteta. Ona ni slišala v svojej obupnosti, da jo kliče njeno edino veselje in tolažba, njena Grozdanka.
'Ali ker mož ne govori, nadaljuje Vida: ▼▲In tedaj vzame. Branko sam dete v naročje in: ga „teši, noseč ga, po sobi gori in doli. Otrok res utihne, oče se,,v,sede z detetom k oknu na klop ter niti- j3odaje raznega orodja v nežno ročico, da se igraječ pomiri z njim. Igraje pa udari Grozdanka po oknu, šipa se zdrobi na drobne kosce, dete pa se vreže na ostrini, da mu jame krvaveti roČica. Neznanski krik in vik zažene zdaj otrok, a Branko, zbavši se, da se je dete nevarno ranilo, pokliče Vido na pomoč,
,,Povej„Povej mi vendar, Branko ,, kaj pa imaš na srci, da si tako izpre- menjenizpremenjen. Kakšne bolečine te pa tarejo, da si vedno tako malobeseden, tih in zamišljen? Od dne do dne pojema vidno tvoja ljubezen do mene, od dne do dne se mi bolj odteguješ, me preziraš , me ne pogledaš več. Reci, kaj sem pregrešila, govori, zakaj sem zaslužila, da ravnaš tako brezčutno z menajmenój!" ▼▲Ta krik in klic vzdrami stoprav nesrečno ženo. Vsa objokana in bleda kakor stena, mršavih las in udrtih globokih oČij , prime ona za dete, izmije mu kri iz majhne rane' na ročici ter jo obv,eže Nap6sled se Grozdanka vendar uteši in mirno zaspi „v ,materinem. mehkem naročji..
▲Nekaj Časa sta nate mož in žena, nemo sedela v sobi, gledajeČa obS, prestrašena v objokani obraz svojega deteta. A prva izpregovori Vida, rekeč:
▲„Glej, Branko, lahko bi se 'bila 'nesreča zgodila. Kaj pa, ko bi: se bilo dote v Sence ranilo, ali ko bi mu bil stekleni drobec štrknol v ok6? Slepo bi lahko bilo ali cele mrtvo pri tej priči! — Vidi se pač, da si se odvadil pestovanju. Koliko časa je že, ko nisi otroka niti v naročje vzel niti ga pogledal !"
▲Izgovorivši pa vzdihne žena globoko, in'eolze se jej znova vlijejo pa lici. Mož pa ni dal odgovora svojej ženi. Nemo je sedel; a tresel se na vsem životu. horila se je z njim notranja strast. Hotel je izliti ves žolč svoje jeze nad ubogo ženico, ali vendar se je premagoval. Omečile so ga solze njegove žene, omečila ga je mati, s svojim detetom v naročji.
▲'Ali ker mož ne govori, nadaljuje Vida:
▲,,Povej mi vendar, Branko,, kaj pa imaš na srci, da si tako izpre- menjen. Kakšne bolečine te pa tarejo, da si vedno tako malobeseden, tih in zamišljen? Od dne do dne pojema vidno tvoja ljubezen do mene, od dne do dne se mi bolj odteguješ, me preziraš , me ne pogledaš več. Reci, kaj sem pregrešila, govori, zakaj sem zaslužila, da ravnaš tako brezčutno z menaj!"
Globoko v srce so segale možu te besede. Vida se :ran je zdaj prvič usmilila. Menda pa 'vendar ni •vse to res, kar si on v svojej raz- burjenosti in strasti o njej domišljuje! In Če bi bilo to vse le gola, prazna Sumnja, in ona, njegova Vida . . . res nedolžna?!
|
