Blagodejna zvezdica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 578:
Ko je pa Bruno zopet bil sam, nasloni glavo na lipino deblo in zré nepremakljivo v zrak.
 
==XI.==
 
Oskarjevo življenje se je vedno bolj nagibalo h koncu. Vsi domači so to vedeli, najbolj pa je to vedela Ada, ki ga je videla hirati. Imela je tudi ona trpeč obraz vsled telesnih utrujenostij, kakor je sama Oskarjevemu zdravniku trdila, ki jo je poprašal, ali se menda dobro ne počuti.
XI.
 
Sama pa si je s strahom priznavala, da je le njeno srce bolno, in da njene bolezni ne ozdravi vsa zdravniška umetnost celega sveta. —
Oskarjevo življenje se je vedno bolj nagibalo h koncu. Vsi domači so to vedeli, najbolj pa je to vedela Ada, ki ga je videla hirati Imela je tudi ona trpeč obraz vsled telesnih utrujenostij, kakor je sama Oskarjevemu zdravniku trdila, ki jo je poprašal, ali se menda dobro ne počuti.
 
Kornelijin oče se ni še povrnol s potovanja. Kornelija mu je že bila naznanila, da bode dan njegovega prihoda tudi dan njene zaroke z Brunom, in mu že znovič pisala, da se naj vendar podviza priti nazaj. Oče jej je odgovoril, da še naj potrpi nekoliko dnij, dokler poravna svoje opravke, potem pa, da se hoče nato tem veselejše radovati. —
Sama, pa si je s strahom priznavala, da je le njeno srce bolno, in da njene bolezni ne ozdravi vsa zdravniška umetnost celega sveta. —
 
Med tem ste bili gospa Bertholdova in Kornelija povabljeni na neki izlet z gospodo sosednjega gradiča. —
Kornelijin oče se ni še povrnol s potovanja: Kornelija mu je že bila naznanila, da bode dan njegovega prihoda tudi dan njene zaroke z Brunom , in mu že znovič pisala, ' da se naj vendar podviza priti nazaj. Oče jej je odgovoril, da še naj potrpi nekoliko dnij, dokler poravna svoje opravke, pOtem pa, da se hoče nato tem veselejše radovati. —
 
Med tem ste bili gospa Bertholdova in Kornelija povabljeni na neki izlet z gospodo sosednjega gradiča. -
 
Bruno, ti moraš tudi z nama, zahtevala je mati.
 
Ah da, pridite, prosi Kornelija.
 
 
493
 
Ali se Vam ne zdi nespodobno, mama, da bi vsi šli iz hiše, ko je Oskar umirajoč? opazuje Bruno.
 
Oskar je umirajoč 'že štirinajst dnij, pa še vendar živi, meni mati. Kdo si bo zavoljo njega odrekal tak6takó zanimivo zabavo ? —
 
Ako ne bode isti dan Oskarju hujše, spremljam Vaju gotovo, obeta Bruno. —
 
A ravno isto jutro , ko so hoteli vsi trije odrinoti , pokazala so se pri Oskarji znamenja bližnje smrti. Stari Berthold zahteva, da bi zaradi tega nihče ne zapuščal doma. A njegova gospa ugovarja, češ da ni Oskarju gotovo še taktitakó hudo, kakor vsi trdijo. Naj pa Bruno dom,domá ostane, pravi ona na zadnje, da bode nekdo pri roki, ako bi sila prišla. On mi tudi lahko brzojavi, ko bi se res pri Oskarji na zlo obrnolo. In tako, kakor vselej, morala se je tudi zdaj njena volja izpolniti. In odpeljala se je s Kornelijo, ki je s težkim srcem. prenašala, da Bruno doS,domá ostane. —
 
Bilo je popoldne okoli četrte ure. V OskailevejOskarjevej sobi delajo somrak zelene priproge , ki so spuščene na oknih. Oskar ležileží navidezno miren, sambsamó sapa mu vedno bolj zastaja. Zdaj odprtiodpré očiočí in s slabim glasom pokliče — Ado.
 
Ada, ki je s slugo molčćmolčé sedela pri njegovem vzglavji in na vsako njegovo gibanje prežala, skloni se proti njemu praŠujoč prašujoč, kaj je njegova želja.
 
Privzdignite mi nekoliko glavo ; ne morem sopsti, prosi Oskar. Ada mu s pomočjo služabnika izpolni željo. Ležal je zdaj .višje. Takt() sem zaspan in ne morem zaspati, potožuje se Oskar in hoče
 
Ada mu s pomočjo služabnika izpolni željo. Ležal je zdaj višje.
kašljati, a iz njega pride le votel glas. —
 
Takó sem zaspan in ne morem zaspati, potožuje se Oskar in hoče kašljati, a iz njega pride le votel glas. —
Ada se prestraši in mu namoči posušene ustnice z neko za to pripravljeno hladilno tekočino in mu izbriše solze, ki so se prikazale v očéh. Pri tem zapazi, da imajo one neki čuden odsev. Gre k mizici, napiše na košček papirja: „Zdite po duhovnika in zdravnika" ter izroči listek slugi z besedami: Storite, kar sem Vam napisala.
 
Ada se prestraši in mu namoči posušene ustnice z neko za to pripravljeno hladilno tekočino in mu izbriše solze, ki so se prikazale v očéh. Pri tem zapazi, da imajo one neki čuden odsev. Gre k mizici, napiše na košček papirja: "Idite po duhovnika in zdravnika" ter izroči listek slugi z besedami: Storite, kar sem Vam napisala.
Sluga čita in takoj zapusti sobo. Ko gre čez dvorišče, sreča Bruna. Hitro mu oddă Adin list ter gre dalje svoj pot. Bruno čita list in se zamisli. Kmalu se pa predrami in napoti v brzojavno uradnico Tam odpošlje materi naznanilo in jo pozove nazaj ; a potem se nemirno sprehaja po vrtu.
 
Sluga čita in takoj zapusti sobo. Ko gre čez dvorišče, sreča Bruna. Hitro mu oddá Adin list ter gre dalje svoj pot. Bruno čita list in se zamisli. Kmalu se pa predrami in napoti v brzojavno uradnico. Tam odpošlje materi naznanilo in jo pozove nazaj; a potem se nemirno sprehaja po vrtu.
Sluga ni našel domačega duhovnika doma, ker je ravno prej odšel drugega bolnika obhajat in ga ne bode do noči nazaj. Po Brunovem ukazu se potem odpelje v bližnjo faro po tamošnjega duhovnega pastirja.
 
Sluga ni našel domačega duhovnika domá, ker je ravno prej odšel drugega bolnika obhajat in ga ne bode do noči nazaj. Po Brunovem ukazu se potem odpelje v bližnjo faro po tamošnjega duhovnega pastirja.
 
Pride večer. Ne matere ne sluge še ni bilo nazaj. Bruno se po dolgem obotavljanji slednjič odloči iti k Oskarju pogledat.
 
Vrata Oskarjeve sobe so bila na pol odprta, kakor jih je odhajajoči sluga v naglici pustil. Bruno se ustavi med vrati in gleda prizor, ki se pri postelji vrši.
 
Oskar sloni z glavo na Adinej rami, Ada pa mu z namočeno gobo čelo hladi.
34
 
Ada, jaz kmalu umrem, šepetá Oskar; ali boste kdaj moj grob obiskali? —
 
Ada premaguje solze in reče: Tiho, Oskar, tiho; zdravnik ne dovoli, da govorite. —
494
 
Ada, Vi žalujete; ali meni veljajo Vaše solze? nadaljuje Oskar, potem pa uspehan omolkne. —
sluga v naglici pustil. Bruno se ustavi med vrati in gleda prizor, ki se pri postelji vrši.
 
Ada, pravi zopet črez nekaj časa, pozdravite očeta in Bruna in povejte zadnjemu, da jako obžalujem, da sem ga nekdaj nehoté razžalil. —
Oskar sloni z glavo na Adinej rami, Ada pa mu z namočeno gobo Čelo hladi
 
Adina roka, ki je močila Oskarjevo čelo, začela se je vidno tresti. —
Ada, jaz kmalu umrem, šepeta, Oskar ; ali boste kdaj moj grob obiskali ? —
 
Ali me boste kaj pogrešali, Ada, ko me ne bode več? Ali ste me res tako ljubili, kakor ste mi obetali, ko ste me prvikrat zagledali? —
Ada premaguje solze in reče : Tiho, Oskar, tiho ; zdravnik ne dovoli, da govorite. —
 
Ada, Vi žalujete ; ali meni veljajo Vaše solze ? nadaljuje Oskar, potem pa uspehan omolkne. —
 
Ada, pravi zopet črez nekaj Časa, pozdravite očeta in Bruna in povejte zadnjemu, da jako obžalujem, da sem ga nekdaj nehotč razžalil. —
 
Adina roka, ki je močila Oskarjevo Čelo, začela se je vidno tresti. —
 
Ali me boste kaj pogrešali, Ada, ko me ne bode več ? Ali ste me res tako ljubili, kakor ste mi obetali, ko ste me prvikrat zagledali ? —
 
Da, Oskar, ljubila sem Vas in Vas še ljubim, zagotavlja Ada ginena. Toda tiho zdaj, da se kašelj ne povrne. —
Vrstica 649 ⟶ 638:
Bruna pa vendar bolj ljubite od mene; kaj ne Ada? dostavi Oskar in se zopet zvije, ker ga je kašelj napadel. —
 
Ada ga prestrašena drži, gladi mu lice, čelo, da mu s tem vsaj nekoliko polajša hude težave. Na enkrat pa ga z vzklikom izpusti. Oskar je bil mrtev !
 
Ada poklekne k njegovej postelji in joče ter moli za pokojnega prijatelja. —
 
Na enkrat pa začuje osoren glas , ki jej veli: Vstanite; til ni več Vaše mesto ! —
 
Ada, ki je predobro poznala ta glas, vstane, pogleda še enkrat bledo Oskarjevo lice in hoče zapustiti sobo , ne da bi se ozrla na osebo, ki je to ukazala. A nekdo jo prime za obleko , med tem ko prejšnji glas še bolj osorno ponavlja :
 
Ne! počakajte še eden trenotek! Povejte: Ali je Oskar govoril zadnje besede v blodnji, ali v zavesti ? —
 
Ada povzdigne očiočí in vidi pred seboj Bruna z burnim obrazom, vzdignenih prsij, z očmiočmí obrnenimi v tlš,tlá. —
 
Recite brž, sili nestrpljivo Bruno in se vede, kakor človek,. ki je um izgubil: Ali je resnica, ali ne, kar je Oskar govoril, predno je dušo izdihnol? —
 
Ada, je čutila, da mu mora nekaj odgovoriti. A sramožljivost, da bi mu odkrila resnico, in bol, da bi mu jo zakrivala, bojevali ste se z vso silo v njenej duši. Na zadnje se določi nekaj povedati, toda beseda jej na ustnih onemionemí. —
 
Vi molčite? pravi Bruno žalosten. Se vé da! jako umljivo, dostavi vedno bolj tiho; Vi ljubite samó Huga. — Nikakor ne! odgovori razžaljeno Ada.
 
A nekdaj ste ga vendar ljubili? pristavi Bruno in okó se mu polno upa zasveti.
4U0
 
Nikdar ne! zagotavlja Ada z zaničevanjem. —
Vi molčite ? pravi Bruno žalosten. Se v6 da! jako umljivo, dostavi vedno bolj tiho ; Vi ljubite samb Huga. —
 
Na Brunovem obrazu so se igrale podobe njegove razburjenosti: bol, dvom, ljubosumnost, up in strah, vsi občutki so se menjavali zaporedoma v njem. —
Nikakor ne ! odgovori razžaljeno Ada.
 
Gospodična Ada, poreče zdaj bolj miren, a njegov glas je še vedno neprijazen; ali morete vpričo pokojnika, kteremu ste bili tako udani, ponoviti, kar ste mi nekdaj zagotovili: da se namreč nimate sramovati svojih dejanj? —
A nekdaj ste ga vendar 'ljubili? pristavi Bruno in ok6 se mu polno upa zasveti.
 
Ada dene roko na srce, povzdigne očí najprej proti Oskarju, potem pa kvišku ter z glasom, ki je še bolj pričal o njenej nedolžnosti, kakor pa njene besede, slovesno izreče: Da! morem ponavljati! —
Nikdar ne! zagotavlja Ada z zaničevanjem. ---
 
V tem hipu se začujejo brzi koraki prihajajočih oseb. Prikaže se pri vratih gospa Bertholdova, ki s temnim očesom meri Bruna in Ado; takoj za njo pa pridejo duhovnik, zdravnik in sluga.
Na Brunovem obrazu so se igrale podobe njegove razburjenosti : bol, dvom, ljubosumnost, up in strah, vsi občutki so se menjavali zaporedoma v njem. —
 
==XII.==
Gospodična Ada, poreče zdaj bolj miren, a njegov glas je še vedno neprijazen; ali morete vpričo pokojnika, kteremu ste bili tako udavi, ponoviti, kar ste mi nekdaj zagotovili: da se namreč nimate sramovati svojih dejanj ? —
 
Takoj, v trenotku mora iz hiše! zagotavlja drugi dan gospa Bertholdova Korneliji, ki je poleg nje na oknu slonela. Niti do Oskarjevega pogreba ne smé tu ostati. Dala sem jo poklicati; vsak hip bode tukaj. —
Ada dene roko na srce, povzdigne oči najprej proti Oskarju, potem pa kvišku ter z glasom , ki je še bolj pričal o njenej nedolžnosti , kakor pa njene besede, slovesno izreče : Da! morem ponavljati! —
 
Ste že pospravili svoje reči? poprašuje gospa nekaj trenotkov pozneje Ado, ki je bila že za potovanje oblečena. —
V tem hipu se začujejo brzi koraki prihajajočih oseb. Prikaže se pri vratih gospa Bertholdova, ki s temnim očesom meri Bruna in Ado ; takoj za njo pa pridejo duhovnik, zdravnik in sluga.
 
Da, milostljiva gospa, odgovori ponižno Ada in premaguje solze. —
XII
 
Takoj , v trenotku mora iz hiše ! zagotavlja drugi daa gospa Bertholdova Korneliji, ki je poleg nje na oknu slonela. Niti do Oskarjevega pogreba ne smo tu ostati. Dala sem jo poklicati; vsak hip bode tukaj. —
 
Ste že pospravili svoje reči? poprašuje gospa nekaj trenotkov pozneje Ado, ki je bila že za potovanje oblečena. —
 
Da, milostljiva gospa, odgovori ponižno Ada in premaguje solze. Zdaj pride Bruno v sobo.
 
Dobro, da si prišel, mu reče mati. Gospodična Ada bode še danes odpotovala. Izplačaj jej in dodaj še nekoliko za trud, kterega je zadnje dni imela. —
Vrstica 699 ⟶ 684:
Ada ga hvaležno pogleda.
 
Gospa, ki je videla Adin pogled in ga napačno tolmačila, odvrne srdito : Njo naj še obdržim, ki mi je nesrečo v hišo prinesla ? Zapeljala je Huga, Oskar se je bil v njo ves zagledal ; naj zdaj še mirno Čakamčakam, da mi na zadnje še tebe zmoti? —
 
Mama , ne oneéne besede več ! zagrmi Bruno, in oči mu od jeze zablisknejo ; jaz ne dovolim, da bi kdo žalil mojo nevesto ! —
 
Njegova nevesta! vzkliknete kakor iz onegaénega grla mati in Kornelija.
 
Kornelija, idite po mojo stekleničico dišeče vodé; meni hudo postaja, vzdihuje Brunova mati, skloni glavo in zapre oči.
3 4*
 
A Kornelija ni več čula njenih besed. Bleda, kakor stena, pade jej lepa glava na prsi in bila bi še ona omahnola s stola, ko bi jej ne bila prihitela Ada na pomoč.
 
Prestrašena jo zdaj drži Ada objeto. Kornelija se polagoma zavé in ozira se začudjena okoli; ko pa zagleda Ado, spomni se uzroka svoje slabosti in jo pahne od sebe. Potem si pokrije z roko oči in govori med solzami: Kaj sem Vam storila, Ada, da ste mi porušili mojo srečo? Bruno je bil edini na svetu, ki je znal oživljati moje srcé; a zdaj sem ga za vselej izgubila in to skozi Vas! —
4U6
 
Bruno, ki je ves Čas stal nekoliko oddaljen, imel je usmiljenje s Kornelijinim tugovanjem. Približa se jej in poreče prijazno: Ljuba Kornelija, Vi se jako motite, ako menite, da ste mene bolj ljubili, kakor bi brata ljubili, ko bi ga imeli. Tudi moje čuvstovanje za Vas je bilo samo bratovsko in táko ni dovolj stalno, da bi se ná-nje zidala zakonska sreča. —
Kornelija, idite po mojo stekleničico dišeče vode; meni hudo postaja, vzdihuje Brunova mati, skloni glavo in zapre oči.
 
Kornelija nič ne odgovori. Vstane in držé se komaj po konci odide. —
A Kornelija ni več čuta njenih besed. Bleda, kakor stena, pade jej lepa, glava na prsi in bila bi še ona omahnola s stola, ko bi jej ne bila prihitela Ada na pomoč.
 
PreStrašena jo zdaj drži Ada objeto. Kornelija se polagoma zave in ozira se začudjena okoli; ko pa zagleda Ado , spomni se 'uroka svoje slabosti in jo pahne od sebe. Potem si pokrije z roko oči in govori med solzami: Kaj sem Vam storila, Ada, da ste mi porušili mojo srečo ? Bruno je bil edini na svetu, ki je znal oživljati moje srce ; a zdaj sem ga za vselej izgubila in to skozi Vas! —
 
Bruno , ki je ves čas stal nekoliko oddaljen, imel je usmiljenje s Kornelijinim tugovanjem. Približa se jej in poreče prijazno: Ljuba Kornelija, Vi se jako motite, ako menite, da ste mene bolj ljubili, kakor bi brata ljubili, ko bi ga imeli. Tudi moje čuvstovanje za Vas je bilo samo bratovsko in tako ni dovolj stalno, da bi se na-nje zidala zakonska sreča. --
 
Kornelija nič ne odgovori. Vstane in drže se komaj po konci odide. —
 
Tudi gospe Bertholdove ni bilo več videti. Ko je bila namreč poklicala Kornelijo na pomoč in je videla, da ona sama najbolj pomoči potrebuje, vstala je in tihoma zapustila sobo. —
 
Ada in Bruno sta bila zdaj sama. Adi je močno bilobílo srce. Čutila je, da jo opazuje Brunov ognjeni pogled; zatezató se ni upala pogledati ga ali pa ga ogovoriti. —
 
Gospodična Ada, začne Bruno in govori počasi, taketakó da je njegov glas motil tihoto , ki je vladala krog nju , kakor moti odmev oddaljenih zvonov tihoto po samotnej dolini. Jaz sem se prenaglil in se v sili materi izlagal. Rekel sem, da ste Vi moja nevesta ; po vsej hiši se sedaj gotovo o tem govori ; samo jaz še ničesar gotovega ne vemvém. Ali Vas smem kot tako smatrati, •AdaAda? —
 
Kakor rosne kapljice oživijo cvetlico od solnca požgano, tako so Brunove besede oživile Adino onemoglo srcesrcé. In vendar je iz njenega obraza sijala neka otožnost, ko jej je Bruno stavil ono vprašanje. Občutki bližnjega slovesa, ki so jo dozdaj težili, niso se mogli tako hitro umaknoti onim večnega združenja, ki so jo na enkrat navdajali. Bila je prevelika in prehitra sprememba za njeno občutljivo srce. Njene oči so se napolnile s solzami, ko žalostno odgovoriodgovorí: Svojo srečo naj si kujem iz Kornelijine nesreče ? Ali bi to ne bilo brezsrčno? — Osrečite rajši Kornelijo, jaz — jaz sem srečna že dovolj, ker vemvém, da me Vi — cenite.
 
Zadnjo besedo je izgovorila komaj slišljivo in s proč obrnenim obrazom. A Brunu se je vendar zdela tak6takó glasna, da mu je še dolgo potem šumela po ušesih.
 
Ada, rekel je mehko, Vi le mislite na Kornelijino srečo. Ali Vam je moja takó malo mar? Kornelija se bode kmalu utolažila; njena narava ni nagnena k otožnosti. A kaj bi jaz počel brez Vas, ki Vas ljubim od onega časa, ko ste prvič stopili v našo hišo? Oh! in koliko sem od onega osodepolnega večera zavoljo Vas že pretrpel! — Omolkne in si potegne z roko po čelu, kakor da hoče izbrisati neljube spomine. — Ada! nadaljeval je in besede mu zdaj vró iz ust; ni večjega in hujšega trpljenja, kakor usiljevati svoje srce, da sovraži edino stvar, ktero čez vse ljubi. Poznal sem Vas in boril se siloma s čuvstvi, ki mi jih je dan za dnevom vzbujala Vaša mila in pohlevna podoba. Na zadnje sem hotel Vas še sovražiti, imajoč Vas za lahkomiselno žensko. Ada, povrnite mi obilne muke, ki ste mi jih nehoté delali. — Približa se jej, podá jej roko in milo prosi: Bodite moja, Ada! —
Ada, rekel je mehko, Vi le mislite na Kornelijino srečo. Ali Vam je
 
Ada zarudi in obledi zaporedoma. Potem pa se nasmehlja med solzami in z žarečim srečnim obrazom dene svojo roko v njegovo, ktero Bruno dolgo in krepko drží med svojima. —
 
==XIII.==
497
 
Poleg majhne Oskarjeve truge v rakvi Bertholdove rodbine dejali so v teku énega leta tudi veliko trugo. Bila je starega Bertholda.
moja tak6 malo mar? Kornelija se bode kmalu utolažila ; njena narava ni nagnena k otožnosti. A kaj bi jaz počel brez Vas, ki Vas ljubim od onega časa, ko ste prvič stopili v našo hišo? Oh ! in koliko sem od onega osodepolnega večera zavoljo Vas že pretrpel! — Omolkne in si potegne z roko po čelu , kakor da hoče izbrisati neljube spomine. — Ada ! nadaljeval je in besede mu zdaj vr6 iz ust ; ni večjega in hujšega trpljenja, kakor vsiljevati svoje srce, da sovraži edino stvar, ktero Čez vse ljubi. Poznal sem Vas in boril se siloma s čuvstvi , ki mi jih je dan za dnevom vzbujala Vaša mila in pohlevna podoba. Na zadnje sem hotel Vas še sovražiti, imajoč Vas za lahkomiselno žensko. Ada, povrnite mi obilne muke, ki ste mi jih nehotő delali. — Približa se jej, podä jej roko in milo prosi : Bodite moja, Ada! —
 
Nekoliko mesecev po Oskarjevej smrti zadel ga je drugikrat mrtvud, ki je storil konec njegovemu marljivemu in poštenemu življenju. Umrl je v naročji svoje nove snahe Ade, blagoslavljajoč jo. —
Ada zaradi in obledi zaporedoma. Potem pa se nasmehlja med solzami in z žarečim srečnim obrazom dene svojo roko v njegovo, ktero Bruno dolgo in krepko drži med svojima. —
 
Ado so videli prav pogostoma klečati na grobu v življenji jej takó dragih dveh prijateljev. V poznejših letih so poleg nje poklekali tudi trije ljubeznjivi otročiči, ki so po materinem nasvetu sklepali nedolžne ročice k molitvi, med tem ko so se poželjivo ozirali po pisanih cvetlicah na grobu. —
XIII.
 
Gospa Bertholdova se ni dolgo časa mogla privaditi svoje snahe. Naposled se je začela starati, svet pa njo prezirati, in zdaj je iskala tolažbe in mirú samo v sredini tihega, blaženega rodbinskega življenja. Postala je krotka, ljubila je svoje vnuke in bila dobra tašča, kakor je Ada vsakemu trdila. —
Poleg majhne Oskarjeve truge v rakvi Bertholdove rodbine dejali so v teku Enega leta tudi veliko trugo. Bila je starega Bertholda.
 
Kornelija je postala, ko je videla uničene svoje dekliške sanje, druga ženska. Bila je zdaj vedno resna, zamišljena, a prijazna in ljubeznjiva. Odtegnola se je posvetnemu šumu, ljubila prirodo in gojila sočutje do človeštva. Ostala pa je zvesta svojemu mladostnemu uzora in brez vsakoršne bolesti odpravljala vse snubače. —
Nekoliko mesecev po Oskarjevej smrti zadel ga je drugikrat mrtvud, ki je storil konec njegovemu marljivemu in poštenemu življenju. Umrl je v naročji svoje nove snahe Ade, blagoslavljajoč jo. -
 
Hugo je izgubil, potem ko mu je takó nesrečno izpodletelo z Ado, veselje norčevati se z ženstvom. Živel je potem bolj pametno in se kmalu resno zaljubil v hčer svojega stotnika. Bila je to majhna osebica, živahna, izgovorna in polna muhastih šal.
Ado so videli prav pogostoma klečati na grobu v življenji jej tak6 dragih dveh prijateljev. V poznejših letih so poleg nje poklekali tudi trije ljubeznjivi otročiči, ki so po materinem nasvetu sklepali nedolžne ročice k molitvi , med tem ko so se poželjivo ozirali po pisanih cvetlicah na grobu. —
 
Ko je Hugo zvedel o bratovej poroki z Ado, dobi pogum in snubi tudi on svojo izvoljenko. Obadva mlada, obadva lepa in dvojčeka po duhu, živela sta v prav zadovoljnem zakonu. —
Gospa Bertholdova se ni dolgo časa mogla privaditi svoje snaho. Naposled se je začela starati, svet pa njo prezirati, in zdaj je iskala tolažbe in mirti samo v sredini tihega, blaženega rodbinskega življenja. Postala je krotka, ljubila je svoje vnuke in bila dobra tašča, kakor je Ada vsakemu trdila. —
 
A najzadovoljnejši izmed vseh je bil Bruno. Ko se v trenotkih prijetnega medosobnega zaupanja s svojo soprogo čuti srečnega, reče večkrat svojej Adi: Ti si bila blagodejna zvezdica, ki je zasijala našej hiši. Ti si sladila nesrečnemu Oskarju zadnje mesece njegovega žalostnega življenja. Ti si olajševala starost našemu očetu. Brez tebe bi mama gotovo še zdaj blodila po izvenrodbinskih krogih, in ti si tudi Huga nekako moralno poboljšala, dostavi vselej bolj s tihim glasom in lahno zarudí. —
Kornelija je postala, ko je videla uničene svoje dekliške sanje, druga ženska. Bila je zdaj vedno resna, zamišljena, a prijazna in ljubeznjiva. Odtegnola se je posvetnemu šumu, ljubila prirodo in gojila sočutje do človeštva. Ostala pa je zvesta svojemu mladostnemu vzoru in brez vsakoršne bolesti odpravljala vse snubače. —
 
Ko je gospa Barbara dobila naznanilo o Adinej poroki, jokala se je od veselja in žalosti ob enem. Od veselja, da je njena Ada tako preskrbljena za celo svoje življenje, od žalosti, ker Ada ne more več postati Feliksova.
Hugo je izgubil, potem ko mu je tak6 nesrečno izpodletelo z Ado, veselje norčevati se z ženstvom. Živel je potem bolj pametno in se kmalu resno zaljubil v hčer svojega stotnika. Bila je to majhna osebica, živahna, izgovorna in polna muhastih šal.
 
Ko je Hugo zvedel o bratovej poroki z Ado, dobi pogum in snubi
 
 
tudi on svojo izvoljenko. Obadva mlada, obadva lepa in dvojčeka po duhu, živela sta v prav zadovoljnem zakonu. —
 
A najzadovoljnejši izmed vseh je bil Bruno. Ko se v trenotkih jetnega medosobnega zaupanja s svojo soprogo čuti srečnega, reče večkrat svojej Adi: Ti si bila blagodejna zvezdica, ki je zasijala našej hiši. Ti si sladila nesrečnemu Oskarju zadnje mesece njegovega žalostnega življenja. Ti si olajševala starost našemu očetu. Brez tebe bi mama gotovo še zdaj blodila po izvenrodbinskih krogih, in ti si tudi Naga nekako moralno poboljšala, dostavi vselej bolj s tihim glasom in lahno zaradi. —
 
Ko je gospa Barbara dobila naznanilo o Adinej poroki, jokala se je od veselja in žalosti ob enem. Od veselja, da je njena Ada tako preskrbljena za celo svoje življenje, od žalosti, ker Ada ne more več po- stati Feliksova.
 
Dolgo si ni upala sinu tega povedati. Na zadnje se pa otovori s celo kopico tolažljivih besed in mu odkrije važno to novico.
 
A kakbkakó se začudi, ko Feliks radosten vzklikne•vzklikne: O mati, jaz sem taktitakó srečen s svojo županovo Leno, da Vas prosim dovoljenja, naj jo snubim.
 
Županova Lena! ponavlja mati in pomišljajepomišljuje. Kmalu pa se jej obraz zasveti in reče zadovoljna: Poznam deklč deklé; pridna je in tudi ni napačna. Ako je tebi prav, meni tudi. —
 
Feliks objame ves vesel svojo mater in potem teče k županovim z novostjo, da je mati v snubitev dovolila.
 
Gospa Barbara pa gleda za njim in reče : Da je le zraven Ade tudi moj Feliks srečen! Pavlina Pajkova.
 
 
[[Kategorija:Pavlina Pajk]]