Na Barju (Josip Jošt): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 900:
drveči plohi? Kje vedrite, vi obsojenci? — nekaj vas je zvodilo v življenje, v pomanjkanje in gladovanje, pa vas ne povede nazaj za noben denar. Kaj menite, da vam knez podari cekin in vam ogrne gorki kožuh? Brat vam ga daruje, revež, tisti, ki se valja po istih smeteh in se prebudi za enakimi vratmi. —
Tako se je zgodilo, da je siromak obdaril siromaka, prosjak prosjaka, in je lačni nasitil, potolažil lačnega. —
Trde ceste, drevoredi brez konca. —
Trapasti ljudje, ki še drevesa ne znajo vsaditi! Naj rajši stopijo v mračni les in se poučijo, kam se je zasejalo seme, kako je poraslo neupogljivo deblo; vsenaokrog izteza krasne veje in se ne zmeni za človekovo domišljavost in njegove kaprice. — In da se jim zljubi kresati po robatem kamenju in po gladkem tlaku: padeš in si izbiješ čeljusti, zvrneš se in si polomiš nerodne krake — če hodiš, te nabija škorenj venomer enako po podplatu, dokler se ne prikaže kri in se ne zvališ v prah! Ne ležiš na voljni prsti, nisi se zleknil po senčni ledini. — Nisi se končal za svojce, za ženo in otroke. —
Za otroke! Oj, ki niti rodna kri noče teči kakor tvoja, izpita zdaj in zvodenela; ko se ona usta nočejo izpovedati kakor tvoja, ki so se posušila v izkušenosti, v besedah in molčečnosti; in um se je zresnil v modrosti in pravičnosti. Kako to, da me ne ume sin? da me ne sluša in ne uboga?
Skozi ozko ulico se je preril in se ustavil pred sijajnim dvorom, pa se zamislil. — Bi dejal, da je to cerkev — pa ne zapojejo line, da bi si zatisnil ušesa; zvonov ne dozrež in ne strehe — oboje je zraslo nekam v nebo ka-li, če to ni megla. — In vrt — kot da se zaveš na pisani loki.
A kaj vse to! Kaj vsi živahni trgi in raznobojni bazarji, vsi sajasti spomeniki in dolgočasne ceste. — Za vse zlato ne požene na kamnu ena sama bil, ne toliko, da bi si obrisal koso in jo nabrusil, da bi pela kakor srebrni zvonček.
»Zdaj sem prišel zopet enkrat!« je z močnim glasom povedal doli pod stopnicami.
»Že vidimo,« so ga samolastno zavrnili gospodje hlapci. »Kaj se niste srešali nekje? So že šli.«
»Srečal sem se pač z marsikom, Honza! Šli so? Dobro!«
»Čujte!« je zinil mladič, ki je komaj znal skaliti vodo, »ali niste Vi z Vrhnike?«
»Griža ušiva!« mu je dejal Honza, »ki nisi nikoli zvedel, kje si se rodil! Saj še ne veš, kje je to — Vrhnika!«
Besedovali so se in pomenili o solncu, ki ga ni bilo videti nikjer, o prihodnosti, ki je ne ugane nihče. Pa si je natihem mislil Gantar, da so med temi delavci tudi taki, ki bi o belem dnevu ukradli Boga dol z znamenja in ga prodali neverniku. Takšni so, pa delajo, da ne vedo za koga — doma nimajo, ne reda, ne zaroda. —
Šel je, kakor vedno, da brez namena ne postava in ne dela napotja. Razbistrilo se še ni — skrb se ni umaknila, misli niso zbežale; misli niso zaspale, temveč so se pletle kakor brezkončen venec, ki ga vije nevidna roka; a preveč ga niso trle in še niso bile prenadležne.
Toda Gantar se je razkačil, če mu toinono ni bilo pogodi; če je videl nespamet, kjer je je bilo najmanj treba.
Tako je stopil na most, da sam ni vedel, kdaj.
»Oho! Saj je to tista pošast, ki se mi je sanjalo o njej?«
Razjezilo ga je dodobra.
»Bedak! Sam sem znal, da se pripeljem v mesto, pa se mi gre sanjat taka otročarija!«
A ondi je zagledal visokega gospoda, znanega, pa se ni spominjal, odkod. Pozdravil bi ga spoštljivo — rahlo bi prijel za klobuk in ga privzdignil; pa si ni drznil, da ne bo zamere, če ga ogovori pošten čolnar.
»Dober dan, oča! Kako kaj? Pa zdravi!«
Kako bi neki stal pred sinom v črni suknji? »Vi?«
Nagovoril bi znanko, pa se zateleba nekam brez koristi.
»Hola Gantar! Pa stopiva, no!«
In prav zdaj ga je treba, sitnega soseda, ko ni prilike za puhle besede in prazno modrovanje.
»Greva, da, a kam? Jaz imam še daleč.«
»Menda pa ne še domov? Kaj nisi prinesel denarja shranit?«
»Spravit? Le iskat sem ga prišel, takorekoč, iskat; saj nimam za dimnikom dveh mož, ki bi mi ga delala! Treba bi pač bilo, da se izkoplješ nekam.
Ko nismo podedovali drugega ko grehe — teh pa več ko dovolj. — Jaz sem se odločil, da poizkusim še nekaj: mlin.«
Gantarju se ni dalo mnogo besedičiti.
»Mlin? Črček, kaj si še pravi? Govoriš, kakor da je to tak za kavo! Moj mali Pepec je žće našel, da na Ljubljanici še otročjega mlinca ne more postaviti.«
»Skoro bi ti zameril — govori vendar pametno! Jaz bom«
== V. ==
| |||