Iz naših dni (Lea Fatur): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 11:
}}
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21}}
==I.==
Vrstica 269 ⟶ 270:
Trmasto strese sneha glavo na ponovljeni taščin opomin, sune z roko v Nevenkin laket, zaprosi jo, da pohiti naprej ž njo. Skoz gruče ljudi, mimo vrtov, proti Dunajski cesti. Pod javorjem ob koncu ceste se ustavi Tržačanka, in začne hiteti govoriti; oči in roke pomagajo besedi:
»Vam, Vam ki se niste dali zvezati, Vam, ki hodite sami svojo pot — dasi ni vreden Vaš kapitan tolike zvestobe — Vam morem povedati svojo zgodbo. Ne glejte me tako plašno, gospodična. Nisem kaka ničvrednica. Poštenih ljudi hči sem. Moj oče ima gostilno ob morju pri Devinu — ste že videli Devin? Tam je lepa podrtina gradu. Ob samem morju. Tja prihajajo radi Tržačani na lep razgled, na dobro vino. Prihajajo v samodrčih, v ladjah, napolnujejo s krikom in vikom obrežje — drugačni ljudje so to kot Ljubljančani. Jaz sem svojih staršev edina hči. Razvajenka. Majhnemu otroku so se mi laskali gostje, da sem lepa, dajali so mi slaščic, občudovali so moje blebetanje. Oče ni poslušal rad hvalisanj, a materi so dobro dela. Moja mati je preprosta žena; nosi se po starem, ne misli daleč. Ne vem, kaj jo je premotilo, da je želela hčerki tržaške obleke, klobuka; kaj jo je prepričalo, da postanem velika gospa. Dala me je v samostan. Pa tam ni bilo za mene. Delo in učenje mi ni ugajalo. Skrbne učiteljice so zapazile kmalu, da se vdajam sanjam ničemurnosti, da motim svoje součenke, jih pohujšujem. Svarile so mater, poučevale in grajale mene. Včasih so imele take besede velik vpliv name. Zahrepenela sem po pobožnosti, zapuščala ob prostih urah družbo součenk in preklekavala v kapeli. Ali moj ničemurni duh se ni mogel vglobiti v molitev; v tihoti kapele so mi stopile še bolj živo pred oči slike prihodnjega življenja: Slovela bom kot najlepše dekle ob morju — po ladjah in po cesti bodo prihajali snubači — jaz bom izbirala, zametala, dokler ne pride kraljevič v belem samodrču ... Sedela bi razpletenih las na skali ob morju, on bi mi ponudil kleče svojo deželo. — Zaupala sem take sanje in želje tovarišici, ki je raznesla moje besede po celem samostanu; posledica je bila ogorčenje in zasmeh. Pisala sem materi, da naj me vzame domov. Prišla je in slišala je grenke, toda zelo resnične besede gospe predstojnice: Vi ste mati, ki sili sama hčerko v propast. Namesto da bi ji sadili v srce cvet pobožnosti in ponižnosti, ste ji napolnili glavo s prazno domišljijo. Njene zmožnosti in njena zunanjost niso take, da bi ji obetale posebno prihodnost; nasprotno, tirale jo bodo naravnost v pogubo. Veliki gospodje potrebujejo tudi velikega bogastva, stanu in izobrazbe. Držite si hčerko doma, navajajte jo k delu, kot skromna gospodinja lahko postane srečna.
Moja mati je bila vsa poparjena. Pa ko sem prišla ob koncu leta domov, je zopet pozabila svarjenja učiteljic. Saj je vendar treba, je rekla očetu, ne ve se, kaj pride — dajmo Delo v mesto, da se nauči kuhati in šivati, — ne ve se, kaj bo ž njo ... Šetala sem po Trstu ... Ko sem se vrnila, sem nosila tržaško frizuro, visoke pete, pahljačo, moko na obrazu. Staršem se je zdelo imenitno, Devinci so se mi posmehovali. No, jaz sem imela dovolj opravka s svojimi lasmi in obleko. Najrajša sem stala pred zrcalom, si natikala prstane, cvetje v lase in nedrije. Sedevala sem na verandi, knjigo ali kvačkanje v roki. In čakala ... Nič čudnega, gospodična, če nas imajo moški za igračo, ko nimamo same zmisla za resnost življenja. In naše neumno berivo! Tiste povesti o sami ljubezni so pravi strup za mlada dekleta. Jaz sem čitala najrajša prizore, kjer odkrije junak junakinji svoje srce, in sem si predstavljala, kako in kaj bi odgovorila jaz v takem položaju. — Prišel je prvi pravi snubec. Ne v samodrču, v koleslju; ni bil imeniten gospod, pač pa ugleden fant iz Bazovice, samostojen gospodar, kateremu je umrla mati in si je moral iskati gospodinje. Zal fant, pošten fant, gospodična! Da nisem bila tako neumna, bi gospodinjila zdaj v Bazovici. Pa jaz sem bila vajena poklonov izletnikov, gladkega laškega prilizovanja — oni se mi je zdel neokreten, posmehovala sem se mu, ko je prišel drugič in tretjič k nam. Ti, ta se bo ustavil tukaj, je razsodila moja mati. Jaz sem se smejala. Kraljičina izbira in prebira, ne vzame prvega. Bazovičan je sedel pod murvo, gledal mene in pravil očetu, da mu ni potreba dote, njegova hiša je brez dolga, njemu je treba samo pridne gospodinje. Gotovo, gotovo, je pritrjeval moj oče in pomikal okroglo kapo po glavi, samo take gospodične, kot je naša, ne iščite, prijatelj, to ni za gospodinjstvo, to se lišpa, ti čita in kvačka ves dan, da bi prijela za lonec, kaj še — saj se opeče.
Bazovičan se je nasmejal očetovi odkritosrčnosti in trdil, da se po poroki izpremeni marsikatera pridna v leno in narobe. Pri njem je treba gospodinje, da ukazuje, ne da bi delala. — Če ne zna delati, ne zna ukazovati, je ugovarjal moj oče in popisoval šaljivo moje navade. Njemu se ni niti sanjalo, da ima snubca pred seboj, a mati je prisedla, je grajala očeta in hvalila mojo pridnost in moje znanje: Dandanes je največ omika. Naše dekle je izučeno na vse strani, lahko postane gospa ali kmetica. Ne pustim je garati, naj uživa mladost. Oče bi pač najrajši videl, da bi mu spekla pred zarjo kruh, kakor se hvali lažnivo Lukačan o svoji Marjeti. Pa kaj ima fant od tako pridne? Izdelano revo dobi, ki se rada odpočije, ko dobi moža.
Od Devina do Trsta je šumelo o moji sreči. Botri in tete, vse me je blagrovalo. A jaz nespametnica! Dobro mi je delo blagrovanje, dopadla se mi je velika hiša, bogato polje — ali Bazovičan je nerodno postavljal besede, kadar je govoril z menoj, pri hoji je imel nerodne noge — jaz nisem čutila tiste sreče, o kateri se govori v ljubezenskih povestih. Klobuk boš pokrila, vozila se boš k maši, mi je dejala mati. Uvaževala sem take razloge. Bila sem izprošena nevesta. Čez šest tednov bi morala biti poroka. Kar se pripelje, se ustavi pred našo hišo bel samodrč. Mlad mož, čigar lepote ni pačila širokouha kapa, je klical: Hej ošterija — vina sem! — Skočila sem k njemu. Mudilo se mu je — ali ni šel naprej. Dolgo je stal samodrč, dolgo je sedel lastnik pod murvo, se laskal prismojeni kmetski revici. Ko je odšel, je nosil v gumbnici nagelj z mojega okna.«
Jelušička zastane in se oddahne. Njene oči se zamaknejo nekam. Morda vidi pred seboj lepo sliko, kajti obraz ji razsvetli sanjav usmev, oči se ovlažijo, ko povzame: »Gospodična! Torini slovi za najlepšega pomorskega častnika, za najlepšega Tržačana. Zgodaj se je seznanil z ženskami — stare in mlade, od šivilje do guvernerjeve gospe, od subretke do primadone, vse v Trstu nori za njim. II bel moro, il bel capitano, ga imenujejo. Kako naj bi bila ostala hladna napram njemu? Čednost samo bi me bila mogla obvarovati, a te čednosti, skromnosti in pobožnosti nisem imela! Gospodična, zahvaljujte Boga, da je ostala čista Vaša ljubezen, da se je spominjate brez sramote. Mene so opijanile besede lepega moža. Bil je tudi tedaj kapitan na Delfinu, vozil od Trsta v Bombau. Povedal mi je, da bo njegovi ženi lahko varati ga, ker ga ni po pol leta domov. Ugovarjala sem mu, da niso ženske take, no, on se je smejal, mi našteval nezveste ženske in mi obljubil, da me vzame, ako mu ostanem vedno zvesta. Zaklela sem se — vse drugo si lahko mislite, gospodična. On je čakal svoje ture in imel čas spravljati ob pamet ubogo dekle; morda je tudi veroval takrat sam svojim obljubam — saj človek ne more vedno, kar bi rad. O gospodična Nevenka, jaz prevarana, zapuščena reva ga zagovarjam še vedno ...«
»Ženske smo vedno take,« prikima žalostno Nevenka.
»O ni bilo treba, izostal je sam. Po prvem Torinijevem obisku. Kako je bilo potem pri nas, Vam ne bom pravila. Oče in mati sta se kregala venomer, jaz sem hujšala, bledela. A tedaj sem verovala vendar še. Rekel je, da pride še. Jaz sem čakala, noč in dan. Tako dolgo, da sem brala v »Piccolu«, da je odplul Delfin v Bombau; kapitan mu je Torini. Odšel! Brez pozdrava in obvestila ... Pa morda mu je branil oče, bogati, ponosni Tržačan... Pisal bo s poti svoji nevestici, vrnil se bo k njej. Nič — nič! Prvi mesec, drugi, četrti — nič! Kakor v groznih sanjah sem hodila po hiši — kaj bo, ko izve oče — kaj bo, če ne pride? — Skrivala sem se pred ljudmi, ki so mi čitali s čela mojo sramoto. Oče se je veselil, da ni več kapitana, od Bazovičana se ni slišalo, da bi se ženil kje drugje — tako je upal oče, da se vrne, da pozabi razžaljenja. Zabičeval mi je, da ga moram sprejeti prijazno, ako pride. Res je prišel. Ali beseda, katero je odgovoril očetu na prijazni pozdrav, je vrgla očeta kakor iz oblakov ... Prigrmel je k meni, me vlekel za lase pred Bazovičana in vpil: Povej — reci, da ni res! — Vsa cesta od Trsta do Ljubljane govori o tem, je pljunil fant predme. Obdržite si tržaško ničvrednico!
Strmela sem v besnega fanta, ki je treščil steklenico ob tla in skočil na svoj koleselj, v očeta, ki je stal kakor ošvignjen od bliska. Ko se je zavedel, je prijel stol, da mahne po meni; mati me je potegnila stran in me skrila v hlev pred prvo očetovo jezo. Saj jo vzame, je tolažila, pri gospodi ne gre tako naglo. Oče mu ne pusti. Pa Torini jo vendar vzame. Kaj? Naše Dele ne? Saj se je izučila v mestu, zna gosposko šego, nobenemu grofu ne bi delala sramote.
Jaz pa sem čepela v hlevu — po ušesih mi je grmela tista strašna beseda ... Ničvrednica! Kako je smel, kako se je upal vreči jo meni v oči? Kaj nisem jaz kraljičina, ki si izbira ženina, kaj nisem najlepše dekle v Primorju, ponos očetove hiše? Kapitanova gospa in nevesta. — Nič ni vse tisto, je rekel Torini. Pred Bogom sva mož in žena. A svet mi pravi — vlačuga. O Torini! Malo po malem je umirila mati očeta. Zvečer me je peljala skrivaj v kamro. Tam sem se skrivala, sem poslušala razgovor matere z znankami, njen prepir z očetom. Vse se je vrtelo le o tem: Ali vzame Torini Delo ali ne? Ene znank so navajale zglede, kako je bilo v tej ali oni hiši: Ugleden bogat gospod. Ni je zapustil zapeljane. Zakaj bi ne vzel kapitan gostilničarje ve hčere? Druge so odmajevale in navajale protidokaze. A najbolj je potrla materi srce Kobolica, ki je povedala, da je slišala od Maričke, ki služi pri Kastelicu, da je Torini znan zapeljivec.
Pretekli so meseci. — Od Torinija nobenega glasu. V svoji čumnati sem dušila jok deteta, da ga ne sliši oče, ki je prisegel, da zavije vrat tržaški zalegi. Negovala sem dete, čakala Torinija. Kar dobimo vest, da je sicer priplul z »Delfinom«, a odplul takoj z drugo ladjo v Aleksandrijo ...
— Zdaj hočem biti na jasnem, kaj imam v hiši, je rekel oče in se odpravil na pot v Trst, v palačo Torinijevo. Videl je, da mora biti tam neizmerno bogastvo. Toda kaj ni poštenje dražje od vsega, kar je na svetu? Je, in Torini bo popravil, bo uredil zadevo, oče bo poslušal očeta. Poslušal ga je res. A zardel je jeze in vrgel baržunasto čepico z glave: — Nova oslarija Alfredova! Kaj hočete, prijatelj? — Treba je, da se sporazumemo. —
Toda ko je moj oče povedal, da želi, da se Alfredo poroči z menoj in mi tako vrne čast — se je nasmejal stari Torini glasno: Nič drugega? No, prijatelj — potem je pa tudi vse v redu — kajpada! — Potrepal je mojega očeta po ramah in dejal dobro voljno: Le pojdite domov, naj počaka nevestica, da se vrne ženin. Hahaha! Zato se je mudilo Alfredu iz Trsta! Da, ko bi poročil on vse!... Bomo že uredili, prijatelj, saj smo galantuomini, vemo, kaj mora biti. Tu — dajte nevestici za plenice.
Potisnil je očetu petdesetak v roko in njega črez prag. — Moja Dela vam ne bo delala sramote, je zagotavljal moj oče še na pragu, — šolala seje v samostanu ...
— Da, da ... Ali meni se mudi ... Nicolo, spremi tega prijatelja vun ... —
Doma smo si razlagali po svojih željah, kar je govoril stari Torini. Za tisti petdesetak sem kupila krasen voziček in drugih stvari za otroka, da ne bo sram Torinijevih, ko pridejo. Že se je udobrovoljil in je upal oče, že je pogledal malega in pritrdil materi, da je to res lepo gosposko dete. — Kapitana smo pričakovali — pa prišel je rumenopolti Tržačan in se nam predstavil za Torinijevega odvetnika.
Velel me je klicati in me vprašal naravnost, če zahtevam mesečno podporo ali odpravnino. Toriniju da je ljubše, da se uredi vse nakratko — sicer ne ve, ali je kriv njegov sin — vendar ne mara, da bi se vlačilo po javnosti njegovo ime. — Strmela sem v odvetnikov pergamentni obraz — jecaje sem mu razložila, da je obljubil, da me poroči. — In Vi ste verjeli, se je smejal sirovo. — To obljubuje vsakdo ... Morali ste si pač misliti, da vas ne vzame kapitan, tak mož, ki priženi lahko par stotisoč kron in dekle od stanu ...
— Mi smo poštene hiše, se je užalil moj oče. Dekle bi se bilo dobro poročilo. Taka škoda se ne da poravnati z denarjem, vzeti jo mora.
— Vzeti jo mora, je ponavljal odvetnik. — Kdo ga prisili! Bodite pametni, to so vsakdanje stvari. Veseli bodite, da je pripravljen stari na žrtev. Dobite k hiši par tisočakov — in zetov ne bo manjkalo.
Konec pogovora je bil ta, da je vrgel moj oče odvetnika iz hiše in mene za njim: — Hodi in poišči svojega zapeljivca. Kadar boš žena, poročena, tedaj se vrni — dotlej pa te ne poznam. Ti starka neumna, ti pa glej!
Tako je zagrozil materi, vrgel na cesto otroški voziček, lepo vezeno perilo, vse moje stvari — in zaprl hišna vrata. Jokaje sem sedela z detetom na kamnu, nisem vedela, kam. Takega obiska se boji prijatelj in sorodnik. Stara Barba, ki je prala tisti dan pri nas, mi je pobrala perilo in obleko, naložila par jerbasov in mi prinesla dvajset kron. To mi je dala mati skrivaj na pot; sporočila mi je, naj grem v Trst k Ivani Šparoldovi, ki se je bila omožila iz Devina v Trst in ima ljudi na hrani in stanovanju.
— Tam naj počakam, da mine očeta najhujša jeza, mati bo že kaj pritrgala in poslala. Gledam naj, da govorim s Torinijem. — Mož, ki je peljal deske v Trst, je naložil moj lepi otroški voziček in jerbase.
— Ivana me je sprejela prijazno — ali upanja, da pri Toriniju kaj dosežem, mi ni podprla. Poznala je tržaško življenje. Tolažila me je, da se unese oče, da dobim še vedno lahko moža. Jaz pa sem zagovarjala Alfreda; samo njegov oče mu brani, on je dober. In vzeti me mora, če ne, tožim. Saj mora biti na svetu pravica za zapeljano dekle, za otroka brez očeta ...
Dan za dnem sem hodila v pristan. Sirovi dovtipi, radovedni pogledi, drzna vsiljivost me je sprejemala. Vpraševali so me, koga čakam. Ko je bila signalizirana »Trieste« iz Aleksandrije, mi je javilo to smehljaje par pomorščakov. Torini prihaja! Obsedela sem na kamnu mostišča, vsa trepetajoča sem poravnavala Ninovo obleko, mu gladila kodrce in se čudila podobnosti med sinom in očetom. Pač se razveseli Torini tako lepega otroka; popelje me kam, kjer naju ne bo motil oče, poišče mi stanovanje, poskrbi, da bo hitro poroka. Ne s sijajem, o katerem sem sanjala pretekle dni — tiho in skromno se bo vse izvršilo z nevesto brez venca ... In velika bo moja sreča, ko bo tako poravnan moj greh, oprana moja čast, ko bom preskrbljena za prihodnost! Naj seka Torini tudi drva na meni, jaz bi pretrpela vse. O, samo pridi, Torini, vzemi svoje dete na srce in izbriši solze meni...
— Bilo je vroče, gospodična Nevenka, močan duh je puhtel iz morja, kamenje je žarelo. Po razbeljenem tlaku so hodili samo ljudje ki jih je klicalo opravilo, ki jih je čakala ura odhoda. Par mornarjev se je bilo zleknilo po mostišču, na parniku so dremali, težko so visela sidra. Kakor da je postalo vse trudno, kakor da je trudna tista gladka širina, ki odnaša nezveste ... Trudna pa ni bila mlada dama, ki je šetala mimo mene ob roki starega gospoda. Tako sveža, kakor da je prišla ravno iz kopeli. Mimogrede se je ustavljal njen pogled na Ninu, šepetaje je pregovorila: Papa, kako krasno dete! Aj, komu je vendar podobno? — Pristopila sta k otroku, ga božala. »Ljubček!« je rekel stari. Komu je le podoben? je ponavljala mladenka. — Glasen pozdrav je odpeljal njeno misel k elegantnemu priletnemu gospodu, ki je imel v obrazu ponosne poteze Alfredove. Stari Torini je to — sina čaka! A onadva, koga čakata onadva v tej vročini? Zakaj je zardela mladenka? Kako nežno ji stiska stari Torini roko, kako očetovsko ji pogladi lice ... To je oni, ki je spremil mojega očeta do praga, ki hoče plačati čast in ljubezen z denarjem ... Kar izpregovori leno na vrveh ležeči mornar: »Vročina podžiga ljubezen — Polonijeva težko čaka Torinija — pa jo že mine, kadar ga spozna.«
»Kaj pravite?« sem zajecala. »Ona dama?« ...
»Je Torinijeva nevesta, kup gre na kup ...«
Zazeval je in se obrnil na boku. Odrevenela sem. Toliko da mi ni padlo dete iz naročja. »Pazi na dete, vražja Kranjica!« se je zadri sivobrad mornar in me pogledal zaničljivo. Pazim naj, pazim... Čemu? Ali ni najbolje, da planem z detetom v morje? Saj se odpira pred menoj samo jezero trpljenja. Torini se ženi! Ah, ne — to ni mogoče. Pač sili oče, a on ostane mož beseda. — Nič nisem vedela, kdaj je priplula »Trieste«. Naenkrat je postalo živo okrog mene — čula sem ime Torinijevo — nato njegov glas ... Pogledam. On poljubuje roko Polonijevi, ona mu gleda zaupno v oči... »Proč od njega!« zavpijem in skočim tja. Nekdo me pridrži in tačas odideta onadva na ladjo, izgineta.
»Kaj vam pa je, dekle?« me je vprašal mlad mornariški častnik, ki me je držal s trdo roko. Pogledal je sočutno otroka, govoril je slovensko. Povedala sem mu naglo vse. On si je grizel konce nohtov in si seger parkrat nervozno v lase. Rekla sem mu, da zahtevam pravice, vprašal a, če je znan s Torinijem, prosila sem ga, da mi pomaga. Odgovarjal mi je z zadrego usmiljenega človeka, ki ve, da ima njegov bližnjik prav, a ve tudi, da mu ni pomoči. Peljal me je v bližnjo vinotoč in mi pojasnoval: »Kaj hočete, ubožica — vi ste pač otročja, ne poznate sveta. Ženske ste vse take ... Kako naj Vas poroči Torini? Uničena bi bila njegova prihodnost. Zakon določa moževo stopinjo v javnosti, žena in njeno sorodstvo ga povišuje ali ponižuje. Torini je ud tržaške noblese, njegov oče je občinski svetnik, upa, da postane še župan tržaški. Zato se mora vezati njegov sin s hčerko rodbine, ki je ugledna in bogata kakor njegova; če vzame revno slovensko dekle, izgubita oče in sin ves ugled ...«
»Tako!« sem zakričala. »To bi mu vzelo ugled! Če ravna pravično, to mu je sramota — in jaz — in moje dete!«
»Eh!« se je nasmehnil lehkomiselno. »Pobotajte se s Torinijem, čedno dekle ste, ne bo Vam sile za moža.«
»Ali jaz hočem pravice!« sem udarila po mizi. »Zaklel se mi je in jaz ne maram nikdar drugega, naj mi pomagata Bog in sveta Lucija!«
Častnik je prebledel in vstal, rekoč: »Zvestoba je silno lepa, ali včasih zelo neprilična stvar. Moram v službo, krasotica moja, prosim Vas, ne delajte Toriniju neprilik, obrnite se name, preden ukrenete kaj — stanujem Via san Giovanni, ime mi je Milan Strgar.«
»Milan?!« se zavzame Nevenka. »A da! Vozil je s Torinijem, oni ga je podpiral pri snubljenju Koperčanke. In to je rekel? Zvestoba je včasih zelo neprilična stvar ...« Nasmehnila se je bridko. Jelušička ji je stiskala sočutno roko: »Zdaj vem, zakaj ... Pekla ga je vest, a ga ni bilo toliko moža, da bi se odrekel ugodnostim bogate ženitve. Zakaj bi se tudi pomišljal moški radi ene ženske, ko se mu jih ponuja toliko vsevprek? In strici in botri in prijatelji in znanci, vsak mu kaj priporoča. Kakor da jih je kdo najel ... Vem, vem ... Mar ne bo nikdar drugače?«
»Morale bi postati me drugačne. Ne biti tako neumnoslepe, ne tako lahkomiselne. Poglejte — po vsem, kar sem videla in kar sem slišala od Strgarja, se nisem izpametovala: Vsi lažejo, samo Torini mi pove resnico, Torini mene ne zavrže, on je dober, plemenit. Povedali mu niso ... Čakala sem ga pred njegovo palačo. Hotel je mimo mene. Prijela sem ga za roko. — Kdo ste in kaj hočete? je zavpil, se otresel in izginil pod stebrovjem vhoda. Hotela sem za njim, pa že me je prijel redar za roko: Beračenje je prepovedano na cesti!
Beračenje! A jaz iščem samo pravice! On je oče tega otroka! In zdaj se dela, kakor da me ne pozna!
Ogledoval me je in zmajal z glavo: »Siromačica! Kake pravice hočete? Take stvari so vsakdanje v Trstu. Tožiti morate. Sicer pa najdete tega gospoda v pisarni Adrije.«
Poiskala sem pisarno, hotela k njemu. Zdi se, da je pričakoval tega. Sluga me ni pustil v sobo, naznanil me je in se vrnil z zahtevo mojega naslova. »Kapitan je rekel, da počakajte doma,« mi je namežiknil. — On pride, se pomeni! Saj je dobrega srca, zlate duše. Vse mu potožim — on mi reče: »Potrpi — kmalu se izpremeni žalost v veselje — ponižana boš povišana.« — Potrkalo je — jaz sem obsedela — ni mi bilo treba skočiti naproti lepemu kapitanu, rumeni Italijan, Torinijev odvetnik, je stal pred menoj.
Pogledal je zaničljivo dete in mi razložil, kakor bi govoril o ceni zelnatih glav, da ne morem prisiliti Torinija, plemenitega gospoda kapitana Torinija, da me vzame, ker je voljan urediti stvar drugače. Vzamem naj lepo vsoto, katero mi ponuja, in potem naj ga pustim v miru, plemenitega gospoda Torinija, sicer me da plemeniti gospod zapreti. Položil je predme štiri tisočake in pobotnico v podpis. Raztrgala sem pobotnico, vrgla rumencu denar pred noge. Denar za poštenje, za dušo!
Poiskala sem odvetnika Slovenca, h kateremu se zatekajo okoličani. Tudi on mi je povedal, da ni pravice za zapeljano dekle, da ni paragrafa v obširni knjigi postav, ki bi prisilil zapeljivca, da vrne svoji žrtvi izgubljeno čast. Tožim lahko, če nezakonski oče noče skrbeti za otroka. Kje je pravica za nas, gospodična? Namesto da vpijejo in pisarijo moderne ženske o svobodnem materinstvu, naj bi vpile rajši o krivici svobodnega očetovstva. — Glejte, jaz sem lazila od odvetnika do odvetnika, napolnila sem ves Trst s klicem po pravici — a vsakdo mi je rekel, da je vse v redu ...«
»Vse je v redu vse, leta in leta ga čakate, pa je vse v redu,« si obriše Nevenka solzo sočutja in lastnega gorja. »Kako pa ... Vi ste vendar omoženi?!«
»O ta moja pregreha! Ubogi moj dobri mož! In Vaš kapitan, ta Milan Strgar, ki je hotel rešiti prijatelja ...
To je prišlo tako. Ko sem videla, da ni pravice zame, sem se zaklela, da Torini tudi druge ne bo imel …
Našla sem pot v palačo Polonijevo, pokazala sem mladi dami svoje dete ... Uničila sem rože na njenih licih, pregnala sem zmagoviti usmev Torinijev. Stari je besnel, mladi mi je sporočil, naj se izgubim iz Trsta, sicer me bodo poslali staršem po odgonu. Naj grem kam naj grem? Domov nisem smela, v službo nisem mogla z otrokom, tudi sem se zgražala ob misli, da bi služila. Dela in pokorščine nisem bila vajena. Čutila sem se zapuščena od Boga in ljudi. Denar, s katerim me je zalagala skrivaj moja dobra mati, je pošel, mene je čakala sramota odgona, mene, ki sem se tako postavljala pred našimi dekleti! Vsi bi zijali v mene, morda bi me videl Bazovičan — oče bi umrl od sramu, mati se ne bi upala iz hiše. — Šla sem in prodala svojo verižico in uhane. Plačala sem stanovanje in si kupila za ostanek samokres. Hotela sem končati zapeljivca in sebe.«
»Za božjo voljo!« se prestraši Nevenka.
»O nič se ne ustrašite!« zamahne Jelušička; iz njenega izraza ni jasno, ali je zadovoljna ali ne, da se ji je ponesrečila morilna nakana. — »Kaj je to kaj strašnega? Seveda, Vi prosite Boga za srečo Milanovo — pa tudi izkusili niste, kar sem izkusila jaz. No, tudi meni je poslal Bog pomoč ob uri pogube ... — Naj Vam povem. Ko pojde na ladjo, da se izogne svoji dolžnosti, tedaj — sem nameravala — naj ga zadene moja krogla — mene in dete pa naj zagrne morje. Vedela sem, da se pripravlja »Delphin« na pot, da mu bo kapitan Torini.
— Sedela sem na kamnu, kakor tedaj. Potniki so stopali, spremljani od postreščkov, z velikimi kovčegi na ladjo. Zraven »Delphina« se je zibal mali »Koper«; tudi nanj so prihajali potniki, posedali okrog kurilnice, ob bočnicah. Širokopleč, dobrodušen, se je razgovarjal zraven mene mož v modri bluzi mašinistov s staro gospo. Bil je Andrej, moj sedanji mož, in njegova mati. Bil je že oblečen za službo, ko je skočil še enkrat s »Kopra« do matere. Pogledoval me je kradoma.
»Glej mama, krasnega otroka,« je opozoril starko in stopil k meni. Nasmehnil se je priljudno otroku in Nino je segel z drobno ročico po njegovih brkih. — »Ne greste na Koper?« me je vprašal. Odkimala sem. Hotel je še vprašati, kar ga udari po rami mornar »Delphina:« Ho, Jelušič! Danes vozite z novim kapitanom in mi z novim častnikom. Mladega kapitana ste dobili in dolgčas bo Toriniju po njem. A Vašemu ne bo dolg čas, ker se ženi v Kopru, haha! Kaj pa Vi, stara morska dlaka? Zakaj se ne ženite? Mati se Vam stara, Vi ostanete sami — vidite, pa bi Vas čakala takale o prihodu ... A glejte: kapitana, »Kopra« in »Delphina« se kar ne moreta ločiti — tu prihajata roko v roki ...
To je bil tisti hip. Roko v roki sta prihajala Torini in Milan ... Stisnila sem samokres v desnici, dete v levici. Morala sta mimo mene ... Ne vem natanko, kako je bilo ... Zavrtelo se mi je v glavi. Ko se zavem, me je držal Jelušič, njegova mati je mirila Nina, okrog nas truma vprašajočih — Alfreda nikjer.
»Sem zadela?« vprašam.
»Bojte se Boga, ženska. Človek nima pravice do svojega, ne do drugega življenja. Vrnite se domov — ne verujte sladkim besedam.«
»Kaj ga nisem? On bo živel z drugo? O, jaz nočem prenašati sramote!«
»Nespametnica! Ste prva ali zadnja? Izkažite otroka Bogu in ljudem in Bog Vam pomore. Kje ste doma?«
»Nimam doma, nimam poštenja! Vse mi je vzel zapeljivec, kam hočem? Groze mi z odgonom ... Pustite me, da umrjem.«
»Kaj je hotela? Kaj hoče? Ustreliti nezvestega! V morje! Kje je redar?« Tako je šumelo okrog mene, jaz sem se vila iz močne Jelušičeve roke. Za njim zagledam Vašega Milana. »Za božjo voljo!« je hitel, nehajte vendar, sicer Vas zapro in Vam vzamejo dete. Dajte, Jelušič, dajte, odpravite jo z Vašo materjo. Da ne bo nepotrebnega škandala. Drugo uredimo potem — treba je na ladjo. A — tu je redar ... Nič ni, prijatelj, nič — napotili so Vas — mal prizor med zaljubljenimi, a zdaj je vse v najlepšem redu, kakor vidite.«
Ni neumne matere sin Vaš kapitan. Iz njegove geste je posnel redar, so posneli kričači, da je bilo nekaj med Jelušičem in menoj. Opazke, šaljive, zbadljive in resne, so deževale na plečatega moža. Zardel je, se zgenil in pogledal mater. »Idi, idi,« ga je silila mati, »za svojim poslom, dekleta odpravim že jaz.« — »Da si ne naredi kaj, mati.« — »Ne bom je pustila, bodi brez skrbi.«
Ste že videli, gospodična, barko, ki jo pripelje mornar po nevihti domov? Razbita je. A on ji maže skrbno razpoke, postavlja nova jadra ... Tako se je godilo meni. Samomorilne misli so se mi razpršile pod prigovarjanjem pobožne stare žene. Peljala me je v cerkev, kjer sem obljubila slovesno, da hočem še živeti. Peljala me je k svoji znanki, šla je k mojemu očetu. Oče ni hotel slišati ničesar. Treba je bilo torej v službo. Ali dete ... Izročiti ga tujim ljudem, kaka muka ... Začasno sem si hotela pomagati s šivanjem. Pa prišlo je drugače. Jelušič je prevzel varuštvo otroka. Uredil je zadevo s Torinijevim odvetnikom — sprejel denar, ga naložil na obresti. Jaz nisem branila. Saj sem spoznala žensko revščino. In potem ... Vaš kapitan je nagovarjal — vse drugo Vam povem drugič, gospodična — mama jeza nama.«
Pajčolan je naredil kolobar — stara, mlada, otroci, vsi so izginili v toku, prihajajočem od kolodvora. Osupla, nevede, ali sanja, ali je res, da je zaupala tujka tujki toliko gorja, obstane Nevenka. Jelušičkina povest, Milanov prihod so jo zmedli popolnoma. Nocoj! Počaka na kolodvoru, da ga vidi, da vidi njegovo ženo. No. — ne! Ne sme. Videla bi jo Milanova mati, videli bi jo znanci in sodili. Neprilična je zvestoba, Nevenka, neprilična ... Tako sodi svet – –
Noč ni prinesla pokoja. Slike starega gorja, slutnja novega, so razdevali Nevenki srce. Pod njenim oknom je blestela Ljubljanica. Prelivala se je neustavljena, kakor se ne ustavi velika bolest življenja. A ko je zažarela zjutraj v solncu, je vstala Nevenka naglo in se čutila kakor na velik praznik. Danes se vrne, se vrne mladost.
In valovilo je po zraku, šepetalo je drevje. Po Tivoliju goste vrste vzhičenih ljudi, nad njimi plavajo mogočni valovi narodne pesmi. Gorijo lica in srca. Narod. Bratstvo. Slava. Razžarela se je tudi Nevenka. Pa ni je opajala ona bajna slava, katere ni umevala njena mehka duša, njej ni pela pesem o davnih činih junaških dedov, ne o prihodnosti slovanstva — po njeni duši je velo samo: kapitan, mladi kapitan.
On je tukaj, so ji šepetali kostanji. On te išče ... In vrnila se je radost iz onih daljnih poljan. Tonila so leta. Ni več sivih las, ne razočaranja. Kratkokrila, polna vere v življenje, hiti deklica pod kostanje. Rože na slamniku kimajo fantu v pozdrav. Odprt se jima smehlja svet ...
O glej, Nevenka! Je ali ni? Zlati našivi, bel telovnik, črna suknja. Kapitan! Oko, ki ji je edino na svetu, prevzetna usta, ki zakrivajo mehkobo srca, drzen nos, drobne brke. Milan! Niso te izpremenila leta, prijatelj — samo tiste dolžnosti ni bilo pod očmi ... Kaj nisi srečen, Milan? Kaj iščeš, po kom se oziraš? Saj je tu tvoja, vedno tvoja Nevenka ... Ah! Zagledal jo je, prebledei. — Kakor da mora biti, tako sta se ustavila, kakor da mora biti tako, sta hodila nema med glasno družbo. Beseda ni mogla na usta. Zopet hodita pod kostanji, se pogledujeta. Ali plašni so ti pogledi. Zaplakala je radost in odbegnila. Bridko je prišlo iz stisnjenih ust nekdanje zaročenke:
»Si — ste mar sami?«
»Ne,« je odgovoril hripavo in prevzetna usta so se tresla. »Žena in otroka sta v Švicariji. A ti? — Vi Nevenka? Sami?«
»In ostanem sama,« je bil njen trpki odgovor.
»Sveti Sergij! Kaka neumnost! — Če misliš radi tistih čenč — bili smo otroci ... Oprosti, Nevenka, nisem te hotel žaliti ...«
Kako je prebila tisti dan? Sam Bog ve. Zvečer je bila predstava na čast gostom. Nevenko je bilo strah svoje samotne sobe, nemir jo je vrgel v gledališče. Tja v peto vrsto parterja. Gledališče je bilo razprodano, občinstvo veselo, dasi zaspano in trudno. Nevenka je sedela, kakor da je odsotna. Res je blodila njena duša po Golovcu, poslušala je šumenje smrek: Kje je tvoj poročni venec, Nevenka? Kje je mladi kapitan? Jelušičkin pritajeni glas je sikal: Ni pravice za žensko ... — Kar se strese. V tretji vrsti pred njo je črnolasa moška glava, k njej se nagiblje plavolasa ženska, med njima se vrtita dve nemirni otroški glavici, lasce kakor predivo, glasek kakor srebro. Milan in ona!
Bogato in okusno je oblečena Koperčanka, lepa je oblika njene glave, mirne in elegantne so njene kretnje. Res je dama ta kapitanka, pozna se ji, da se ni borila nikdar za srečo, ne za kruh, vse je bilo tu, vse ji je pripadlo, ko je prišla na svet. O, ti lepa! Dovolj oboževateljev si imela — zakaj si oropala mene mojega edinega zaklada? Ti seveda — ne, ti ne veš — sicer bi ne bil tako miren tvoj glas. A da veš — saj si njegova žena!
Besno se dvigne sovraštvo, ki je spalo v Nevenkinem srcu ... Kakor da čuti v svoj hrbet uprte neprijazne poglede, se ozre mlada gospa, pogleda naravnost v Nevenko. Njene oči, modre, tihe spominčice, so vpraševale: Kaj je med nama, ti tuje, mrko dekle? — Tako čiste so tiste oči, tako jasno seva z visokega čela, tako nežno in blago je lice Milanove žene, da povesi Nevenka osramočena pogled, da se poleže vihar v njeni duši. Kako naj bi črtila to lepo, blago bitje, ki je Milanova sreča? Na odru je odrekel neusmiljen oče snubilcu svojo hčer. Tragedija tu — tam. Milan je trpel, se nemirno premikal, kajti pogostoma se je ozirala njegova žena v Nevenko, junakinja na odru je prisegala, da ostane zvesta — do hladnega groba. Se spominjaš, kapitan? — Vstal je sredi dejanja. »Idiva!« je velel ženi. Začudenje se je izrazilo na mirnem obrazu plavolaske. Vzela je manjšo
Tisti večer je sedela dolgo na klopi ob Ljubljanici negibna ženska postava. Mimo nje je pobijal val vale, a ni odnašal velikega Nevenkinega gorja. Plamen se je dvignil iz pepela. Zdaj se vrnejo prečute in prejokane noči, dnevi prežiti, v obupnih fantazijah, ko bega duša od kraja do kraja, ko pribeži plaha v svete hramove, se klanja Bogu, prosi svetnike pomoči. In ne najde tolažbe, ker ni vdanosti. Kaj briga vse to Milana? On je oženjen. —
==VI.==
Zastave ne vihrajo več, slavnostno razpoloženje se je razkadilo. Vse je pobito. Drevored, ulica in ljudje. Zdi se, da ima vsa Ljubljana velikanskega mačka. Po vseh ulicah zdelani obrazi. Hiše se drže čemerno, kakor da jim je žal po pisanem okrasju zastav in vencev, ki leže zdaj uveli in pohojeni po prašnih tleh. In lope in mlaji! One iste roke, ki so jih stavile, jih podirajo. V trumah se zbirajo okrog delavcev otroci in se čudijo v svoji preprosti pameti, da razdirajo odrastli in modri ljudje, kar so včeraj postavili s trudom. Kakor otroci svoje peščene hišice, kadar jih mine volja igranja.
Kapitan Milan Strgar sedi z doktorjem Mirnom ob oknu v kavarni »Evropa«. Žive oči nosijo sence, lasje mu vise neredno po čelu, obutev je prašna, predsrajčnik zmečkan, kakor da je prebil Strgar vso noč po gostilnah, kakor da nima žene. Ta kapitan! Pred njim leže prazne stekleničice in kupci pepela. S pijačo in svalčicami si preganja mačka. Njegov tovariš pri mizi, elegantni in dostojni doktor Miren, pa čita v razstrti »Politik;« ne govori, samo včasih pogleda prezirno kapitana. Doktor Miren pač nima mačka. Blagajničarka se nasmehne sama sebi: Kako bi mogel imeti doktor Miren mačka? Kaj ni njegov tast strogi in elegantni vpokojeni major, kaj ni njegova žena bogata Vrhničanka? In Mirna je bila in ga je sama solidnost. A kapitan ...
Morda je ugenil Strgar blagajničarkine misli. Ko ga premeri Miren s karajočim pogledom, vrže šele do polovice zgorelo svalčico ob tla in nahruli prijatelja:
»Ti, Tomaž, ne glej me tako ošabno, da veš! Kaj si domišljuje ta podlasica, in samo zato, ker nima mačka! In zakaj ga nima? Zato ker mu tega ne dovoli njegova visokonosa žena in ker njegov tast ni vnet za bratstvo Slovencev in Hrvatov. A jaz, ti bornirana duša, nisem kopna podlasica, jaz sem povodna raca — ne raca, ne ... Veš, kaj je mornar, ti polakirani majorjev zet? Vesela duša je mornar, vesela. Haliho, hoho! In žena mi ne brani, da se zabavam, ker je poštenega Primorca razumna hči in moj zet je za bratstvo, čuješ Tomaž: V kolo, braća ...«
Kapitanov glas se zadrgne, Miren čita naprej. Kapitan si prižge novo svalčico, se nasmehne radovednemu obrazku, ki je pokukal izza širokega slamnika v okno kavarne. Njegove misli se zapletejo. Tako razburjene so njegove misli te dni. Tako mu kakor potoku, kadar zaženeš kamen vanj. Potok dela kolobarje, se jezi, ali kamna ne spravi iz sebe. Tudi Milan ne pozabi svinčenotežke misli, ne spravi iz duše onega očitajočega pogleda, glasu ... »Rekli ste, mati, da ni zadovoljna,« je očital materi. »I kaj je to tebi mar, ti si oženjen,« mu je odvrnila mati ne voljno. »Če se ni hotela možiti — njena škoda.«
»Hej Tomaž! sošolec! kaj sediva tu v dimu, ko je zunaj rosno jutro in se izprehaja zunaj naša mladost. Mladost brez skrbi — poezija ... A mi stari filistri, sedimo tu. Mi ne moremo objeti mladosti, mi ne smemo skakati preko jarkov, mi smo solidni — eh, tako solidni! Družinski očetje, mestni svetovalci, poveljniki ladij! Prokleta proza življenja! Čuj, doktor — ti si skriven grešnik: Mimo gre najlepše dekle, pa ti še ne pogledaš ne iz tiste papirnate cunje. A kaj pravi »Politik«? Se je pretresla Evropa radi naše slavnosti?«
»Da. Govor je o grozeči nevarnosti združenja Slovanov ...«
»Haha! kdaj pride do tega, Tomaž? Rajni Starčevič je pač rekel: O svojem času bo uredil to stvar narod s svojim kraljem. Ta čas ne bo našel mojih kosti, ne las ...«
»Strgar, ti imaš danes fundamentalnega mačka!« se oglasi nekdo od sosednje mize. »Kaj ne vidiš, da napredujemo Slovenci povsod? Zapovedujemo na Dunaju, če ne v Ljubljani, skoro dobimo ministra.«
»A!« Strgarjeve oči se razbistrijo, ko pogleda hudomušno mladega optimista, Kranjca, ki je skočil preko Krasa v Trst, da zastopa pravde Slovencev.
»Čuj, prijatelj! Žal mi je, da sem postal mornar. Zdaj sem obskuren kapitan. Da sem se lotil pravdoznanstva, bi dosegel gotovo ministrski stolec. Kaj jaz ne? Pri prepirih med otroki sem vselej zmagal, in Zlato prepričam, kadar hočem, zadeve svojih priteljev uravnavam — sploh sem bil rojen za kaj višjega. — Pa nihče ne more preko svoje usode,« se obrne Strgar bolj tiho k Mirnu: »Bil sem odnekdaj preveč občutljiv, ali, da rabim pravi izraz, čuvstven. Zaljubljen človek nima pameti. — Prezgodaj si začel, je dejal moj oče. Prva ljubezen, otročja igra, me je vrgla na morje. Druga ljubezen, me je ustavila ob bregu, mi povezala krila. — Hite ladje velikanke na nevarna dolga pota, izzivajo valove Severnega in Južnega morja. Jaz pa vozim iz Trsta v Koper — iz Kopra v Trst... Doma me čakajo vedno isti objemi in poljubi, iste besede. Na ladjo prihajajo vedno isti potniki, ob cilju je vedno isto nabrežje. To me mori, Tomaž. Premlad sem se ustavil... Zdaj se mi zdi večkrat, da me kliče mogočno morje v daljave, zdi se mi, da me čaka tam za oceanom objokana duša ... Duša, ki je bila vedno z menoj, duša, ki umira hrepenenja po meni ...
Karajoče pogleda Miren izza »Politike«, karajoče izpregovori: »Ne razumem te, Milan. Krasno in dobro ženo imaš. Kam hrepeniš? O kom sanjaš? Ali je nemara res, kar govore po Ljubljani: da imaš znanje z Jelušičko ... ter da se sestajaš z neko staro znanko v Tivoliju, v gledališču.«
»A tako!« pridvigne okarani grešnik uporno glavo: »Ljubljana je tedaj še vedno dom malomestnih spletk, opazovanja in prenašanja. — Kar se tiče sestankov, ti prisežem, Tomaž, da ni res. Slučajno sva se srečala v Tivoliju, slučajno sva se videla v gledališču. Siromačica! Glej, ona mi je ostala zvesta... A ne misli nič — samo slučajno srečanje; nisem je klical!«
»Ne vem, kaj bi rekel,« si ogleduje Miren gladko opiljene in svetle nohtove. »In Jelušička?« pristavi počasi, zategnjeno.
»In Jelušička?« oponaša kapitan dvomljivo zveneči prijateljev glas. »Saj sem ti pravil še spomladi, ko sta bila z Majdo in Sofijo pri meni, kake sitnosti imam jaz s svojimi prijatelji. Povedal sem ti Torinijevo afero ž njo, povedal, da se vtika ona v njegove ženitve, da pogleduje on za njo, in da misli nora reva — kaj jaz vem, kaj. Tu in tam sliši kaj o ločitvi zakonov, pa ji zavre grešna kri. Ona pozablja Jelušičeve plemenitosti, pozablja svoje prisege, svoje dolžnosti napram hčerki. Ničesar ne dopoveš tej nori ženski, ki ve samo to, da se čuti Torini krivega pred njo, da bi hotel poravnati, da je v njegovi moči. Ona si razlaga to tako, da jo Torini ljubi. Pa to ni res. Kaj muči človeka, dokler živi, Tomaž? Valovanje srca in krvi, napuh življenja. Vidiš: ko se je vrnil Alfredo Torini po večletni odsotnosti, je dal, to se pravi, sem dal jaz Jelušički migljaj, naj se ogiblje Torinijevih poti. Kar je bilo, je bilo, ona je omožena, on se oženi, pa je! A glej nore reve! Jela je hodita na Alfredovo pot, spomnila se je svoje prisege, da ga ne bo imela nikdar druga. Zapuščati je jela dom, hčerko, lišpati sebe in dečka. Stari Torini priganja mladega, da se oženi. Leta so tu, edini sin je, potomec stare pristnoitalijanske krvi. Oče si je domišljeval vedno, kako visoko se popneta on in njegov sin. Oče bi zasedel rad županski stolec in čuval Trst pred slovenskim in nemškim navalom. Zato je pustil sinu, da živi potratno, zato je trosil velike vsote ... Bilo bi se posrečilo, da ni bilo Jelušičke. Ona je razdrla zasnovano vez Torinijeve hiše z ugledno hišo Polonijevo. Neznatna okoličanka, igrača tržaškega kavalirja, je znala preprečiti vsa dolgo let snovana podjetja starega patricija. Zdi se, da je res, da razdira kletev zapeljane nedolžnosti hišo. — Torinijeva, pred par leti tako trdna, se maje, če je ne podstavi velika dota, se podre ...«
Z nervoznim drgetanjem je povedal kapitan zadnje besede. Odvetnik je prikimal važno in poslušal pozorno. »Le naprej,« je izpodbudil prijatelja, ki se je nekam zamislil.
»Da — kaj sem ti pravil? Hotel sem ti pojasniti nekaj ... Ah da! Torinijev položaj napram tej Jelušički. Da. Zdi se mi, da je zaplamenela v njem zopet strast, ko je zagledal bujno razcvetelo ženo, ko je zaslutil, da gori ona še vedno zanj. Kaj je dandanes zakon? Našim dedom je bil neprestopna stena, modernim ljudem je plot, preko katerega skačejo radi. In Torini je vajen takih afer. Jel je zalezovati žensko, ki ni bežala pred njim. A tu je nastopilo nekaj drugega: Otrok, lepi, kodroglavi njegov sinček, ki kliče drugega za očeta, se mu je priljubil in zasmilil, ga je opomnil greha. Ni ga mikala več žena, ampak sin. Jel je kupovati mu slaščic, se mu laskati. V Jelušičevi rodbini je nastal nemir. Jelušič je zapretil ženi s smrtjo, če jo zaloti s kapitanom. Stari Torini je govoril resno besedo s sinom, jaz, na katerega so padala Jelušičeva in Torinijeva očitanja, sem ga zaklinjal in prosil. Rekel mi je, da bo vzel stanovanje in ženo, ki je mati njegovega sina, k sebi. Bil je trdno namenjen storiti to. Vse to sem ti pravil spomladi. Ko ste prišli k meni, sem se bil skregal ravno z Alfredom. Preklinjal sem svojo neumnost, da sem se utaknil kdaj v to stvar.«
»Si bil res nespreten,« pripomni odvetnik.
»Pri meni ne gre po paragrafih — pa kdaj boš razumel ti, trda ilovica, mornarja? Lahkomiseln je, toda dober, dober!... Ravno tisti dan, ko ste prišli k meni, je odšel Torini razburjen od mene. Vrgel sem ga takorekoč vun. Komaj sem se umiril, ko sem videl tvoj solidni obraz, Tomaž ...«
Spominjam se. Tvoj tast nas je peljal na hodnik. Par vrat je zaloputnilo — temnordečega obraza je vihral neki pomorščak mimo nas, komaj, komaj je pozdravil moje dame in drvel po stopnicah.
Bil je Torini. Dasi se je jezil name, je vpošteval vendar moje besede. Pustil je Jelušičko in odjadral. S poti je pisal očetu, da je pripravljen urediti svoje razmere. Meni je pisal, da sem imel prav, da mi je hvaležen. Njemu je hudo zaradi dečka. Nikdar ne bode srečen. Sreča obstoji pač edino v mirni vesti, v združitvi z blago žensko dušo. In take duše, čiste in zveste, so redke. Ena edina bi bila — pa on ne ve njenega imena, ne bo poizvedoval za njim. Naj se izpolni Jelušičkina kletev: Nikdar ne bo objel žene. — Na starega pa pritiskajo upniki. Zdi se mi, da je že na silno slabih nogah ... Prosil me je, da prigovarjam sinu: Našel je bogatega dekleta zanj. Pri nekem starem znancu v Kormonsu, za katerega se ni brigal, dokler je šlo njemu vse po volji. Zdaj izve, da je obogatel Kormončan po špekulaciji z zemljišči, dočim je uničila njega politična špekulacija. In ta znanec ima hčer! Neznatno osebico, črnikasto, medlo in nervozno. A Alfredu se dopadejo samo velike, zdrave ženske. — Stari Torini je zagotavljal dekleta, da je njegov sin zaljubljen v njo, da postane najboljši mož, itd. Kormončane je zmedla čast in lepota kapitanova. Alfredo je pisal: Storite, kar hočete. Zame ni več sreče. Ljubil je ne bom. Če se Vam zdi prav tako zasnubite in uredite Vaše in moje dolgove — pridem k poroki potem se vrnem na morje. — Meni je pisal: Kaj hočem? Vi imate vsi tako prav ... Čas je, da se oženim. Da sem še lanski Torini, bi se smejal temu dovtipu, kajti: kaj je bil meni zakon?R jaz imam otroka, ki ne nosi mojega imena. Kriv sem nesreče cele družine — nesrečna bo moja družina. Kako prav je imela Ada, da je nastopala zoper moje ženitve. Kaj nima ona pravice do mene? Bil bi bolj miren, da mi dovoli ona, da se ženim želim, da izve bodoča nevesta moje razmere. Prosim te, Milan, posreduj ...«
»Ti se vendar nisi vtaknil?« se zavzame odvetnik.
»Kakor vidiš: Ne in da. Jelušičko sem poslal sem, da ne izve ničesar o poroki, sam sem se umaknil. Ničesar nisem odkril Kormončanki. Naj se uravnajo sami, kakor vedo in znajo. Te dni mora priti Alfredo in se dokonča vse. Pričakujem poročila. Potem povem Jelušički in ona se izpametuje. Alfredo pa bo kmalu sit svojih moraličnih muh, vzel bo življenje od šaljive strani, proti ženi bo kavalir, dekleta bo pa pogledal še vedno rad. Taki smo mornarji.«
»Takšni ste mornarji? Pomilujem tvojo ženo. Pa ti ne misliš tako hudo, kakor govoriš, Milan. Ali Torini! Zapeljati tako preprosto dekle, ji obljubovati zakon, ko je vendar vedel, da je ne more vzeti — pustiti potem, da jo preganja njegov oče, motiti jo v zatišju zakona ... To je perfidno!«
»Tomaž, ne bodi smešen!« se umika kapitan ogorčenemu pogledu. »Kam bi pa prišli, če bi jemali vsako dekle, kateri kaj obljubimo.«
»Imam otroka in mislim na bodočnost,« pravi temno odvetnik in vzame drug časopis v roko, kakor da hoče pozabiti v njem nekorektnosti svojega prijatelja in prijateljevih prijateljev.
»In ti hočeš biti mož, ki razume svet, Tomaž! Ali ne veš, da v tistem hipu, ko prisegamo in obljubujemo, verujemo sami to, kar prisegamo in obljubujemo? A kaj, ko je življenje tako neizprosno.«
Kapitan vrže ostanek svalčice stran, nasloni glavo v roko in strmi obupno zaspanega izraza na cesto. Ali izgovarja Torinija ali samega sebe? Kar je prišel v Ljubljano, mu je padla zavest krivice na dušo. Čudna stvar je krivica, devetoglavi zmaj je. Enkrat rojena je ne spraviš s sveta. Odsekaj zmaju glavo, zraste jih še več. Krivica rodi novo krivico. Krivec umrje — krivica ostane. Poštenje dedovo je podlaga vnukove sreče — očetov greh razdira sinovo hišo. Stari spomini prinašajo nove sitnosti, skrivnostno sta zvezani sedanjost in prihodnost s preteklostjo. S potrebo, z duhom časa izgovarjamo drugih napake, da bodo ljudi izpregledali tudi naše ...
Videl jo je, prijateljico otročjih let. Postarano, samotno-zvesto svoji besedi... To peče! Krasna je bila Zlata — ali dal je bil besedo in se obotavljal snubiti drugo. Otročarija, so mu rekli — bogata je, lepa. Ne bodi neumen. Kadar se ženiš, je treba šteti... Zdaj štej, Milan: dneve in leta štej, ko se je obračalo zvesto oko proti jugu... Zdaj pij, Milan: da pozabiš očitanje vesti. Zaklade dveh svetov si ji obljuboval, a dal si ji muko samotne starosti. Nevenka, uboga Nevenka! Neprilična je tvoja zvestoba, nemoderna. Vendar je zbudila Milana iz sna zadovoljstva. Usmiljenje in strah mu polnita dušo. Usmiljenje do Nevenke — strah, da poruši vest o njej srečo zlatolasi soprogi, da mu vzame ljubezen otrok. Domov je poslal Zlato, da ne bo več videla one, ki je hodil vse dni za njo. Vpraševala je Zlata — on ni odgovarjal... A zdaj je Zlata doma, Alfredo se ženi, Jelušička otresa svoj turban po Ljubljani — Nevenka dela — Bog ve kaj on pa ima fundamentalnega mačka, in ta prijatelj, namesto da bi ga potolažil, se vsaja nad njim!
Kaj čita Tomaž tako pozorno? Narodno gospodarstvo? Pikro se nasmehne kapitan:
»Čuj, Tomaž — na narodno gospodarstvo se razumeva. Iz česa obstoji narod? Iz poedincev. In narodno premoženje? Ravnotako. Če sem jaz, če si ti reven, je reven narod. Zakoni so eminenten del narodnega gospodarstva. Midva, prijatelj, sva skrbela za narod, ker se nisva dala premotiti od praznih sanj bolnih glav — zasigurala sva svojim otrokom eksistenco. Denar je v hranilnici, hiša na glasu ... A spominjaš se še, ti korektni in elegantni ljubljanski odvetnik, kako so srečavala rosna jutra dekleta, ki niso pričakovala velikih dot, a so bila vendar ljubezniva. In midva praznih žepov, a polnega srca, sva bila bogata, silno bogata. Veš, kako smo zapeli podoknico Mimi in Tončki? Pametni dekleti. Nista se brigali za dijaške obljube. Pomožili sta se, zdaj pestujeta in se nasmejeta veselo, kadar se vidita.
Kapitan umolkne iznova. Tudi odvetnik odloži časopis in pogleda po zakajeni kavarni na svetlo cesto, kjer porivajo vozičke rdečelične mlekarice in vozijo kmetje visoko naložene senene vozove. Nekaj mu zasenči zadovoljni obraz. Kaj mu ni dobro, kaj mu ni krasno? In vendar... Zakaj so tako rosna jutra, sestanki s sošolci tako polni spominov? Dobro je zdaj — ali minulost se zagrinja v pravljični blesk...
»Kapitan Strgar! Ali ga ni tukaj?« Milan se prebudi in pogleda začudeno. Njegov oče v kratki janketi, z rjavim slamnikom, skrbno izčesano brado, gre pokončno po kavarni, vprašuje po njem, dasi bi ga bil moral videti že s ceste. Toda oče hoče pokazati, da je njegov sin kapitan. A kaj se je zgodilo, da ga išče? Menda pa vsaj ni Jelušička kaj izvedela in odhitela v Trst? Mati ne molči lahko ...
»Tukaj je kapitan Strgar, oče,« se oglasi Milan in porine pred očeta stol in steklenico.
»Poiskal sem te, Milan,« pravi oče in sede, »ker je prišlo ekspresno pismo iz Trsta.« Važno potegne z nagubano roko pismo iz jankete in ga poda sinu. Ta strmi osupel. Kaj vraga bode! Pisava je Torinijeva. Kapitan se oprosti pri tovarišu in stopi pred kavarno, da odpre pismo. Obraz se mu podaljša, zobje se zatisnejo v spodnjo ustnico. Pismo v roki hodi pod oleandri pred kavarno in premišljuje. Kar se mu zjasni čelo, zmagovito udari z desnico v pismo in vzklikne: »Vrhnika! Jo že imamo!« Vrne se v kavarno. Na pragu sreča svojega očeta. »Kam se Vam pa mudi, oče?«
»K frančiškanom. Zdaj bo deveta maša in vsi moji tovariši so tam.«
»Dobro, oče, dobro, samo ne povejte Jelušički ničesar o pismu.« »Razumem, razumem,« zatrdi stari Strgar, dasi ne razume ničesar, in odkoraka. Kapitan se vrne na svoj sedež in začne diplomatično: »Ti — ali nisva hotela jutri na Vrhniko?«
Nevoljno ga pogleda Miren, ki pričakuje kaj drugega. Ne, da bi bil radoveden. Ali Torinijeve ženitve so vendar zanimive ... Nevoljno pritrdi:
»Seveda greva na Vrhniko. Toda Sofija bo nezadovoljna, ker ni Zlate, in bo pusta napram Majdi. Majda se bo jezila name in jaz se moram nate.«
»Kaj je Sofiji toliko za Zlato?«
»Menda že. Hotela jo je nekaj vprašati. Kaj, ne vem. Saj ne ve niti Majda. Sofija je včasih tako čudna. Domišljuje si, da bi mi radi videli, da se ne bi možila ...«
»Aha!«
»Njej pa noben snubec ni všeč. Ne vem, kakšen naj bi bil.«
»Hm ... Mi je prav žal, da ni Zlate,« premišljuje kapitan. »Nekaj jo hoče Sofija vprašati? Tudi iz njenih pisem zveni neko vprašanje.«
»Iz njenih pisem?« se začudi odvetnik. »Kaj si dopisujeta z Zlato?«
»Še pogostoma.«
»Čudno. Sofija nima navade ...«
Prijatelja se pogledata, skušata uganiti drug drugega misel in zakriti svojo. Da ni videla koga pri tebi v Trstu? čita Strgar jasno v Tomaževi duši. Prevzetno zabliskajo kapitanove oči, veselo si zaviha brčice. Kaj ko bi se zaljubila mrzla Sofija vanj? Saj bi ne bila prva! Take stvari se dogajajo Toriniju vsak dan in zakaj se ne bi tudi njemu? Čemu pa pisari Sofija Zlati in skriva to sestri? Zakaj povprašuje po Zlati? Po njem vzdihuje ... Kako prijetno! On pa ji poreče: Kako žal mi je, gospodična, da nisem prost... A kaj — ko bi? Sofija je lepa, dopadla bi se Toriniju. Na Milanovo prigovarjanje bi ga vzela. AH stoj: Njena dota bi bila komaj za dolgove in Tomaž, ta bornirana duša, bi nasprotoval. Bedak, ker mu je razkril preveč — zdaj mu je neprilično. Treba je molčati, biti previden pri svojih prijateljih. Le molk nam daje poroštvo, da bomo uspeli s svojimi načrti.
»Pojdiva, Tomaž, proti kolodvoru,« de kapitan polglasno. »Dogovoriva se o kupčiji. Gre za procente. Ti poznaš dekleta iz Ljubljane in njene okolice, oziroma njihovo doto.«
»Največje dote so na Vrhniki,« se nasmehne zadovoljno Tomaž, »in rodbine so tudi ugledne.«
»No, pa plačaj, majorjev zet!« se pooblači kapitan, ki je bil mignil markerju in potegnil že listnico iz žepa. Spomnil se je, da je priženil sošolec skoraj še enkrat toliko kakor on, in da se ne ve, koliko še dobi Majda po majorju, zlasti če se ne omoži Sofija. Tako srečo ima Tomaž, dasi izgleda kot bi ne znal šteti do pet... A čuj, prijatelj! Sofija šteje komaj šestindvajset let... Računi so računi, Miren moj — prevarijo radi...
»Hura, na Vrhniko! Adijo, gospoda! Danes smo fantje!« Tako prevzetuje kapitan na vratih, rožlja s sabljo, se dotika s prsti kape. Kar prebledi. Mimo kavarne prihaja bela bluza, sivo krilo, bojazljiv obraz. Kakor človek, ki je gnan od močnega čuvstva, prihaja Nevenka. Na kapitanov pozdrav zažari kakor večerno nebo, drhteč usmev ji odpre ustnici, na slabokrvnem obrazu se menjujeta žalost in veselje, kakor se pode jesenske dni oblaki po viharnem nebu. — Prodirno pogleda Miren prijatelja. Ta poskuša zažvižgati: Hej junaci! pa se mu ne da, hoče izpregovoriti o kupčiji, pa ne spravi besede iz ust. Molče korakata mimo zlatočelih stavb, ki so vzrastle na prostoru nekdanje bolniščnice. Pri Bavarskem dvoru se ustavi Strgar, pogleda nazaj in meni:
»Od ljubljanskih ulic mi ugaja še najbolj ta. Široka je, zračna in čista. Tu moderne hiše, tam planine vekovite; Tomaž — ob morju pogrešam naših planin, blesteče se mi pokažejo v sanjah.«
Miren ne odgovori, toda Strgar razume njegov pogled: »Le deklamuj! Saj se poznamo.«
Ti prijatelji, ki vedo vsako tvojo misel in registrujejo vsa tvoja dejanja! ... Nekam težko začne razlagati kapitan, da mu je pisal stari Torini silno ogorčeno pismo, v katerem mu pripoveduje, da je razdrl Alfredo v eni uri, kar je snoval njegov oče že celo leto; v pismu trdi tudi, da je Strgar kriv vseh Alfredovih neumnosti, in mu naroča: Vi poznate Alfredov okus, Vas bo poslušal. V Ljubljani so imovite hiše in Kranjice so lepe. Znano mi je, da je vzel kapitan iz Hamburga hčer ljubljanskega trgovca. Zakaj ne bi našel Alfredo tam svoje izvoljenke? Vi ste krivi, Vi uravnajte. Čas imate te počitnice. Če ni Alfredo bogato oženjen do novega leta — moram vzeti v roko beraško palico. Pustili bi bili prismojeno Kranjico, ko je hotela v morje, in Alfredo bi bil že davno mož Polonijeve. Tako pa ste pregovorili ubogega bedaka, mašinista, da jo je vzel — in to samo zato – da bo greh in sramota ...
»Take mi pripoveduje! Samo zato, ker ni hotel Alfredo prodati se tisti sušičasti, medlooki stvari!« se jezi in pritožuje Strgar. Hotel je najboljše, in zdaj tako sumničenje. Kaj je vedel in poznal človeškega srca čudno valovanje? — »Veruj mi, Tomaž, nikdar mi ni prišla grešna misel, sramovati bi se moral svojih nedolžnih otrok. Ti si oče, razumeš to. Ali zdaj moram najti Alfredu ženo. Krepostno in lepo Kranjico. Tudi če ne bo imela denarja za dolgove samopašnosti. Po koliko pa imajo Vrhničanke?«
»Po petdeset, sto, dvesto, do tristo tisoč.«
»Živio! Dobimo najlepšemu kapitanu najbogatejšo Vrhničanko.«
»Si neumen, Milan? Kdo bo dal svojo hčer takemu? ...«
»Ne bodi siten, Tomaž. Samo odvetniška nerazumnost te je. Dobro veš, kako lahko dobi ženo, kdor reprezentuje le količkaj. In Torini bi je ne dobil? Kjer bo zasidral, tam bo sprejet. Še tvoj solidni, strogi tast bi mu ne branil hčere.«
»Mojega tasta in Sofijo pusti pri miru ... Mojemu tastu bi jaz moral odkriti vse — in veš, da nas vrže potem vse vkup iz hiše. Sploh ni Sofijina dota dovolj velika za dolgove tvojega kapitana. Tudi ne umejem, kako spada to v narodno gospodarsko politiko, spravljati slovenski denar v tuje roke.«
»Tomaž, ti me skrbiš. Kaj se ne kupuje tudi narodnost? Ali bo Italijan še Italijan, če vzame vrlo Vrhničanko? Saj govori že zdaj rad slovensko, ker se je naučil od svoje pestunje. In kako povzdigne glas bogastva ugled Slovencev: Tržačan poplača svoje dolgove s slovenskim denarjem! Spomini stare vrhniške slave se obude, ko pripelje iz Nauporta zmagoviti Jazon — Torini — zlato runo — bogato nevesto. In jadrali bodo moderni Argonavti tjakaj ... Dvojna reka izvira iz staroslavnega sela: Ljubljanica in zlato.«
»Nehaj, Milan,« reče suho odvetnik. »Govoriva resno. Jutri pojdeva in poizvem pod roko, če je kje kaka prilika.«
==VII.==
Pri sv. Pavlu na Vrhniki je odzvonilo, pri sveti Trojici še zvoni in kliče. Vrhniške hiše odpirajo oči. Ob široki Novi cesti se je začel nemir delavnega dne. Tam zveni kladivo, vrte hlapci stroje, tu hite delavci na polje. Opaljeni, mišičastih rok, krepke postave. Vrhniški pot se ustavlja ob hišah, posluša zamotana naročila gospodinj, kima in obljubuje. Mimo njegove cize zdrči nagel samodrč, pozdravljan od vriskajočih otrok, Ljubljanica pripoveduje mostu in vrbju staro povest o svoji mladosti, kakor se hvali starka s svojo nekdanjo lepoto: Zalivala sem vso ravan, nosila sem široka brodovja slavnih narodov. Na meni, znani plovni cesti, se je stekalo življenje dežel. Zdaj me je uklenila tesna struga, zdaj plove po meni samo čoln s kamenjem. Kopljejo kanale, odkazujejo mi poti, da se ne bi smela razliti v hipni ogorčenosti in moči po svoji stari lasti. A čakajte, mostovi in polja! Še hranim v skalnatih hodnikih skrito silo ... Pripoveduje in grozi Ljubljanica. Most se ne zmeni, le vrbje se stresa.
Zvon na griču je umolknil. Po stezah in klancih stare Vrhnike hite urne in postavne domačinke, se trudijo poti nevajene jezične letoviščarice k cerkvi med smrečjem. Preljuba prijateljica je domačinu in tujcu. Vsakega pozdravlja, kadar prihaja, vsakega spremlja, kadar odhaja. Pod lipami pred cerkvijo se pozdravljajo dekleta z živahno besedo, počakajo, da gre mimo njih duhoven, ki mašuje na radost Vrhničanov tako rad v cerkvi med smrečjem. Domačin je, ki se vrača vsako leto v dragi dom.
Duhovnikova visoka postava izgine pod portalom, dekleta zro pričakovaje po stezah: Kaj da ni Sofije Grnovičeve? Sicer je prihajala tako rada, kadar je klical zvon na griču. Ni vsak dan maše pri sv. Trojici. Sicer je bila Sofija vesela, kadar so se vračale v počitnicah Vrhničanke učiteljice, Vrhničanke pomožene. Zdaj se ogiblje družbe, se skriva prijateljicam, kakor da jim hoče zakriti nekaj. Je resna Sofija zaljubljena, ali misli morda na samostan?
Kaj dela Sofija Grnovičeva? Njena hiša za Vrhniko, zadnja na poti v Močilnik, spi dolgo. Vrata železne ograje, ki obdaja prostorni vrt in veliko poslopje, mirujejo. Spavajo bele rože, ki se vzpenjajo po zidu, se objemljejo v belih grmih med stezicami. Črni pes za hišo leži mirno ob verigi, posli hodijo previdno, kajti gospodar major ima protin in je zaspal šele proti jutru, in gospica Sofija je zelo rahlega spanja. Že odbije pri sv. Pavlu osem, ko se odpro zelene durice oken in pogleda dan radovedno v nežni obraz, ki nosi sence bolehnosti, dušnega nemira. Siv rob, modra zenica. Čudno oko. Polno zatajenega čuvstva. Pričakovanje izdaja, ko pogleda na cesto. Tam drdrajo lojternice, drče samodrči, prihaja vlak. Prihajajo tujci k izviru Ljubljanice, prihajajo Tržačani — ne pride tisto, kar pričakuje Sofija. Hite Vrhničanke, beli cvetovi, v svet. Raznašajo glas lepote in uma Vrhničank. Sofija ostaja doma. One se vračajo s cvetočo deco — Sofija je sama. Učiteljice, njene prijateljice, ji zaupavajo: Da ne bodo nosile več trnja svoje težavne službe. Prišlo je tako, naredilo se je nenadoma ... Zakaj ne pride tebi, Sofija, zakaj se ne naredi tebi?
Haljo iz svilene mehke tkanine, rožnate boje, izbornega kroja, dene nase Sofija. Rjave lase z zlatim leskom, ki senčijo tako lepo bledi obraz, zavije preprosto in pritrdi z glavniki nemirne kodrce na čelu. Pred hišo natrga šopek belih rož in hiti proti Močilniku. Ko stopi z glavne ceste na stezo, jo objame skrivnostni mir Močilnika. Prikipele so gore iz ravni, se stisnile v krogu, kakor da so gradovi duhov, ki čuvajo zaklad vode, ki se izteka izpod gora. Drevje in grmičje zakriva vhod v velikanske gradove. Le tuintam vidiš obris vrat, odprtino, podzemsko pot. Zelenogledi zmaji, rdečekapi škrati čuvajo vhode. Tam se vicajo zakladov lakomne duše, od tam prihaja nočne ure divji krik, šumenje. Kakor da hočejo vse notranje sile zemlje na dan, kakor da pravijo razumnemu dolgo mučno povest o Zemljinih skrivnostih. Tisti čudni glasovi so bili primarnih pred leti semkaj mladeniča. Naselil se je v jami, pod katero se izliva peneča Ljubljanica. Poslušal je in ugibal govorico vode, dokler ga niso potegnile v sebe sence skalovja. Nad njegovo zapuščeno celico si je priredil svojo drug samotar. Pobožen mož, ki se ne gane iz svoje celice, ne pogleda iz svoje knjige. Pogostoma ga obiskujejo ljudje, kajti daleč gre glas o lepoti Močilnika, o svetosti in dobroti Puščavnika. Da bude Puščavnika iz njegove zamišljenosti, da mu javljajo svoje želje, potegujejo za žico ob ograji, stresajo zvonček na strehi. Zvonček drami in opominja Puščavnika, svetega Antona, da mora govoriti pri Bogu za ljudi, katere moti še svet in njegove želje.
Ob stezi pod Puščavnikovim domom cveto kresnice. Deklice, ki romajo k sv. Antonu, jih trgajo rade, jih vprašujejo, če jim izpolni svetnik željo. Kresnice se zganejo, ko prihaja Sofija, roke polne rož, in si šepečejo: »Poglej ono, ki prihaja vsak dan in nosi rože Puščavniku. In zvoni. In ko se bo vračala, nas bo trgala, obtrgovala. Kaj trpimo me cvetke od zaljubljenih deklet!« ...
V peneči vodi pod Puščavnikom plešejo radostno ribice, lesketajoča stoji rosa po grmičju in drevju skalnatega doma. Sofijina vitka noga se vzpne proti celici, bela roka prime za žico. Po tihi jutranji krasoti plava proseči zvončkov glas, se odbija od skal, umira tam doli nekje ... Bela roka se povesi, na roko se sklone glava, Sofija Grnovičeva gleda v vodo, se izgublja v sanje. Tako tiho je jutro ... Kakor deklica, ki premišljuje sanje noči. Tu se voda peneča igra s solncem, tam stoji lena, zelena — nerešena uganka. Oj ti Ljubljanica! Po katerih potih prihajaš in kod hitiš do hrepenenja vseh voda, do večnega morja? In zakaj hiti Sofijina misel vedno do morja, krasnega, sinjega?
Pred Sofijo vstane krasno morje. Ob njem tržaške palače v ponosnem krogu, na njem brodovi kakor gore. A na brodih visok poveljniški most. Tam stoje kapitani. Resni, nedostopni. Merijo ladjino pot, uravnavajo njeno smer. Kapitan! Romantična oseba. Ko se ziblje po morju, trepeče zanj duša soproge, matere. Kapitan! Kje, na kateri ladji je pač oni, katerega je videla samo enkrat, da ga ne pozabi nikdar več? Kopna zemlja ni rodila takega. Take može mora roditi samo morja veličastvena lepota in divja sila. In kakor morje mora biti globoka njegova duša, silna njegova jeza, sladka njegova ljubezen. Kako krasno bi bilo, da ljubi mornar Sofijo! Trepetala bi ob nevihti, upala v tišini. Sofija, kaj si želiš? Tako krasno, tako mirno je življenje na Vrhniki, pri očetu. Kakor biser, spravljen na varnem, si tu. Nobene nevihte, ne zunanje, ne notranje. Ta tiha voda ne povzroča viharjev, to tiho življenje ne vznemirja srca. Cveto cvetlice, venejo, klijejo nove. Ni mirnejšega življenja, ni lepšega kraja. Kako, Sofija, da si želiš nevarnosti sinjega morja? Na njem, ob njem, zanj polje boj strasti. Boj za obstanek narodov in poedinca. — Ti nisi, Sofija, za glasno, velikomestno življenje. Vzrastla si ob izviru tihe reke, ostani ob njej. Oče je potreben tvoje družbe, tvoji živci ne prenesejo izpremembe, tvojo čisto dušo bi ranili pojavi velikomestnega meteža.
Tako ji skrbno govorita sestra in svak: — Naša Sofija ni da bi šla kam, ni da bi se možila. Ona je preveč idealna. Proza zakonskega življenja bi jo uničila. Tudi moža ni za našo Sofijo. Kakšen bi pač moral biti za njo? In da jo vzame kdo iz ljubezni! A zdaj je vse sama špekulacija. Sofija se bliža tridesetim, ima svoje nazore, se ne bi mogla obrniti po možu. Oče se stara. Rana, dobljena pri okupaciji Bosne, ga vrže večkrat na posteljo. Pri očetu naj ostane Sofija. Saj je tako krasno doma. Naš ded rezlja igračice za svojega vnuka, naša teta spleta nogavičke za svojega nečaka.
Da. Bila jima je hvaležna. Noben pustolovec, ki bi hotel poplačati z bogato doto dolgove svoje lahkomiselnosti, ni potrKal več pri Grnovičevih. Šel je glas, da se Sofija ne mara tnožiti, ker je bolehna. Ona sama je verovala temu glasu. A zdaj, Sofija? Kaj ni prišlo nate burno, črez noč — hrepenenje po drugem življenju? Zavest, da si mlada in zdrava, te prešinja, zavest, da nisi za staro teto, ne za usmiljenko?
Trst. Mogočno pristanišče jader vseh vetrov. Zaželela je na pomlad po njem, ko so vršali vetrovi divji boj, ko je grmelo pod Puščavnikovo jamo. Videti je hotela Trst na pustni dan.
Vselej postrežljivi svak in ljubezniva sestra sta se peljala ž njo. Oče ni mogel, ali ni hotel. Dobil je tiste dni vest, da je umrl njegov prijatelj poročnik Čavski, in bil je posebno vznemirjen.
V Trstu so se sestali z Mirnovim prijateljem, z domišljavim kapitanom Strgarjem. Trdil je takoj, da dobi on Sofiji moža. Kapitana! Zavrnila ga je hladno. Miren mu je rekel, da niso Grnovičevi spravljali na kup, da bi plačevali dolgove kakega pomorskega razbojnika.
Strgar se je smejal, toda prisiljeno. Povabil jih je v Koper, da vidi Miren, kako ženo in premoženje lahko dobi pomorski kapitan. Miren je bil radoveden. Bilo je tam ... V Kopru.
Ono mesto s svojim izrazitim licem jo je sprejelo ljubeznivo. Obetalo ji je, da najde v tesnih ulicah davno pogrešano. Takrat še ni bilo razstave. Pred slavnim vodnjakom na ribjem trgu se je drlo nekaj žensk, ki so nakladale potrpežljivim osličem kože in late za mleko. Mestna mularija je preganjala smešno našemljene fantaline. Sicer je bilo vse prazno. Ali nad starim zidovjem, ki je videlo veke človeške zgodovine, je trepetalo vonjivo v sladkem pomladnem vzduhu. Že so cvetele tam vijolice in rožmarin.
Strgar gostov ni čakal v pristanu, dasi je bil tisti dan prost službe. Ni vedel ravno, s katerim parnikom pridejo, in Koper ni tako velik, Marušičeva hiša ni tako majhna, da je ne bi našli.
Starinska hiša z obokanim tesnim vhodom. Nad obokom napis in nekakov grb. Na klopi pred hišo se je solnčil lep star mož, obrit, črno kapico na glavi. Bil je stari Marušič. Pozdravil je z odkrito primorsko besedo, povedal, da ima Milan ravno obisk, in jih peljal tačas v pritlično sobo. Bili so še na pragu in slišali Milanov razgreti glas. Odgovarjal mu je drug glas, ki se je zdel Sofiji kakor godba. Obstala je nehote. Kar so se odprla zgoraj vrata; po stopnicah je priletel in hitel skoz vežo, nagle kretnje, ponosne hoje, mlad pomorski kapitan. Dva plamena pod božanstvenim čelom sta se ustavila za hip ob Sofiji. Nekaj je preletelo krasni moški obraz. Presenečenje — žalost? Potem kratek pozdrav. Sofija bi bila rada pogledala za vihrajočim. Toda Milan je pritekel z Zlato. Predstavljanje, seznanjanje, ljubki otroci so odvrnili Sofijo od one misli. — Vendar je videla na Strgarju, da je imel neprijeten nastop. Kaj neki sta imela kapitana? Strgar in Zlata sta molčala in Sofija ni mogla vprašati, kdo je bil oni gospod in kaj sta imela. Samo iz tega, da je povzdigoval Strgar svojo zakonsko zvestobo, ko je jel oči obračati okrog Sofije, samo iz tega je mogla posneti, da se oni Strgarjev kolega ni vedel solidno in pošteno. Silno rada bi bila vprašala, kdo je in kaj je zakrivil. A sramežljivost, strah pred porogljivim sestrinim pogledom, jo je zadrževala. »Kaj ti, starka, se zanimaš za lepega moža?« bi se smejala Majda. Mlajša sestra ima starejšo vedno za strašno staro. Ugibala je Sofija, kako bi kaj izvedela brez sestre in svaka. Govorili so o sokolski slavnosti. Da pripelje Milan svojo ženo tedaj v Ljubljano. Sofija se je razveselila, povabila je Zlato, da pride z otroki na Vrhniko.
Sokolska slavnost je bila. Danes ali jutri utegne priti Zlata in tedaj izve ... in sv. Anton ji nakloni ... Ona obišče zopet Zlato, oni kapitan pride k Milanu ...
»Gospodična Grnovičeva! Hahaha! Pri svetem Antonu? Hahaha! Kako gledate! Saj me vendar poznate, gospodična. Prišli smo z vlakom in smo Vam pohiteli naproti. Oni gredo za menoj, jaz sem bil nestrpen ...«
Živo zardi Sofija. Kako nedelikatno se smeje kapitan, se tolče po kolenih. Je li uganil njene misli in naklepe? Naglo se vzravna ponosno, njen hladni pozdrav prepodi prešerni smeh kapitanov. Strgar se zave, da se obnaša predomače, da nima opraviti s koketno Tržačanko, pač pa z visokomerno hčerko bogatega majorja. Pa se zanesi na ženske! Slonela je ob zaupniku zaljubljenih deklet, kakor šestnajstletna deklina. On je vzrastel sam pred seboj. Saj je vedel, da vzdihuje samo po njem ... O krasno, biti oče in soprog in videti, kako gineva ženski svet za teboj! Strgar, dobri, zvesti soprog, se zaveda svetosti zakona. Ali besedica tolažbe takim revicam ni greh. Poreče ji: — Gospica Sofija — usoda ni hotela ... Nosite vdano svoj delež ... Neusojena in vendar draga ... Vzemite drugega ... Res je malo takih mož kot sem jaz — ali glejte — ni bila božja volja ...
Tako je stal velik sam pred seboj. Zdaj se pa čuti poraženega. Mrzla in nedostopna stoji Sofija pred njim, in vendar je pričakovanje v njenih globokih zenicah. In to pričakovanje je v zvezi z njegovim prihodom. Razumi vrag ženske!
Sofija se spusti po stopnicah od kapelice in gleda nestrpno po stezi. Milan razume in ji ponudi roko. Ona odkima lahko in prime za krilo: »Rosa je.« Na desno in levo se klanja deteljica, se ozirajo kresnice. Milan sledi molče drobnim nogam, neprijetno mu je. Povprašala bo po Zlati in vsa njena dobra volja bo za danes proč. Same sitnosti... Sofija se ustavi in ozre: »Že gredo. Majda in Miren. Ali kje je gospa Strgarjeva?«
»Oh« — naredi Milan. »Saj me niste pustili, gospodična, do besede. Naročila mi je mnogo pozdravov za gospodično. Zrak v Ljubljani ji ni ugajal, dobila je hudo migreno.«
Zlate ni! Zofija je prebledela. Njeno presenečenje ni ušlo Milanu. Hotela je nekaj izvedeti od Zlate, za osebo ji ni bilo toliko. Ženske so druga napram drugi polne zvijač. Zdaj pozor! Zdaj bo izkušala izvedeti od njega, česar ji ne more povedati nenavzočna Zlata.
In zares premišljuje Sofija, kako bi vprašala Strgarja, preden prideta svak in sestra vmes. Čutila je uprav fizično bolečino, ko je rekel Milan nemarno, da se je vrnila Zlata v Koper. Zdaj pač mora vprašati Milana, toda tako, da ne bo čutil njene namere. Nedolžno šaljivo pogleda Sofija: »Ali se, gospod kapitan, ne bojite pustiti svoje lepe soproge v bližini izprijenega Trsta?«
»Za Zlato da bi se bal?« se začudi odkrito Milan. »O gospodična! Ne pusti me, da jo podim tudi z bičem od sebe. Imam tako srečo ali nesrečo, da se me drži kot klop.«
»Ne bodite presigurni. K Vam prihajajo vendar Vaši kolegi. Spominjam se, da sem videla odhajati od Vas moža, ki se mi je zdel nevaren. Vi ne bodete vedeli, koga mislim, pa saj veste, da se vtisne onemu, ki pride prvič v kako hišo, vsak obraz in vsaka beseda živo v spomin.«
Nedolžno in mirno je govorila. Vendar se je udaril Milan po čelu in vzkliknil: »Bil je Torini! Kregala sva se ...«
»Torini ...« je ponovila Sofija nehote ono dolgo zaželjeno ime in umolknila. Kaj naj še vpraša, da se ne izda? Strgar pa poudari: »Da, Torini, Alfredo Torini. Najlepši kapitan vseh morij, neoženjen, star petintrideset let.«
»Hvala za točno informacijo,« se pokloni Sofija in hiti v naročje sestre. Miren pozdravlja svakinjo, a pogleda prodirno prijatelja. Kaj je pravil svakinji? Čuvaj se, Milan! — Strgar pa pomežikne prijatelju: Ej Tomaž! Računi so računi! Prevarijo nas pogostoma. Volja božja je, da se snidejo ljudje od severa in juga, in Milan Strgar je izvoljen, da izvršuje sklepe usodine. Lep je denar, Miren, sto tisoč kronic in kdo ve, kaj še po očetu in če se ne omoži teta Sofija. Dvesto tisoč kronic! Gotovo jih vidiš v sanjah, Tomažek moj. A počakaj, da izvem, koliko bi dal res major svoji starejši hčerki.
Majdo je zelo imelo, da bi izvedela, zakaj nosi njena neomožena sestra rože k Priprošnjiku možitve željnih deklet. Domenila sta se z Mirnom, da jo izpraša danes na previden način.
»Pa nič ne vprašaš po fantku,« je očitala rahlo sestri, ko jo je poljubila na obe lici. »Nisem ga mogla vzeti s seboj. Zobke dobiva, pomisli Sofija, tako srčkane zobke. In če imenujemo teto, tolče z ročicami od veselja.«
»Jako sem ginjena,« se nasmehne Sofija in se oprosti sestrine roke. »Dovolita, da nadaljujem z gospodom kapitanom pogovor o morju.«
Sofija se je oklenila Strgarjeve roke, oblak je zamračil sestrino lice. Prijela se je moža in hitela: »Govorita, midva poslušava zanimive kapitanove novice.« — Toda dobri namen Mirnove soproge je preprečil oblak mladih dam, ki so prihajale od Vrhnike in so pozdravljale z živahnimi klici Majdo, jo zapletle v mrežo vprašanj brez odgovora. Tako je zaostala Sofija in Strgar je pričakoval novih vprašanj. Prišlo je željno in naglo: »Oni kapitan — Vi ste imeli prepir ž njim — on je vendar plemenit, dostojen mož?«
Govori zdaj, Milan Strgar! Poglej v to čisto lice, čuti trepetanje roke vznemirjene dozorele deve in govori resnico! Kako bi jo mogel — bi smel povedati? Prekruta je. In on išče Toriniju neveste na Vrhniki. Da bi vedel Tomaž, da se zanima svakinja za Torinija, razkrije idealni Sofiji dejstva, ki so zelo razumljiva pametnemu človeku, pa so strašna neizkušeni deklici. On mora pripraviti Sofijo za vse slučaje. Previdno je jel Strgar opisovati prijatelja: »Kapitana Torinija, gospodična moja, pač ne smemo soditi kakor navadnega človeka. Silno plemenite duše je, ali vroče italijanske krvi in mater je izgubil zelo zgodaj; oče, bogat mož, je stregel sinovim željam. Lep in premožen, kako naj bi ostal kakor lipov bog sredi družbe, ki išče samo zabave? Zrastel je med ljudmi, katerim je ženska igrača, lov na omoženo čast.«
»Strašno!« izusti Sofija. »Vi vendar nočete trditi ...«
»Ali, gospodična Grnovičeva, Vi ste vendar častnikova hči in ste že slišali o različnih aferah ... Vidite: Kakor naših častnikov, tako ne smemo soditi mornariške po tesnem kopitu vsakdanjega življenja. Milje, prilika nanese vse. Glejte, gospodična: Mornar je veren, ali je veseljak. Vidim, da sem Vam vzel vprašanje iz ust. Taki smo. Mornar dvori, on išče ženske družbe in ljubezni.«
»M oženjeni ste vendar solidni?« trepeče Sofijin glas.
Strgar se udari po prsih: »Poglejte mene, gospodična! Kdo mi more očitati kaj? In kako težko je pomorskemu kapitanu — meni posebno — ostati trden. Ženske, mlade in stare, nore za kapitani. In Torini! Kadar prihaja z ladje, ali kadar gre iz svoje palače, vedno ga čaka cvet Tržačank. Nastavljajo se mu peš, v samodrčih, v kočijah. On pa zapoje o ženski: La donna e mobile ...«
»In jo zapusti! Ali to je perfidno, gospod kapitan! Bližati se ženski, kratkočasiti se z njenim poštenjem ... Pustiti jo nesrečno vse žive dni ...«
Jezno gore Sofijine oči. Strgar povesi svoje. Ali ni to očitanje zanj? Naglo izgovarja sebe in prijatelja: »Ali, gospodična Grnovičeva! Ob morju niso tako tragični ljudje. Vsa ta znanja vendar nimajo nič resnega. Te ženske ne zahtevajo zvestobe od nas in bi se smejale, da jo zahtevamo mi od njih. In človek se naveliča takih šal. Tudi Torini se jih je. Zdaj si išče žene. Ker pozna varljivi velikomestni svet, mu ni všeč ne Tržačanka, ne Italijanka. Že večkrat je razdrl ženitve, ki jih je zasnoval njegov oče. — .Poišči mi tiho slovensko dekle, mi je naročal in obljubil je, da pride za menoj na Vrhniko. Kaj menite, gospodična Grnovičeva, če potrka lepi kapitan tukaj kje, ali se mu bodo odprla vrata?«
Sofija rdi in bledi, ne odgovori. Majda in Miren sta se rešila iz zanjk vprašanj in odgovorov, sta se ustavila in gledata karajoče sestro. Sofija se oklene Majdine roke in povprašuje o nečakovih zobkih. Miren bi izpraševal Strgarja, o čem je bil pogovor, ali Strgar se predstavlj a, se klanja in dvori mladim damam, govori o svoji soprogi in deci, se postavlja: Škoda, kajne, da nisem več fant... O le počakaj, Milan, kmalu izve Zlata, kako se obnašaš tu ...
Pri kosilu je postal Miren silno nervozen. Ljubeznivo je stregla Sofija gostu, ki ji je dvoril, na način, ki se je zdel Mirnu nesramen. Sofija je žarela in major je pozabil ob njenem smehu Majdinih prikupljivih besed. Seveda. Major je ves srečen, če se smeje Sofija. Vselej mu je bila ljubša starejša hči, in kdo ve, kaj ji da še, tej Sofiji! In kako žari danes! Kakor cvet, ko se mu bliža toplota solnca. Še nikdar ni zapazil Miren, da je svakinja lepa. Danes se mu odkriva to. Nekaj neizrecno čistega in gosposkega je v njenih potezah in kretnjah. Zakaj se nisi pobrinil, Miren, za majorjevo starejšo hčer? Pa saj ga ni uvaževala Sofija nikdar. Nekoč ga je celo spravila v zadrego z vprašanjem, če bi hodil Miren za Majdo, da Majda nima stotisoč kron. Neumno, neumestno vprašanje! Ali major, kaj ima, da posluša tako pozorno Milana? Misli morda, da mu pripelje zeta? Zdi se večkrat, da bi major rad videl, da se omoži hči. Ko je vendar še bolan in potreben postrežbe. Seveda bi mu stregla v takem slučaju Majda, ali Sofijina dota bi vendar šla ... One krasne številke, ki plešejo Mirnu vedno pred očmi ... Major ima na vsak način nekaj na duši. Sam vrag vedi! Kako pogleduje hčere in njega. Saj je še krepak mož, in da ni one rane, da nimavčasih protina, ne rekel bi dvakrat... Taki stari tasti vdovci zagodejo zetom radi kako nepričakovano ...
Nervozen je bil Miren pri kosilu. Zlasti še, ko je dejal Milan Sofiji: ,Jutri pride moj prijatelj iz Trsta. Ogledal si bo izvir Ljubljanice. Smem pripripeljati potnika k Vaši gostoljubni mizi?« Sofija je odgovorila žareča: »Pri nas, gospod kapitan, spoštujemo stare slovenske navade. Drag nam je vsak gost, kaj ne, papa?« — in je major odgovoril: »Gotovo! Posebno, če ni oženjen.«
Drugikrat bi bila Sofija užaljena od take šale, danes je sklonila glavo na krožnik. Milan pa je pogledal izzivaje Mirna in poudarjal: »Sam srečen v zakonu, želim tudi drugim take sreče. Vrhnika je znana po lepoti in čednosti deklet.«
»Po bogastvu,« ni pristavil lisjak. Užalilo bi Sofijo, da jo išče kdo radi denarja. Kakor da ima ženska brez denarja kako vrednost! Dovolj je imel Miren. Pri črni kavi je namignil Majdi, da odvede Sofijo, in je obrazložil staremu majorju, da sta z Milanom po opravku tu, da iščeta bogate neveste. V črnih barvah je narisal majorju Torinijeve zadeve in značaj in končal: »Za mehko dušo kot je Sofija bi bila smrt, samo da ve kaj takega. Druga Vrhničanka bo znala voditi takega moža. Jaz stopim zdaj v hiše, ki si napravijo lahko to veselje, da kupijo svoji hčeri najlepšega kapitana. Milan, ti pa zabavaj tasta.«
Ni pustil rad Milana. Toda bal se je, da mu ne pokvari kaj s svojim predrznim nastopom. Tu pa ve zdaj major, kak mož je Torini.
Ko je odšel Miren, se je zavil major v gost oblak dima in je premišljeval, kdo ve kaj. Milan je kadil in se oziral po slikah na steni jedilnice. Naslikala jih je nežno, a naravno Sofija. Cvetje in sadje. Kako bo okrasila njena postava in roka starinsko jedilnico v palači Torinijevi ...
Major preloži desno nogo na levo in pregovori iz dima: »Vreme se bo prevrglo. Trže me pod kolenom, kjer me je zabodel turški bajonet. Bilo je pod Jajcem, kapitan Strgar. Vi ne veste, kaj je vojska.«
»To je uvod,« pomisli Strgar. »Mož pove nekaj važnega. Zdaj pride nekaj o starosti. Bi bilo majorju hudo, da ga zapusti Sofija?« Kakor da misli vse drugo, reče Milan: »Mogoče, gospod major, da izvemo v kratkem, kaj je vojska. In še vojska na morju! Italijani zijajo kakor lačne vrane. Mi jim pomečemo naše ladje v žrelo, da se zaduše.«
Major ni poslušal Strgarjevega odgovora. Preložil je zopet nogo in mrmral: »Da — ti kapitani ...« Nakrat pa vpraša glasno: »R kje ga je videla Sofija?«
Strgar je pojasnil, kje, in kako ni vedel on ničesar, da je vzbudil njegov prijatelj zanimanje gospice, kar je tudi škoda, ker je gospica prerahločutna, kakor pravi Miren ...
»Pustite Mirna,« veli z vojaškim tonom major in pokaže osivelo glavo iz dima. Tedaj odloži mož svojo pipo in zaviha grozeč brke, ko poudarja: »Tako! Zdelo se mi je nekaj pri Sofiji. Ali lastne skrbi so me motile, da nisem vprašal. Oni Torini je tedaj razsipnik in ...«
»Ima preteklost...«
»Bil sem vojak,« je mahnil major z roko. »In osebe kakor Sofija, prijatelj kapitan, ljubijo samo enkrat. Zakaj bi kratil tesnosrčno Sofijino srečo? Neumni se izmodri in modri obnori. Saj veste. Ona ženska je omožena, je plačana. Schwamm drueber! Sofija dobi dvestotisoč dote. Če se ji dopade kapitan, naj ga vzame. Vidite, prijatelj, meni je silno ljubo, da si išče Sofija sreče izvun očetove hiše ravno o času, ko očeta sili vest, da pripelje drugo gospodinjo tusem.«
»Kaj meni gospod major?« seje začudil Milan. Major mu je požugal: »Ne tako glasno. Naj ne izvedo moje hčere prezgodaj, kar bi izkalilo naše prijateljstvo. Saj Sofija je blaga, razumela bo in odpustila, toda Majda in Miren ... Naj ostane tedaj med nama, kar Vam povem. Glejte, prijatelj kapitan: Kar zagrešimo v mladosti, nas muči v starosti. Vsak greh zahteva pokoro. Godi se tudi meni tako. Povem Vam stvar, ki je bila neznana moji rajni ženi in je neznana mojim hčeram: Ko sem bil še mlad častnik, sem se zaljubil v guvernanto, pošteno, toda revno dekle. Da bi jo mogel vzeti, bi bil moral kvitirati, iskati si druge službe. A jaz sem ljubil vojaško suknjo, ugled. Nisem je ljubil tako nesebično, da bi pustil, kar je bilo gotovo, in da bi iskal negotovega kruha. Upal sem na neko bogato teto in sem tolažil svojo zaročenko, da jo vzamem, kadar podedujem.
Ona revica je odbila par dobrih partij in je čakala in službovala. Teta pa nikakor ni hotela umreti. Preteklo je deset let. Jaz sem postal poročnik, ona je bila v tridesetem letu. Imeli smo velike vaje okrog Vrhnike. Seznanil sem se z mlado in bogato Vrhničanko. Njena sveža lepota mi je omrazila mojo v skrbeh se starajočo nevesto, njeno premoženje mi je bilo porok, da ne bo bivala beda in skrb ob najinem ognjišču ...
Poročil sem se. Prijatelja poročnika, ki me je spremljal včasih k moji prvi nevesti, sem prosil, da razloži in pove oni... Tolažil je zapuščeno ... Bil je blaga, nepraktična duša. Slekel je vojaško pisano suknjo radi starikave guvernante. Plemenito dejanje — ali ni ga spremljala sreča. Preganjale so ga bolezni ženine, slaba služba je dajala slabega kruha. Meni pa je šel denar kar na kupec. Teta je umrla kmalu po moji poroki in mi je zapustila veliko premoženje. Vendar nisem bil srečen. Trla me je nesreča zapuščene. Vedel sem, da biva ona žalostna, slutil sem, da je njene bolezni vzrok samo prevara moža, katerega je ljubila nadvse ... Zato ne bom trgal Sofijinega srca. Glejte, prijatelj kapitan. Bal sem se, da bi bila beda moj vsakdanji gost. Pa me ni pozabila siva starka skrb v vsem mojem bogastvu. Hodila je za menoj ... Večkrat sem se hotel rešiti njenega očitanja. Ponujal sem prijatelju svojo pomoč, toda odbila sta oba, ponosna in užaljena. Postal sem zgodaj vdovec. Da bi bila počakala, potrpela Cveta...
Letos je umrl poročnik, mož moje prve neveste. Pred vdovo je starost, polna skrbi. Otroci so ji pomrli. Jaz ji hočem, ji moram ublažiti zadnje dni, moram poklicati na njen uveli obraz usmev sreče, preden zatisnem oči na vekomaj ...«
Milan je prebledel, prevzetna usta so trepetala. Kaj nam sledi res senca mladostne pregrehe do praga sive starosti, večnosti?
»M gospodični?« je ugovoril tiho.
»Nimata kaj ugovarjati. Majda je odpravljena, Sofija dobi, kakor sem rekel. Hiša ostane moji ženi, dokler živi, po njeni smrti jo dobi Sofija.« —
Še dolgo sta se pogovarjala major in Strgar. Sofije ni videl gost ves popoldan; umel je, da jo je odtegnil Miren iz njegove nevarne bližine, dočim je iskal on v potu svojega obraza procentov pri zakonski kupčiji. Proti večeru je stopil Strgar v poštni urad in oddal brzojavko. »Kapitan Torini, Trst: Dvestotisoč kron denarja, hiša posebej. Pričakujem te zjutraj na Brezovici.«
Kmalu za kapitanom je prišel na pošto Miren. Tudi on je brzojavil. »Zlata Strgar, Koper: Odpokličite takoj Milana. Obnašanje nekvalifikovano. Pismo sledi.«
S pošte se je ustavil Miren na mostu in si otrl vroče čelo. Vražji Milan! Jutri ga odpokliče Zlata, kapitan Torini ne bo videl Sofije. Nevenka in Jelušička odženeta nevarnost. —
==VIII.==
Po široki cesti na Vrhniko topotajo veselo majorjevi konjiči. Milan si jih je izprosil, da pohiti po zakonskega kandidata ; Miren ju je hotel spremljati, da že po poti obdela junaka. A zdaj molčijo vsi trije. Mimo njih drče samodrči, vejejo pajčolani, vabijo bele roke. Najlepšemu vseh kapitanov veljajo pozdravi. A ta komaj odzdravlja. Tudi Strgar kima pobito; samo Miren se odkriva korektno in elegantno. Sicer se ne počuti prav dobro. Slišal je pač, da so mornarji molčeči; toda zakaj bi morali biti ravno danes in zdaj, ko bi on rad razlagal Toriniju, kako se je trudil zanj, da mu je pripravil pot pri bogatem Bogatarju, kjer priženi gotovih tristotisoč kron. Kakor toče je denarja na Vrhniki.
Bogatar se je ustrašil, takoj ko je zagledal kapitana. Lep človek. Prav je imel Milan. Kjer bo zasidral, tam bo sprejet... In Sofija? Morda je celo lepi mornar vzrok njene izpremene ... Sreča samo, da je tu Jelušičkin Nino. Naj spletkari Milan, ne bo mu pomagalo. Sicer bo pa brzojav, ki ga pokliče v Trst, tudi že tu; tako je vse preskrbljeno. Sofiji je razložil snoči, kakšen posel je privedel Milana in njega. Denarja iščeta in Bogatarjevi so zadovoljni, če jim bo všeč snubilec. To je razložil takoj na postaji tudi Toriniju. Snubilec denarja se je pa nasmehnil ironično: »Obilica deklet povsod — kajne, gospod doktor?«
Tak odgovor! To je prevzetnjak. Tristotisoč kron. Lepe obresti. Morda je mislil Torini na to? Tristotisoč kron in lepo dekle! Pa niti ne vpraša po njej. Gotovo misli, kje je Jelušička, da mu ne bi prekrižala računa. In Milan se spominja Nevenke. Neznačajna človeka! Koliko bolj pošten je Miren, ki misli samo na svoje otroke.
Prezirno pogleda Miren Torinija. Pa to ne vznemirja najlepšega vseh kapitanov. Njega je prevzela težka misel, prevzela tihota široke planjave, slovesni molk gričev, ki jo robijo, resnost gomil, ki se dvigujejo, pokrite s smrečjem, okroglate in zamišljene iz ravni.
Barje. Slika izprememb Zemljinega lica in človeških rodov. Široka in globoka, morju enaka, je plala tu nekdaj voda od gore do gore. Na njej si je iztesal v bližini bregov mostiščar svoj preprosti dom.
In zdaj se vozi pomorski kapitan po trdni cesti, po grobišču neznanih rodov. V duši, razdvojeni od strasti, mu vstaja vprašanje: Je proučeval tudi mostiščar socialno politiko? Je bil njemu zakon nerazrušna vez — je dajal svojim hčeram velike dote, samo da se jih iznebi hitreje — je delal mostiščar dolgove in si je iskal velike dote, da jih poplača? Ne, ne. Ti srečni ljudje gotovo niso bili občinski svetniki, gotovo niso hrepeneli po županskem stolcu. Njih največja skrb je bila jelenova koža, da so pokrili ž njo svojo nagoto. Od želja po najvišjem se niso pogrezali v blatu; ni jim bila znana strasti slepima vaba, ne stud uživanja. Pod njimi je blestela voda, je odnašala žalost in skrbi. Kakor morje.
Morje! Vekovita zibel minljivih brodov in brodarjev. Zakaj ni ušel Torini na morje? Stran od očetovih pridig, odvetnikovih pojasnil, od Milanovega prigovarjanja. Vzel bi s seboj ono tiho, belo lice, ki ga je videl samo enkrat, ki mu je pa ostalo za vedno v spominu. Ženi se in ženi se! Ko bi jo našel, ono ... In da jo najde — ne smel bi dvigniti oči pred njo. On, ki ima sina, on, ki je hodil za omoženo, ki je motil zakon, on, ki ima stotine ljubezenskih afer za seboj, a nad vse poslednjo, ki mu greni življenje.
Ada, ubožica! Prikupljiva v svoji sveži lepoti, v svoji naivni domišljavosti, si ustavila za hip vihravega mornarja. Mislil je, da je našel biser, pa je bila samo navadna školjka, ki je tičala v blatu ... Zastudila se mu je. Še usmiljenja ni čutil zanjo, ko je šla za njim shujšana, zanemarjena, odpodena od doma. Samo stud. Zakaj se je vdala? Pravice je zahtevala. A kaka pravica je za dekle, ki se proda za sladko besedo, za niz korald? »Komedija,« je rekel njegov oče. »Kdo ve, čigavo je dete. Zvita kmetica meni, da postane gospa.«
Prosil je očeta, da ga reši nadležne ženske. A tiste komedije — poplačal bi jih bil skoraj z glavo. Pretreslo ga je. Rotil se je Milanu, da preskrbi in potolaži ubožico. Odjadral je in brodaril dolgo po oceanu. Da pozabi Ada krivico, katere on ne more poravnati...
Dobil je list od Milana, da je vse v redu. Ado je vzel njegov mašinist, oni, ki ji je bil izbil samokres iz roke. Vzel je denar za otroka, katerega se je branila tako trdovratno Ada. Drugi list mu je dejal, da se razumeta dobro Ada in Jelušič, da kliče deček Jelušiča za očeta. Tretji list Milanov mu je javil, da trosi stari Torini neprimerne vsote, da se obdrži v mestnem svetu in da bi se povzpel do županske časti. — Tudi odvetnik mu je pisal. Preko širokega morja so šle za njim sitnosti. Vrne naj se in uredi svoje stvari, pomore mu pri tem bogata ženitev. — Vrnil se je. Imel je res dober namen, da postane soliden soprog in gospodar. Začela so se pogajanja. Tu sreča neki dan Ado. Cvetočo, lepšo nego kdaj. Deček, kodrolas, ogljenih oči, je šel za njo, ob roki je tepetalo dekletce. Njegov sin in — hčerka drugega moža!
Vse je v redu, so rekli, in veroval je sam, ker je tako slišal. A ko je zagledal Ado, njena otroka, ga je prešinila zavest, da je tu nekaj nemoralnega, nenaravnega. Ženska, ki je povila njegovega otroka, je žena drugega, dva otroka rasteta vkup, ki sta različne krvi in nravi. Ne dolgo in osul se bo tem otrokom cvet srečne nezavesti: To ni tvoj pravi oče, to ni tvoja prava sestra, poreko kodrolasemu dečku hudobni ljudje ...
Je bila zavest krivice, ali je bila očetovska ljubezen, ali strast do Ade — hodil je za njo, za mašinistovo ženo. Deček se mu je nasmihal, Adina beseda ga je podila, ali vabil ga je njen pogled. Razumel je, da je žena, da je mati, da mora čuvati svoj ugled, srečo otrok, ali razumel je tudi, da ga Ada ljubi še vedno. Jel je misliti, jo nagovarjati: Pusti naj moža in gre k njemu. Če se izpremene kdaj razmere, se lahko poročita.
Ada je ugovarjala, da ima dolžnosti do hčere in moža. Jelušič mu je sporočil, da je še nabit samokres. In oče, oče je besnel: Ženi naj se, sicer pojde beračit... Sklepali so ženitbe, razdirala jih je Jelušička. Krasni deček, očetova podoba, je lahko uveril vsako nevesto o Torinijevi lahkoživosti. Torini je sklenil, da se ne oženi, da počaka. Omaja se Ada. Milan ga je pozval na pogovor v Koper, Milan, nahujskan od očeta in Jelušiča, mu je pokazal, da se vede podlo in nepošteno. In ko je hitel jezen od njega, je videl na hodniku tujo damo. Čist, bel obraz! Na njem ni bilo še sence strasti. Vtisnil se mu je v spomin. Da najde ta obraz, prejadral bi vsa morja. A kaj! Zanj ni čiste zakonske sreče. Prisiljen od razmer vzame ženo, ki mu jo poiščejo drugi. In ona, ki ga bo kupila, ne sme pričakovati od njega romantične zvestobe. Živel bo oni krasni, ležerni moderni zakon: Ti zase — jaz zase. — In če sploh ne pojde — nastopi ločitev. Le veselo, mornar! Naj bodo zakonske težave še tolike — saj ostanejo na kopnem. Ti ploveš po širokem morju, se smejiš ženi in upnikom in prevaranim dekletom. Haliho, haliho!
Zažvižgal bi Torini, zakričal, da se otrese težke misli. Pa preresna je pot. Bližajo se že griči, dom poniglavke reke, ki leži ozka in mirna za robom bohotnega grmovja, kakor uspavana od davnih spominov. Zdaj zavije cesta med bogastvo širokega polja. Si videl kdaj lepše polje, mornar? Prevzeten se razpenja po kolih fižol natikač, pušča cvetoče odganjke vetru v zabavo. Visokoglava, svilolasa se maje koruza. Resasto glavo giblje ječmen. Vse se giblje, valovi, šelesti. In v jarku ob cesti se skriva bela jezerska roža, mala sestra velikega indijskega lotosa. Lotos, nedotaknjeni beli cvet! Da te najde Torini, kaj bi te ne ljubil s čisto in večno ljubeznijo, beli lotos, nedotaknjeni cvet...
Mehko se razlije po klasičnih Torinijevih črtah. Mirnu se zdi nevarno snubačevo premišljevanje in molčanje. Treba je vendar, da izpregovori o kupčiji. Previdno se oglasi Miren: »Tristotisoč kron — kaj, gospod kapitan — ženska s tako doto je gotovo zelo ljubezniva ženska.«
Torini se zgane, pogleda Mirna zviška: »Je Vam denar poglavitna ženskina čednost? Zakon bi moral biti srčna, ne kupčijska zadeva.«
Miren se nasmehne mornarju razsipniku: »Mnenje romantikov. V življenju pa stoji trdno samo oni, ki zna računiti. V našem času ni treba sentimentalnosti. Vse za denar — vse z denarjem.«
»Kupčija ...« prikima Torini. Lotos, beli nežni cvet, ti nisi naprodaj ... Kupimo, kar dobimo ... Resignirano beži žareče oko po pokrajini. Zibljejo se srebrolase breze, šepečejo: Poglej, mornar, pšenico zlatoklaso, poglej bahavo cvetje po njej. Pšenica zlatoklasa in v njej žanjice. Kleče, rdeči obšiv krila podvihan, beli robec potegnjen na čelo. Za hip samo dvignejo glave, za hip samo se ustavi mirno oko na gladkih konjih, na kapitanskih kapah — naglo se umakne drznemu motrenju. Niso to obmorska dekleta, kapitan. Tu hranijo zmaji v gorah skrite zaklade, tu je še čist dragi biser: nepokvarjeno slovensko dekle.
»Upam, da naredimo danes kupčijo,« se nasmehne tenko mornar odvetniku.«
»Prav gotovo,« potrdi ta, se razveseli. »Milan — ustavimo se najprej pri Bogatarju.«
Milan pokima, molči. Mirnova misel se vrne k priljubljenemu računanju. A le za malo časa, zakaj dospeli so na Vrhniko.
»Hvala Bogu, tu smo!« zakliče Miren. Kočija steče čez most in se ustavi na Mirnov mig pred Mantovo. — »Tu, kje?« vpraša ostro Strgar. »Ali se ustavimo v gostilni? Prašni smo.«
»No, no, Milan,« tolaži Miren, »le počasi. Mislim pač, da se tu malo osvežimo in pozdravimo potem Bogatarjeve. Prvi vtis najboljši vtis. Da vozimo kapitana prej po Vrhniki okrog, bi se podkadilo Bogatarjevim.«
»Ali,« ugovarja Milan, »gospod major bo tudi užaljen. In gospica Sofija ...«
»Ta še spi, prijatelj, in major pestuje svojo nogo. Stopimo v Mantovo. Kočijaž, Vi pa skočite na pošto, če je tam kaj zame.«
Stopili so z voza. Miren je obstal pri konjih in pogledoval nevoljnega Milana. Ta ni imel časa, ni mogel Toriniju še ničesar povedati o Sofiji. Pa menda že odpravi Mirna. »Pojdimo v Mantovo, naj bo«, se je oglasil. »Privežimo si dušo, ne mudi se nam z Vrhnike, saj imava dopust, Torini!«
Milan je izginil v gostilniški veži, Miren je gledal nestrpno napram pošti. Brzojav bi moral biti vendar že tu. Zdaj gre kočijaž prav počasi. Tem ljudem se res nikamor ne mudi, dasi trdi major, da jih je navadil čisto po vojaško. »No, bo kaj?«
Kočijaž se postavi po vojaško. »Brzojavka za gospoda kapitana je na pošti.«
»Vendar!« se razvedri Miren in kliče v vežo: »Milan! Milan!«
»Pridita vendar noter!« kliče oni iz veže. »Naročil sem izvrsten zajtrk, plačal ga boš ti, Tomaž, zato ker si dosti priženil, ali pa ti, Torini, zato ker boš dosti priženil. Jaz ne plačam, to stoji.«
»Kaj naročaš,« se namrdne Miren. »Brzojavka te čaka.«
»Kaj vraga! Doma je vendar vse v redu. Dopust imam, kdo me nadleguje? Če ni stari Torini, je Zlata. No poglejmo! Stopi z nama, kapitan Torini!«
Torini je stal ob tem pogovoru pred Mantovo in je slišal samo zadnje besede. Prevzela ga je lepota kraja, znamenitost sela, zraslega na zgodovinskih tleh starega Navporta. Gledal je lica hiš in ljudi in domišljeval si je, da vidi še sence bivanja Rimljanov v tem kraju. Da. Tu v tem mičnem in bogatem selu, v čistem, svežem zraku, mora živeti um in lepota. Tu, kjer se skriva med skalami izvir Ljubljanice, tu mora cveteti beli lotos, čudoviti cvet. Tu bo njegov dom, njegova sreča. Dvestotisoč, je brzojavil Milan. Tristotisoč, pravi odvetnik. To sta tedaj dve različni nevesti. Ni povpraševal po poti, ni se mu ljubilo. Domenijo se sedaj. Potem stopi s široke ceste po košatih hišah in si ogleda neveste. Če ne bo ena, bo druga. Povedal bo vsaki svoje zgodbe. Katera ga bo ljubila, ga ne bo pustila; katera ga ne ljubi, naj ga pusti.
V takem sklepanju zmoti Torinija Milanov bolestni krik. Mladi kapitan prihaja s pošte, odprto brzojavko v roki in kriči: »To je vrag! Tast je nevarno obolel. Domov moram. Oporoka ni še v redu ... Torini, prijatelj moj, prav žal mi je, da te moram pustiti — toda ti umeješ ... Že dolgo sem čakal, da izgodrnja stari godrnjač.«
»Kako ne bi umel?« se oglasi Miren, ki drži uro v roki. »Kapitan ve, da imaš deco. Hiti, Milan, dam ti kočijo, ravno prideš še na Brezovico. Joža, obrni! To je dobro, da je kar vpreženo, sicer ne bi mogel s prvim vlakom v Trst, in pri starih ljudeh gre na minute.«
»Da, da. Jaz sem tu, svak pa je v Trstu in mi premami tasta. O, dajte mi vsaj še požirek brinjevca, da ne omagam pri pogrebu! A ti čuj, Torini!«
Strgar prime Torinija za suknjo, ga zvleče od kočije in mu govori naglo: »Predstavi se pri majorju, preden skleneš kaj pri Bogatarju. Dekle je vredno zlata, dam ti svoj blagoslov. Samo ne pravi ji o Jelušički ...«
»Hitro!« naganja Miren. »Zamudiš vlak.«
Joža udari z bičem po zraku, konja se spustita v tek. Miren se nasmeji: »Malo preodkritosrčen je Milan. Morda ni tast tako nevarno bolan. Jaz mislim, gospod kapitan, da nama ni potreba opulentnega Milanovega zajtrka. On naroča rad, če mu ni treba plačati.«
»Kako dolgočasna je ta podlasica,« je pomislil disgustirano splendidni kavaiir Torini in prikimal. »Zdaj bo govoril o kupčiji, o mojih dolgovih. Kaj ni greh govoriti O tem tako krasno jutro?« Ali Miren ni poznal takih pomislekov. Ob kupici piva je razlagal zakonskemu klientu:
»Imel sem precej težavno stališče, ko sem omenil morebitnih dolgov. No, potolažili so se, da se vknjiži dota na palačo, da je ime Torini ime starega plemstva, da bi ne bila sploh preslaba kupčija.«
»Prav hvaležen sem Vam,« se priklone lahno kapitan. »Toda jaz želim, da izvedo tudi o drugih mojih aferah. Žena, katero vzamem, naj izve poprej vse in naj sodi potem.«
»Vaša zahteva, gospod kapitan, se mi ne zdi potrebna in ne pametna. Če pa vztrajate pri tej želji... Škoditi ravno ne more. Gospica Bogatarjeva je razumna, uvidela bo, da nimate nobene dolžnosti do omožene ženske.«
Toriniju ni bila všeč beseda, ki ga je vendar pomirjevala. Kaka ženska bi bila to, ki bi razsodila tako hladnokrvno o tako kočljivi stvari? Polonijeva, ki ga je ljubila, ni prenesla tega odkritja, prenesle ga niso druge, so li te ženske tu tako hladne krvi? Pa one so ga ljubile, in tu se gre za kupčijo... —
Res je bila kupčija in ne tragedija. Ko je stal kapitan v Bogatarjevem salonu, se je moral smejati svoji delikatnosti. Hladne razumne oči očeta in matere so ga premerile in pretehtale kakor stvar, ki je naprodaj. Hladne in razumne so bile tudi oči mlade deklice. Bila je visoke, lepe rasti, nežnega lica, prijetne besede. In vendar se ni mogla prikupiti Toriniju. Čutil je, da se ji dopade, vendar se ni ogrel. Nekaj porogljivega, trdega in brezsrčnega se je zarisalo ob pogovarjanju okrog njenih mehkih ust. To je dekle, ki je zrastlo v izobilju, ki ne pozna in ne pomiluje bede. A bolje je, stokrat bolje, imeti siromašno, ali dobrosrčno ženo. Kaj ti koristi zlato, če je srce kamen?
»Nam je poglavitno, da je zadovoljna naša mačica,« je rekel oče tovarnar. Mačica pa se je privila k očetu in pogledala zaljubljeno lepega snubca. Očeta ima rada, je pomislil Torini, morda še ni toliko napačna.
»No,« je potrepal oče hčerko, »se že domenimo. Take stvari se ne narede naglo. Gospod kapitan ostane tako naš gost, ali pa ste se morda obljubili že majorju?«
»Ne,« je odgovoril naglo Miren.
»No, to je prav,« je rekla trdo oblastna mati. »Majorjevi so silno ošabni. Dasi niso tako bogati kakor mi.«
»V čast mi je Vaše vabilo,« se je odzval Torini in motril obraze Bogatarjevih. »Ali preden govorimo naprej, želim, da bi bila gospici znana moja preteklost. So dolgovi, ki se ne poplačajo.«
»Gospod kapitan je zelo vesten,« je razložil Miren. »Imel je razmerje z neko žensko, ki je pa omožena.«
»Hvala kapitanovi odkritosti, — toda stvar je uravnana?"
»Popolnoma. Toriniji so kavalirji. Samo ona ženska si lasti še pravico do njega in ga zasleduje.«
»To je nora in nesramna ženska,« je razsodila mlada deklica hladno. »
Torini je poslušal zavzet umno razsodbo. Bila je tako jasna, in vendar mu ni bila všeč. Nerad si je pustil streči pri zajtrku od rok bogate neveste. Bile so res dolgih, tenkih prstov, negovane, mehke. Ali na prstih so bile grde bradavice. Madež na njeni lepoti, kakor je bila njena trdosrčnost madež v njenem značaju. To ni bilo všeč Toriniju, da kaže tako odkrito, da si želi moža.
Rad se je umaknil kapitan po zajtrku, ko je rekel bogati Bogatar: »Gospod kapitan se odpočije morda v svoji sobi, mi se pomenimo še z gospodom odvetnikom.«
Vrstica 1.750 ⟶ 933:
»Torini Alfredo, kapitan Delphina.«
»Sofija Grnovičeva.«
»
To krasno dekle da je Sofija, ona stara bolehnveha? O Bogatarjeva, kako zoprna je tvoja denarna prevzetnost, tvoja mlečnozoba razsodnost ..Tu je duša, srce, razum ...
Pozvonilo je jasno in veselo. Glas je hitel dvrhunca skal, se razlil po jasnem zraku. Sofija jzrla na rože, ki leže uvele na puščavnikovi knjigPrinesla jih je včeraj, danes naj ji dajo odgovor.
Vrstica 2.018 ⟶ 1.201:
»Kako pravico?"
»Sina.«
To je bil udarec v beli obraz. Sofija je zatrepetala, se je oprijela za mizo. Pa saj laže ta ženska, morda je najeta od Mirna. Jelušička je čitala dvom v resnih očeh in poklicala je hreščeč: »Nino! Beži sem!« Priskakljalo je po stopnicah, vsak korak je stopil na Sofijino srce. Vesel glas je klical: »Mama, kake lepe rože! Boš prosila zanje, mama?« — Krasen deček stoji pred Sofijo, zardi, se poklanja: »Klanjam se, gospodična!« Sofija ne odzdravi, strmi vanj. O, ne da se utajiti! To je Torinijev sin. To je obraz, hoja, kolorit glasu. In strastno in naglo pripoveduje Ada o svojem trpljenju in kaže dečka: »
Plah je gledal in poslušal deček mater. Na njegovem obrazku so kar igrale mišice. Živ deček si je osvajal nove predstave, doslej neznano stvar, in strah je prevzel otrokovo dušo pred tem neznanim, proseče, iskajoč pojasnila je uprl krasno oko v tujo gospodično. Kaj ga gleda tako preplašeno. Usmiljenje je prevzelo Sofijo. Materinski čut, tako močan v čisti ženski duši, se je oglasil. K dečku je stopila in ga ovila z rokami: »Nesrečnica! Ne morite otrokove nedolžnosti!« In grozeče je pristavila: »Vi niste dobra mati, Vam bi trebalo vzeti tega otroka.«
Od plameneče postane Ada smrtnobleda. »Nino! Proč od nje! Jaz sem tvoja mati,« zakriči in pristavi začudena: »A —! Vi! Vi menite! Vi bi ...— Še nobena ni izrekla tega ... hvala Vam! Pa svojega otroka ne dam. Moj je. Vzemite kapitana, če imate pogum. Stala bom med vama vsak dan ...«
Vrstica 2.199 ⟶ 1.382:
Nevenka ni odgovorila ne črne, ne bele. Obrnila je stroj in šivala za žive in mrtve. Staša je šla na obisk h koleginji iz Mošenj. Ko se je vrnila kesno v noč, je našla ključ pod slamo, v sobi nered, kakor ga povzroča nagel odhod, na mizi listek: »Grem v Devin in se vrnem o pravem času.« »O pravem času! Kateri čas ni pravi za norce!« je vzkliknila Staša, raztrgala listek in pisala hitro Pavli, da naj poišče Nevenko in jo pošlje domov, da ne naredi tudi tam kake neumnosti.
Drugi večer je sedela Nevenka z Jelušičko in njenimi otroki pri morju. Obe shujšani, medli. Pogledovali sta druga drugo, videli sta druga na drugi, kako izpodjeda telesno zdravje dušni nemir. Velika, svetla krogla, se je spuščalo solnce v zaton. Zagorel je zapad in morje, oglasil se je stenski kos. Počasi je izginjalo solnce v rdečem oblaku, nebo in morje sta se prelivala v barvah, drevje in skale so stale v slovesnem molku. Obmolknil je tudi Nino. Na materino koleno se je naslonil in gledal otožno za solncem.
»
»Kdor umrje in je priden, gre v nebesa,« se je oglasil Nino. »Solnčece gre pa samo spat, mama. A človek v nebesih, kaj dela, mama? Peter pravi, da bomo jedli tam samo zlate jedi, pokrite z zlatimi prti.«
»In angelci z zlatimi krilci jih bodo nosili na mizo,« se je nasmehnila Jelušička. Znana ji je govorica otrok.
Vrstica 2.278 ⟶ 1.461:
ve ... Videl je samo neizmerno bolečino na Nevenkinem licu in mehko srce ga je zabolelo. Ponudil ji je roko: »Naslonite se name, gospodična, peljem Vas k Adi, ona Vas potolaži! Vihrava je, ali silno dobrega srca. Razjoče se z Vami, pa Vam bo bolje.« Oprta na njegovo močno roko je premišljevala Nevenka, koliko ljubezni zasluži ta dobri človek, in bridko je očitala v srcu Jelušički njeno neumnost. — Hotela je oditi, ali ni odšla. Pavla je prišla in ji javila Stašino zapoved, ji očitala, da ni obiskala lastne sestre. »Grem odtod!« je rekla Nevenka. A Jelušička je prosila, prosila sta otroka in Andre: »Saj je še pet dni časa.« — Nevenka je ostala. Zadrževalo jo je, sama ni bila na jasnem, kaj. Dozdevalo se ji je, da izteza nekaj temnega, usodnega roke po Jelušički, da mora ostati ona tu in jo braniti, braniti plečatega moža, drobno Riko, slabotno staro mater. — Ko je prihajal tiste dni Andre domov, ga je čakala žena željno, visela je z očmi na njegovih ustih. Mnogo sta govorila natihem in vlažne so bile njune oči. Govorila sta o preteklosti in prihodnosti. — Bil je dan pred Nevenkinim odhodom. Zrak je bil soparen in težak. »Nevihta bo", je rekel Andre, ko je prihitel h kosilu. »Ne hodite nikamor, da Vas ne doleti kaj.«
Imel je uro časa, in ves čas je bila žena pri njem. Ko se je poslavljal, ga je objela in prosila: »
V črni obleki, znani turban na glavi, je sedla k pisalniku. Pisala je naglo in odločno. Pokazala je pismo Nevenki. Bilo je naslovljeno na Sofijo Grnovičevo in je odkrivalo Jelušičkino srce. Nevenka je
Vrstica 2.347 ⟶ 1.530:
viharja jo zagrabi... »Ada! Ada!« je zaklical za njo Andrejev glas. »Andre!« je zavpila in omahnila. Vrtinec ji je vrgel slamnik raz glavo, ji raztrgal obleko, jo zanesel med gorate valove. Obupni klic: »
Jelušič je opazoval s strahom nevihto, ki se je bližala, črna in grozeča. Kapitan je ukazal: »Z dvakratno silo, da nas ne dobi na morju!« Hiteli so in prišli ob izbruhu v pristan. Ko je bil Koper na varnem in potniki s krova doli, potem ko je bil Jelušič izvršil svojo dolžnost, je šel skoz vihar proti domu. Drugi so se ustavili v bližnjih hišah, da povedre. Njega je podil po dežju Adin glas: »Pridi pome!« Pa saj bo gotovo doma, je tolažil sam sebe in odganjal od sebe tesnobo, ki se ga je polaščala. — Ni je bilo doma ... »Kje je mama?« je jokala Rika. — »Bogec je tako hud in mame ni.« »Grem ponjo,« je tolažil otroka. »Grem z Vami,« je podilo Nevenko. In kakor da potrebuje močni mož spremstva slabotnega dekleta na kratki poti do sv. Antona — se je ni branil s seboj. Prišla sta komaj do vhoda v ulico sv. Antona, ko jima je pokazal blisk Ado, ki je kolebala v viharju. Klicala sta, pa vihar je odnašal njun glas, odnašal nju sama od Ade. Zaneslo jo je k morju. Andre je čutil ledeni pot, ki je drl po njem. »Tu se držite!« je zaukazal Nevenki in pokazal na svetilnični drog. On pa je hitel za ženo. Nevenka je, bolj mrtva kot živa, videla, kako je izginila Ada in za njo Jelušič. Skoz vodo, ki je drla mimo njenih nog, je čutila, da se jih opleta nekaj — in to nekaj je bilo strašno. In voda je naraščala, brodovi so se lomili, sirena je klicala na pomoč. Levico je spustila od droga in je segla za stvarjo, ki ji je ovijala noge. Toliko da ni umrla od strahu in žalosti: mehko, tanko blago. Bil je pajčolan, ki je ovijal kakor turban Jelušičkin slamnik, ko jo je videla Nevenka prvič in zadnjič.
Drugi dan je hodila Sofija Grnovičeva nemirno po svoji spalnici. Na toaleti je ležal Jelušičkin list. Sofija je ponavljala nevoljno besede: »Torini Vas ljubi in umira ... Odpustite ...«
Vrstica 2.442 ⟶ 1.625:
kapitan in šola in mama mrtva ... Jelušič ga je stisnil k sebi in odgovarjal bolestno Toriniju: »
»Ne boste ga izgubili, vrli mornar,« mu je stisnil Torini gin jen roko. »Vi ostanete vedno Ninov dobri papa — matere mu tako ne morem nadomestiti, ker ...«
Obmolknil je. Svila je zašumela, zadehtelo je po rožah. Sofija! Kako, za Boga, pride sem? Sofija v črni svileni obleki, velik venec belih rož v roki, ob laktu očeta majorja, ki pozdravlja Torinija in stiska Jelušičevo roko. Sofija, kaj dela tu? Položila je venec na roke mrtve zoprnice za Torinijevo lju~ bežen, poljubila je mrtvo čelo, odpuščajoča je prosila odpuščanja. Lotos, beli cvet, kako krasna je duša, ki odpušča in pozabi! Tu ob mrtvi ubožici izpolni njeno prošnjo, odpusti tudi meni! —
| |||