Na Barju (Josip Jošt): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.031:
 
Toneta ni bilo pri čolnu, najbrž se je mudil v mestu. Gantar bi pomagal vzdigovati in skladati, prhal bi in napenjal bi se kakor oni tam, a nihče ga ni najel in mu ne poreče »bogplačaj«. On je že storil svoje.
 
Tam sedi na groblji, poosebljena moč in žilavost. Izpod suknje se mu smeje vsakdanji kruh, vabljivo rumeni in slastno diši. Levico je uprl v široko koleno in resasto brado — pa šele ondan jo je obril in porezal! — leseni prsti, ogromna dlan, koščeno zapestje. Več ni videti, a je dovolj, če pogledate na povešene brke in brazgotine po čelu — povsod odločne poteze, izklesane v poistoletju.
 
Tako je dozorelo življenje v delu in robovanju — zakaj zdaj moreš reči: Dovol je za vsekdar?
 
Je stala ondi hišica na trati, osamljena v ponižnosti in enoličnosti. A ni človeka nikjer? Dim je ugasnil; na pragu i stopinje, mah ga je obrasel na debelo; po oglih in oknih se vzpenja slak — vsenaokrog je žalostna puščava: ni polena, da se obraniš ščenetu.
 
To je bil dom.
 
Pa so prišle pridne roke in so ga zbudile k novemu življenju; kolikokrat pač so se natrudile noge do onemoglosti in olesenelosti! Zemlja je popila vse potne srage — ne še vseh, saj jih še poteče obilo po licu in prsih.
 
Obilo jih še preteče — koliko se še javi skrbi!
 
Tam se ubijajo težaki; po pristanu so legle groblje kamenja, kupi in skladi; natovorjen voz; žalostni kljuseti mulita deno. Na produ ploska perica.
 
»Imaš požirek gorkega, Honza?«
 
»Bo, Lojze, ná!«
 
Honza — tisti, ki je Gantar ž njim že govoril je popustil breme in mu odnekod ponudil stekleničico.
 
In Lojze se je nasmehnil, da so se zabliščali prekrasni zobje, slonova kost nemara — divna krasotica nima enakih! Pricincal je in potegnil, trpin pri trpinu, pa vozil zopet svojo pot. Ni vedel za nedeljo in praznik in je spal pri gospodarjevih konjih.
 
Gantar se je streznil in stopil do čolna; pregleda pač, če mu niso kaj pobrali od pripravljenega kosila. Krmilo se je zdaj zibalo daleč na vodi — prgišče sena je bilo tam, konjska odeja, zraven drog in drva.
 
Zjasnilo se mu je v duši in na obrazu.
 
Le kako da ni Toneta? Pač pohajajo po nasipu ljudje, a ti ljudje niso takšni ko doma, in znanca ni prav nikjer.
 
Oglasili so se delavci ob vodi.
 
»Podstavo brž, Gašparon!« je zavpil Honza, »če ne, pade nate!«
 
»Misliš? — Tako, Honza! — Škoda me ni!«
 
»Pač res! Še pes ne bo zatulil, ko bo šla smrt pote! Edino Štancarica bo klela, če ji odneseš tiste fraklje! Otrok itak nimaš!«
 
»Tvoja sreča!« se je rogal črni Miha. »Kamenje bi lučali za teboj, za krsto, in bi te preklinjali, ker si jih oče.«
 
== V. ==