|
„Moj Bog, zakaj si me zapustil. Ona mrtva, moja Vida ne živi več? — Jutre ... njen pogreb! Jaz jo še moram videti, videti jo moram, predno zakrije črna zemlja njen obraz!"
•AA prej nego izusti mrmraje zadnje besede, zravna se po konci in zdirja kakor zblaznel iz hiše. Njegovih besed nista razumela prestrašena mož in žena. Plaho in zamakneno sta zrla za njim, ali ko je bil nenadoma, izginol, hvalila sta Boga, da ju je rešil grozovite,gagrozovitega tujca.
Branko pa je dirjal in tekel naprej po strmih potih, nevarnih stezah, globokih jarkih in rupah. Brez tira in sledi je bil njegov pot. Zdaj prek planine, zdaj skozi gozd, zdaj po neprozornih goščavah, le vedno in vedno navzdol, navzdol v dolino k svojej nepozabljivej družici, ki je ležala mrtva na odru. Nebó je svetilo s tisočerimi lučicami in kazalo pot nočnemu potniku. A ta pa je tekel kakor divji lovec, ki leta ob ponočéh po strmih gorah in brdih za svojo divjačino. Le njegova senca mu je sledila, le njegova vest ni zaostajala za njim. Pred sebój pa je gledal strašno podobo mrtve svoje žene: Ravno so jo vzdignoli pogrebci ter jo nosó pred njim na mirodvor. On je hoče dohajati, ali zastonj. Čim bolj ko napenja svoje moči otirajóč si krvave potne srage, tem bolj hitijo pogrebci z mrličem pred njim. Zdi se mu, kakor da ne bode videl nikdar več obraza ljube tovaršice, svoje Vide. Zakaj ravno ko bi imel pogrebce dojti in pogledati svojej ženi v lice, baš tedaj izpodtakne se mu noga, in on se zvrne tja v globok sneženi propad. Strašni boji so razsajali v srci nesrečnega moža, a premagali ga niso. On je še čutil toliko ljubezni do svoje zakonske tovaršice, da mu je podžigala in poviševala telesne moči. Ljubav do Vide ga je nesla kakor na perotih prek vseh ograj, prek sneženih zametov, prek rup in propadov, prek gor in planin. Njen obraz je še hotel videti mož, njeno lice še enkrat poljubiti, predno jo zakrije hladna zemlja na veke.
Branko pa je dirjal in tekel naprej po strmih potih, nevarnih stezah, ...Obokih jarkih in rupah. Brez tira in s1edi je bil njegov pot. Zdaj ,prek planine, zdaj skozi gozd, zdaj po neprozornih goščavah, le vedno in vedno navzdol, navzdol v dolino k svojej nepozabljivej družici, ki je ležala
Jutro je že jelo prihajati. Na vzhoda jo rožnoprstena zora naznan- jala..naznanjala prihod vso naravo oživljajÓčegaoživljajóčega solneasolnca. V kratkem je izginol mrak internain tema z zemlje, storil se je dan. To pa je nesrečnemu Branku vdahnolo .novo .inočmoč in življenje .. Zašel . je bil daleč na svojem nočnem potu po .gorah in planinah. Stoprav zdaj je razloče,valrazločeval, kje ima iskati svoj žalostni dom. Ali stoj! Kaj jo to? — Ali ne kličejo tužni glasovi mrliča k zadnjemu počitku? ... Dà lepej Vidi zvonili so zvonovi na glas spremljajóči jo k hladnemu grobu. ▼it•itya na odru. Neb6 je svetilo s tisočerimi lučicami in kazalo pot
Trud in obnemoglost sta že Branka premagovala, ali ti žalostiližalostni gla-, .sovi'glasovi so mu dajali zopet čilost in moč. Še enkrat napne svoje moči ;, 'olajša Sisi život, vrže raz sebe klobuk in obleko ter dirja kakor blazen .» prek polja in njiv proti onemu mestu ., kjer so polagali Vv grob njegovonjegov družico. — — —▼•-•.
Na mirodvoru je bila o tem času zbrana jokajćčajokajóča množica :. Vsi sosedje, znanci in prijatelji bili so prišli zadnjo čast skazovat -riesrečnejnesrečnej ženi. Vse je jokalo in točilo bridke solze, ko so položili rakev ' na grobje. Le Branka, njenega moža, ni bilo od nikoder; le on in grajščak Veko- slavVekoslav nista spremljala svoje mladostne prijateljice k pogrebu. ▼nočnemu .potniku. A ta pa je tekel kakor divji lovec, ki leta ob pol-
Rakev se je že bila blagoslovila ter odmolile obredne molitve. Pogrebci so hoteli ravnokar položiti mrliča v hladilo zemljo, a kaj je to ? — Na enkrat se razlega glas od ust do ust : „Branko, Branko gre ! " IriIn strmestrmé so se ozrli vsi na eno in isto stran ter gledali zaČudjenizačudjeni neznano prikazen, ki se je približevala . mirodvoru. S prva je bila le kakor pičica videti podoba, a postajala je vedno večja in večja, in nap6slednapósled pridirja divja moška prikazen vihrajÓčihvihrajóčih las in krvavega lica na , grobje. Bil je Branko. Ali ta ni zrl na prestrašeno ljudstvo niti poznal svojih prijateljev in znancev, temveč nemonémo in z nepremagljivo močjo prorine se razoglav in razgaljenih prsij skozi množico. Ta se umakne same , groze in strehi"strehú pred . njegovo strašno podobo na stran, ,,. Branko pa stopi kar na ravnost k , rakvi, potegne siloma pokrov raz nje, a zagledavši v njej krvavo lice mrtve svoje žene , zastane mi"mu kri in obupno ječćječé zgrudi so kakor mrtev na , tla . . .. ▼,toČeh po strmih gorah in brdih za svojo divjačino. Le njegova senca ,mtje 'sledila, le njegova vest ni zaostajala za njim. Pred sebbj pa je gledal 'strašno podobo mrtve svoje žene: Ravno so jo vzdignoli pogrebci -ter' jo nos6 pred njim na mirodvor. • On je hoče dohajati, , ali zastonj. Čim bolj ko napenja svoje moči otirajÓč si krvave potne srage, tem bolj hitijo pogrebci z mrličem pred njim. Zdi se mu , kakor da ne bode videl nikdar več obraza ljube tovaršice, svoje• Vide. Zakaj ravno ko bi imel pogrebce dojti in pogledati svojej žepi v lice, baš tedaj izpodtakne
Mirno so pokopavali pogrebci potki'potém truplo Brankovo ženeženo, a njega samega pa so odnesli isti sosedje domhdomú, ki so poprej spremljali njegovo . tovaršico k zadnjemu počitku. (Dalje pride.)▼•se',..inti noga, iii on se zvine tja v globok sneženi propad. Strašni boji -so' razsajali v srci nesrečnega moža, a premagali ga niso. On je še čutil toliko ljubezni do svoje zakonske tovaršice, da zn je podžigala in povi- -ševala telesne moči. Ljubav.do Vide ga je nesla kakor na, perotih. prek
•vseh ograj, prek sneženih zametov, prek rup in propadov, prek gor in 'planin. Njen obraz je še hotel videti mož, njeno lice še enkrat poljubiti, ,predno jo zakrije hladna zemlja na veko.
== IV. ==
▲Jutro je že jelo prihajati. Na vzhoda jo rožnoprstena zora naznan- jala.. prihod vso naravo oživljajÓčega solnea. V kratkem je izginol mrak interna z zemlje, storil se je dan. To pa je nesrečnemu Branku vdahnolo .novo .inoč in življenje.. Zašel. je bil daleč na svojem nočnem potu po .gorah in planinah. Stoprav zdaj je razloče,val, kje ima iskati svoj žalostni.
• dom. Ali stoj! Kaj jo to ? — Ali ne kličejo tužni glasovi mrliča k
•,zadnjemu počitku ? . . . Da, lepej Vidi zvonili so zvonovi na glas sprem- ljajÓči jo k hladnemu grobu. • • .
▲Trud in obnemoglost sta že Branka premagovala, ali ti žalostili gla-, .sovi' so mu dajali zopet čilost in moč. Še enkrat napne svoje moči; 'olajša Si život, vrže raz sebe klobuk in obleko ter dirja kakor blazen .» prek polja in njiv proti onemu mestu., kjer so polagali V grob njegovo
družico. — —
190
▲Na mirodvoru je bila o tem času zbrana jokajćča množica: Vsi sosedje, znanci in prijatelji bili so prišli zadnjo čast skazovat -riesrečnej ženi. Vse je jokalo in točilo bridke solze, ko so položili rakev' grobje. Le Branka, njenega moža, ni bilo od nikoder; le on in grajščak Veko- slav nista spremljala svoje mladostne prijateljice k pogrebu.
▲Rakev se je že bila blagoslovila ter odmolile obredne molitve. Pogrebci so hoteli ravnokar položiti mrliča v hladilo zemljo, a kaj je to ? — Na enkrat se razlega glas od ust do ust : „Branko, Branko gre ! Iri strme so se ozrli vsi na eno in isto stran ter gledali zaČudjeni neznano prikazen, ki se je približevala. mirodvoru. S prva je bila le kakor pičica videti podoba, a postajala je vedno večja in večja, in nap6sled pridirja divja moška prikazen vihrajÓčih las in krvavega lica na, grobje. Bil je Branko. Ali ta ni zrl na prestrašeno ljudstvo niti poznal svojih prijateljev in znancev, temveč nemo in z nepremagljivo močjo prorine se razoglav in razgaljenih prsij skozi množico. Ta se umakne same, groze in strehi" pred. njegovo strašno podobo na stran,,,. Branko pa stopi kar na ravnost k, rakvi, potegne siloma pokrov raz nje, a zagledavši v njej krvavo lice mrtve svoje žene , zastane mi" kri in obupno ječć zgrudi so kakor mrtev na, tla. . .
▲Mirno so pokopavali pogrebci potki' truplo Brankovo žene, a njega samega pa so odnesli isti sosedje domh, ki so poprej spremljali njegovo . tovaršico k zadnjemu počitku. (Dalje pride.)
%rodne pripovedke.
priobčiiio Mat. Valjavec.
11. Jama pod hrastom.
(VaraŽdin.) •
Tak je bil jen put jen človek., koj je vso svoje blago dal za„ ženu svoju, da bi ozdravela. Došel je jen put v šumu po drva, •dojde v. sre- dini' šume, spazi veliko i strašno Široko, drvo. On je igel na okolo, dojde do. jedne jame i štel je nutri- stati i ni mogel; onda,. itak trejti put je stupil nutri i stal je na jenu zlatilu kangli. Ide on dalje, dok je na osnm štengu stupil, popipa na okolo i prime za jenu kvaku i odpre vrata. On dojde niit.ii, spazi jenoga> starca, gde na posteli leži i okolo stola
devojke kak• šivaju i na diamantu noge svoje držiju. On • si stane poleg peči i tam gledi.• Opazi gde iz jenoga kuta jena za drugom kača ide i kašne on dragi kamen i ide nazad na svoje mesto. Naj podam ide starec i kuhe dragi kamen i reče tomu človeku: o ti človek, kak, si ti sim. došel? On pak mu reče: tak mi se je > pripetilo. Starec pak mtt .reče
7.dobro,, d& nisi krtšnul ovoga kaniena, kajti da si ga kušnul, hi te raznesel iia sthičeni prah i da' hm jenu vreČ,u dragoga kamenja. On ide z vese- ljem .'dimoV i pove ženi, kak se je ž njim pripetilo. On ide. v • parteku, .:.da bi ij vračtvo dal za njegovi' ženu. Nu on je imel Čudim duhu i partekar ga pita, gde je on bil, i da mu d vse blago ako mu pove, kak se je ž njim pripetilo. On Mu vse pove. Onda ide partekar svojim sinom i s tem človekom do onoga mesta i deli su $i kose na pojas. A on člo- vek išel je na drevo i gledal, kaj se bu Ž njimi dogodilo. Na jen put dojOef jena kača i ide k partekaru i' obreže se na kosu. Dojde druga, .ti'ejth; čotrta, peta, šesta, sedma i osma i vse su se obrezale, samo osina
obrezala i vridrila je po hrastu z repom i hrast se je zrušil i .ov .lovek opal je s hrasta i raztiesel se je na sunčeni prah.
12. Od vražega kralja.*
(Varaždin.)
Tk je bil jen put jen šoštarski sin. On gda mu je otee
zgotOvil pak je nosil, čije su bile, dobil je navek tringeld pak jo navek
One peneze zakartal. Jen put, gda bi tak bil zgubil, išel je žalosten dimo.
• Na jenkrat dojde pred njega vraži kralj pak mu da jedno karte pak mu
9.4.e: ti se hodi z ovemi kartami kartat kani god °Češ, vsigdi dobiš. Gda
vre imel tuliko penez, da ne buš več znal kam ž", rijimi, onda hodi Mene iskat ; ako me ne buŠ našel, onda znaš da bu tvoja duša po smrti moja. Onda jo zniknul, a dečec je pak odišel dim°. Gda bi jen put .došel, v. _jenu °kariju, gde su se grofi kartali, veli on: moja gospoda, . bndem se i ja z vami kartal. Onda su jedni rekli : kaj bi se ovo dete .
• z ialni igralo ? drugi su pak rekli, da so nek ide kartat salu° ako penez. I zbilja zeli su ga' med se. Gda se je vre počel kartati veli: moja gospoda, ako vam je po volji, burno se z mojimi kartami kartali. -Privolili su vsi na, to i vse je splenil: Gda je došel v drugu oštariju tam je, tak napravil. Potlam je igel od varaša do varaša i vsigdi je vse spleniL Gda. je vre imel tuliko penez, da jo več ni znal kam ž njimi, .odpravil se jo na put, da poišče toga vražega kralja i došel je do jonoga
gdo su do polovice bili ljudi a dalje ne. Pital' je on te ljudi, jeli bi oni znali, gde je vraži kralj. Oni su mu rekli, da je na oveni bregu Mon :stari coprnjak, da bu modi on znal. Išel je on, na ov breg, dojde .vu hižu 'ovoga coprnjaka i pita ga, jeli bi on znal za vražega kralja. On veli da: ne zna, ako ne bi njegova mati znala. Veli mu, da bu pri njem spal pak da zutra pojde do njegove matere. Gda C doge' drugi dan, odpravil se je k njegovoj materi. Došel je stopram pod večer k njoj pak
* Gl. Jagičev Arehiv. VII. p. 316. broj 48,, kjer navaja G. Meyer nekaj literature o elibih` pripovedkah.
238'
żrtva ljubosumnosti.
Novola. Spisal dr. Stojan.
(Daljo.)
IV.
Preteklo je bilo petnajst let. Tekom časa pa se je na Cvetkovem domu marsikaj izpremenilo. Sedaj ni veČ hodila Brankova, mati Jera' vesela in ponosila po svojem posestvu , temveč žalostna in zapušČena •, ubijala se je sama s kmetijo. Ali slaba njena rOlut ni mogla moŠko in čvrsto voditi gospodarstva ; zatorej jo ono jelo propadati. Mnogo polja je oddajala tujim rokam v delo in najem, in hude letine so mučile fijo...kakor druge njene sosede. Skrb pa tare človeka in mu běli lase. Tako' jo tudi mati Jera bihb postala podoba zimske starosti. Sreberno- beli lasje so obdajali njeno tenmo čelo. Sključeno in grbasto hodila je stara ženica po svojih Opravkih. Njeno lice je bilo polno gub; kajti glo- boko., so že bilo grenke solze preorale njen veli obraz. Ni preteklo dneva,ko bi se ne bila nesrečna mati Spomnila svoje mehe Vide in svojega edi- nega sina — Branka. A ta spomin jej jo delal solzile oči. in srce otožno. V takih trenotkih pa je vzela v naročje svojo .vnukinjo, šestnajstletno, ý
|
