Redakcija: 16:14, 27. september 2011 uredi Anzet (pogovor \| prispevki) 1.415 urejanj →‎IV. ← Starejše urejanje		Redakcija: 17:05, 27. september 2011 uredi razveljavi Anzet (pogovor \| prispevki) 1.415 urejanj →‎V. Novejše urejanje →
Vrstica 654: == V. == {{Proza\| V tri nadstropja, z visokim stolpičem, se dviga ob morju ljubka vila Sternanova. Drobnoglava, žareča roža ovijača zagrinja verando, bršljan pokriva pritličje, objemlje okna, se vzpenja proti strehi. Solnce stoji visoko. V pekočih žarkih vene roža, se zvija svetlo listje bršljana. Tožno vise ~~rast-line~~rastline ob obrežju. Ni hladu, ni vetriča, zamrlo je življenje. Morje, gore, vsa narava spi poldansko spanje, spi tudi vila z zaprtimi očmi, ni glasu, sledu življenja iz nje ... Lahno zaškripljejo pod bršljanom skrita mala vrata, ki vodijo v kopalno hišico pod vilo. Po bršljanu zašušti, martinček beži po stebelcu, roj mušic se dvigne. Širok slamnik, bel pajčolan se pokažeta. Vrstica 662 ⟶ 663: Oči, katerih modro dno je skaljeno, zvezdi, katerih žar so pogasile solze ponižanja, pogledajo oprezno po stezi, ki vije pod vilo, vodeč do Voloske, do Ike. Prazna je steza, prazno morje. Iz Lovrane prihaja žvižg Liburnije, vročina in duh razgretih ~~plit-vin~~plitvin ob bregu udarita Lijani v shujšano, prebledelo lice. To ni več lepa grofica, slavljena umetnica. Ženska je, katero so postarali v kratkih dneh siloviti dušni viharji. V njenih plahih očeh, okrog drhtečih ustnic se črta nemir človeka, ki se po brezuspešni borbi vdaja sili, močnejši od njegove volje, ki trepeče, ko stopa prvič na nepravo pot ... Meni, da mu očita narava, kar mu govori le lastni nemir. Tako se je zazdelo Lijani, da se je zazibala Adrija pod njenim plahim pogledom in ji očitala: „Sama in peš v vročini, v žaru? ... V hlevu stoje spočiti konji, samodrč počiva, čoln miruje. Po hodnikih poslanjajo strežaji, hišna leži na divanu v salonu, čita „Črnega Jurja“, sobar se pretega po naslonjaču, kadi grofove smodke. Soprog se guga v razpeti mreži, Anici se zdeha pri učenju, guvernanta zdihuje. Po zastrtih sobah razširjajo posode z vodo ter cvetoče rastline vonj in hlad. Tiho je vse. Grofica je bolna – trpi pri najmanjšem šumu ... Črez dan leži – ponoči blodi po sobah ... Nihče ne sme do nje ... Tudi Anica, tudi Dana s Karlom ne ... –— Od koncerta je to, si šepečejo v kuhinji, se pogovarjajo v veži – govore o tvoji sramoti, Lijana – in ti hočeš izzvati sedaj ves svet, da govori o tebi?“ „Zlato runo srca iščem – grem po sledu njegovih stopinj,“ je odgovarjala Lijana dozdevnemu glasu in se napotila proti Voloski. Rahlo ji je odsvetovalo morje: Vrstica 708 ⟶ 709: Davni, davni časi so šumeli preko njene sive glave. Od neznanega začetka do kraljevanja Teute, od rimskih bojev, grške oblasti, do pomorskih ropov, od obrambe Turkov do današnjih časov je ostala Kastva biser, kraljica pokrajine. Nekdaj se ji je klanjala vsa Liburnija – njej je pripadalo kar se je videlo z visokega stolpa. ~~Pro-mona~~Promona, Bršeč, Moščenice in drugi gradovi, ki so že izginili ... Zdaj se klanja še sedemnajst vasi, ki čepé tako bele in ljubke v krilu Učke, po Veprincu, po skalovitem hribovju okrog Kastve, njenemu prvenstvu. –— Rimljani in Grki so pustili Kastvi večne spomine. Trije vodnjaki pod mestom hranijo še zdaj vodo kakor pred tisoč leti. Zelene so njih stene, polzke stopnice, ki vodijo skrite pod gostim rastlinjem globoko v dol. Nekdaj je oklepal mestni zid te vodnjake, nekdaj je segala Kastva do morja. Zdaj se je stisnila na svoj hrib. Opasana z ostanki zidov, devetero stolpov, zre od tukaj v menjajoči se obraz okolice – vedno ista, vedno enaka ... V to staro bajno mesto je zrla hrepeneče Lijana, vanj se je spenjala črez devetindevetdesetero razbeljenih pražkov v Dukičevo, v stari zid vzidano predmestje. Ozrla se je na sv. Lucijo, kjer so stala nekdaj „vela vrata“, stopila mimo „fortizze“, mimo „loggie“ skozi mestna vrata, in se spustila po tesnih ulicah. Skrivnostne, stare, so se spenjale hiše vrh hiš. Dosti ljudi je bivalo na tesnem prostoru. Zdaj se praznijo stare, na podrtinah rasto že ~~tuintamnove~~tuintam nove zgradbe. Lijana je tavala brez cilja po mestu. Obiskala je stare stolpe, stare vodnjake. Pod ostanki nedozidane velike cerkve se je ustavila za hip, se spomnila ljudske govorice, ki pravi, da so kleli tlačani, vlačeč kamenje v breg, in da je podiral hudi duh po noči, kar so zgradili delavci črez dan. Lijana je vedela, da se je ponesrečila stavba, ker je bilo stebrovje prešibko, da bi držalo mogočni obok. Vrstica 722 ⟶ 723: Na tesnem prostoru male Kastve stoje cerkvice kar tik druge. Tu je sv. Sebastjan, sv. Trojica, sv. Lucija. Glavna cerkev pa kraljuje na lepem prostoru, pozdravlja s svojim izrazitim kampanilom že od daleč Kastavca, ga bodri, da hiti vesel po strmem bregu v njeno naročje. Kastavcu je ta prostor posebno drag. In pravijo, da je stala pred to cerkvijo že druga. Tu pred tisto je stal tam Teutin grad. Modra, čista žena je bila Teuta, pogumna in odločna. Žitnice je napravila v mestu, skrbela za celo okolico. Zato da se je imenovalo mesto „kašča“. Ponosno Teuto je obdajal venec devic. Nikdar ni smela stopiti moška noga v kraljičine dvore, nikdar ni ublažil moški poljub roparskega svita očes Teutinih dvorjank. Brzostreli lok je bil njih igrača – smrt kazen za prestopek čistosti. Pravljični, bajni časi! Rad se vas spominja Kastavec. Še so Kastavcu v čislih čistost, zvestoba, še je tu zaročni prstan trajna vez, še čaka zaročenka leta in leta. Prede, plete, čaka. Še žaluje vdova do smrti, še skrbi tu brat za sestro, hodi fant po svetu, a dekle, nežni cvet, ostaja doma. Zvesta je ljubezen Kastavca. –— Pa on si ne išče vzorov, lepote, četudi opeva vsaka pesem ta duše otimajoči čar. Roža v palečem solncu juga ovene hitro. Kastavcu je dobra – lepa. On ~~spo-štuje~~spoštuje ženo gospodinjo, ona časti moža gospodarja. Poleg težko natovorjene žene bo hodil Kastavec praznih rok, vendar bo sledil brez ugovora njenemu svetu. Šarenje z doto ne moti kastavskih zakonov. Dota je obleka, zlatnina, in še to kupi ženin nevesti. Na starost ne gledajo v ti romantični deželici. Star mož, mlada žena, in obratno, živita v lepi slogi: ker je zakon božja volja ... Lijana je slonela ob zidu pred cerkvijo, premišljevala kastavske šege in mišljenje o zakonu ... Rdela je ... Nekdanjemu svetu je odrezala prisega že naprej vsako misel na nezvestobo. Božja volja, ki je združila dva človeka pred oltarjem, je bila sveta. Tu ni bilo mledne čutnosti, sanjarenja ... Trdnih načel so hodili ti ljudje neomajani svojo pot. Vrstica 758 ⟶ 759: Rahlo jo je prijel za roko. „Vi ste bolan otrok – vaši živci so vznemirjeni in vsaka umetnica je nekoliko eksaltirana. Kar govorite, so le fantazije razboljene glave ... Umejem vaše borbe – prebil sem jih tudi jaz ... Slava Bogu! –— Lijana – poslušajte ... Tisto noč po koncertu nisem spal. Vedel sem, da moči Julija blazine s solzami, videl sem, da sem na razpotju ... Papa! pojdi k meni! je klicala Ula. Molčal sem, menil, da se oglasi žena. Pa otrok je klical opetovano ... Tiho sem se vkradel v drugo sobo. Lučica je gorela pod stekleno strešico. Julija je ležala na obrazu, dušila ihtenje. Moj fantič se je premetaval v snu, moja punčka je sedela v srajčki, me gledala z zaspanim očkom, mi stegala rokci naproti ... –— Kaj hoče moja zlata punčka? sem vprašal. Papa! bodi pri meni, – je prosila in mi ovila mehki rokci krog vratu. Bilo me je sram. Rahločutni otrok je slutil nekaj ... Brez križa, brez papanovega poljuba jo je bila spravila solzna mati v posteljico ... Dolgo sem klečal pri otroku, si izprašal vest. Ko sem se oprostil mehkih vezi, sem odel fantiča in hitel k morju. V temni plašč zavita, žalujoča vdova, je ležala Adrija pred menoj. Pa skoro, skoro, zažari v zlatu, vstaja ... Že se je borila tmina z mladim jutrom ... Prvi traki svetlobe so se kazali nad Učko, naznanjali, da premaga mladi, svetli dan. Mirna je ježala Adrija – jaz pa sem si želel burje, viharja, da bi mi odgovarjal bučeči grom na vprašanje bolne duše: Kje je izhod, lek bolečin? V rjavi halji, veličasten v svoji skromnosti je prihajal po morju pater Avguštin. Črno oko je svarilo, spodbujalo. –— V delu, je rekel, – v delu za vzore ... Ko je vstala bučeča tramontana, ko je zažarela naša Riviera v solnčnem zlatu, sem klečal pri postelji svoje žene – ji razkril svojo dušo. Vrstica 788 ⟶ 789: Bela megla nad Učko se je širila, rastla, temnila. Naglo se je dvignilo morje, naraščalo, butalo, šumelo. Splašene ptice so hiteli brodi v varno zavetje pristana, rdeče znamenje v luki je branilo izhod. Nizko so letale lastavice, kriče so šumele jate vznemirjenih galebov ob morju, mušice so se ~~vr-tele~~vrtele v besnem plesu. Sparina je pritiskala. Po naravi je legel molk. Nemi grozni molk pred nevihto. Negibno, v pričakovanju je stalo drevje in grmovje, boječe cvetlice so se tresle. Vrstica 800 ⟶ 801: Bila je Lijana. Osramočena, uničena je prišla iz Kastve. Pavlovi nasveti je niso umirili, njegov mir jo je užalil do smrti. Kaj ji pomaga delo, slava, dolžnost ... Ljubezni je želela – v njej bi našla mir. Zdaj ga ni na svetu zanjo ... Kje je mir? V tihem dnu morja. Šumna pesem viharja jo mami, jo kliče ... „Po meni barke ~~pla-vajo~~plavajo, v mojem dnu počivajo ...“ Vihar jo je trgal od stopnic, šumelo, vrtelo se je po razboljeni glavi. Vrstica 808 ⟶ 809: Skozi piš se je prikolebalo plaho, objelo Lijano z nežnimi rokami: „Mama, pojdi domov, mene je strah, in Karlo joče.“ Aničin objem, njene besede so zbudile Lijano iz čudne omame. Karlo joče ... otrok, ki ne more živeti brez nje, jo prosi, da se vrne. –— Živi za otroka, ji je rekel Pavel. Živeti, o Bog, kako ... Brez upanja, ljubezni ... Mož se dvigne iz svoje moči, a ona uničena, bedna – kam naj se obrne? ... Trepetala je, se oprijela trdno držaja stopnic, da ne odnese vihar tudi otroka ž njo. „Mama, mama, kako si mokra – pojdi gori ... Ah! Poglej, mama ...“ Vrstica 815 ⟶ 816: Jasno je preletelo Lijanino lice: Tam je uteha – mir ... }}

V žaru juga: Razlika med redakcijama