Blagodejna zvezdica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 427:
In šel je zapustivši Huga, da si sam reši dano mu uganjko. —
 
==IX.==
 
Ko se je gospa Bertholdova s Kornelijo nazaj pripeljala od svojega obiska, rekla je, da ne bode večerjala, ker je trudna in si želi čim preje v posteljo priti.
 
Tudi Bruno se ni prikazal pri večerji, češ da ga glava boli. Hugo je tedaj sam z očetom večerjal Trdil je, da ima nocoj neznanski tek, ter je s slastjo snedel še Brunov in materin del. —
IX.
 
Ravno je gospa Bertholdova hišinji pozvonila, da jej naj pride slačiti pomagat, ko se Bruno v njenej sobi prikaže. Dolgo sta se potem pogovarjala. Konec njunega pogovora pa je bil, da je Bruno mirnejši zapustil sobo, kakor je bil prišel; mati pa je potem hudo razjarjena hodila po sobi gor in dol in ni mogla celo noč očesa zatisnoti.
Ko se je gospa Bertholdova s Kornelijo nazaj pripeljala od svojega obiska, rekla je, da ne bode večerjala, ker je trudna in si želi čim preje v' posteljo priti.
 
Tudi Bruno se ni prikazal pri večerji, češ da ga, glava boli. Hugo je tedaj sam z očetom večerjal. Trdil je, da ima nocoj neznanski tek, ter je s slastjo snedel še Brunov in materin del. —
 
Ravno je gospa Bertholdova hišinji pozvonila, da jej naj pride slačiti pomagat, ko Se Bruno v njenej sobi prikaže. Dolgo sta se potem pogovarjala. Konec njunega pogovora pa je bil, da je Bruno mirnejši zapustil sobo, kakor je bil prišel; mati pa je potem hudo razjarjena hodila po sobi gor in dol in ni mogla celo noč očesa zatisnoti.
 
Drugo jutro za rana pa pošlje mati po Huga. Imela je z njim pol ure dolg razgovor. Okoli ednajste ure pa je naložil sluga na majhen vozek
Hugov kovčeg in druge njegove potne reči, potem pa jih odpeljal proti kolodvoru. Kmalu za njim pride Hugo za potovanje oblečen.
 
Ko je mati po Brunu zvedela Hugovo postopanje, začela je premišljevati, kterega od njiju naj pošlje od hiše: Huga ali Ado. Ada se jej je zdela prepotrebna, in takó se je določila za Huga.
 
Hugo je mirno poslušal svarljivo besedovanje svoje matere. In ko mu ona na zadnje pové, da mora takoj nazaj v mesto, bil je na tihem jako zadovoljen. Mislil si je, kaj se bom zdaj domá dolgočasil, ko sem se prepričal, da ni mogoče z Ado priti do prijateljstva? Sprejel je materino ponudbo in to tem rajši, ker mu je napolnila listnico. Čutil ni nobenega hrepenenja več po Adi. Njegovo hitro in živahno nagnenje za njo, ki pa se ni bilo dotaknolo njegovega srca, ker je izviralo le iz njegove dvaindvajsetletne ognjene domišljije, izkadilo se je kakor po nekej čarovnej moči črez noč. Miren se je ločil od očetovega doma, a v njem zapustil sum in nemir. Mati in Bruno sta bila namreč trdnega mnenja, da mu je Ada udana. —
Hugov kovčeg in druge njegove potne reči , potem pa jih odpeljal proti kolodvoru Kmalu za njim pride Hugo za potovanje oblečen.
 
Isti dan, ko je Hugo odpotoval, popraševali so čudéč se fužinski uradniki, kaj se je neki pripetilo njihovemu predstojniku Brunu, da ga ni bilo še danes videti v pisarnici, da-si je bilo že skoro poldne. Zvedeli so namreč, da Bruno ni izostal vsled kakega obolenja, temveč da je že takoj za rana odjezdil, a nikdo ni vedel kam. Kaj enakega se še ni bilo prigodilo v onem poldrugem letu, odkar je Bruno vodil fužine. V jutro je bil on vselej prvi, ki je delal v pisarnici. Ko so drugi uradniki še le prihajali, bil je že on pregledal vse račune, pošiljatve, naročila, ki so se morala v teku dneva izvrševati. Potem še le, ko je že vsakemu izročil svoje delo in obhodil tovarnice, privoščil si je nekoliko svobodnih ur v svojo zabavo. Zvečer pa je bil zopet zadnji, ki je fužine zapuščal. —
Ko je mati po Brunu zvedela Hugovo postopanje, začela je premišljevati, kterega od njiju naj pošlje od hiše: Huga ali Ado. Ada se jej je zdela prepotrebna, in tak6 se je določila za Huga.
 
Ko pa okoli pol dveh Bruno prijezdi nazaj, bilo je videti, da je njegov konj jako uspehan. Mati, ki je sicer vedno zahtevala, da se sinova v dovršenej obleki pri mizi prikažeta, ni danes Brunu po svojem prihodu niti toliko časa pripustila, da bi pogladil vranca, kakor je to vselej storil, ko je stopil raz njega, tem manj še pa, da bi se mogel preobleči. Ko ga je iz okna videla prihajati, hitela mu je nasproti in ga z bliščečim obrazom pozdravljala z besedami: Odkrižala sem se ga prav srečno. Ob tej uri se že vozi sredi pota v mesto. —
Hugo je mirno poslušal svarljivo besedovanje svoje matere. In ko mu ona na zadnje pov6 , da mora takoj nazaj v mesto, bil je na tihem jako zadovoljen. Mislil si je, kaj se bom zdaj doma dolgočasil, ko sem se prepričal, da ni mogoče z Ado priti do prijateljstva? Sprejel je materino ponudbo in to tem rajši, ker mu je napolnila listnico. Čutil ni nobenega hrepenenja več po Adi. Njegovo hitro in živahno nagnenje za njo, ki pa se ni bilo dotaknolo njegovega srca, ker je izviralo le iz njegove dvaindvajsetletne ognjene domišljije , izkadilo se je kakor po nekej Čarovnej moči črez noč Miren se je ločil od očetovega doma , a v njem zapustil sum in nemir. Mati in Bruno sta bila namreč trdnega mnenja, da mu je Ada udana. —
 
Da-si je gospa Bertholdova dvoočnik imela, vendar še zapazila ni, da je Bruno ves blaten, da je imel celó na licih dva velika blatna madeža in enega manjšega na nosu. —
Isti dan, ko je Hugo odpotoval, 19opraševali so čud6č se fužinski uradniki, kaj se je neki pripetilo njihovemu predstojniku Brunu, da ga ni bilo še danes videti v pisarnici, da-si je bilo že skoro poldne. Zvedeli so namreč, da Bruno ni izostal vsled kakega obolenja, temveč da je že takoj za rana odjezdil, a nikdo ni vedel kam. Kaj enakega se še ni bilo prigodilo v onem poldrugem letu, odkar je Bruno vodil fužine V jutro je bil on vselej prvi, ki je delal v pisarnici. Ko so drugi uradniki še le prihajali, bil je že on pregledal vse račune, pošiljatve, naročila, ki so se morala v teku dneva izvrševati. Potem še le, ko je že vsakemu izročil svoje delo in obhodil tovarnice, privoščil si je nekoliko svobodnih ur v svojo zabavo. Zvečer pa je bil zopet zadnji, ki je fužine zapuščal. —
 
Le pojdi hitro v obednico, mu je prigovarjala; hočem ti na tanko povedati, kakó se je izvršilo. In izgovorivši vlekla ga je skoro za seboj. —
Ko pa okoli pol dveh Bruno prijezdi nazaj , bilo je videti , da je njegov konj jako uspehan. Mati, ki je sicer vedno zahtevala, da se sinova v dovršenej obleki pri mizi prikažeta, ni danes Brunu po svojem prihodu niti toliko časa pripustila, da bi pogladil vranca, kakor je to vselej storil, ko je stopil raz njega, tem manj še pa, da bi se mogel preobleči.. Ko ga je iz okna videla prihajati, hitela mu je nasproti in ga z bliščečim obrazom pozdravljala z besedami: Odkrižala sem se ga prav srečno. Ob tej uri se že vozi sredi pota v mesto. —
 
Ko je Bruno čul, da je Hugo odpotoval, vzdihnol je lahno. Zdelo se je, kakor da mu pade neka tega od srca. A njegov obraz je vendar ostal mračen in okó je ovajalo neki notranji nemir. —
Da-si je gospa Bertholdova dvoočnik imela, vendar še zapazila ni, da je Bruno ves blaten, da je imel ceM na licih dva velika blatna madeža in enega manjšega na nosu. —
 
Oni večer sedita Bruno in Kornelija skupaj pri mizi, ki je še od večerje bila pokrita, med tem ko je Ada staremu Bertholdu časopis čitala.
Le pojdi hitro v obednico, mu je prigovarjala; hočem ti na tanko povedati, kak6 se je izvršilo. In izgovorivši vlekla ga je skoro za seboj. —
 
Ali ljubka, rekel je gospod Berthold svojej čitalki in se nekoliko privzdignol iz naslonjača, da bi jej pogledal v očí: Vi ste nocoj jako raztresena in poleg tega čitate takó med zobmí, da ne umém polovice tega, kar berete. Ali ste pozabili na naš red? Najprej hočem vedeti najnovejša zdravilska naznanila, potem pridejo borsni kursi, za temi domače novosti in še le na zadnje dolgočasna politika. —
Ko je Bruno čul , da je Hugo odpotoval, vzdihnol je lahno. Zdelo
 
Ada zarudí vsled starčevega svarjenja. Njeno okó se za trenotek ustavi na združeni par onstran sobe, potem lahko pokašlja, da si glas izčisti in bere po starčevej želji. —
 
Kornelija sedi na konci zofe in igrá z nekimi krogljicami, ki visé z njene zapestnice.
444
 
Bruno sedi na stolu poleg nje in se leno z éno roko naslanja na zofin rob poleg Kornelije, v drugej pa drží smodko, iz ktere prav počasi dim puha. Obadva molčita. —
se je, kakor da mu pade neka tega od srca. A njegov obraz je vendar ostal mračen in ok6 je ovajalo neki notranji nemir —
 
Kdo pa bode čital gospodu Bertholdu, ko ne bode več gospodične Ade tú? začne Kornelija, da bi nekaj povedala. —
Oni večer sedita Bruno in Kornelija skupaj pri mizi, ki je še od. večerje bila pokrita, med tem ko je Ada staremu Bertholdu Časopis čitala.
 
Bruno se zgane. Kam pa pojde gospodična Ada, popraša čudéč se. -—
Ali ljubka, rekel je gospod Berthold svojej čitalki in se nekoliko privzdignol iz naslonjača , da bi jej pogledal v oči: Vi ste nocoj jako raztresena in poleg tega čitate taká med zobmi, da ne mučni polovice tega, kar berete. Ali ste pozabili na naš red? Najprej hočem vedeti najnovejša zdravilska naznanila, potem pridejo borsni kursi, za temi domače novosti in še le na zadnje dolgočasna politika. —
 
Jaz menim, da tedaj, kedar Oskar umré. Zdravniki pravijo, da so njegovi dnevi že šteti, popravi Kornelija, kar ni prej jasno povedala. —
Ada zarudi vsled starčevega svarjenja. Njeno ok6 •se za trenotek ustavi na združeni par onstran sobe, potem lahko pokašlja, da si glas izčisti in bere po starčevej 'želji. —
 
Na tó je bil dolg, pomirljiv "a tedaj"! — Brunov odgovor.
Kornelija sedi na konci zofe in igra z nekimi krogljicami, ki vise z njene zapestnice.
 
Zopet molčita. Kornelija opazuje strop in šteje namalane obročke in cvetice po njem. Bruno nategne svoje dolge nogé, dalje puši in pogleduje zdaj očeta, zdaj Ado. —
Bruno sedi na stolu poleg njo in se leno z eno roko naslanja na zofin rob poleg Kornelije, v drugej pa drži smodko, iz ktere prav počasi dim puha. Obadva molčita. —
 
Kakó je bleda, si misli. Trpí, ker je Hugo odšel! Kakó ga je morala ljubiti! — Noge zopet k sebi potegne, vrže proč smodko, ktere je še bilo pol, pogladi si čelo z roko in polglasno šepetá: Le trpi, koketna! —
Kdo pa bode čital gospodu Bertholdu, ko ne bodo več gospodične Ade til ? začne Kornelija, da bi nekaj povedala. —
 
Kaj pravite? zdrami se Kornelija; nisem dobro razumela. —
Bruno se zgane. Kam pa pojde gospodična Ada, popraša čudéč se. —
 
Nič, odgovori Bruno kratko. —
Jaz menim, da tedaj, kadar Oskar umrli. Zdravniki pravijo, da so njegovi dnevi že šteti, popravi Kornelija, kar ni prej jasno povedala. —
 
Kakó sve se,včeraj mama in jaz dobro imeli, Bruno. Škoda, da Vi niste vsaj popoldne prišli za nama. Bilo nas je veliko društvo! —
Na tli je bil dolg, pomirljiv „a tedaj" ! — Brunov odgovor.
 
Res škoda, ponavlja Bruno mehanično.
Zopet molčita. Kornelija opazuje strop in šteje namalane obročke in cvetice po njem. Bruno nategne svoje dolge nog6, dalje puši in pogleduje zdaj očeta, zdaj Ado. —
 
Tihota zopet nastane. Čul se je samó ljubeznjivi glas Ade, ki je zdaj zopet marljivo in v zadovoljnost gospoda Bertholda prav umljivo čitala. A Bruno je vendar zapazil, da njen glas nocoj ne doní takó krepko, kakor druge večere, temveč, da večkrat trepeče. Silno ga je to jezilo. Da ne bi mislil na njo, ozre se na Kornelijo, ki si je ravno snela prstan s srednjega prsta in ga poskusila po vrsti na druge prste natikati. —
Kak6 je bleda , si misli. Trpi , ker je Hugo odšel! Kak6 ga je morala ljubiti!. — Noge zopet k sebi potegne, -vrže proč smodko, ktere je še bilo pol, pogladi si Čelo z roko in polglasno šepeta: Le trpi, koketna! —
 
Bog, kakó je dolgočasna! mislil si je Bruno. V njenem društvu naj bi jaz živel skozi trideset, štirideset, menda še več let? — Naša rodbina pomni samó visoko starost. Praded je štel devetdeset let, ko je umrl, ded pa celó petindevetdeset. Oče že ima sedaj petinsedemdeset let, in najbrž je tudi meni namenjeno dolgo življenje. — Naj! Prestal je oče z materjo, ki ni nič boljša od Kornelije, bom še jaz s Kornelijo. Kupoval jej bodem lepih oblačil, puščal jej svobodo in potem bodem imel mir od nje. Živel pač bodem, kakor sem živel do zdaj. Takó misléč je zaporedoma zehal. —
Kaj pravite? zdrami se Kornelija; nisem dobro razumela. -Nič,: odgovori Bruno kratko. —
 
Kaj ste že zaspani? poprašuje Kornelija. —
Kak6 sva se včeraj mama • in jaz dobro imeli, Bruno. Škoda, da Vi niste vsaj popoldne prišli za nama. Bilo nas je veliko društvo ! — Res škoda, ponavlja Bruno mehanično.
 
Utrujen sem, pravi Bruno. —
Tihota zopet nastane. Čul se je samÓ ljubeznjivi glas Ade, ki je zdaj zopet marljivo in v zadovoljnost gospoda Bertholda prav umljivo čitala. A Bruno je vendar zapazil, da njen glas nocoj ne doni takti krepko, kakor druge večere, temveč, da večkrat trepeče. Silno ga je to jezilo. Da ne bi mislil na njo, ozre se na Kornelijo, ki si je ravno snela prstan s srednjega prsta in ga poskusila po vrsti na druge prste natikati. --
 
Danes ste takó bledi in pobiti, nadaljuje Kornelija in ga pomenljivo opazuje. —
 
Bog, kak6 je dolgočasna! mislil si je Bruno. V njenem društvu naj bi jaz živel skozi trideset, štirideset, menda še več let ? — Naša rodbina pomni samb visoko starost. Praded je štel devetdeset let, ko je umrl, ded pa ce16 petindevetdeset. Oče 'že ima sedaj petinsedemdeset let, in najbrž je tudi meni namenjeno dolgo življenje. — Naj! Prestal je oče z materjo, ki ni nič boljša od Kornelije, bom še jaz s Kornelijo. Kupoval jej bodem lepih oblačil, puščal jej svobodo in potem bodem imel mir od nje. Živel pač bodem, kakor sem živel do zdaj. Takti misleč, je zaporedoma zehal. —
 
Kaj ste že zaspani ? poprašuje Kornelija. —
 
Utrnjen sem, pravi Bruno. —
 
Danes ste takti bledi in pobiti, nadaljuje Kornelija in ga pomenljivo opazuje. —
 
Prehitro sem jezdaril, dostavi Bruno v zadregi, a potem vstane in se poslovi. —
Vrstica 507 ⟶ 498:
Gospa Bertholdova je šla takoj po dokončanej večerji v svojo sobo, ker je čutila potrebnost, da pušča včasih Bruna in Kornelijo sama. Za izgovor si je pa izmislila, da čita ravno zanimiv roman, kterega še hoče nocoj dokončati.
 
Bila je zdaj ravno zamišljena v lepoto nekega klobučeka, kterega podobo je prinesel zadnji „Bazar"Bazar", ko se v njenej sobi Kornelija prikaže. —
 
Vi ste, Kornelija? pravi gospa začudjena, ko jo zagleda, in odloži list. Ali sta si imela z Brunom tako malo povedati , da ste ga že zapustili ? -
 
On je mene zapustil, ne jaz njega, pravi Kornelija z jokajočim glasom. —
 
Za Boga Kornelija, kaj se Vam je pripetilo, da izgledate tako prestrašeni ? Saj Vas vendar ni Bruno razžalil? —
 
Kornelija si zakrije z rokama obraz in nič ne odgovoriodgovorí. —
 
Vi me strašite, draga. -Usmilite se mojih občutljivih živcev! Povejte vendar, kaj se je pripetilo? —
 
Kornelija si še vedno skriva lice za rokama. Njen život pa trepet&trepetá, ko poreče v posameznih stavkih: Bruno — ljubi —
 
Vas, to vemvém, pristavi hitro gospa.
 
Ado! končuje Kornelija in glasno zaplače. —
 
Gospa Bertholdova, ki je bila vstala pri Kornelijinem vstopu, zvrne se zdaj kakor onemogla na svoj sedež. Ali ste ob pamet? vzklikne, in z njenega obraza izgine za trenotek vsa barva. Bruno taktitakó resen, taktitakó ponosen, taktitakó pameten, da bi se zatelebil v beračico, ki živiživí le zatbzató v našej hiši, ker služi ! Kje, kedaj, kak6kakó ste to zvedeli? —
 
Nihče mi ni o tem nikdar besedice pravil, reče pomirjena Kornelija. Zdaj ko je že bila sum, ki se jej je bil takó nenadoma vzbudil, zaupala Brunovej materi, in ko jej je ona naštela uzroke, ki so pričali za nemogočost takega suma, zdelo se je tudi njej neverjetno, da bi se Bruno poniževal do hišne družbenice in jej daroval srce. Smejé se briše si solze in pové gospej, kakó je bil danes Bruno tih, bled in zamišljen, in da si je potem sama takó raztolmačila njegovo čudno vedenje.
 
Gospa, ki se je bila tudi pomirila po zadnjih Kornelijinih besedah, odkrije jej zdaj Hugovo naghenje do Ade, ki je tudi uzrok, da je moral Hugo nemudoma odpotovati. Vidite, draga, končuje tolažéč jo, od tod Brunova slaba volja! Obeta jej tudi jutre govoriti z Brunom in ga prisiliti, da se z njo zaroči. —
446
 
Hvaležnost je zasijala iz Kornelijinih očij, ko jej gospa to obeta. V njeno srce se povrne .prejšnji dobrodejni mir. In kakor človek, ki še le tedaj vé ceniti kako stvar, ko mu pretí nevarnost jo izgubiti ali jo je pa celó že izgubil, takó se je zdaj Kornelijino srce začelo živahnejše gibati v čuvstovanji za Bruna.
Nihče mi ni o tem nikdar besedice pravil, reče pomirjena Kornelija. Zdaj ko je že bila sum, ki se jej je bil tak6 nenadoma vzbudil, zaupala Brunovej materi, in ko jej je ona naštela vzroke, ki so pričali za nemogočost takega suma, zdelo se je tudi njej neverjetno, da bi se Bruno poniževal do hišne družbenice in jej daroval srce. Smeje se briše si solze in pov6 gospej, kak6 je bil danes Bruno tib, bled in zamišljen, in da si je potem sama tak6 raztolmačila njegovo čudno vedenje.
 
==X.==
Gospa, ki se je bila tudi pomirila po zadnjih Kornelijinih besedah, odkrije jej zdaj Rugovo nagňenje do Ade, ki je tudi vzrok, da je moral Hugo nemudoma odpotovati. Vidite, draga, končuje tolaž6č jo, od tod Brunova slaba volja! Obeta jej tudi jutro govoriti z Brunom in ga prisiliti, da se z njo zaroči. —
 
Drugi dan proti poldne sedi Bruno na priprostej kamenenej klopi pod veliko košato lipo, ki je kinčala prostorno dvorišče pred Bertholdovo hišo. Nad njegovo glavo skrivnostno šumi listje lepega drevesa, s kterim se igra rahli vetriček, ki prihaja s severne strani ter preganja soparico pasjih dnov.
Hvaležnost je zasijala iz Kornelijinih očij , ko jej gospa to obeta. V njeno srce se povrne ,prejšnji dobrodejni mir In kakor človek, ki še le tedaj v6 ceniti kako stvar, ko mu preti nevarnost jo izgubiti ali jo je pa 0616 že izgubil, takti se je zdaj Kornelijino srce začelo živahnejše gibati v čuvstovanji za Bruna. (Konec pride.)
 
 
 
 
Blagodejna zvezdica.
 
(Novela ) (Konec.)
 
X.
 
Drugi dan proti poldne sedi Bruno na priprostej kamenenej klopi pod veliko košato lipo, ki je kinčala prostorno dvorišče pred Bertholdovo hišo. Nad njegovo glavo skrivnostno šumi listje lepega drevesa, s kterim se igra rahli vetriČek , ki prihaja s severne strani ter preganja soparico pasjih dnov.
 
Bruno si sname klobuk z glave, obriše si z ruto znojne kapljice, ki mu svetijo na čelu in vzame iz žepa svoje suknje kopico časopisov.
 
Ko se je nekoliko izpoČil izpočil, izbere si izmed časopisov onega, ki ga bolj zanima in se va-nj začita.
 
Zdaj prikoraka proti njemu gospa Bertholdova držečdržéč na desnej roki mali jerbašček z ročnimi deli, v drugej pa veliki plaid.
 
Dobro jutro, Bruno, ali ti smem delati družbo ? —
 
Bruno jo iznenadjen pogleda. Mati ni nikdar hrepenela po njegovem društvu ; od kod na enkrat ta sprememba, misli si zdaj on. Drago mi bode, odgovori Bruno in se nekoliko umakne, da napravi prostora materi. A poznalo se mu je, da ga nič preveč ne veseli ta nenadejani obisk. —
 
Gospa pogrne mehki plaid na klop, da bi ne sedela na trdem, vzame neko majhno delo iz jerbaščeka in se vsede poleg sina.
 
Ni napčno pod tem drevesom, začne zdaj mati govoriti; senca, hlad in mir denejo prijetno človeku v takojtakej vročini. Veš, Bruno, nadaljuje ona in si izbriše med tem s tanko belo ruto dvoočnike ter si jih natakne na nos, — Oskar hujša dan za dnevom. Ravno sem govorila z zdravnikom. —
 
Ubogi fant, pravi pomilovalno Bruno ; jetika ga je zadnji čas hudo zdelala. Nisem mislil, da je nesreča že tako blizu. Vzame zopet časopis in gleda va-nj. —
 
Gospej ne gre delo nič prav izpod rok. Vidi se jej, kakor da jej nekaj srce teži, kar bi rada povedala, pa ne ve, kako bi začela. —
 
Čez nekaj časa povzame zopet besedo: Ljubi Bruno, rada bi te nekaj prosila. Saj veš, tak6takó dolgo že odlagaš ; skrajni čas je že. —
 
Bruno , . ki je vedno v časopis gledal, pretrga jej zdaj besedo in hitro pravicpravi: Da, mama, jutre ali pojutranjem Vam izpolnim željo. —
 
Ali res , Bruno ? Ah , ti si edini izmed mojih sinov , ki mi dela veselje. Le podvizaj se, Bruno, prosim te. Vedno ti bodem hvaležna. —
 
Da, mama, najpozneje do pojutranjega dne dobite gotovo ono svoto, ktero potrebujete, da si oni lišp naročite. Danes in jutre imam —
 
Oh moj Bog! vzklikne nevoljno mati; ti me ne umeješ. Saj ni denar, kar želim od tebe.
 
Ne? pravi Bruno iznenadjen in postaja nemiren. —
492
 
Gotovo ne, Bruno. Jaz menim, da je zadnji čas, da prosiš gospoda N. za roko njegove hčere, ljube Kornelije, hitro poreče mati, ker se je prepričala, da je ravni pot najboljši pot. —
Oh moj Bog! vzklikne nevoljno mati ; ti me ne smeješ. Saj ni denar, kar želim od tebe.
 
Bruno nič ne odgovori; zré še vedno v list, a ne razločuje v njem nobene črke več. V glavi se mu je vrtilo, srce mu je bílo hitrejše in zdelo se mu je, kakor da ga nekaj v prsih davi. —
Ne ? pravi Bruno iznenadjen in postaja nemiren —
 
Gotovo ne, Bruno. Jaz menim, da je zadnji čas, da prosiš gospoda N. za roko njegove hčere, ljube Kornelije, hitro poreče mati, ker se je prepričala, da je ravni pot najboljši pot. —
 
Ali nič ne odgovoriš, Bruno, pravi mati v skrbéh, ko zapazi njegov nemir. —
Bruno nič ne odgovori ; zre še vedno v list, a ne razločuje v njem nobene črke več. V glavi še mu je vrtilo , srce mu je bilo hitrejše in zdelo se mu je, kakor da ga nekaj v prsih davi. —
 
Bruno odloži list, pogleda materi v lice in reče: Da, mama, snubiti hočem Kornelijo. Takoj jutre, danes, v trenotji, ako želite. —
Ali nič ne odgovoriš, Bruno, pravi mati v skrbel, ko zapazi njegov nemir. —
 
Ali, Bruno, kakó si raztresen! Kaj si pozabil, da je Kornelijin oče na potovanji in da se vrne še le čez teden dnij? —
Bruno odloži list, pogleda materi v lice in reče: Da, mama, snubiti hočem Kornelijo. Takoj jutro, danes, v trenotji, ako želite. —
 
Bruno se veselo zgane, ko čuje materino opazko.
Ali, Bruno, kak6 si raztresen ! Kaj si pozabil, da je Kornelijin oče na potovanji in da se vrne še le čez teden dnij? —
 
Mati to zapazi, in ni bila zadovoljna. Zató še dalje v njega sili: Ali mi obetaš, Bruno, da še isti dan, ko se povrne Kornelijin oče, izpolniš, kar si mi zdaj obetal? —
Bruno se veselo zgane, ko čile materino opazko.
 
Ali takó malo zaupate v moje besede? odvrne nevoljno Bruno. —
Mati to zapazi, in ni bila zadovoljna. Zat6 še daljo v njega sili: Ali mi obetaš, Bruno, da še isti dan, ko se povrne Kornelijin oče, izpolniš, kar si mi zdaj obetal ? —
 
Mati je čutila, da ga ne smé dalje mučiti, ako noče potratiti, kar je s tolikim trudom čez toliko let komaj danes pridobila. Pobere torej svoje reči in ga zapusti.
Ali tak6 malo zaupate v moje besede ? odvrne nevoljno Bruno. —
 
Ko je pa Bruno zopet bil sam, nasloni glavo na lipino deblo in zré nepremakljivo v zrak.
Mati je čutila, da ga ne sine dalje mučiti, ako noče potratiti, kar jo s tolikim trudom čez toliko let komaj danes pridobila. Pobere torej svoje reči in ga zapusti.
 
Ko je pa Bruno zopet bil sam , nasloni glavo na lipino deblo in zre nepremakljivo v zrak.
 
XI.