Mladim literatom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 302:
Dr. J. Debevec.
==III.==
Po najpotrebnejšem uvodu (I. in II.) pridite sedaj na reto
in rešeto vi, mladi pesniki, ki ste nam poslali svoje prvence
v oceno. Po tistem, kar smo povedali v I. številki (o Koljcovu),
nimamo kar nič strahu, da bi z neugodno kritiko v
kakšnem mladem talentu zamorili pesniško stvarjanje, ker
tak plamen, če je pristen, se da sicer za nekaj časa zakriti,
potlačiti, toda tem huje butne prejalislej na dan.
Odgovarjati hočemo po redu, kakor so nam prišle
pesnitve.
<em>Zorislav v Mariboru.</em> — Poslali ste nam osem pesmic.
Čitali smo jih z jako mešanimi čuvstvi, čitali celo večkrat,
da bi izrekli o njih pravično sodbo. V eni opevate naravo,
v treh srečo in nesrečo ljubezni, v ostalih ideale mladosti.
Denimo sem prvo, kjer opevate zefir in solnce in jutro in
dan; naslovili ste jo:
<poem>Jutro.
Zašumél zefir
je preko polj,
ko rodila bi
ga težka, težka bol ...
Solnce pa vrh gor
se je ozrlo nanj
in zefir vesel
zašumél je dan ...</poem>
Ali veste, da je zefir zapaden veter? In dan se rodi na
vzhodu, kajne? Je li torej upravičeno reči: zefir je zašumél
(t. j. prinesel) dan? — Tudi mi ni jasno, kako si zefir predstavljate,
ker pravite: vesel je zašumel; si ga li mislite
kot mladeniča, vedrega obličja, nosečega v prtu cvetlice in
sadeže, kakor so si ga mislili grški kiparji? Pesmica ima
pa še eno hibo: nedostaja ji ritma, ki je bistven pogoj vezane
besede. V prvi kitici namreč se menjavata anapest in
jamb, v drugi nam pa kar naenkrat udarijo na uho (1. in
3. vrstica) troheji! Ali povsod rastoči — ali povsod padajoči
ritem, vse skupaj pa ne gre. — Vprašal bi Vas še, čemu
segate po tujem zefirju? Po mojem mnenju bi moral za rabo
takih učenih, tujih izrazov tičati vzrok v vsebini pesmice;
tako n. pr. ima tudi slavni ruski pesnik A. S. Puškin neko
pesem o zefirju, ki se začenja tako-le:
<poem>Lehak zefir
pihlja nemir,
:Šumi,
:beži
Gvadalkvivir ... (Ruska antolog.str.37).</poem>
A s to pesmijo nas pesnik s tem tujim, zapadni veter znanečim
izrazom vodi tudi zares v tuje kraje, tja v deželo
špansko, na daljni zapad, kjer je domovina zefirja. Vkljub
vsem hibam in očitkom pa Vam moram priznati, da Vaša
kratka pesmica ni brez neke globoke misli.
Poslali ste nam tudi tri erotične pesmice, izmed katerih
se Vam samim, kakor pišete, zdi najboljša
<poem>Tragika:
Plamena v srcu ne pozná,
povsod ga spremlja tèma ...
in duša njega trepeta
črné noči objema ...
Takó mu je, ko da je meč
mu v srce vsekal rano ...
ko hipno plamen, prej goreč,
umrl je smrt — neznano ...</poem>
Črni obup nesrečno zaljubljenega nam hočete slikati,
kajne? V duši je temà, objema jo črna noč — ta misel
seveda ni nova; odkar jo je Prešeren pri nas izrekel:
<poem>Kdo zna
Noč temno razjasnit', ki tare duhá!</poem>
je bila prenavljana že neštetokrat. In prav tako je že vsakdanja
primera: ljubezen — plamen. In kaj ste Vi napravili
iz teh dveh misli? V drugi kitici pojete, da je nasrečnež
imel v srcu plamen, ki je pa umrl, v prvi kitici pa trdite,
da plamena ne pozna. Ni li to protislovje? Pa mi porečete:
Plamena v srcu ne pozná — pomeni tukaj plamena (t. j.
ljubezni) nima več v srcu! Nato Vam odgovarjam: še preveč
ga ima! A ker ne najde odmeva, zato je tako obupan.
Tako uči vsakdanja izkušnja, pa tudi dušeslovje. In isto Vi
sami potrjujete, pojoč, da je siromak dobil rano, kar ima v
pesniškem jeziku čisto določen pomen. In potemtakem je
seveda tudi napačno, da je plamen umrl, in pa še hipno,
dočim v resnici počasi umira, in smrti (boljši bi bil genetiv!)
neznane, ko vendar dobro veste, kakšne. Tudi ni dobro brez
potrebe kopičiti pesniške podobe: plamen in noč na eni,
meč in rana na drugi strani; ena bi zadostovala. Kar je
torej v pesmici lepega, ni Vaše, kar pa je Vašega, ni resnično.
Treba bolje premisliti!
Z erotičnimi pesmimi me torej niste pridobili; pač pa
nekam zamišljen gledam v naslednji dve: <em>V mladost i </em>.—
V zimi. Zdi se mi, da tli v njih sveta iskra, a še globoko
zakopana v pepelu. V prvi pojete tako-le:
<poem>Odkrij pred jutrom se, mladenič,
mladost — to jutro je;
na čelo roko: to so ognji,
ki krog drvé ...
In idealov sto hiti,
mladenič pa je sam ...
To je mladost, to njena kri,
tàk gre se z jutra v dan.</poem>
Razlagati, da jutro pomeni zorno mladost, to je — proza;
ognji, ki krog drvé — no, to bi še šlo; a prav močno je
prisiljen kontrast med stotino idealov in mladeničem, ki je
sam. — Izmed vseh pa meni najbolj ugaja naslednja:
<poem>V zimi.
„Tam zunaj smrt, tam zunaj mraz,
a v srcu smrti ní ...
Mi mladi smo in kakor blisk
žarijo nam oči ...“
A blisk, kje si da videl bi
tvoj ogenj, tvoj bi žar? —
:Po polju stopa tih in nem
:mladenič, naš sanjar ...</poem>
Da ni nekaj prehudih reminiscenc iz Zupančiča (zlasti
iz Pesmi mladine), bi jo bili natisnili spredaj.
V pismu na uredništvo pišete: „Nekaj ljubim — vztrajnost.
Vztrajati v svojih naklepih, vztrajati v svojih idealih
in ciljih!“ Dobro! Postanite naš sotrudnik!
G. X. v <em>Gradcu.</em> — V Vaši pesmi: <em>Slovo</em> je nekaj
čuvstva, a poezije bore malo. Študirat greste na univerzo
in treba se ločiti od domače vasi, od zelenega hriba nad
njo in bistre vode, ki teče skoz vas, in od domače hiše,
od očeta, matere in — ptičice v kletki.
<poem>Pač ti še zjutraj pela boš,
budila mene pa ne boš,
jaz daleč tam bom za gorami ...</poem>
Fant, ki gre prvič v veliko mesto, vriska od veselja,
ker se mu odpira nov svet; Vi pa — prisiljeno žalujete.
<poem>Nikdo ne pojde z mano,
z menoj na pot neznano — </poem>
pojete Vi, a narodni pevec, ubog rokodelec, je korajžno
zapel:
<poem>Noben drug ne pojde z mano
kakor drobne ptičice! </poem>
Takisto nima prav nobene pesniške cene: <em>Gozdu</em>;
čudim se pa, da niti slovenske slovnice ne znate — n. pr.:
<poem>Tu v hosti tej zeleni
svetá ni šum nobeni ...</poem>
Brrr!
<poem>Bit hočeš poet in ti pretežkó
slovensko poznati je slovnico?!
D.
[[Kategorija: Jože Debevec]]
| |||