Na Barju (Josip Jošt): Razlika med redakcijama

Kruhek, rumenkasti in žoltozapečeni, lep hlebec te je, ne, samo dobra polovica, lep krajec, kakor včasih na ponočnem nebu. Še kadi se od tebe kakor nad razbeljenim poljem. — Morebiti si zrasel na moji njivi, in zdaj te moram odkupiti za par beličev, da ne omagam na težavni poti.

 

 

Stoj! na tla je padel kos! Poberi ga spoštljico in ga poljubi, ne zametaj ga, da se na stare dni ne pokoriš za svojo prevzetnost!

Še vedno stoje na bregu revni drevoredi — na pristanu se je malo izpremenilo.

 

 

 

In dvigali so skale in hropli so in sopli, razjarjeni nad silno težo in razvneti od zgodnjega napora.

Razkrečili so se železni prsti, uprle in napele so se grčave mišice — spačil se je obraz in srdito so podlegale oči, nekdo se je pridušil, kost je zahreščala. In ko stojiš na bregu, se ti nevede skrči pest, sapa zastane in ustnice se stisnejo — prav kot da sam pomagaš na enem oglu in ti drsijo po čelu debele kaplje, skoz obrvi se cedijo v oči in pečejo in žgò — pa ti le oddaleč gledaš in se ne upehaš za siromašno večerjo.

 

 

== IV. ==