V žaru juga: Razlika med redakcijama

„Kaj je treba teh neumnosti?“ je renčal Pavel in zavezal sinu široko pentljo. Miro se je ogledal po beli obleki, nategnil črni nogavici, prestopil v svetlih šolnih in vzdihnil. Težko je biti lepo napravljen! Na vsako kretnjo bo pazila mati, držati se bo moral kakor lipov bog, on, kateremu pravijo Kastavci: „Miro – Nemiro.“ Ta mati! V taki vročini v veliko dvorano Štefani - hotela! Zakaj ne rajši v morje, kjer je zvečer tako nebeškolepo?

Izumljen, osramočen, je molčal in se ni vtikal več v ženine priprave. Zdaj je obračala Ulo, pri-tegnilapritegnila, pogladila in rekla: „Sehr gut!“ Krilce iz blede modre svile, polno čipk in pentelj, je bilo res srčkano. V materinskem veselju je pozabila megle, ki je ležala nekaj dni med njima, z zmagovitim nasmehom se je obrnila k Pavlu:

Počasi se je napravljal. Pa tudi on se je pogledal večkrat v zrcalo. Lep je hotel biti nocoj ... Saj mu je šepetala moška samozavest tako sladko, da velja ta koncert – njemu. Da je razburilo ne-nadnonenadno snidenje grofico, kakor njega, da čuti sedaj težo zlatih okov, da mu potoži o praznem življenju, o izgubljeni milosti ... Potoži mu, dopove ... Ob njeni boli se umiri njegova, ob njeni ljubezni se ojači njegov ponos. In cvetke, ki so čemele brez solnca v dnu srca, dvignejo glave, zopet mu zasije solnce slave, ga obsije v dragi domovini ... Tujec, brezdomovinec, ne bo več hodil po tujem svetu. Ljubezen, ki mu je zaprla vrata domovinskega raja – ista ljubezen mu jih odpre ...

„Ali sem ukazala?“ Grofica je uprla začudena oko vanj. „Naj izpreže! Pero me zavesla. –— Ne čakajte, Miho ... Pojezdim v goro. No, kaj stojite?“

„Lijana – kadar se srečata dve duši ... Lijana – ljubezen si zamenila za slavo ... Ali more zado-voljitizadovoljiti slava žensko srce ... Nocoj mi povej, da si ženska, da nisi kamen ...“

V izbrani toaleti, secesionistični frizuri, so sedele dame v rdečih kreslih. Vitezi več ali manj ža-lostnežalostne postave so poslanjali okoli njih. Med črnimi, tako resnimi in dostojnimi suknjami, se je gibala bela vrana: mlad Rečan, ki ni žrtvoval udobnosti platnene obleke nerazumnim zakonom salonske etikete. –—

Zdaj jo vodi najreelnejša proza. Redovi se blesté na prsih starega grofa, važnost, ponos, je v kretnjah in na licu. Pavel bi zamahnil – udaril v tisto tolsto lice ... Svojo mladost bi odtrgal od njega, iztrgal bi mu jo, hitel bi ž njo v kraje, kjer vlada pomlad in sreča. Prazno valovanje misli ... Že je izročil Sternan Lijano profesorju, pustil reškega guvernerja, ki mu je sledil v spremstvu častnikov na desno – že so sedeli obritih glav, napihnjeni, prevzeti od lastne veličine v prvi vrsti. Nenavadno oživelega obraza je bila prišla kontesinja Anica z guvernanto za materinim spremstvom. –— Za otroke ni prva vrsta – je bil odredil papa, in Anica, ki je hotela vendar videti ljubljeno mamo, je dobila sedež v četrti vrsti za Ulo. A dolgo ni sedela kontesinja resno in dostojno zraven guvernante. Otroci so bili kmalu vkup in guvernanta je imela oči in očali le za mladega zdravnika, ki se je namestil v njeni bližini, Julija pa na odru in pri Pavlu.

Julija je zlomila pahljačo ... Vleklo jo je na verando – da vidi svojo sramoto ... Zadrževal jo je ponos. V bližnji dvorani je zadonel valček. Žarečega lica so se prijele dame gospodov. Bogat trgovec z Reke je prosil Aničino guvernanto na ples. Morda le zato, da ponagaja zdravniku, je izročila le-temu skrb za kontesinjo in odšla se smeje ob roki Rečana. Zdravnik je videl konsternirano, zapuščeno Julijo. Da se maščuje guvernanti, je prosil lepo gospo na valček. Raztresena se je prijela Julija zdravnika. – —

Bila je krasna mesečna noč. Drevje in cvetlice, vse se je radovalo nočnega hladu, fontana je brizgala in pršela, otroci so vriskali od veselja, lovili curke, se polivali. Kmalu so bile nove obleke mokre. Anica si je pogladila zmršene lase, zmočeno krilce in menila:

Očitajoče jo je zadel njegov pogled. –— Kdo je kriv? – je odgovarjal njen. Zapeklo ga je v duši. Bil je le hip ... Hip južnega žara ... Pa ni zrušil morda ta hip sreče njegovi ženi? Strastno mu je vzela hčerko iz rok ...

Mehanično je vzel ogrinjalo, jo ogrnil, ji ponudil roko. Ona se je ni oklenila. Stiskala je Ulo k sebi, hodila molče ob njem. Mimo pljuskajočega morja, mimo vzdihajočih dreves. Daleč ob morju je žarela rdeča luč, nad njo je migljalo jezero belih. –— Reka s pristanom. Nad Reko so trepetali veliki, svetli plameni. Zvezde na nebu, ali luči na Trsatu – ni se videlo dobro. Iz opatijskega pristanišča je plula Liburnija žarečih očes v odprto morje. Smeh in vik izletnikov je prihajal do molčeče dvojice. Čolniček se je zibal pri bregu – šepet je izdajal dvoje srečnih src.

Srečnih? se je grenko nasmehnila Julija. Za sladkim šepetom se skriva nemara že pelin nezve-stobenezvestobe ... Drugi, drugemu je veljala včeraj, bo veljala jutri prisega ... Sreča? kaka sreča je v nestalnosti? Stalnost bi morala biti dom ljubezni, zvestoba njen vratar. Nikdar ne bi smelo zažareti nje oko v tihi stan srca, nikdar ne bi smel oskruniti ustnic šepet tujega imena.

:::::Sanjaj Pavao, rosa na te pada ...,

:::::Neka pada na me, ter ne pada na te,

:::::drugoga ti ljubiš, a moj prstan nosiš ...