Na Kredarico: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 82:
Že se je bližala polnoč. Tedaj so se začeli izgubljati posamezniki po posteljah. Kmalu je vse potihnilo in ležalo. Ker nas je bila tolika množica – 80 –, ni bilo mogoče, da bi vsak imel svojo žimnico in ležal samotež. Mnogo jih je položilo trudne kosti v obednici po klopeh ter so počivali, kakor so vedeli in znali. Bila je že polnoč, predno
smo se vsi vgnezdili.
Toda jaz sem imel smolensko smolo. Ob meni je spal korenjaški mož precejšnje peze in dobršnega obsega čez pas. Zdi se mi, da je ta mene ubogo malo poznal. Mislil je bojda, da sem sila imeniten človek. In ker je bržkone kje bral, da se taka plemenita in bogata mast usniva in uspiva z godbo, zato mi je pričel gosti na uho in vleči dreto, da je bil moj ušesni bobenček, ki je vajen večne, mrtvaške nočne tihote, zares v nevarnosti, da poči. Nekaj
sem godrnjal in svaril, ali vse zastonj. Mož je imel fiksno idejo. Zato sem ležal kot trudna klada čuječ do dveh. Potem sem pa vstal in šel nazaj v obednico, kjer sem sprožil brata in Pekovca. Udarili smo jo nad kónjak in črno kavo. To me je pa tako naudušilo, da sem se skobalil na pegaza ter prejezdil par ruskih – pardon! – ritmiških vrst. Nosil me je ta perotni konjič prav drage volje. Res da sva dirjala „mit verhängten Zügeln“, ali meni je bilo to všeč. Zakaj odkar se je ta rogač nasrebal Rinže, odpovedale so mu peroti in vesel sem, da mi pelje počasi škripajočo leseno galejo. Morda sem tega tudi sam vzrok. Precej prve dni, ko sem prišel na to nemško oazo,
Vrstica 107 ⟶ 108:
Tudi jaz sem sedel na kraj Kredaričnega prepada in sem gledal sanjavo proti Bohinju. Koliko spominov se mi je budilo, spominov veselih in otožnih, spominov na one mesece, katere sem preživel v lepem Bohinju. Tam sem prve korake nameril med svet, tam sem nastopal prvič kot pastir, dočim sem bil 24 let le ovca, pašena in vojena od drugih. Kako mi je utripalo srce, ko sem se peljal skozi romantične Štenge, kako sem jasnim očesom gledal celi svet skozi rožnorudeče steklo, kako sem sklepal in ukrepal o bodočem življenju, kako premišljal in tuhtal, pel in molčal, ko sem s puško na ramenu šetal s psom Jazonom po bohinjskih brdih, rovtah in gorah – lovec, ki je bolj lovil misli, kot dolgouhate zajce – vse to se mi je vzbudilo neizrečeno živo v duši in nehoté sem vzdihnil: O kako sem se postaral! In res je to! Zakaj
<poem>
:Ni starost lice ovenelo,
:In starost niso mnoga leta!
:Izkušenj in prevar krdelo
:V mladosti starost nam je sveta!
</poem>
Vrstica 119 ⟶ 120:
Po prvi sv. maši je bila še jedna, med to pa in zadnjo daritvijo smo prebrali te-le pesmice, zložene na Kredarici:
<poem>
:Triglavska Marija.
:F. S. Finžgar.
:Nazval Te angelska kraljica
:Duha preroškega razvnet
:Predavni videc: „Jerihuntski cvet.“
:In pel o Tebi rajska je devica.
:A danes, dasi videc nisem slaven,
:Sedanji ne, ne prerok daven,
:Nazivljem Te, nebeška dika,
:Dežele kranjske cvet: Planika!
:Kot ta planika snego bela,
:Na skalah divjih se razcvela,
:Blesti v krasoti k sebi nas vabeč —
:Tako srca Tvoj plamen nas goreč,
:In duše Tvoje svete nas vrline
:Izvabile so iz doline,
:Pomolit Tebi se in Te častit,
:Posnemat Tvojih čednostij odsvit.
:Kot v gori beli cvet sameva,
:Tako si Ti, nebeška deva,
:V samoti čula in molila,
:V samoti Sina odgojila,
:Oj Sina, ki za nas prelil je kri
:Pokazal on, sam Bog, kako naj se trpi,
:Trpi za brate se, za vse ljudi.
:O, da Marija, kakor Tvoja
:Bilà otrok slovenskih bi odgoja,
:Da bi iz naroda procvele
:Mladenke kot planike čiste bele,
:Da deček vsak bi bil možák,
:Za dom krepàk bi bil junak!
:A ni planina dom miru,
:Planina dom je strele in gromú,
:Srdit tu v gorah je vladar
:Nebrzdan, razdivjan víhar!
:Čimbolj pa blisk plamteč gori,
:Čimbolj vihar preteč besni
:Bolj sveti bela se planika
:Planin osojnih dična dika.
:Tako je Jeseja mladika;
:Čimbolj na svetu je trpela
:Tem lepše klila in dehtela.
:Oh daj nebes mogočna nam gospa,
:Oh daj poguma in srca!
:Da nikdar narod nas ne zdvoji
:V najgorjem in najhujem boji!
:Da bolj ko smo preganjani,
:Tem bolj smo neomajani,
:Da kakor skala mi ostanemo
:Viharju nikdar se ne ganemo,
:Da vero, narod z njo ohranimo
:Propada ga obranimo!
:Drhteč pa slednjič Te še prosim
:To prošnjo dolgo v srcu nosim —
:Da iz nad gore Ti razliješ
:Povsod, kjer rod slovenski žiješ,
:V vsa blaga srca jedne misli,
:In del za narod svetih iste čisli
:Po Tebi naj zasijejo nam z gore
:Prameni zlati bratske zore:
:Marija, Tvoja tiha naj ljubezen
:Slovence splete vse v obroč železen,
:V obroč poštenih, vernih nas možakov
:Za dom trpečih narodnjakov!
</poem>
<br />
<poem>
:Pred Triglavsko kapelo.
:Ant. Medved.
:Ob nas se dviguje mogočni Triglav,
:Pod nami vrsté se zelene planice,
:Nad nami nam snuje nebó pozdrav,
:Pred nami se svita Marijino lice.
:O kólika radost in duševna slast
:Lahkó nas napaja slovenske sine,
:Da Materi Božji zgradili smo v čast
:Svetišče v prostoru take višine!
:Karkoli slovenski rod započne
:Za dom koristnih činov in častnih,
:Nebeški obrambi zaupa vse
:Boječ se nezgod in sovragov oblastnih.
:Ta stavba bodi
:Bogú, ki pred veki utrdil je gore,
:Da v naši deželi stoji orjak,
:Ki vsakdo s ponosom nazvati ga more.
:Ta stavba bodi
:Da Mati mogočna vseh onih ne zabi,
:Ki lepih planin skaloviti obraz
:Od daleč, od blizu vsa leta jih vabi.
:Ta stavba bodi zavetje mirú
:Za potnikov trudapolno hojo,
:Da strahom pod vélikim Bogom tu
:Odvisnost in ničevost čutijo svojo.
:O mnogo let vsem tujcem in nam
:Odsevaj s kapele Ave Maria.
:Pred Bogom in svetom visoki ta hram
:Ime Slovencev s častjó naj ovija!
</poem>
<br />
<poem>
:Na Kredarici.
:Kristina Schuller.
:Na visoki Kredarici
:V skalni svet se je razlegal
:Glas njegov vesel.
:In korak me moj v kapelo
:Gorsko je privel,
:Čut skrivnostni, čut me sladki
:Tukaj je objel.
:Zdaj vskipevata radosti
:Duša in srce,
:Vročata devici sveti
:Divne te gore.
:Ona čuvaj kranjsko zemljo
:In nje krepki rod,
:Ona čuvaj nad Slovanom,
:Ki po gorah hodi tod.
</poem>
<br />
<poem>
:Preč. g. Jakobu Aljažu ob blagoslovljenju kapelice.
:F. S. Finžgar.
:Triglav vesel si gledal naše dede,
:Ponosen
:Ponosen vladal roda si prvence
:Radosten ljubil si Slovence. —
:A žal, da videl si, kak kri je tekla,
:Kakó morila mirni rod so jekla.
:V rokah sovražnikov okrutih
:Slovencev zatiralcev ljutih.
:Prišla je tuja, gospodarska roka
:Na tilnik slavskega otroka.
:A ta ni segla le v ravnino,
:Posegla tudi je v planino
:In ta zaklad hotela je oteti
:In tebe, Triglav, nam odvzeti. —
:A vstal je mož iz naše srede
:Spoznal oblastne je sosede,
:In dvignil krepko prapor boja,
:Ne plašen truda, ne boječ se znoja.
:Nevtrujen delal je in prosil je
:Pogum med brate nosil je.
:Otel
:Otel ga zlobnosti je slepi.
:Zasadil sredi trdnega skalovja
:Trobojni prapor je domovja.
:In danes krona se je splela,
:Ki v svet bo daleč zaslovela.
:Postavil naroda je svečenik
:Na veke trajen si pomnik.
:Kjer bo srce slovensko bilo,
:Ime se njega bo slavilo.
:Zato očetu našega Triglava
:Srce veselo nam vsklikava:
:Živi naj
:Živi naj Bog nam vrlega Aljaža!
</poem>
|