Žrtva ljubosumnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 587:
Pritrjevali so kmetje zvedenemu starcu, Le edina mati Jera ni obsojala Vekoslava. Predobro je poznala veliko strast svojega sinú, njegovo naglo jezo in ljubosumnost. Z nova so jej stopile v spomin besede in grožnje, ktere je bil Branko večkrat izustil proti grajščaku. In če je še povrhu pomislila na tó, kako se je Branko obnašal zadnji čas proti jej družici, tedaj pa si je morala pripoznti, da je lo on — morilec lastne svoje žene. Ali dolžiti in izdajati svojega sinaú, ne, tega ni moglo storiti ljabéče materino srce! Vedno se je še tolažila menéč, da pride Branko sam doma ter jej iztrga iz srca strašni sum in čut. Ali njega ni bilo od nikoder. Pretekla je noč, prišlo jo jutro, približevala se že ura, ko so imeli vzdignoti mrliča, da ga ponosa k pogrebu, ali Branka, Vidinega moža, še le ni bilo od nikoder, da bi vzel vsaj slovó od svoje mrtve žene, nesrečne Vide!
To noč ko so ugibali sosedje
Samotna in zapuščena je bila
K tej samotnej hišici na planini bil se je približal na dan sv. Štefana proti večeru neznan tujec. Neopazovan se je priplazil -do človeškega stanú. Plaho je gledal okoli, a ko ne vidi nikogar, vsede se pod kap na skladnico drv. Na vsem životu je trepetal. Tresla ga je zima. Na udrtili očéh pa se mu je videlo, da ga grudi glad.
„Tú me menda nikdo ne najde in tudi nikdo ne spozna. Tukaj še gotovo ne vedó, da sem ... morilec!"
Tako govori mož in si z rokama lice zakrije. „Jutre ga bodo pokopali, in potém, kaj bode potém? ... Šel bodem, da me živa duša ne zasledi. V nepristopnej goščavi si napravim iz snega in leda, iz zemlje in prsti votlino in ondi se vležem k večnemu — ah moj Bog — k strašnemu počitku. Da bi me le vest ne pekla, da bi me le v srce ne rezalo in skelelo, kakor da bi z žarečimi kleščami goréči ogenj ná-nje polagal! Bog se me usmili. Kaj sem storil! Kamorkoli grem, povsod me spremlja njegova strašna podoba, vedno jo vidim pred očmi, naj si tudi z rokama lice zakrivam. Bled kakor stena, suh kakor smrt, ves krvav in razbit stoji pred menaj. In obupni glas, s kterim je klical smrtno zadet na pomoč, doni mi vedno močneje in močneje na uhó. Kam naj grem, kam se naj skrijem, da me ne bode več zasledovala njegova krvava podoba?! ... Moj Bog! Zdaj že zopet stoji pred menój. S krvavim mečem me hoče prebosti. Z gorečo kroglo že meri ná-me! Beži, beži, sicer je po meni!"
Nesrečnež se vzbudi iz teh strašnih mislij in plane kvišku, da ubeži groznej prikazni, ki ga je gnala od lastne njegove hiše v gozd, iz gozda v hribe, iz hribov na goro, a z gore pa Bog vé kam! Že se je mislil spustiti v beg in iskati si zopet v gozdu in snegu kakor divja zver prenočišča, a sedaj ga ustavi nežen in mil človeški glas:
„Dober večer, mož! Ne bojte se nas. Le v hišo stopite. Ni treba bežati izpod naše strehe. Mi smo dobri in pobožni ljudje."
Tako je nagovoril mlad dečko tujca. Dolgo je že domači fantek na pragu stojěč opazoval neznanega moža, ki je sedel tam pod hišnim kapam bojujóč se s svojo vestjo. Ali ko je videl moža planoti kvišku, mis1i si dečko, da se je tujec njega ustrašil, in tedaj ga gostoljubno nagovori.
In ta mili glas je opogumil Branka. On čuti zopet v svojej duši, da je človek, a ne divja zver, ki ne pozna strehe niti gostoljubne mize pod nebom. Bojéč in trepetaje stopi nató v hišo. Tú pa so vsede némo za peč na klop in si greje otrpnene ude.
Dva dni in dve noči ni videl Branko človeškega lica niti čul njegovega glasú. Globoko v gozdu se je skrival, ko je solnčna svetloba razsvetljevala zemljo in svet. A ko je prižgalo zvezdnato nebó svoje lučice in zavila se zemlja v temo in mrak, tedaj pa je šel nesrečni mož naprej ter taval skrivnostno po nočnej temini.
Napósled se napoti v gorovje, ta gre na planino vedno višje in višje, in nocój je, nevedé kako in kje, prišel pod toplo streho gostoljubnih ljudij. Ko sedi tedaj, Branko zopet v gorkej sobi ter vidi otroke in mater pri mizi sedéče, stori se mu milo, neizrečeno milo pri srci. Za trenotek pozbi na svoj vnebavpijóči greh, in pred oči mu stopi nožna podoba njegove žene z Grozdanko v naročji. Zdelo se mu jo, kakor da bi mu bil Bog sam v svojej neskončnej usmiljenosti pokazal to bajtico na pla- nini, kjer vlada mir in zakonska sreča. A takoj jame zopet strašila vest razsajati v njegovih prsih. On vidi pred sebaj ubitega grajščaka, in pri njem kleči Vida, s prstom kažóč na njega — morilca! Tedaj pa si Branko zakrije oči, da bi ne videl žrtve svoje ljubosumne strasti, ter vzdihne globoko.
„Kaj pa vam je, mož, da tako vzdihujete?" popraša ga gospoinja z detetom v naročji. „Ali ste lačni ali bolni? Hočem vam postreči; ali le kaj malega imamo pri hiši."
A tujec ni odgovoril ženi na te gostoljubne besede, temveč roki položivši na srce, gledal je srpo in zbegano, plaho in obupno na tla. Milosrčna žena pa je tedaj mislila, da je mož gluhonem ter ne more povedati, da ga tare glad. Zatorej mu prinese kakor beraču nekaj jedi v lesenej skledici.
Z neizmerno slastjo použije Branko slabo večerjo; kajti dva dni ni imel ne žlice v roki niti skorje kruha v ustih. Ali zahvalil se pa ni gostoljubnej ženi za dar, temveč roki zopet položivši na srce, vzdihne globoko, a oči še upira vedno nepremično v tla.
„Ne morem vam z ničim drugim postreči," pristavi žena. „Mi nimamo sami nič boljšega, če so tudi veliki prazniki. Svojega moža sem poslala pred dvema dnevoma v dolino, da gre k spovedi in sv. maši ter moli za nas, ki ne moremo z gore. Nocój bi imel priti domú. Moral bi že biti tú in prinesti tudi nekaj mesa in kruha sebój. Bog vé, zakaj ga ni tako dolgo. Ako pride, bodemo tudi vam nekaj ponudili, da kaj boljšega na današnji praznik prigriznete. — Od kod pa pridete, mož? Kje ste pa domá?"
Zastonj je govorila žena in ga popraševala. Njen gost se ni ganol niti je pogledal. Kakor priklenen je sedel na klopi za pečjo ter molčal kakor zid, zakrivajóč si z rokama oči in obraz.
„Škoda za tako lepega in močnega človeka, da je gluh in ne more govoiti," reče sedaj žena sama sebi ter gre po opravkih.
Dolgo so še bedé pričakovali mati in otroci očeta, ali niso ga mogli pričakati.
„Le idite spat, otroci," veli tedaj mati in spravi deco na peč, kjer je navadno počivala. „Zdaj že vidim, da ne bode očeta hitro domú. Ali luč pa pustim vendar le goreti, da pota do hiše v velikem snegu ne zgrešijo. — Pa moliti še moraš, Janezek, predno se vležeš. Ali si že pozabil, da ti oče le tedaj kaj lepega prinese, ako pridno moliš?!"
Nató opravijo otroci vsak svojo molitvico ter se pobožno prekrižajo.
„Zdaj pa še moli deset božjih zapovedij," ukaže mati najstarejšemu dečku. Fantek moli prve tri celó prav in gladko, ali četvrta mu že ni šla dobro na pamet. Mati mu tedaj pomaga, rekóč: „Spoštuj očeta in mater, da se ti bode ..."
„Mama, že vém ! ... da se ti bode dobro godilo in da bodeš dolgo živel na zemlji. — Petič."
A tú dečko zopet umolkne. Tudi pete zapovedi se ni mogel več zmisliti Janezek. Mati ga hoče spomniti in tedaj reče:
„Peta zapoved nam najhujši greh prepoveduje. To je oni strašni, vnebóvpijoči greh, ki ga je prvi storil Kajn na svojem bratu ... Ne ubijaj!"
To začuvši pa omahne Branko po klopi ter začne mrmraje vzdihovati, kakor da bi umiral. Mati in otroci se prestrašijo ter hočejo tujcu pomoči, ali on obleži, kakor da bi ne čutil in ne slišal njihovih besed. Mož se ne vzdrami in ne gane, le na životu trepeče, da se trese obleka na njem.
Smrtna tišina nastane v sobi. Deco in mater spreleti groza in strah. Otroci se poskrijejo pod odejo, malo da si ne upajo dihati, a mati pa poklekne za mizo pod božje razpelo ter moli iskreno za izveličanje mrtvih duš v vicah.
Ura se je že pomikal proti ednajstim po noči, in stoprav zdaj potrka nekdo na okno in gospodar pokliče svojo ženo, naj mu pride odpirat.
„Hvala Bogu, da si prišel. Mislila sem že, da se ti je kaka nezgoda priripetila. Gotovo si bil zašel v gori."
Tako nagovori skrbna žena svojega moža, odpiši mu vrata.
„Kaj pa je tukaj na klopi? Kdo pa je prišel v takej zimi in snegu nam v gore?" popraša mož ženo, ko zagleda, stopivši v sobo, neznaega človeka, za pečjo.
„Ta ubogi mož, je došel proti večeru do naše strehe. Pod kapom ga je videl Janezek zmrzovati ter mu rekel v hišo. Dala sem mw tudi ue4aj,.večerje,. Ali siromak ne more govoriti. V srce se mi usmili ta človek. On je gotovo bolan. Stoprav zdajci je malo zadremal. Naj spi. Bog mu daj lahko!"
„Gotovo je zašel v teh strašnih planinskih zametih," odvrne gospodar. „Pustiva ga, naj ondi leži. Na toplem mu bode že odleglo."
Izgovorivši pa razloži gorjanec svojo prtljago.
„Ali nisi nič mesa prinesel, Štefan?" popraša ga žena. „Ravno nocój smo mislili obhajati tvoj god. Otroci so se že veselili tvojega prihoda. Ali vina tudi nimaš ?! Oh, moj Bog. Zakaj pa si šel v dolino, če nisi ničesa prinesel sebój?"
Glej, moja ljuba! Jaz bi ti bil rajši prinesel, kot ti sama, želiš. Ali kaj si hočem: kjer nič ni, tam še cesar pravico izgubi."
„Kaj, ali nisi bil pri grajščinskih? Ali ti ni hotel naslednik starega grajščaka Pontonija izplačati, kar si bil zaslužil za drva?"
Radovedno je nató poslušala žena, ko jej je mož skrivnostno pripovedoval, kar je videl in slišal strašnega v dolini. Tedaj pa nista zapazila, kako je tujec na klopi za pečjo privzdignol glavo ter pazno poslušal, kaj mož govori. Nobene besede ni preslišalo njegovo tanko uho; nobena guba na lici, nobeden pogled ne žene ne moža ni ušel njegovemu ostremu očesu. In ko je potem pravil mož, da je bil v Pontonijevej grajščini in da je ondi iskal mladega grajščaka Vekoslava, strese se Branko začuvši to ime in malo da ni omahnol in se zgrudil na, tla.
„Ali glej žena, to je strašno. Ravno sem mislil h grajščaku iti po denar, a kar se pripelje neki velik gospod z žandarjem, in obádva stopita na mesto mene v grajščakovo sobo.
Dolgo sem stal na mostovži čakajóč, da govorim z grajščakom, ali zastonj. On se je takoj odpeljal z gospodom k sodniji v mesto. Domači in posli pa so jokali in vpili, da je bilo joj, a jaz sem moral oditi, ne da bi bil beliča dobil."
Prestrašena pogleda nató žena možu v lice ter ga tiho in skrivnostno popraša:
„Povej, zakaj pa je moral mladi grajščak takoj z gospodom oditi v mesto? Ali je kaj pregrešil ali ka-li?"
Tedaj pa ni zapazila, kako se je tujec za pečjo zravnal po konci in vstal, stopil na prste ter se tiho približaval k mizi, kjer sta sedela mož in žena. Branko je že mislil, da ni Vekoslav mrtev, da ga ni zadela njegova krogla, da ni on — morilec. Srce mu je že trepetalo samega, veselja, da je nedolžen vnebóvpijočega greha in da sme zopet nazaj domaú k svojej ženi in k svojemu otroku Grozdanki ... že je mislil za to novico objeti moža in v zahvalo poljubiti ga: a v tem trenotku grozne besede:
„Grajščak je prè na sveti večer ... ustrelil ... lepo in bogato Cvetkovo ženo — Vido."
To izusti gorjanec, a Branko zarjove kakor smrtno obstreljeni lev, da so klepetale šipe na oknu, in se zgrudi kakor mrtev na tla. Nekaj trenotkov je ležal tú brez sape in brez življenja. A hipoma skoči po konci, pogleda napetih in divjih očij moža ter ga zgrabi z vsemi močmi za rame in vzklikne:
„Govori, je-li to res? Vida — mrtva — mrtva? Vida ne živi?! Govori resnico, sicer je po tebi."
Govoréč pa trese moža, da se maje kakor šibko drevesce ob hudej uri sem pa tja, ter grozi umoriti ga, ako mu ne izusti, da ni govoril resnice.
Ta strašni prizor pa prevzame popolnoma žene in moža. V trenotku sta že mislila, da je zdivjal nesrečni tujec in da jih vse v svojej strasti in blaznosti pomori. Obripajóča žena jame tedaj kričati in moliti, mož pa prosi preplašen:
„Pusti me, nesrečnež. Kakor je Bog v nebesih, tako je rés to, kar sem povedal. Z lastno roko sem kropil nesrečno ženo, ko je ležala s prebito glavo na mrtvaškem odiru. Jutre bode pogreb. Bog jej daj nebeški raj in večno izveličanje!"
Začuvši te besede, otrpnejo Branku roke, moči ga zapustijo, in on omahne na klop:
„Moj Bog, zakaj si me zapustil. Ona mrtva, moja Vida ne živi več? — Jutre ... njen pogreb! Jaz jo še moram videti, videti jo moram, predno zakrije črna zemlja njen obraz!"
•A prej nego izusti mrmraje zadnje besede, zravna se po konci in zdirja kakor zblaznel iz hiše. Njegovih besed nista razumela prestrašena mož in žena. Plaho in zamakneno sta zrla za njim, ali ko je bil nenadoma, izginol, hvalila sta Boga, da ju je rešil grozovite,ga tujca.
|