Redakcija: 15:05, 27. september 2011 uredi Anzet (pogovor \| prispevki) 1.415 urejanj →‎III. ← Starejše urejanje		Redakcija: 15:21, 27. september 2011 uredi razveljavi Anzet (pogovor \| prispevki) 1.415 urejanj →‎III. Novejše urejanje →
Vrstica 359: „Gotovo, prečastiti,“ se je iztrgalo zopet Lijani iz ust. Bliža se katastrofa ... Veliko, začudeno je uprto Pavlovo oko v njo. Čudi se, da govori pater tako po domače, slovenski, s tujko ... Spozna jo – obrne se z zaničevanjem strani ... Toda nasmehnil se je: „Oprostite, prečastiti. Grofica me pozna le kot očeta - mučenika. Da sem bil nekdaj idealen mladenič, ki je hotel biti pisatelj – kako naj ona to ve?“ Zavzet je pogledal pater grofico. Kaj je ni spoznal doktor, da ne ve? –— Ne ve – mu je odgovoril Lijanin pogled. Pater se je oddahnil, grofica nasmehnila. Ugenila je misli in skrbi blagega moža. V patrovi bližini se je čutila varno, zbudila se je prešernost mladih dni. Nagajivo so pogledale oči spominčice moža, ki ni poznal prijateljice svoje mladosti. „Mislite, gospod doktor? Preskromni ste. O, jaz vem kod je vasovala vaša duša ... Z vašimi ~~ju-naki~~junaki sem hodila v boj – z vašo zlatoglavko sem čakala, trpela ...“ Pavlovo oko je zabliskalo – strmeč je zrl na grofico. Kaj da ga spominja danes vse mladosti? Zlatoglava, modrooka ... Isti pogled, smeh, glas. Kako da ni zapazil doslej podobnosti grofičine z Lijano? Malo večja, tanjša in starejša je grofica. Drugačna je frizura, izraz lica. Vrstica 375: „Oče Avguštin! Bolna žena vas čaka v spovednici.“ „Redovnik je slab ~~gostitelj“~~gostitelj,“ se je nasmehnil pater. „Dolžnost me kliče – nadomestite me, prosim, grofica. Pa ne mudite se predolgo na solncu, da vas ne zaboli glava. Kje je kontesina? Počakam vaju pred cerkvijo.“ Svareč pogled grofici – in sandale so zašklepetale po stopnicah, rjava halja je izginila. Dve znani duši sta stali sami nad šumom sveta ... Burno je hitela kri v Lijanino srce. Sestanka si je želela ... Zdaj je bil tu. Na svobodni višini, v solnčnem blesku sta se sestala. Pavel jo gleda, kakor jo je gledal nekdaj pod lipo ... Vrstica 412 ⟶ 413: „Ne!“ se je branil z zagrljenim glasom. „Vse ste mi povedali v zadnjem pismu ...“ Uklonjena pod težo tega snidenja sta hodila skozi stare stolpe, mimo rožmarinovih grmov, mimo venečih rož. Zapuščenemu domu slave je bilo podobno njuno srce. Razpaljena, plave laske razpletene, šopek divjih klinčkov v roki, jima je sledila Anica. Zaprla so se grajska vrata. Pravljična nekdanjost je ostala za njima ... Iz okna nad vrati je pokimal velik klinček – po morju je hitela ladja, v daljavo, v nepovrat. }} == IV. ==

V žaru juga: Razlika med redakcijama