Na Kredarico: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= Na Kredarico | poglavje= | avtor= Fran S. Finžgar | opombe= Trenutno ureja Anže Toni. --Anzet 17:36, 27. s... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2:
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov=
| poglavje=
| avtor= Fran S. Finžgar
Vrstica 10:
| spisano= Slovenec 1897, št. 222 (29. 9.)
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-2B3L0C84]
}}
{{Proza|
Ni dolgo tega, ko sem krasnojasnega jutra korakal iz Kočevja proti vasi Cvišlerje. Vrhu klanca se ustavim pod staro tepko ter pogledam nazaj, proti mostu in dalje, dalje, kjer je planinski raj. Čim dalje gledam, tem jasneje se mi zdijo začr¬tani visoko v ozračju obrisi gore. Kaj vidim, kaj gledam? Gledam, mislim, saj mi je tako znana ta podoba, oblika te gore! Pa ne, ko bi bil to Tri-glav? Da, zares, bil je Triglav, katerega je pač težko zazreti s prostim očesom, ker je vedno me-gleno. Naslonil sem se ob tepkino deblo in gledal nepremično, kakor sokel, ki se zazre v svoj plen. Ali telesno oko je kmalu opešalo in gledal sem bolj z duhom, kot s telesom, gledal predivni Tri¬glav, pod katerim sem se rodil, rasel, vzrasel in služboval.
Povsod lepo, doma najlepše, slove stari pre¬govor. Zato ne more umeti nihče pesni: »Nazaj v planinski raj!« Kdor ni bival v planinskem svetu, kogar najlepše ure niso potekle pod planinami ali na planinah, kogar oko se ni zagledalo in zaljubilo v gole pleše snežnikov, v zelene rovte, kogar uho se ni navadilo najlepše prirodne godbe: žu¬borečih studenčkov, šumečih gorskih potokov in gromečih slapov, ta se bo posmehoval in obsojal onega, ki hrepeni nazaj, predbacival mu celo neznačajnost, nemožatost, natolceval, da ni mož po poklicu, ne človek po volji božji. Ali moti se oni, kdor trdi in sodi tako.
Ni ga na svetu, kdor ima količkaj srca, da ne bi imel v življenju trenotkov, ki ga zanesó nazaj, kjer mu je tekla zibka, kjer je igral na detinskih tratah, kjer je prvič poznaval Njega, ki je stvaril te gorske velikane iz nič. In če se ga polasti te¬daj nekoliko melanholije, ako prav imenujem te trenotne sanje, kdo bi mu zameril? Zato je še vedno mož; te misli ga ne bodo okužile in omehkužile, marveč krepile, dvigale in navdahnile z no¬vimi vzori.
Take sanje so me objele tedaj vrhu klanca, in tiho so zašepetale ustnice ljubko pesnico: »Triglav moj dom, kako si krasan!« Tedaj so se mi tudi obudili spomini na Kredarico, spomini na oni prelepi, pretresljivi dan, ko je sredi in vrhu golih čeri, nad večnim snegom pobožno goreče odmevala iz stotero src »Slava Marije!«
Sklenil sem, da napišem par skromnih vrst v spomin tega dne. Pisalo se je že; ali oprostite, morda je sodba subjektivna, pisalo se je premrzlo, premalo živo o tako epohalnem dnevu za vsakega Slovenca, ki ljubi svojo domovino in ljubi, prav otročje ljubi Njo, ki je kraljica nebes in zemlje – torej tudi naše zemlje, tudi našega Triglava. Ne drznem se niti z daleč misliti, da bi dosegel s po¬pisom to, kar se je vršilo, dosegel isti učinek, kot ga je imelo dejanje. Nikakor ne. To se da le vi¬deti in čutiti. Vendar, memminisse iuvat, in zato pišem.
Dne 8. avgusta popoludne se pripeljem na je¬klenem konjcu od daljne podružnice, kjer je bilo proščenje. Prišedši domov preiščem in pretipam kolo prav tako skrbno in s prav takim veseljem, kakor kralj Matjaž, ko je pregledaval vrance in šarce v kraljevi konjarni, da gré otet uplenjeno Alenčico. Njega je pač skrbelo, kako bo stekla cela stvar, mene pa tudi. Zakaj, prebito je bilo soparno in če dalje bolj oblačno. Če se naklepiči dež prihodnji teden, potem bo slabo zame. Vender sklenjeno je bilo, prost sem bil kot ptiček pod nebom – naj velja, kar hoče, danes odrinem proti Ljubljani, jutri pa dalje na Gorenjsko. Toda pot je dolga. Zato je bilo treba voziček dobro pregledati; zakaj, če se mi skuja sredi pota, potem je vrlo žaltova, če mora kolesar železnega konja za ušesa držati in riniti po cesti, da ga ljudje gledajo in se mu smejajo. Zato skrbno na delo. Pretipam vse ude, verigo – vse, vse v redu. Že sem bil brez skrbi. Samo prvo kolo še ni bilo preiskano. Odvijem vijakove maternice, da pogledam točišče (konus) za krogljice. Toda – koliko iznenadenje. Jedno točišče je zdrobljeno na več koscev. Le vijak je stiskal tako trdno, da se ni že prej razsulo. Kaj sedaj? Voziti se je nemogoče, doma pa tudi ne bom. Hitro kolo spravim za silo skupaj in hajd na vlak. Pa sva se peljala oba v Ljubljano k zdravniku. Ali vedno bolj me je skrbelo. Na Gorenjskem je bila velika črnjava na nebu, malo po malo se je bliskalo. Vsakega starega moža sem pobaral, kako kaže vreme. Vsi so jednoglasno sodili: Dež bo. Tedaj sem si mislil, naj bo, kar bo. Konja mi prekuje in pozdravi; če bo lepo, naprej, če bo grdo, nazaj. V Ljubljani je res začelo deževati. Po noči sem poslušal, vstajal, hodil gledat na zvezde, pa jih ni bilo. Zjutraj je nekoliko še rosilo. Mislil sem in tuhtal, kaj bi naredil. Tedaj mi pa reče moj dajmon: Pred sedmo uro dež, stare ženske ples, dolgo ne traja. Dobro! Odločil sem se, da grem naprej. In šel sem, žalibog, peljal sem se, jaz in moj konjiček, zakaj lilo je kot iz škafa.
}}
| |||