Na Barju (Josip Jošt): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.069:
»Tvoja sreča!« se je rogal črni Miha. »Kamenje bi lučali za teboj, za krsto, in bi te preklinjali, ker si jih oče.«
»Menda ni bilo, da bi šel sam v grob, še za vas najbolje, bi vsaj še vi ne imeli sitnosti z menoj!«
Vsi so se zakrohotali in v presledkih govorili tointo.
»Ali ima ravzaprav kdo izmed nas otroke?«
»Molči, Honza, o tem! Saj nisi pijan. Kaj neki bi jedli, berači?«
»Prav imaš, Miha, potegni se zame! Jaz še ne vem, kaj je to — oče. Ga nisem poznal nikoli.«
»Zato pa tudi nisi svetnik.«
Gašparon je srdito zabrusil Honzi.
»Prokleta srajca, zamazana! Kaj misliš, da si grof, če si se vzel bogve odkod in si bil nekje doma? Sapra —! Delaj rajši!«
»Ti si »ti«, az pa tudi, Čašparon! Oba sva lumpa. Ampak to je, da spim jaz v hlevu, ti pa na zraku.«
»Honza, ne zaničuj me, čeprav si ti hlapec, jaz pa berač.«
V pogovor je posegel molčeči voznik Jurač in se razkoračil na vozu.
»Vidva sta danes strašno pametna, Gašparon in Honza. Nihče ni nikjer doma, pa se lovita kakor pes svoj rep. Čemu izpraševati, kdo si? Kaj ni res, Miha? Nihče od njiju ne ve, kaj bo z njim.«
»Hm! Pravzaprav — jaz ne plačujem vinarja za davek, tadva tui ne; jaz spim s Honzem, Gašparona sem pa onojutro našel tam-le na Bregu na klopi! Potemtakem smo skoro vsi enaki. — Honza. da mi ga požirek, pa povem še jaz kaj!«
»Saj smo kmalu gotovi s tem čolnom,« se brani Honza, »potem ga bomo. Kaj hočeš, ko že itak imaš nos, da bi ga lahko obesil v kozolec v late!«
»Pa vprašajte Gantarja, če ga mar on ne pije — danes ni videti za nas! Gantar! — Ti, Gašparon, nikar se ne guncaj v čolnu, boš odvezal še tega malega!«
Kmet je raztresen odvrnil:
»Če bi jaz tako pil kakor vi, bi že zdaj, že zdavnaj vam pomagal skladati kamenje.«
»Ne sponašaj nam ga,« si je opomogel Miha. »Kaj to, če nismo kmetje kakot ti — zato pa delamo vse, kar nam kdo dá, delamo. Poglej, danes zlagam to-le — Jurač, strela, potegni, sicer prevrnemo še voz — jutri bom najbrž tudi, potem bom pa kje nosil premog. Kaj hočeš! Če ne dobim dela, kaj morem? K tebi ga ne grem iskat!«
»Tako je,« je potrdil oni v čolnu. »Za življenje premalo, za smrt preveč. Ampak alosten nisem nikoli, buzarada! Kaj, Gantar! Jaz te sicer ne poznam.«
»No, jaz sem tebe videl že večkrat.«
»Vendar! Mesreča je povsod na poti — hehe!«
Zdaj se je potihoma odpel mali čolnič in se odzibal ob bregu; pa ga dolgo nihče ni opazil.
== V. ==
| |||