Žrtva ljubosumnosti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 429:
== III. ==
 
Ko zagleda Vida Vekoslava v pravej telesnej velikosti pred sebÓjsebój, prestraši se, in groza obleti njen život. Le toliko si joje še v svesti, da takoj za sebčjsebój vežna vrata zaklene , češ da so ponočne divje zverine iz- nebiiznebi. Vekoslav pa jame, stopivši v sobo, skrivnostno pripovedovati:
 
„Glej, Vida, danes sem bil v trgu. Tam sem se z nekterimi znanci sešel ter so zamudil dolgo, predolgo. Igrali smo; a ker som preeejprecej yelikoveliko izgubil, nisem mogel nehati. Vedno sem mislil , da, dobim svoj imetek nazaj, a zastonj. Pozno je žo bilo v noči, ko se razidemo. Jaz sem se domadomú hotel peljati, ali nisem imel s-‘kijegasvojega voza selAjsebój; krčmarjevih konj pa tudi ni bilo domadomá, ker so se bili gospodinja in otroci že odpeljali k polnočnicam. Moral sem se torej napotiti peš proti domu.. Meni je sicer vse eno , peš ali jež, ali nociijnocój me je splačalo. Ko pridem namreč do Svinšekovih gozdov, skozi ktere cesta drži, zapazim ob šumi nekaj 'črnega, • v snegu kričati. Bilo je kakor tele veliko. Jaz pospešim korake, a na-::.• enkrat se zažene ta zlodej za menajmenój. Jaz v dir in tek, pošast pa za petami,. nIn bila bi me skoro pobrala, kar se spomnim, da moram kre-krenoti 133s ceste na stran. Nató priletim do potoka. Ta je k sreči zmrznen, in hajdi prek njega. Ali pod menój poka led, leva noga se mi udere, a vendar sem se še siloma srečno izkobacal iz vode. Zver pa sevéda za menój, ali potok jo je zadržaval. Prek skočiti ni mogla, ker je preširok, led je pa tudi menda dobro držal ni. Jaz že mislim, da sem jej ušel, ali za nekaj minut mi je ta strah zopet za petami.
 
A kako jej zdaj uiti? — Počakati jo ter va-njo ustreliti s tem le samokresom, to bi bilo prenevarno, ako bi je ne zadel. In v temi bi se mi bilo lahko kaj takega pripetilo! Edina moja rešitev je bila torej le, da jej v naglici uidem na kakšen hlev ali v hišo. Tvoj dom pa mi je bil v nesreči najbližji, in sèmkaj skušal sem se rešiti. In hvala ti , Vida, da si mi tako hitro odprla duri, kajti sicer bi že bilo po meni!"
nOti s ceste na stran. Nat6 priletim do potoka. Ta je k sreči zmrznen, inhajdi prek njega. Ali pod menčj poka led, leva noga se mi udere,, a vendar sem se še siloma srečno izkobacal iz vode. Zver pa sevěda, Za MeR6j, ali potok jo je zadržaval. Prek skočiti 'ni mogla, ker je preširok, 14 je pa tudi menda dobro držal ni. Jaz že mislim , da som jej ušel, ali: za nekaj minut mi je ta strah zopet za petami.
 
Izgovorivši pa pogleda bledega lica in potnega čela skozi okno v temino, da bi videl nočno pošast. Ali nje ni bilo sevéda nikjer opaziti, in tudi Vida ni mogla videti ničesa. Le burja je tulila in delala noč — grezno in pošastno!
A kako jej zdaj uiti ? — Počakati jo ter vanjo ustreliti , s tein le samokresom, to bi bilo prenevarno, ako bi je ne zadel. In v temi bi se mi bilo lahko kaj takega pripetilo ! Edina moja rešitev je bila torej le, da jej v naglici uidem na kakšen hlev ali v hišo. Tvoj dom pa mi je bil v nesreči najbližji, in sÔmkaj skušal sem se rešiti. In hvala ti , Vida, da si mi tako hitro odprla duri, kajti sicer bi že bilo po meni !"
 
„Morda je bil kak pes, ki ti je sledil po noči, a tebi se je dozdevalo, da je volk ali celó medved," opomni Vida z zamolklim glasom. Jedva more govoriti, tako je trepetala na célem životu. A ne, da bi bila nezgoda Vekoslavova prestrašila ženo, temveč ona se je tresla same bojazni, pomislivši, kaj bi bilo sedaj, ko bi prišel Branko ter našel mladega grajščaka tú o polnoči.
4govorivgd pa pogleda bledega lica in potnega čela skozi okno v temino', da bi videl nočno pošast. Ali nje ni bilo' sevkla nikjer opaziti, in tudi Vida ni mogla videti ničesa. Lti burja je tulila in delala noč — grezno iii pošastno
 
Vekoslav opazi Vidin strah in nemir ter reče:
„Morda je bil kak pes, ki to je sledil po noči, a tebi se je dozde- valo, da je volk ali ce16 medved," opomni. Vida z zamolklini glasom.
 
„To je bil najmanj gotovo volk ali medved, verjami mi. Nikdar v svojem življenji me še ni bilo tako strah kakor nocój. Še celó ti sama trepečeč pred to pošastjo, a še videla je nisi. Ne boj se, da bi zverina še vrata strla ter prišla v hišo. Če gre kdo z menój, hočem takoj pogledati, kje jo. Trije ali siloma tudi dva bi jo že lahko zgrabila in ubila ... Ali je Branko doma?"
•Jedya more govoriti, tako je trepetala na c,Člem životu. A ne, da bi bila nezgoda Vekoslavova prestrašila ženo, temveč ona se je tresla same, bo- jazni, pomislivgi, kaj bi bilo sedaj, ko bi prišel Branko ter našel mladega grajŠčaka ta o poluOči...
 
„Ni ga domá, in tudi posli so šli vsi z materjo vred k polnočnicam," odgovori zmočeno Vida na grajŠčakovo vprašanje. „Zatorej te prosim, Vekoslav, zapusti mojo hišo in hodi domú; ali če tega ne, pa vsaj tja na skedenj ali v hlev, dokler se ne stori dan. Kaj bi si mislil in rekel Branko in ljudje, ko bi naju našli sama, obtorej v hiši?!"
Vekoslav opazi Vidin strah in nen-dr ter reče
 
„Kaj si more misliti in reči Branko? Ali naj zapustim v temnej noči hišo svoje nekdanje mladostne prijateljice ter se podam v vidno nesrečo! ... Nocój ne morem domú, predno ne pridejo Branko in posli iz crkve ter me spremijo v grad. Ali bi ti bilo tako ljubo, da me raztrga divja zver? Ali si že celó pozabila na svojega nekdanjega Vekoslava? Poglej mi, Vida, zopet enkrat v obraz in v oči, a milo in srčno. Tudi se malo nasmehni in bodi prijazna kakor nekdaj z menój!"
„To je bil najmanj gotovo volk ali medved, verjami mi: 'Nikdar v svojem 'življenji me še ni bilo tako strah kakor noc6j. Še celč ti sama trepeČeč pred to pošastjo, a še videla je, nisi. Ne boj se, da bi zverina še vrata strla ter prišla v bigo. Če gre kdo z men6j, hočem takoj po- gledati, kje jo. Trije ali snoma tudi dva bi jo že lahko zgrabila in
 
Govoréč pa prime Vekoslav Vido za roki ter jej pogleda pomenljivo in iskreno v oči. A ona so mu iztrga iz rok ter stopi k otroku, da bi videla, ali še mirno spi. GrajŠčak pa si vé v vsakej nepriliki pomagati ter pristavi:
. . . Ali je Branko doma ?" •
 
„Vida, pokaži mi vendar enkrat svojega otročeka. Rad bi videl, ali je tudi Grozdanka tako lepa kakor njena mati."
• „Ni ga doma, in tudi posli so šli vsi z materjo vred k polnočnicam," odgovori zmočeno Vida na grajŠčakovo vprašanje. „Zatorej te prosim, Vekoslav, zapusti mojo hišo in bodi doma': ali če tega ne, pa vsaj tja lla •skedenj ali v hlev, dokler se ne stori dan. Kaj bi si mislil in rekel
Branko in ljudje, ko bi naju našli sama, obtorej v hiši ?!"
 
Pri teh besedah pristopi i on k zibelki ter ogleduje otroka, šepetaje: „O da bi bil jaz sedaj tako srečen ter imel lepo dete in krasno družico v svojej grajščini domá! Dal bi vse posestvo za tak dar in srečo. Domišljeval sem ni nekdaj, da bedem i jaz srečen v svojej ljubezni, a zastonj. Vse me je varalo in sedaj me še oni od svoje strehe tirajo, ktere sem nekdaj tako iskreno ..."
„Kaj si more misliti in reči Branko ? Ali naj zapustim v temnej nOči hišo svoje nel«lanje mladostne prijateljice ter se podam v vidno ne- srečo! . . . Nodkj ne morem doma, predno ne pridejo Branko in posli iz c,rkve ter me spremijo v grad. Ali bi ti bilo tako ljubo, da -me raz-. trga divja zver ? Ali si že ce,16 pozabila na svojega nekdanjega Veko- slava? ? Poglej mi, Vida, zopet enkrat v obraz in v oči, a milo in srčno; Tudi se malo nasmehni in bodi prijazna kakor nekdaj z memij!"•
 
„Ne govori o tem, Vekoslav!" preseka mu rosno Vida besedo. „Meniva se o čem drugem."
G07.00.Č pa prime Vekoslav Vido za roki ter. jej pogleda pomenljivo in iskreno v oči. A ona so mu iztrga iz rok ter stopi jc otroku, da bi videla, ali še mirno spi. GrajŠčak pa si v6 v vsakej n6priliki pomagati ter pristavi:
 
„Dà boljše je, da napeljeva svojo govorico na druge, bolj vsakdanje stvari. S tem se vsaj meni velike in nove bolečine tú-le v prsih prihranijo!"
„Vida, pokaži mi vendar enkrat svojega otroČeka. Rad bi videl, ali je tudi Grozdankk, tako lepa,kakor njena, mati."
 
Pri teh besedah: pristopi i on k zibelki ter ogleduje otroka, šepetaje : ,,0 da bi bil jaz sedaj tako srečen ter imel lepo dete in krasno družico v„svojej 'grajŠČini donul ! Dal bi vse posestvo za tak dar in srečo. Do- mišljeval sem ni nekdaj, da bedem i jaz srečen v svojej ljubezni, a zastonj. Vse me je.. varalo,, in sedaj me še oni od svoje strehe tirajo , ktere sem • nekdaj tako iskreno . . . ." •
 
„Ne,,govori o tem, Vekoslav !" preseka mu rosno Vida besedo. „Me- niva se o čem drugem."
 
„Db., boljše je, da napeljeva svojo govorico na druge, bolj vsakdanje stvari. S tem se vsaj meni velike in nove bolečine v prsih pri- hranijo !"
 
Izgovorivši pa stopi od zibelke, potegne iz vrhnje suknje, ki jo jo bil odložil na klop, steklenico rudečega vina, ter prisede za mizo.
 
„Glej, Vida, to -le sem si vzel seb6jsebój iz trga. Žlahtnega vinca sem dobil včeraj z Laškega Min si ga postavil v klet pri svojem prijatelji. CestajeCesta je zdaj preslaba, da bi ga spravljal na donidom. Zatorej sem.'Si si vzel steklenico .seb6jsebój za jutre , ko imamo velik. praznik. Ali sedaj ga nočem dalje, nositi. Hoja in beg sta me hudo spoti/aspotila in žeja me."
 
Nat6 odmaŠi steklenico ter nalije dva kozarca, rekóč :
 
„Na Vida, zdaj pa sedi t-le sčin za mizo in poskusi 1S;Ško vince. To ti je kapljica, da je ne dobiš' v našem cesarstvu take. In pot6m se zmeniva kaj pametnega. Jaz ti hočem povedati, kako Sem žival daleč tam na Laškem, a ti mi razjasnuj in opisuj srečo zakonskega življenja,. Tako nama bode čas hitro pretekel, dokler ne pride Branko domd,'"
 
Vida prisede nič hudega slut6č h grajŠčaku in poskusi vince.. Bilo je izvrstno. Takega še ni ona nikdar pila, a tedaj pa tudi ne' poznala njegove skrivnostne moči. Na njiju obojih zdravje in 'na srečno noc6jŠnjo rešitev Vekoslavovo — izpraznita, olAdva polni kupici. Predno pa preteČe par minut, čuti že Vida v sebi neko blaženo slast, nezapopaclno' veselje in radost. Nova moč prešine njene živce, vinski duhovi jej prevzamejo Čute ter se polast6 glave in srca.
 
To Čudno vino je razvezalo Vidi jezik in mahoma pregnalo vse hude slutnje iz njene duše. Radostno se pomenkuje sedaj s svojim prijateljem, grajščinskim posestnikom. Navdušeno govori, o mladostnih: svojih letih, kako sta prijetno in ljubko igrala med seb6j, kako se rada imela, c,U vČasih se še celô v svojem nedolžnem veselji kakor brat in Sestra —
 
135
 
bbjeW.iii.,poljubila. A:to je bilo .sev6da, pristaVilk.,je vselej Vida. svojim besedkin, le, v otročjih letih, ko še človek ne v6 ra4očevati, kaj je mož, kaj žena!
 
,Čim dalje, tein bolj pa so kazali vinski duhovi svojo moč v sla- botneni ženskem te,,lesu. Vida se je utopila v nekdanji zlati, svoj čas, ko so jo najlepšo krasotico vsi častili, Vsi se jej prilizovali in 'dobrikali. Pozabila je, se,déČa kakor nekdaj zraven, Vekoslava; da je sedaj žena in mati, .'da jo vežejo druge, in to svete dolžnosti na moža i.:;otroka.
 
Tako se čuti Vida omamljena zopet srečno, ko jej jame Vekoslav znova obljubovati svojo ljubezen in prisegati jej neskončno udanost. Še enkrat napijeta nekdanjemu svojemu prijateljstvu ter izpraznita čaši, napolnjeni vinskega, strupa. Tedaj pa Vida kar v lice zažari.; in vinski duh iirevzame njeno dušo. 2 ena ,,pe čuti kakor dekle, kteremu se klanja. bogati grajŠČak obljubuj66 mu večno zvestobo.
 
In to zaželeno, zlodjevo priložnost porabi Vekoslav, prime Vido okoli prtsi ter jo nagne toliko k sebi, .da so je zdaj pa zdaj dotikal nje- nega žarečega lica. — — —
 
Zvunaj pa' je tulila burja okoli hišnih oglov, in Strašna teina je . zakrivala nebeški obok. V sivo meglo je bila zavita zemlja in neb6. In v
 
stragnej noči divj, kakor blazen in obupen črez strin in grm 111.0 'iii.rgavih las in propadlega lica. S ceste krene proti Cvetkov,ej hiši ter leti na, vso sapo, kakor da bi ga 'gonile strašne nočne pošasti.
 
Branko ni bil noc6j pri celej božjej službi. Prišedgemu v crkev, jelo se mu je dozdevati, kakor da bi bil gred6 k polnočnicam videl ob cesti pri Pontonijevej grajŠČini nekoga stati. In r6s.„ on se ni :motil... Bil je Vekoslav, , ki je v črn plašč zagrnen opazoval 'skrivši, ali ne gred6 -' "Cvetkovi z Brankom vred v crkev k polnočnicam. In ta nočna prikazen ni izginola Branku iz inislij in glave. 'Strašna slutnja in sum se poloti znova njegove ,duše. On misli, da je bila Ona podoba slična — Veko- slavu. Branko se no more premagovati. Še predli° se dokonča polovica,, službe božjo, splazi se na tihem iz crkve iu pot6in hajdi skokoma proti domu.
 
„Ona sama, Vida sama ga je povabila k sebi noc6j," govoriBranko sam seb6j dirjaj66 na vso sapo proti svojemu domu. „Zakaj Mi je pa prigovarjala, naj grem z mateijo k polnočnicam ? To je le storila ,
 
bi neopazovana uživala z njim svoje veselje ! Ni jej bil torej zastonj
poslal oni lepi dar iz tuje dežele v spomin in plačilo. In ona mi je na- vlaŠč zakrivala njegovo ime, vrezano v zibelko, da me tein lažje prevari in ogoljufa!" •
 
Ta strašna misel 'mu še bolj pospeši korake'. Nap6sled napne vse svoje moči, da bi ne izgrešil ,zločinca. Prek polja' krene po globokem snegu. Ali ta ga ni zadržaval. Kakor skoči lahnih korakov štirinogata
 
136
 
živalica preko majhnih potokov in slutnja in bol nesrečnega Branka. v. snegu., on ni slišal tuliti burje občutil, kako mu polje srce, kako hlep po maščevanji. In kakor da
 
liki svoj žepni nož v desnico ter 'zagnal globoko v prsi.
 
„Ali tega ne ! Svojega noža ne oskrunim s krvjo takega zlobneža. Temveč on naj pogine, zadet iz žrela lastnega svojega samokresa. Nisem rriu ga bil zastonj vzel in ga tako dolgo .shranjeval, misli si Branko. Imam ga še skritega tam v shrambi nad hlevom, in to bag z& njega prokletca."
 
V malih trenotkih že prisopiha ves poten na čelu in životu
 
svoje hiše. Od daleč vidi okna mrklo razsvetljena. Tiho se priplazi do ogla. Ne upa si dihati, da bi se ne izdal. Potkn pa sploh kakor nočni tat potuhnen od ogla do okna in Ondi se spne po konci, da bi videl v sobo. A zastonj, zastor je zakrival njegov pogled. Ali Čul pa je vendar nerazumljivo šepetanje.
 
„On je V sobi, on je pod mojo streho misli si Branko. „Smrt
 
je njegovo. plačilo !"
 
Nató odmaši steklenico ter nalije dva kozarca, rekóč:
14 kakor podlasica skoči na enkrat tja, kjer jo bila Grozdanka noc&j ubila šipo na oknu. Til odgrne zastor, in glej strašno prikazen : Vekoslav je sedel pri mizi zraven njegove Vide, držk: jo okoli pasti.
 
„Na Vida, zdaj pa sedi tú-le sèm za mizo in poskusi laško vince. To ti je kapljica, da je ne dobiš v našem cesarstvu take. In potém se zmeniva kaj pametnega. Jaz ti hočem povedati, kako sem živel daleč tam na Laškem, a ti mi razjasnuj in opisuj srečo zakonskega življenja. Tako nama bode čas hitro pretekel, dokler ne pride Branko domú."
.pogled pa omami možu dušo in pamet. Kakor brezvesten zdirja v shrainbo nad hlev in t& zgrabi hlastno nabiti .samokres. Hipoma intypre.- vzame srce morilna radost, in on pritisne veselo smrtonosno orožje na svoje prsi. Kakor da bi se mu že hotel poprej zahvaliti, zatÓ da mu maŠkije
 
Vida prisede nič hudega slutéč h grajŠčaku in poskusi vince. Bilo je izvrstno. Takega še ni ona nikdar pila, a tedaj pa tudi ne poznala njegove skrivnostne moči. Na njiju obojih zdravje in na srečno nocójšnjo rešitev Vekoslavovo — izpraznita, obádva polni kupici. Predno pa preteče par minut, čuti že Vida v sebi neko blaženo slast, nezapopadno veselje in radost. Nova moč prešine njene živce, vinski duhovi jej prevzamejo čute ter se polasté glave in srca.
in • ugonobi zločinca , tako krčevito in' trdno držiljuti mož morilnoorodje na prsih. In trenotkoma je že Branko zopet pri oknu. Divje
 
To čudno vino je razvezalo Vidi jezik in mahoma pregnalo vse hude slutnje iz njene duše. Radostno se pomenkuje sedaj s svojim prijateljem, grajščinskim posestnikom. Navdušeno govori, o mladostnih svojih letih, kako sta prijetno in ljubko igrala med sebój, kako se rada imela, dà včasih se še celó v svojem nedolžnem veselji kakor brat in sestra — objela in poljubila. A to je bilo sevéda, pristavila je vselej Vida svojim besedam, le v otročjih letih, ko še človek ne vé razločevati, kaj je mož, kaj žena!
pogleda v sobo, in glej, ravno sedaj potegne graščak Vido n&-se ter jo hoče — poljubiti, a Branko nameri n&-nj, in sproži. Pok udari strašno od stene v steno , v istem hipu pa se zvrneta obkiva, Vida in Vekoslav, raz stola na tla, otrok jame kričati, strel pa se raz- lega daleč tja po no0,nej temini, da odmeva zamolklo bobn&Č log in gaj.'
 
Čim dalje, tem bolj pa so kazali vinski duhovi svojo moč v slabotnem ženskem telesu. Vida se je utopila v nekdanji zlati, svoj čas, ko so jo najlepšo krasotico vsi častili, vsi se jej prilizovali in dobrikali. Pozabila je, sedéča kakor nekdaj zraven Vekoslava, da je sedaj žena in mati, da jo vežejo druge, in to svete dolžnosti na moža in otroka.
Zopet zatuli huda burja okoli oglov Cvetkove hiše, ali Branko je ni občutil. Divje se zagrohota v črnej temi, škodoželjen in zadovoljen sam, seb&j, rek&Č :
 
Tako se čuti Vida omamljena zopet srečno, ko jej jame Vekoslav znova obljubovati svojo ljubezen in prisegati jej neskončno udanost. Še enkrat napijeta nekdanjemu svojemu prijateljstvu ter izpraznita čaši, napolnjeni vinskega strupa. Tedaj pa Vida kar v lice zažari in vinski duh prevzame njeno dušo. Žena se čuti kakor dekle, kteremu se klanja bogati grajščak obljubujóč mu večno zvestobo.
„Zdaj imaš svoje plačilo, nesrečnež !"
 
In to zaželeno, zlodjevo priložnost porabi Vekoslav, prime Vido okoli pasú ter jo nagne toliko k sebi, da se je zdaj pa zdaj dotikal njenega žarečega lica. - - -
Izgovorivgi pa 'krene . proti hlevu Šepetajěč samemu sebi : „Dolgo sem ga zalezoval, ali enkrat sem ga vendar zasačil prokletca . A
 
Zvunaj pa je tulila burja okoli hišnih oglov, in strašna tema je zakrivala nebeški obok. V sivo meglo je bila zavita zemlja in nebó. In v strašnej noči divja, kakor blazen in obupen črez strm in grm mož mršavih las in propadlega lica. S ceste krene proti Cvetkovej hiši ter leti na vso sapo, kakor da bi ga gonile strašne nočne pošasti.
cestnil-f.rovov, tako je nosila notranja On ni čutil, da se mu noge udirajo v nočnej temini, le, v svojih prsih je razgraja v njegovej duši strast in po- bi imel sovražnika pred sebbj, vzame poskuša, kako ga bode viht&Č zločincu
 
Branko ni bil nocój pri celej božjej službi. Prišedšemu v crkev, jelo se mu je dozdevati, kakor da bi bil gredé k polnočnicam videl ob cesti pri Pontonijevej grajščini nekoga stati. In rés on se ni motil. Bil je Vekoslav, ki je v črn plašč zagrnen opazoval skrivši, ali ne gredó Cvetkovi z Brankom vred v crkev k polnočnicam. In ta nočna prikazen ni izginola Branku iz mislij in glave. Strašna slutnja in sum se poloti znova njegove duše. On misli, da je bila óna podoba slična — Vekoslavu. Branko se no more premagovati. Še predli° se dokonča polovica,, službe božjo, splazi se na tihem iz crkve in potém hajdi skokoma proti domu.
de1 .sem .ga dobro, izvrstno. Ha ha ha! ! Kar zvrnol se je
 
„Ona sama, Vida sama ga je povabila k sebi nocój," govori Branko sam sebój dirjajóč na vso sapo proti svojemu domu. „Zakaj mi je pa prigovarjala, naj grem z materjo k polnočnicam? To je le storila, da bi neopazovana uživala z njim svoje veselje! Ni jej bil torej zastonj poslal oni lepi dar iz tuje dežele v spomin in plačilo. In ona mi je navlašč zakrivala njegovo ime, vrezano v zibelko, da me tem lažje prevari in ogoljufa!" •
,ežko, da bi ga kakor nekdaj zopet °tek, smrti —; njegova . . . Vida!" Tako je govoril sam seb6j nesrečni mož •v svojej blodnji, ; a potčrn je kakor brezumen taval naprej proti temnemu gozdu. — — —
 
Ta strašna misel mu še bolj pospeši korake. Napósled napne vse svoje moči, da bi ne izgrešil zločinca. Prek polja krene po globokem snegu. Ali ta ga ni zadržaval. Kakor skoči lahnih korakov štirinogata živalica preko majhnih potokov in slutnja in bol nesrečnega Branka v snegu. On ni slišal tuliti burje v nočnej temini, le v svojih prsih je občutil, kako mu polje srce, kako razgraja v njegovej dušej stra in pohlep po maščevanji. In kakor da bi imel sovražnika pred sebój, vzame svoj žepni nož v desnico ter poskuša, kako ga bode vihtéč zločincu zagnal globoko v prsi.
Bilo je ravno ob dvoh po polnoči, ko dojde Cvetkova mati Jera od p6inočnic domu. Vse je bilo tiho kakor v grobu, ko se približa
 
„Ali tega ne! Svojega noža ne oskrunim s krvjo takega zlobneža. Temveč on naj pogine, zadet iz žrela lastnega svojega samokresa. Nisem mu ga bil zastonj vzel in ga tako dolgo shranjeval, misli si Branko. Imam ga še skritega tam v shrambi nad hlevom, in to baš za njega prokletca."
Okna so bila le mrklo razsvetljena in vrata trdo zaklenena. Nekaj Časa trka mati na duri.; ali nikdo se ne oglasi. Nat6 pa stopi k oknu in zakliče:
 
V malih trenotkih že prisopiha ves poten na čelu in životu blizu svoje hiše. Od daleč vidi okna mrklo razsvetljena. Tiho se priplazi do ogla. Ne upa si dihati, da bi se ne izdal. Potém pa spleže kakor nočni tat potuhnen od ogla do okna in ondi se spne po konci, da bi videl v sobo. A zastonj, zastor je zakrival njegov pogled. Ali čul pa je vendar nerazumljivo šepetanje.
„Branko, ali še nisi doin? Odpri, Branko, odpri!"
 
„On je v sobi, on je pod mojo streho," misli si Branko. „Smrt je njegovo plačilo!"
čakaj6Č pa, da jej pride kdo odpirat, govori sama seb6j: „Zakaj ine0e ni počakal, da bi bila skupaj iz crkve hodila? Kam se mu je le lak() mudilo noc6j ? 1"
 
In kakor podlasica skoči na enkrat tja, kjer jo bila Grozdanka nocój ubila šipo na oknu. Tú odgrne zastor, in glej strašno prikazen: Vekoslav je sedel pri mizi zraven njegove Vide, dréč jo okoli pastú.
Ali nikdo no pride odpirat, in tedaj premišljuje Jera, kako lepo je bilo nocčj pri polnočnicah. Zadnjikrat je ona bila na sveti večer v crkvi
 
Ta pogled pa omami možu dušo in pamet. Kakor brezvesten zdirja v shrambo nad hlev in tú zgrabi hlastno nabiti samokres. Hipoma mu prevzame srce morilna radost, in on pritisne veselo smrtonosno orožje na svoje prsi. Kakor da bi se mu že hotel poprej zahvaliti, zató da mu maščuje in ugonobi zločinca, tako krčevito in trdno drži ljuti mož morilno orodje na prsih. In trenotkoma je že Branko zopet pri oknu. Divje pogleda v sobo, in glej, ravno sedaj potegne graščak Vido ná-se ter jo hoče — poljubiti, a Branko nameri ná-nj, in sproži. Pok udari strašno od stene v steno, v istem hipu pa se zvrneta obádva, Vida in Vekoslav, raz stola na tla, otrok jame kričati, strel pa se razlega daleč tja po nočnej temini, da odmeva zamolklo bobnéč log in gaj.
•tisto leto , ko so pokopali njenega moža. Bog mu daj sveti raj in duši iźV:e)ičanjo ! Tudi takrat so lěpo in milo peli zvonovi kakor nocÓj , tudi tal6t je bilo vse tako sveto in veličastno kakor ta večer. :Ali nekaj se je zdelo starej Mamici vendar le čudno. Ko je bila zadnjič pri polnoč- ••'nicah, videla je — tako si je vsaj ona sedaj. domišljevala, — gred6 ob ecinajstih mimo pokopališča, da so nesli mrtvaško rakev na grobje. In
 
Zopet zatuli huda burja okoli oglov Cvetkove hiše, ali Branko je ni občutil. Divje se zagrohota v črnej temi, škodoželjen in zadovoljen sam, sebój, rekóč:
to,..je nekaj pomenilo ; saj je isto leto umrl njen mož Cvetko! A no- c6j je udi videla ravno tisto prikazen kakor tedaj. Kaj naj pomeni
 
„Zdaj imaš svoje plačilo, nesrečnež!"
to ?! . . .
 
Izgovorivši pa krene proti hlevu šepetajóč samemu sebi: „Dolgo sem ga zalezoval, ali enkrat sem ga vendar zasačil prokletca ... A zadel sem ga dobro, izvrstno. Ha ha ha!! Kar zvrnol se je ... Težko, da bi ga kakor nekdaj zopet otela smrti —njegova ... Vida!"
. %ko žalostni spomini so jej rojili po glavi, ko pričakuje v mrazu in temi, da se jej vrata odprč. Ali ko Jera dolgo nikogar ne pričaka, ,.:potrka prav silno na okno in sedaj pokliče Vido, men&č, da se. bode vsaj
 
Tako je govoril sam sebój nesrečni mož v svojej blodnji: a potém je kakor brezumen taval naprej proti temnemu gozdu. — — —
vzbudila ter jej prišla odpirat.
 
Bilo je ravno ob dveh po polnoči, ko dojde Cvetkova mati Jera od poinočnic domú. Vse je bilo tiho kakor v grobu, ko se približa hiši. Okna so bila le mrklo razsvetljena in vrata trdo zaklenena. Nekaj časa trka mati na duri, ali nikdo se ne oglasi. Nató pa stopi k oknu in zakliče:
ŃaOsled se odtvori okno, in neznana roka jej pod& ključ od hišnih
.at. V temoti ni sevčda mati Jera razločila tujčeve roke in nič hudega
odklene duri ter stopi v sobo. A tti se *jej odgrne strašen prizor :
 
„Branko, ali še nisi domá? Odpri, Branko, odpri!"
. .
 
Čakajóč pa, da jej pride kdo odpirat, govori sama sebój: „Zakaj me le ni počakal, da bi bila skupaj iz crkve hodila? Kam se mu je le lak mudilo nocój?!"
postelji leži Vida — mrtva in vsa 'okrvavljena, zraven nje kleči .,..0j0Ča,k Vekoslav, na tleh pa je .videti mlaka strte človeške krvi !
 
Ali nikdo no pride odpirat, in tedaj premišljuje Jera, kako lepo je bilo nocój pri polnočnicah. Zadnjikrat je ona bila na sveti večer v crkvi tisto leto, ko so pokopali njenega moža. Bog mu daj sveti raj in duši izveličanje! Tudi takrat so lépo in milo peli zvonovi kakor nocój, tudi takrat je bilo vse tako sveto in veličastno kakor ta večer. Ali nekaj se je zdelo starej mamici vendar le čudno. Ko je bila zadnjič pri polnočnicah, videla je — tako si je vsaj ona sedaj domišljevala, — gredé ob ednajstih mimo pokopališča, da so nesli mrtvaško rakev na grobje. In to je nekaj pomenilo; saj je isto leto umrl njen mož Cvetko! A nocój je tudi videla ravno tisto prikazen kakor tedaj. Kaj naj pomeni to?! ...
• „Za '„božjo voljo, kaj pa je ?" vzklikne mati Jera vsa prestrašena in pade brezzavestna tja po postelji. Tli pa se oklene svoje snehe in jo drami
 
Tako žalostni spomini so jej rojili po glavi, ko pričakuje v mrazu in temi, da se jej vrata odpró. Ali ko Jera dolgo nikogar ne pričaka, potrka prav silno na okno in sedaj pokliče Vido, menéč, da se bode vsaj vzbudila ter jej prišla odpirat.
men&Č, da jo mora vzdramiti. Ali vse zastonj. Vida je bila 'iiifiV.a; njen život mrzel kot led. Prebito je imela glavo pri sencih, tli ,.bila'izletela iz njenega telesa — življenja moč.
 
Napósled se odtvori okno, in neznana roka jej podá ključ od hišnih vrat. V temoti ni sevéda mati Jera razločila tujčeve roke in nič hudega slitéč odklene duri ter stopi v sobo. A tú se jej odgrne strašen prizor: Na postelji leži Vida — mrtva in vsa okrvavljena, zraven nje kleči grajščak Vekoslav, na tleh pa je videti mlaka strte človeške krvi!
'Mati je 'klicala svojo Vido , dregala jo , ali ona se ne gane ...'Poljubovala jo je tašča, ali sneha ne Čuti sape njene goreče lju- i. Vse je ,bilo mrzlo in ledeno. In to spoznavši, zgrudi se na prsi 10
 
„Za božjo voljo, kaj pa je?" vzklikne mati Jera vsa prestrašena in pade brezzavestna tja po postelji. Tú pa se oklene svoje snehe in jo drami menéč, da jo mora vzdramiti. Ali vse zastonj. Vida je bila mrtva, njen život mrzel kot led. Prebito je imela glavo pri sencih, tú je bila izletela iz njenega telesa — življenja moč.
138'
 
Mati je klicala svojo Vido, dregala jo, ali ona se ne gane več. Poljubovala jo je tašča, ali sneha ne čuti sape njene goreče ljubezni. Vse je bilo mrzlo in ledeno. In to spoznavši, zgrudi se na prsi mrtvej ženi, in til joče in pretaka krvave solze, kakor da bi jej bilo.,orce poen°srce počilo.
 
Zraven Vide pa še vedno kleči Vekoslav. Kakor smrt gledal je bled iz votlih 'očij na nesrečno žrtev moške ljubosumnosti. Vso težo svoje pregrehe občutil je sedaj grajgak v svojej duši. Spoznal je, da je prav za prav le on sam morilec tega lepega, mladega življenja. Najlepši ženski cvet leži pred njim poteptan in uničen. In kdo ga je zatrl, kdo 'pohodil ? — On sam je storil to, moral si je Vekoslav odgovoriti, in tudi njegova vest. mu je narekovala isti odgovor !