|
Tako se čuti Vida omamljena zopet srečno, ko jej jame Vekoslav znova obljubovati svojo ljubezen in prisegati jej neskončno udanost. Še enkrat napijeta nekdanjemu svojemu prijateljstvu ter izpraznita čaši, napolnjeni vinskega strupa. Tedaj pa Vida kar v lice zažari in vinski duh prevzame njeno dušo. Žena se čuti kakor dekle, kteremu se klanja bogati grajščak obljubujóč mu večno zvestobo.
In to zaželeno, zlodjevo priložnost porabi Vekoslav, prime Vido okoli pasú ter jo nagne toliko k sebi, da se je zdaj pa zdaj dotikal njenega žarečega lica. -— -— -—
Zvunaj pa je tulila burja okoli hišnih oglov, in strašna tema je zakrivala nebeški obok. V sivo meglo je bila zavita zemlja in nebó. In v strašnej noči divja, kakor blazen in obupen črez strm in grm mož mršavih las in propadlega lica. S ceste krene proti Cvetkovej hiši ter leti na vso sapo, kakor da bi ga gonile strašne nočne pošasti.
Branko ni bil nocój pri celej božjej službi. Prišedšemu v crkev, jelo se mu je dozdevati, kakor da bi bil gredé k polnočnicam videl ob cesti pri Pontonijevej grajščini nekoga stati. In rés on se ni motil. Bil je Vekoslav, ki je v črn plašč zagrnen opazoval skrivši, ali ne gredó Cvetkovi z Brankom vred v crkev k polnočnicam. In ta nočna prikazen ni izginola Branku iz mislij in glave. Strašna slutnja in sum se poloti znova njegove duše. On misli, da je bila óna podoba slična — Vekoslavu. Branko se no more premagovati. Še predli° se dokonča polovica,, službe božjo, splazi se na tihem iz crkve in potém hajdi skokoma proti domu.
„Ona sama, Vida sama ga je povabila k sebi nocój," govori Branko sam sebój dirjajóč na vso sapo proti svojemu domu. „Zakaj mi je pa prigovarjala, naj grem z materjo k polnočnicam? To je le storila, da bi neopazovana uživala z njim svoje veselje! Ni jej bil torej zastonj poslal oni lepi dar iz tuje dežele v spomin in plačilo. In ona mi je navlašč zakrivala njegovo ime, vrezano v zibelko, da me tem lažje prevari in ogoljufa!" •
Ta strašna misel mu še bolj pospeši korake. Napósled napne vse svoje moči, da bi ne izgrešil zločinca. Prek polja krene po globokem snegu. Ali ta ga ni zadržaval. Kakor skoči lahnih korakov štirinogata živalica preko majhnih potokov in slutnja in bol nesrečnega Branka v snegu. On ni slišal tuliti burje v nočnej temini, le v svojih prsih je občutil, kako mu polje srce, kako razgraja v njegovej dušej stra in pohlep po maščevanji. In kakor da bi imel sovražnika pred sebój, vzame svoj žepni nož v desnico ter poskuša, kako ga bode vihtéč zločincu zagnal globoko v prsi.
Mati je klicala svojo Vido, dregala jo, ali ona se ne gane več. Poljubovala jo je tašča, ali sneha ne čuti sape njene goreče ljubezni. Vse je bilo mrzlo in ledeno. In to spoznavši, zgrudi se na prsi mrtvej ženi, in tú joče in pretaka krvave solze, kakor da bi jej bilo srce počilo.
Zraven Vide pa še vedno kleči Vekoslav. Kakor smrt gledal je bled iz votlih 'očij na nesrečno žrtev moške ljubosumnosti. Vso težo svoje pregrehe občutil je sedaj grajgakgrajščak v svojej duši. Spoznal je, da je prav za prav le on sam morilec tega lepega, mladega življenja. Najlepši ženski cvet leži pred njim poteptan in uničen. In kdo ga je zatrl, kdo 'pohodil ? — On sam je storil to, moral si je Vekoslav odgovoriti, in tudi njegova vest. mu je narekovala isti odgovor !
Dobro je vedel naš nesrečnež ali vsaj čutil:. v svojem srci, da je le Branko ustrelil ne,ná-nj skozi okno. Kdo drug pa. bi naj bil storil to ?!
Ta njegova, slutnja pa je postala celeceló resnična ,zá-nj iirin istinitaistina, ko je prišla Brankova mati sama brez svojega sina donnldomú. In kdo je kriv tega strašnega umora ? — On sam, odgovarjala mu je neprestano vest v srci, če jo je tudi hotel celoma zadušiti. Ali pregreha je bila preve- likaprevelika, on se je čutil pobitega, lastna vest ga je premagala , nje glas ga je bil potrl. BrezČutnoBrezčutno, mirno in tiho kakor na mestu zasačen zločinec in ubijalec, klečal je on pred mrtvo Vido. Le zdaj pa zdaj je privzdignol oči ter nemo pogledal v mrtvo ženo pred sebejsebój. A ta pogled ga pre- tresepretrese do dna njegove duše, groza ga obide po celem životu. In tedaj potegne nevede roko po Čelučelu, 'vzdihne globoko ter se zopet utopi v svoje grozne misli, ki so mu objedale srce in obisti. In zdaj se mu zdi, kakor da bi ga preganjala ista nočna pošast, o kterej je prej toliko Vidi pri- povedovalpripovedoval. Ali groza in strah! • Sedanja pošast je hujša od prve, ktero je bil v lažěhlažéh naslikal poštenej • ženi. Sedanje njegove pošasti. ne zadržujGzadržujó niti sneg niti led niti potoki, to pošast nosi sam v lastnem svojem srci, ta pošast je njegova, lastna vest. Ta ga zdaj goni in žene, a on jej ne more ubežati več! •
CrezČrez dolgo Časačasa Sese zavezavé mati Jera. Na lici se jej zrcali vsa bo- lečinabolečina njene (lugeduše. Nemo vstane od svoje Vide in poklekne tja pod raz- pelorazpelo, ki je kinčalo v kotu. božje jaslice. Goreče moli mati za dušo Umrleumrle svoje snehe iirin tudi•tudi za.. nesrečnega — Branka. Saj je ilehotenehoté 'slutila v svojem srci, da jo ta zločin storil — njen sin Branko ! Odmolivši go- rečogorečo molitev, pa vpraša, nesrečna mati grajŠČaka grajščaka:
„Moj Bog, kaj pa .je vas plinesloprineslo sČrnsèm? Ali ste vi nesrečno ženo usmrtili? Bog se vas usmili. Govorite!"
„Dk„Dà, Bog se nas usmili. Jaz sem kriv smrti vaše snehe. Sam ni- semnisem sicer položil morilne •rokeroke na to ženo niti jej zagnal • smrtonosne krogle skozi glavo. Ali smrt, ki je bila namenjena meni, dohitela ,je njeno nedolžno bitje. . Krogla, ki je imela prebiti mojo glavo, zadela je v njen život ter izgnala dušo iz njega. 139
Vekoslav, umolkne pri teh besedah in se ozre ves pobit in uničen na, Brankovo mater. Dolgo Časačasa molčita ob6c1vaobádva. NapGsledNapósled nadaljuje ...grajščak:
„Mirno sva sedela Vida in jaz tiltú-le pri mizi, pogovarjajGČapogovarjajóča se med. sebkjsebój. A na enkrat poČipoči strel pri oknu, Vida in jaz se pa zvrneva pri tej priči samega strahilstrahú raz stola na tla, Jaz se •hitrohitro zopet zavemzavém, skočim na noge, natenató hitim k vratom, da bi pogledal, kdo je zvunaj, ali ne morem odpreti. Potém poslušam pri oknu, a ne slišim ničesa. Obrnovši se po sobi, pa zagledam, da še leži Vida na tleh. Hitro stopim k njej, a ona je zamolklo stokala, in kri jej je lila pri sencih iz glave in ust. Nató jo vzdignem na svoje krilo, ali ona povesi glavo in zatisne oči. Zdaj še le vidim, da je nevarnost velika. Strašna groza me tedaj prevzame, in jaz si ne vém pomagati. V temno noč jamem klicati na pomoč, a vse je bilo zastonj, žive duše ni od nikoder. Vse je tiho kakor v grobu, le ubogo dete kriči in stoka, kakor da bi vedelo, da se njegova nesrečna mati bori s smrtjo.
Vida se . ni več zavedela. Le nekaj besed je mrmrala v zadnjih ..svojih vzdihljejih, a natenató na veke mirno zaspala v mojih rokah !" — — — ▼• ne morem odpreti. Potem poslušam pri oknu, a ne slikin ničesa,. Obr- novši se po sobi, pa zagledam, da še leži Vida na tleh. Hitro 'stopim k njej, a ona je zamolklo stokala , in kri jej je lila pri sencih iz glave in ust. Nate jo vzdignem na svoje krilo, ali ona povesi glavo in — zatisne, 'Oči. Zdaj še le vidim, da. je nevarnost velika. Strašna groza me tedaj Akevgame , .in jaz si ne vem pomagati. V temno noČ jamem klicati na pomoč, a vse je bilo zastonj, žive duše ni od nikoder. Vse je tiho kakor
Drugi dan na sveti božični praznik pa so milo peli zvonovi mrliču v slovo. Daleč tja po hribih in dolinah so se razlegali otožni glasovi in oznanjali žalostno novico svojini župljanom. To ni bil oni veseli dan božični, ko se raduje naš kmet in obhaja vesel visoki praznik Kristovega rojstva, temveč to je bil dan žalosti in tuge za célo župnije. Saj je bila Cvetkova Vida povsod priljubljena. Po célej okolici in fari je slovela za lepo, pridno in pošteno ženo. Od vseh krajev so hodili torej ljudje mrliča kropit in so iskreno molili za ubogo dušo. A kdor je koli je mrtvej ženi pogledal v lice, razjokal se je kakor dete, kajti pred sebój je videl dobrohotno mu prijateljico — umorjeno!!
gro_bu, le ubogo dete kriči in stoka, kakor da bi vedelo, da se njegova ...iieseČ11.k mati bori s smrtjo.
Potrtega in plahega srca je vsakteri zapuščal Cvetkovo hišo. Sedaj je imel zopet novo prepričanje, da ,je človeško življenje kakor rosna kaplja kveji:na veji. Nenadno pride vihar, strese drevo, veja se zmaje in rosna kaplja 'cli5..pade na tla in — prestane. Tako je naše življenje. Še včeraj , dŮdà še sinoči bila je Vida zdrava in vesela, in danes že leži mrtva na odru!▼
▲Vida se. ni več zavedela. Le nekaj besed je mrmrala v zadnjih ..svojih vzdihljejih, a nate na veke mirno zaspala v mojih rokah !" — —
".41'akeTake misli so obhajale vso sosedščino. Sosedje in župljani pa niso .11ihodili samo mrliča kropit, temveč oni so tudi tolažili staro mater Jero jin jej pomagali v sili. Naš kMetkmet čuti nesrečo svojega soseda globoko v rsrci in rad .mu priskoči, ako le mogoče. Po celecéle noči so prebudeli in premolili možje in žene pri mrliči na Cvetkovem domu. Hitro so se bili zbrali Brankovi prijatelji ter sami vse oskrbeli, kar je bilo potreba za dostojen pogreb. Tudi Videški Dragan je bil prišel, in ta je prevzel ves▼• Drugi dan na sveti božični praznik Pa so milo peli zvonovi Mrliču
== IV. ==
Daleč tja po hribih in dolinah so se razlegali otožni glasovi in Z:anjali žalostno novico svojini župljanom. To ni bil oni veseli dan bo- ,
ko se raduje naš kmet in obhaja vesel visoki praznik Kristovega ,rcijOlva,, temveč to je bil dan žalosti in tuge za celo župnije. Saj
bila Cvetkova Vida povsod- priljubljena. Po celej okolici in fari
lovela za lepo, pridno in pošteno ženo. Od vseh krajev so hodili to- k ljudje mrliča kropit in so iskreno molili Za ubogo dušo. A kdor je koli
vej ženi pogledal v lice, razjokal se je kakor dete, kajti pred seb6j
dobrohotno mu prijateljico — umorjeno ! !
Potrtega in plahega srca je vsakteri zapuščal Cvetkovo hišo. Sedaj
▲zopet novo prepričanje, da ,je človeško življenje kakor rosna kaplja kveji: Nenadno pride vihar, strese drevo, veja se zmaje in rosna kaplja 'cli5..na tla in — prestane. Tako je naše življenje. Še včeraj , dŮ,
i. bila je Vida zdrava in vesela, in danes že leži mrtva na odru!
▲".41'ake misli so obhajale vso sosedščino. Sosedje in župljani pa niso .11i samo mrliča kropit, temveč oni so tudi tolažili staro mater Jero j pomagali v sili. Naš kMet čuti nesrečo svojega soseda globoko v r in rad .mu priskoči, ako le mogoče. Po cele noči so prebudeli in
oIli možje in žene pri mrliči na Cvetkovem domu. Hitro so se bili rkli',Brankovi prijatelji ter sami vse oskrbeli, kar je bilo potreba za '9,jen pogreb. " Tudi Videški Dragan je bil prišel, in ta je prevzel ves
10*
181
żrtva ljubosumnosti.
Novela. Spisal dr. Stojan.
(Daljo.)
Pozno v noči je že bilo na večer dne sv. Stefana. Mati Jera in ENI sosedje so že težko pričakovali Dragana donul. Ceh dan ga ni nikoder.
|
