Redakcija: 13:16, 27. september 2011 uredi Anzet (pogovor \| prispevki) 1.415 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 13:43, 27. september 2011 uredi razveljavi Anzet (pogovor \| prispevki) 1.415 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 31: „Ugenila si, Žefka. Ni grof, le grofov zdravnik. Mlad, pa prebrisan. Prišel je s tem bogatim dedcem z Dunaja ... Toda molivi ...“ Žvenkljalo je. Žefka je pokleknila, se klanjala in gledala grofa. Sklonil je le debelo glavo in ~~za-mahnil~~zamahnil s pestjo proti nosu. Kamni na roki in na prsih so se svetili, da je Žefki kar jemalo vid. Po povzdigovanju je pošepetala teti: „Gotovo ima gradov, da sam ne ve, koliko. Ali je dosti takih grofov tukaj, teta? Taki lahko plačajo.“ „Od boljših ljudi je zdaj le ta grof tukaj, že od zime. Z reškim guvernerjem sta dobra prijatelja. –— Prišel je te dni tudi neki profesor z rodbino. Mislila sem, da vzame moje lepše sobe, ker izgleda zelo imenitno. Kaj še! Njegova ošabna žena je prevrgla vso Opatijo in dobila na tistem bregu, Varljeni se pravi, dve sobi po kroni ... Kam bi prišli z našimi vilami ... Toda molivi, Žefka!“ Poslednji glas orgelj je zamrl. Pičlo število pobožnih, ki ni napolnilo nizke cerkve, je prihajalo. Največ je bilo nališpanih otrok in polodrastlih deklic. Vrstica 57: „Ježeš! tako majhna, pa je kontesina in tako bogata!“ Žefka niti slutila ni, kako težko je bilo Anici baš to, da je kontesinja. –— Kaj se ozirate za temi otroci? To ni za vaš stan. Kako se držite, kako hodite – ji gode venomer guvernanta in pazi na vsak migljaj. Da ni te sitnice, bi se igrala Anica z bosopetimi otroki na obrežnem pesku. Tako pa je stopila kontesina dostojno k papanu in mu pravila, da je molila zanj. Guvernanta je pohvalila zdravnika, da je vztrajal tako pobožno pod lipo, grofica se je pozdravila s soprogom in vrgla pajčolan raz lice. V to lice je strmela Žefa. Bilo je lepo. Nežna polt, navdahnjena s komaj vidno rožnato bojo, po plemenitih potezah je bila razlita mehka žalost. Pogledala je Žefko. Tako gledajo spominčiče iz zelene mlake vprašaje v svet. Razcvetelo se je vse polno spominčič pred Žefkinim pogledom. Širila se je mlaka pod dansko vasjo, zlatolasa, ljubka, je hodila med spominčicami deklica. Nikoli je ni pozabil, kdor jo je videl; „moja spominčica“, ji je rekala mati. Za las večji, mnogo tanjši, lepši, je bila ta grofica. Obleka deklice iz šume je bila preprosta, svila šumi na tej grofici, dragulj se sveti – pa vendar ... Žefka je vzkliknila „Lilka!“ in hotela k grofici ... Prestrašena teta jo je prijela: „Kaj si zmešana?“ Vrstica 77: „Ne bodi no neumna. Grofica Sternanova je rojena na Francoskem. Grof jo je spoznal v Parizu – molči, saj vem, saj vsakdo tod ve ... Grofica je umetnica. Bila je revna pa je vzela starega grofa. Rada ga nima, kajti grd dedec je to. No, pusti me, da povem ... Francozinja je pa tukaj se je naučila malo hrvaški. Jako dobra je in občuje rada s Kastavci. Enega otroka ima, petmesečnega porednežka, pa Bog ve, če ga ima kaj rada. Hišina pravi, da ljubi njena gospa samo gosli, da se zapre in svira po cele ure in same take, da se mora jokati, kdor sliši.“ „No vidite, teta, da je Lilka. Dajte si kaj dopovedati. Kaj ni Lilka svirala na gosli, da se je jokal še rajni Plantačev Nace, ko je cepil drva pri Mundetovih? Spomnite se no, teta, malo nazaj. Šest, osem ali devet let je tega. Saj veste: Munde je bil šel v pokoj v svoj gradič pod Žneperkom. Ni za vsakega gozd. Ivka, Mundetova in Nežina starejša hči, je bila ušla k teti v Trnovo; Lilka se je pojedala, mati jokarila, oče je streljal veverice. Na visoko je hotela Lilka – v neke šole na sam Dunaj, pa oče ni pustil. Lahko bi se omožila, pa ji je bil vsak snubec preslab. Pa kaj je še naredila. Saj ste slišali, teta, od Šimonovega Pavleta iz Zemuna. Tisti, ki so pravili, da piše bukve. Mati je mislila, da bo duhovni gospod. Pa ti punčari, Lilka pa ~~lvka~~Ivka, sta mu pisarili. Kadar bi bil moral iti v tisto šolo, kjer se učijo za duhovne, je šel pa na Dunaj. Doma je bilo vse zadolženo, prodano. Mati in oče sta hodila delat za dnevno plačilo. Lilkin oče se je kregal, da ne da hčere beraču, pa je ne da. No, poglejte, teta – pa je prišel neki grof na lov k Žneperskemu gospodu. Tisti nerodni motač, Matjanov Matija, je ustrelil namesto v volka v grofa. Zdravil se je grof pri Mundetovih. Potem so rekli, da je šla Lilka v šolo. Črez dve leti pa da jo je vzel grof, ki je neki prvi za cesarjem ... In zdaj je tu.“ „Žefka, ti si neumna.“

V žaru juga: Razlika med redakcijama