Žrtva ljubosumnosti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 587:
Pritrjevali so kmetje zvedenemu starcu, Le edina mati Jera ni obsojala Vekoslava. Predobro je poznala veliko strast svojega sinú, njegovo naglo jezo in ljubosumnost. Z nova so jej stopile v spomin besede in grožnje, ktere je bil Branko večkrat izustil proti grajščaku. In če je še povrhu pomislila na tó, kako se je Branko obnašal zadnji čas proti jej družici, tedaj pa si je morala pripoznti, da je lo on — morilec lastne svoje žene. Ali dolžiti in izdajati svojega sinaú, ne, tega ni moglo storiti ljabéče materino srce! Vedno se je še tolažila menéč, da pride Branko sam doma ter jej iztrga iz srca strašni sum in čut. Ali njega ni bilo od nikoder. Pretekla je noč, prišlo jo jutro, približevala se že ura, ko so imeli vzdignoti mrliča, da ga ponosa k pogrebu, ali Branka, Vidinega moža, še le ni bilo od nikoder, da bi vzel vsaj slovó od svoje mrtve žene, nesrečne Vide!
 
To noč ko so ugibali sosedje , kdo je umoril Grozdankino mater, ter molili kleč6klečé za ubogo duŠodušo in njeno izveličanje , bil pa je Branko že daleč tam v gorah, kamor še ni bila nikdar prej stopila njegova stopinja. Le smeli in drzoviti lovec je včasih prisopihal v •tistetiste odročne kraje ter prosil v revnej kmetskej bajtici prenočišča. A drugih ljudij ni bilo na tej planini nikdar .Videtivideti, vzlasti po zimi ne. SinkajSèmkaj ni segal vrišč in trušč življenja, ki se razlega v dolini od vasi do vasi, od hiše do hiše. Ta ni bilo sosedov in tovarišev, s kterimi bi 'se shajal po večerih v vesele pogovore, temveč tukaj si je bil človek sam svoj sondsosed in tovariš. Edina družba in soseščina bila 1T111mu je njegova žena in otroeiotroci. Tukaj se ni raz-razlegal legal blagodonČčiblagodonéči glas crkvenih zvonov , ki vabijo kristjana v nedeljo v crkev, sinkajsèmkaj ni segal oni vabljivi odmev,, ki do.nidoni po dolini , ko vabijo zvonovi človeka na delo in trud.
 
Samotna in zapuščena je bila' hiša na planini. Na daleč okrog ni bilo druga nego hosta in les. Strmi potjopotje pa so vodili z gore v dolino, in več nego pet ur je bilo hodahodá v farno crkev. Ljudje so bili v tej hišici pobožni in bogaboječi, a niolilimolili so več doiladomá nego v crkvi. Osobito, po zimi, če je visok sneg zapadel stezo in pot, imeli so le pod svojo streho crkev iiiin oltar.
 
K tej samotnej hišici na planini bil se je približal na dan sv. Štefana proti večeru neznan tujec. Neopazovan se je priplazil -do človeškega stanú. Plaho je gledal okoli, a ko ne vidi nikogar, vsede se pod kap na skladnico drv. Na vsem životu je trepetal. Tresla ga je zima. Na udrtili očéh pa se mu je videlo, da ga grudi glad.
• K tej samotaej hišici na planini bil se je .približal na dan sv. 'Šte-
 
„Tú me menda nikdo ne najde in tudi nikdo ne spozna. Tukaj še gotovo ne vedó, da sem ... morilec!"
fana proti veČeru• neznan tujec. Neopazovan se je priplazil -do človeškega stana. Plaho je gledal okoli , a ko ne vidi nikogar , vsede se pod kap na skladnico drv. Na vsem životu je trepetal. _Tresla ga je zima. Na -ndrtili očki pa se mu je videlo, da ga grudi glad.
 
Tako govori mož in si z rokama lice zakrije. „Jutre ga bodo pokopali, in potém, kaj bode potém? ... Šel bodem, da me živa duša ne zasledi. V nepristopnej goščavi si napravim iz snega in leda, iz zemlje in prsti votlino in ondi se vležem k večnemu — ah moj Bog — k strašnemu počitku. Da bi me le vest ne pekla, da bi me le v srce ne rezalo in skelelo, kakor da bi z žarečimi kleščami goréči ogenj ná-nje polagal! Bog se me usmili. Kaj sem storil! Kamorkoli grem, povsod me spremlja njegova strašna podoba, vedno jo vidim pred očmi, naj si tudi z rokama lice zakrivam. Bled kakor stena, suh kakor smrt, ves krvav in razbit stoji pred menaj. In obupni glas, s kterim je klical smrtno zadet na pomoč, doni mi vedno močneje in močneje na uhó. Kam naj grem, kam se naj skrijem, da me ne bode več zasledovala njegova krvava podoba?! ... Moj Bog! Zdaj že zopet stoji pred menój. S krvavim mečem me hoče prebosti. Z gorečo kroglo že meri ná-me! Beži, beži, sicer je po meni!"
„Tit me menda nikdo ne najde in tudi nikdo ne spozna. Tukaj 'še gotovo ne veda, da sem . . . morilec !"
 
Nesrečnež se vzbudi iz teh strašnih mislij in plane kvišku, da ubeži groznej prikazni, ki ga je gnala od lastne njegove hiše v gozd, iz gozda v hribe, iz hribov na goro, a z gore pa Bog vé kam! Že se je mislil spustiti v beg in iskati si zopet v gozdu in snegu kakor divja zver prenočišča, a sedaj ga ustavi nežen in mil človeški glas:
Tako govori mož in si z rokama lice zakrije. „Jutre ga bodo pokopali, in pot6m, kaj bode potőm ? . . . Šel bodem, da me živa duša ne zasledi. V nepristopnej goščavi si napravim iz snega in leda, iz zemlje in prsti votlino in ondi se 'vležem k večnemu — ah moj Bog — k strašnemu počitku. Da bi me le vest ne pekla, da bi me le v srce ne rezalo in skelelo, kakor da bi z žarečimi kleščami gor6Či ogenj na-nje polagal ! Bog se me usmili. Kaj sem storil! Kamorkoli grem , povsod me spremlja njegova strašna podoba, vedno 'jo vidim pred očmi, naj si tudi z rokama lice zakrivam. Bled kakor stena., suh kakor smrt, ves krvav 185
 
„Dober večer, mož! Ne bojte se nas. Le v hišo stopite. Ni treba bežati izpod naše strehe. Mi smo dobri in pobožni ljudje."
D. razbit stoji pred menaj. In obupni glas, • s kterim je klical smrtno %.zadet na pomoč, doni mi vedno močneje ia •očneje na uh6. Kani naj grem, kain se naj skrijem, da me ne bode več zasledovala njegova krvava podoba ?! . . . Moj Bog! Zdaj že zopet stoji pred men6j. S krvavim mečem me hoče prebosti. Z gorečo kroglo že meri 11-me! Beži, beži, sicer je po meni!"
 
Tako je nagovoril mlad dečko tujca. Dolgo je že domači fantek na pragu stojěč opazoval neznanega moža, ki je sedel tam pod hišnim kapam bojujóč se s svojo vestjo. Ali ko je videl moža planoti kvišku, mis1i si dečko, da se je tujec njega ustrašil, in tedaj ga gostoljubno nagovori.
Nesrečnež se vzbudi iz teh strašnih mislij in plane kvišku, da ubeži :groznej prikazni, ki ga je gnala od lastne njegove hiše v gozd, iz gozda v hribe, iz hribov na goro , a z gore pa Bog vě kani! ž e se je mislil spustiti v beg in iskati si zopet v gozdu in s'negn kakor divja zver pre- 6čišča, a sedaj ga ustavi nežen in mil človeški glas:
 
In ta mili glas je opogumil Branka. On čuti zopet v svojej duši, da je človek, a ne divja zver, ki ne pozna strehe niti gostoljubne mize pod nebom. Bojéč in trepetaje stopi nató v hišo. Tú pa so vsede némo za peč na klop in si greje otrpnene ude.
„Dober večer, mož! Ne bojte se nas. Le v hišo stopite. Ni treba dati izpod naše strehe. Mi smo dobri in pobožni ljudje."
 
Dva dni in dve noči ni videl Branko človeškega lica niti čul njegovega glasú. Globoko v gozdu se je skrival, ko je solnčna svetloba razsvetljevala zemljo in svet. A ko je prižgalo zvezdnato nebó svoje lučice in zavila se zemlja v temo in mrak, tedaj pa je šel nesrečni mož naprej ter taval skrivnostno po nočnej temini.
Tako je nagovoril mlad dečko tujca. Dolgo je že domači fantek na pragu stojěč opazoval neznanega Ilidža, ki je sedel tam pod hignial kapam bojuj6č, se s svojo vestjo. Ali ko je videl moža planoti kviŠkii,
 
Napósled se napoti v gorovje, ta gre na planino vedno višje in višje, in nocój je, nevedé kako in kje, prišel pod toplo streho gostoljubnih ljudij. Ko sedi tedaj, Branko zopet v gorkej sobi ter vidi otroke in mater pri mizi sedéče, stori se mu milo, neizrečeno milo pri srci. Za trenotek pozbi na svoj vnebavpijóči greh, in pred oči mu stopi nožna podoba njegove žene z Grozdanko v naročji. Zdelo se mu jo, kakor da bi mu bil Bog sam v svojej neskončnej usmiljenosti pokazal to bajtico na pla- nini, kjer vlada mir in zakonska sreča. A takoj jame zopet strašila vest razsajati v njegovih prsih. On vidi pred sebaj ubitega grajščaka, in pri njem kleči Vida, s prstom kažóč na njega — morilca! Tedaj pa si Branko zakrije oči, da bi ne videl žrtve svoje ljubosumne strasti, ter vzdihne globoko.
1i si dečko, da se je tujec njega ustrašil, in tedaj ga gostoljubno na- Oori.
 
„Kaj pa vam je, mož, da tako vzdihujete?" popraša ga gospoinja z detetom v naročji. „Ali ste lačni ali bolni? Hočem vam postreči; ali le kaj malega imamo pri hiši."
.In ta mili glas je opogumil Branka. On čuti zopet v svojej
 
A tujec ni odgovoril ženi na te gostoljubne besede, temveč roki položivši na srce, gledal je srpo in zbegano, plaho in obupno na tla. Milosrčna žena pa je tedaj mislila, da je mož gluhonem ter ne more povedati, da ga tare glad. Zatorej mu prinese kakor beraču nekaj jedi v lesenej skledici.
da je človek, a ne divja zver , ki ne pozna strehe niti gostoljubne mize pod nebom. 13o,j6Č in trepetaje stopi Rata v hišo. Ta pa so vsede nómo za peč na klop in si greje otrpnene ude. •
 
Z neizmerno slastjo použije Branko slabo večerjo; kajti dva dni ni imel ne žlice v roki niti skorje kruha v ustih. Ali zahvalil se pa ni gostoljubnej ženi za dar, temveč roki zopet položivši na srce, vzdihne globoko, a oči še upira vedno nepremično v tla.
' Dva dni in dve noči ni videl Branko Človeškega lica niti čul nje-
 
„Ne morem vam z ničim drugim postreči," pristavi žena. „Mi nimamo sami nič boljšega, če so tudi veliki prazniki. Svojega moža sem poslala pred dvema dnevoma v dolino, da gre k spovedi in sv. maši ter moli za nas, ki ne moremo z gore. Nocój bi imel priti domú. Moral bi že biti tú in prinesti tudi nekaj mesa in kruha sebój. Bog vé, zakaj ga ni tako dolgo. Ako pride, bodemo tudi vam nekaj ponudili, da kaj boljšega na današnji praznik prigriznete. — Od kod pa pridete, mož? Kje ste pa domá?"
govega glasa. Globoko v gozdu se je skrival , ko je soluČna svetloba razsvetljevala zemljo in svet. A ko je prižgalo zvezdnato neb6 svoje luČice in zavila se zemlja v teino in mrak, tedaj pa je šel nesrečni mož naprej ter taval skrivnostno po nočnej temini.
 
Zastonj je govorila žena in ga popraševala. Njen gost se ni ganol niti je pogledal. Kakor priklenen je sedel na klopi za pečjo ter molčal kakor zid, zakrivajóč si z rokama oči in obraz.
Nap6s1ed se napoti v gorovje, ta gre na planino vedno višje in Višje, in nodij je, neved.Č kako in kje, prišel pod toplo streho gostoljubnih ljudij. Ko sedi tedai, Branko zopet v gorkej sobi ter vidi otroke in mater pri mizi sed6Če, stori se inn milo, neizrečeno milo pri srci. Za trenotek pozbi na svoj vnebavpijoči greh, in pred oči mu stopi nožna podoba .:njegove žene z Grozdanko v naročji. Zdelo se mu jo, kakor da bi
 
„Škoda za tako lepega in močnega človeka, da je gluh in ne more govoiti," reče sedaj žena sama sebi ter gre po opravkih.
bil.:Sog sam v svojej neskonČnej usmiljenosti pokazal to bajtico na pla- nini; kjer vlada mir in zakonska sreča. A takoj jame zopet strašila vest 'razsajati v njegovih prsih. On vidi pred sebaj ubitega grajŠČaka, in pri njem kleči Vida, s prstom kažčič na njega — morilca! . Tedaj pa si Branko zakrije oči , da bi ne videl žrtve svoje ljubosumne' strasti, ter
 
Dolgo so še bedé pričakovali mati in otroci očeta, ali niso ga mogli pričakati.
vzdihne globoko.
 
„Le idite spat, otroci," veli tedaj mati in spravi deco na peč, kjer je navadno počivala. „Zdaj že vidim, da ne bode očeta hitro domú. Ali luč pa pustim vendar le goreti, da pota do hiše v velikem snegu ne zgrešijo. — Pa moliti še moraš, Janezek, predno se vležeš. Ali si že pozabil, da ti oče le tedaj kaj lepega prinese, ako pridno moliš?!"
, „Kaj pa vam je, mož, da tako vzdihujete?" popraša ga gospo.-- Inj4 z detetom v naročji. „Ali ste lačaa ali bolni? Hočem vam postreči; 'ali le kaj malega imamo pri hiši."
 
Nató opravijo otroci vsak svojo molitvico ter se pobožno prekrižajo.
18
187
A tUjec n,i; odgovoril ženi naig9,,stoljubne besede, temy.eč roki položiaŠi na srce, gledal je srpo in zbegano, plaho Ill ob,u;pno na tla. Milosrčna žena pa je tedaj mislila, da je mož gluhonem ter ne more, povedati, da ga tare glad. Zatorej -mu prinese kakor beraču nekaj jedi v lesenej skledici.
 
„Zdaj pa še moli deset božjih zapovedij," ukaže mati najstarejšemu dečku. Fantek moli prve tri celó prav in gladko, ali četvrta mu že ni šla dobro na pamet. Mati mu tedaj pomaga, rekóč: „Spoštuj očeta in mater, da se ti bode ..."
Z neizmerno slastjo použije Branko slabo večerjo ; kajti dva .,dni ui imel ne žlice v roki niti skorje kruhk a ustih. Ali zahvalil so,.,:T4a, gostoljubnej ženi za dar, temveč,' roki zopet položivŠ1 na srce , VZffline globoko, a oči še upira vedno nepremično v tla.
 
„Mama, že vém ! ... da se ti bode dobro godilo in da bodeš dolgo živel na zemlji. — Petič."
„Ne morem vam z ničim drugim postreči," pristavi žena. „Mi nimamo sami nič boljšega, če so tudi veliki prazniki. Svojega moža sem poslala pred dvema dnevoma v dolino, da gre k spovedi in sv. maši :ter moli za nas, ki ne moremo z gore. Noc6j bi imel priti domil. Moral bi že biti til in prinesti tudi nekaj med, in kruha sEib6j. Bog Ve,: zakaj ga ni tako dolgo. Ako pride, bodemo tudi vam nekaj ponudili, da kaj boljšega na danakiji praznik prigriznete. — Od kod pa pridete, mož? Kje ste pa dom?
 
A tú dečko zopet umolkne. Tudi pete zapovedi se ni mogel več zmisliti Janezek. Mati ga hoče spomniti in tedaj reče:
• Zastonj je govorila žena in ga popra,ševala. Njen gost se ni ganol niti je pogledal. Kakor priklenen je sedel na klopi za pečjo ter molčal kakor zid, zakrivaj6č si z rokama oči in obraz.
 
„Peta zapoved nam najhujši greh prepoveduje. To je oni strašni, vnebóvpijoči greh, ki ga je prvi storil Kajn na svojem bratu ... Ne ubijaj!"
Škoda za tako lepega in močnega človeka, da je gluh in ne more govo•iti," reče sedaj žena sama sebi ter gre po opravkih.
 
To začuvši pa omahne Branko po klopi ter začne mrmraje vzdihovati, kakor da bi umiral. Mati in otroci se prestrašijo ter hočejo tujcu pomoči, ali on obleži, kakor da bi ne čutil in ne slišal njihovih besed. Mož se ne vzdrami in ne gane, le na životu trepeče, da se trese obleka na njem.
Dolgo so še bede pričakovali mati in otro0 očeta, ali niso ga mogli
 
Smrtna tišina nastane v sobi. Deco in mater spreleti groza in strah. Otroci se poskrijejo pod odejo, malo da si ne upajo dihati, a mati pa poklekne za mizo pod božje razpelo ter moli iskreno za izveličanje mrtvih duš v vicah.
pričakati.
 
Ura se je že pomikal proti ednajstim po noči, in stoprav zdaj potrka nekdo na okno in gospodar pokliče svojo ženo, naj mu pride odpirat.
„Le idite spat, otroci,' veli tedaj mati in spravi de•o na peč, kjer je navadno počivala. „Zdaj že vidim, da ne bode očeta hitro doiml. Ali, luč pa pustim vendar le goreti, da pota do hiše v velikem snegu ne zgrešijo. — Pa moliti še moraš , Janezek, predno se vležeš. Ali si že pozabil, da ti oče le tedaj kaj lepega prined, ako pridno moliš? !"
 
„Hvala Bogu, da si prišel. Mislila sem že, da se ti je kaka nezgoda priripetila. Gotovo si bil zašel v gori."
• Natfi opravijo otroci vsak svojo molitvico ter se pobožno prekrižajo.
 
Tako nagovori skrbna žena svojega moža, odpiši mu vrata.
„Zdaj pa še moli deset božjih zapovedij," ukaže mati najstarejšemu dečku. Fantek moli prve tri ce.16 prav in gladko, ali četvrta mu že ni šla dobro na pamet. Mati mu tedaj pomaga, rekÓč: „Spoštuj očeta in mater., da se ti bode . . ."
 
„Kaj pa je tukaj na klopi? Kdo pa je prišel v takej zimi in snegu nam v gore?" popraša mož ženo, ko zagleda, stopivši v sobo, neznaega človeka, za pečjo.
„Mama, že vem ! . . . da se ti bode dobro godilo in da bodeš dolgo živel na zemlji. -- Petič."
 
„Ta ubogi mož, je došel proti večeru do naše strehe. Pod kapom ga je videl Janezek zmrzovati ter mu rekel v hišo. Dala sem mw tudi ue4aj,.večerje,. Ali siromak ne more govoriti. V srce se mi usmili ta človek. On je gotovo bolan. Stoprav zdajci je malo zadremal. Naj spi. Bog mu daj lahko!"
A td dečko zopet uniolkne. Tudi pete zapovedi se ni mogel Več zmisliti Janezek. Mati ga hoče spomniti in tedaj reČe
 
„Gotovo je zašel v teh strašnih planinskih zametih," odvrne gospodar. „Pustiva ga, naj ondi leži. Na toplem mu bode že odleglo."
„Peta zapoved liani najhujši greh prepoveduje. To je oni strašni, vneb6vpijoči greh, ki ga je prvi Storil Kajn na svojem bratu . Ne ubijaj!"
 
Izgovorivši pa razloži gorjanec svojo prtljago.
To začuvši pa omahne Bp,..n,ko po klopi ter začne mrmraje vzdiho- vati, kakor da bi umiral. Mati in otroci se prestrašijo ter hočejo tujcu ;..,p.omoči, ali on obleži, kakor da bi ne. .čutil in ne slišal njihovih besed. Mož •S`e ne vzdrami in e' garie, le na životu trepe,če, da se trese obleka
 
„Ali nisi nič mesa prinesel, Štefan?" popraša ga žena. „Ravno nocój smo mislili obhajati tvoj god. Otroci so se že veselili tvojega prihoda. Ali vina tudi nimaš ?! Oh, moj Bog. Zakaj pa si šel v dolino, če nisi ničesa prinesel sebój?"
a n'j>nin'i.rtna tišina nastane v sobi. Decd in mater spreleti groza in Otroci se poskrijejo pod odejo, malo da si ne upajo dihati, a poklekne za mizo pod božje razpelo ter moli iskreno za izveliČanje m#Vili duš V2,-vicah.
 
Glej, moja ljuba! Jaz bi ti bil rajši prinesel, kot ti sama, želiš. Ali kaj si hočem: kjer nič ni, tam še cesar pravico izgubi."
se je že pomikal& p' roti ednajstim po noči, in stoprav zdaj po- , trka nekdo na okno in gospodki pokliče svojo ženo, naj mu pride odpirat.
 
„Kaj, ali nisi bil pri grajščinskih? Ali ti ni hotel naslednik starega grajščaka Pontonija izplačati, kar si bil zaslužil za drva?"
• „Hvala Bogu, da si prišel. Mislila sem že, da se ti je kaka ne- zgoda '1)ripeti1a,. Gotovo si • bil zašel v gori."
 
Radovedno je nató poslušala žena, ko jej je mož skrivnostno pripovedoval, kar je videl in slišal strašnega v dolini. Tedaj pa nista zapazila, kako je tujec na klopi za pečjo privzdignol glavo ter pazno poslušal, kaj mož govori. Nobene besede ni preslišalo njegovo tanko uho; nobena guba na lici, nobeden pogled ne žene ne moža ni ušel njegovemu ostremu očesu. In ko je potem pravil mož, da je bil v Pontonijevej grajščini in da je ondi iskal mladega grajščaka Vekoslava, strese se Branko začuvši to ime in malo da ni omahnol in se zgrudil na, tla.
•Tako nagovori skrbna žena svojega moža, odpiši mu vrata. „Kaj pa je tukaj na klopi? Kdo pa je prišel v takej zimi in snegu nani:' v gore ?" popraša mož ženo, ko zagleda, stopivši v sobo, nezna- ega Človeka, za pečjo.
 
„Ali glej žena, to je strašno. Ravno sem mislil h grajščaku iti po denar, a kar se pripelje neki velik gospod z žandarjem, in obádva stopita na mesto mene v grajščakovo sobo.
. „Ta ubogi mož, je doge' proti večeru do naše strehe. Pod kapoin
 
Dolgo sem stal na mostovži čakajóč, da govorim z grajščakom, ali zastonj. On se je takoj odpeljal z gospodom k sodniji v mesto. Domači in posli pa so jokali in vpili, da je bilo joj, a jaz sem moral oditi, ne da bi bil beliča dobil."
•,:ga je videl Janezek zmrzovati ter mmi rekel v hišo. Dala sem mw tudi ue4aj,.večerje,. Ali siromak ne more govoriti. V srce se mi usmili ta laVek.. On je gotovo bolan.. Stoprav zdajci je malo zadremal. Naj spi. M.U. daj lahko!"
 
Prestrašena pogleda nató žena možu v lice ter ga tiho in skrivnostno popraša:
„Gotovo je zašel v teh strašnih planinskih zametih," odvrne gospo- . ar. „Pustiva ga, naj ondi leži. Na toplem mu bode že odleglo." Izgovorivši pa–razloži gorjanec svojo prtljago.
 
„Povej, zakaj pa je moral mladi grajščak takoj z gospodom oditi v mesto? Ali je kaj pregrešil ali ka-li?"
nisi nič mesa prinesel, Štefan ?" popraga ga žena. „Ravno noj :srno mislili obhajati tvoj god. Otroci so se že veselili tvojega
 
Tedaj pa ni zapazila, kako se je tujec za pečjo zravnal po konci in vstal, stopil na prste ter se tiho približaval k mizi, kjer sta sedela mož in žena. Branko je že mislil, da ni Vekoslav mrtev, da ga ni zadela njegova krogla, da ni on — morilec. Srce mu je že trepetalo samega, veselja, da je nedolžen vnebóvpijočega greha in da sme zopet nazaj domaú k svojej ženi in k svojemu otroku Grozdanki ... že je mislil za to novico objeti moža in v zahvalo poljubiti ga: a v tem trenotku grozne besede:
•riliOda. Ali vina tudi nimaš ?! Oh, moj Bog., zakaj pa si Sel v dolino, nisi..ničesa prinesel sebÓj ?"
 
„Grajščak je prè na sveti večer ... ustrelil ... lepo in bogato Cvetkovo ženo — Vido."
5Grlej moja ljuba! Jaz bi ti bil rajši prinesel, kot ti sama, želiš.
 
To izusti gorjanec, a Branko zarjove kakor smrtno obstreljeni lev, da so klepetale šipe na oknu, in se zgrudi kakor mrtev na tla. Nekaj trenotkov je ležal tú brez sape in brez življenja. A hipoma skoči po konci, pogleda napetih in divjih očij moža ter ga zgrabi z vsemi močmi za rame in vzklikne:
kaj' si hoČem : kjer nič ni, tam še cesar pravico izgubi."
 
„Govori, je-li to res? Vida — mrtva — mrtva? Vida ne živi?! Govori resnico, sicer je po tebi."
• „Kaj, ali nisi bil pri grajŠČhiskih? Ali ti ni hotel naslednik starega grajščaka Pontonija izplačati, kar si bil zaslužil za drva ?"
 
Govoréč pa trese moža, da se maje kakor šibko drevesce ob hudej uri sem pa tja, ter grozi umoriti ga, ako mu ne izusti, da ni govoril resnice.
Radovedno je natb poslušala žena, ko jej je mož skrivnostno pri- ovedoval, kar je videl in slišal strašnega v dolini. Tedaj pa nista za- adia.; kako je tujec na klopi za pečjo privzdignol glavo ter pazno poslušal, kaj mož govori. Nobene besede ni preslišalo njegovo tanko uho ; nobena so4i, na lici, nobeden pogled ne žene ne moža ni ušel njegovemu ;1,stremu očesu. In ko je potem pravil mož, da je bil v Pontonijevej
 
Ta strašni prizor pa prevzame popolnoma žene in moža. V trenotku sta že mislila, da je zdivjal nesrečni tujec in da jih vse v svojej strasti in blaznosti pomori. Obripajóča žena jame tedaj kričati in moliti, mož pa prosi preplašen:
• ajščini,. in da je Ondi iskal mladega grajŠčaka Vekoslava, strese se :;13ra,nko začľivŠi to ime in malo da ni omalmol in se zgrudil na, tla.
 
„Pusti me, nesrečnež. Kakor je Bog v nebesih, tako je rés to, kar sem povedal. Z lastno roko sem kropil nesrečno ženo, ko je ležala s prebito glavo na mrtvaškem odiru. Jutre bode pogreb. Bog jej daj nebeški raj in večno izveličanje!"
18*
 
Začuvši te besede, otrpnejo Branku roke, moči ga zapustijo, in on omahne na klop:
188
 
„Moj Bog, zakaj si me zapustil. Ona mrtva, moja Vida ne živi več? — Jutre ... njen pogreb! Jaz jo še moram videti, videti jo moram, predno zakrije črna zemlja njen obraz!"
189
 
„Ali glej, Žena, to je strašno. Ravno sem mislil h grajščaku iti po denar, a kar so pripelje neki velik gospod z Žandarjem , in obadva stopita na mesto mene v grajščakovo sobo.
 
Dolgo sem stal na mostovži čakaj66, da govorim z grajŠčakom, .ali zastonj. On se je takoj odpeljal z gospodom k sodniji v mesto. Domači in posli pa so jokali in vpili, da •je bilo joj,. a jaz sem moral oditi, ne da bi bil beliča dobil."
 
Prestrašena pogleda nat6 Žena MOŽU v lice ter ga tiho in sktiV: nostno popraša
 
„Povej, zakaj pa je moral mladi grajŠČak takoj z gospodom oditi v mesto? Ali je kaj pregrešil ali ka-li
 
.'-:•Tedaj pa ni zapazila; kako se je tujec za pečjo zravna] po konci in vstal, stopil na prste ter se tiho približava] k mizi, kjer sta sedela mož in žena. Branko je že, mislil, da ni Vekoslav mrtev, da ga ni za- dela njego•va, krogla, da ni on — morilec. Srce mu' je' že trepetalo sa- mega, veselja, da je nedolžen vneb6vpijoČega greha in da sme zopet nazaj doma k svojej ženi in k svojemu otroku Grozdanki . . . že je mislil za to novico objeti moža in v zahvalo poljubiti ga : a v tem trenotku
 
grozne besede:
 
„Grajščak je pre na, sveti večer . . • ustrelil . . . lepo in bogato Cvetkovo ženo -- Vido."
 
To izusti gorjanec, a Branko zarjove kakor smrtno obstreljeni lev, da so klepetale šipe na oknu, in .se zgrudi kakor mrtev ta tla. Nekaj trenotkov je ležal ta brez sape in brez Življenja. A hipoma skoči po konci, pogleda napetih in divjih očij moža ter ga zgrabi z vsemi močmi za rame in vzklikne:
 
„Govori, je-]i to res ? Vida — mrtva — mrtva? Vida ne Živi?! Govori resnico, sicer je po tebi."
 
GovoraČ, pa trese moža, .da se maje kakor šibko drevesce ob hudej uri sem pa tja , ter grozi umoriti ga , ako mu ne izusti, da ni govoril resnice.
 
Ta strašni prizor pa prevzame popolnoma žene in moža. V trenotku sta že mislila, da je zdivjal nesrečni tujec in da jih vse v svojej' strasti in blaznosti pomori. Obripaj6Ča žena jame tedaj kričati in moliti;• moŽ' pa prosi preplašen :
 
„Pusti me, nesrečnež. Kakor je Bog V nebesih, tako je r4 to, kar sem povedal. Z lastno roko sem kropil nesrečno ženo, ko je ležala s prebito glavo na mrtvaškem odi.u. Jutre bode pogreb. Bog jej daj nebeški 'raj in večno izveliČanje!"
 
• Začuv•ši te besede, otrpnejo Brankii roke, moči ga zapustijo, in on omahne na klop: ',Moj Bog, • zakaj si me zapustil. Ona .nartva moja Vida ne živi ;Več ?1:"..— Jutre . njen pogreb ! Jaz jo še moram videti, videti jo rtoraM, p•edno zakrije črna zemlja njen obraz l"
 
•A prej nego izusti mrmraje zadnje besede, zravna se po konci in zdirja kakor zblaznel iz hiše. Njegovih besed nista razumela prestrašena mož in žena. Plaho in zamakneno sta zrla za njim, ali ko je bil nenadoma, izginol, hvalila sta Boga, da ju je rešil grozovite,ga tujca.