|
== III. ==
ò Pa nihče ne bo rekel: Škoda je bilo Gašparona!«
Bogatina ni — le reveži so vstali. —
Ni ga s svetlimi čevlji in visokim cilindrom, s škarjastim frakom in mehkimi rokavicami — ni ga, ki bi prijel krmap in odvalil skalo, da se odteče voda z morosta in se ondi ugnezdi suša kakor v Sahari; da bi zamahnil z
motiko in potaknil rastlinice, ki iz njih zraste znamenito
zelje, ker so ga vsadili pomehkuženi, orokavičeni prsti, ki baje ne zadajejo smrtnih ran.
Prvikrat se je prevalil v razkošnih pernicah — in
to o kresu! — obrnil se je in zasanjal uprav
serajlske čudovitosti, kakor da je snoči izpraznil čašo opojnosti: orientalska sobana, fantastične preproge
in baržunasti zastori, stene brez zidu in tla s skrivnimi hodniki. Ve robkinje, mlade in cvetoče, kako ste zarajale častitljivemu paši; kako ste sanjavo zapele usnivajočo pesem, zabrenkala je harfa — sam Mohamed vas je vesel v svojih nezasluženih nebesih — — —
Le reveži so vstali navsezgodaj, da se upehajo in nažulijo, še preden stopi solnce nad Krim. Vstali so in hite, komaj so pomolili pol očenaša, da prehitijo škrjanca v razoru; hite, da si priborijo do mraka trdo skorjo in jo shranijo za hujše čase.
In nedogledne so tiste prašne ceste, prostorne in zložne, da brez ovire hodijo po njih vsi težaki tja, kjer jih čaka trud in trpljenje. — In nekateri so vedrega obraza, jasnih oči in veselih lic — ni jim mar napora in pomanjkanja. So taki, ki so zjutraj mračni in otožni, pa se do zahoda utešijo z delom in pomirijo srce z vdanostjo, ki se je za kratek čas pojavila, da jih razdraži z nejasnim upanjem. A glejte jih! Kje so se narodili ti, ki nikdar ne vzdignejo pogleda in ki ne uganeš njih temnih misli in pogubnih naklepov nikdar in nikoli.
Ali kako boš preobrazil zemljana, ki se je postaral v revščini in tugi, pa se je nekdaj zaklel, da se dokoplje do prestola — dá, da se kakorkoli odreši iz svojega pokolenja — in ki kljub temu ne napravi enega koraka drugače ko vedno. Tako je.
Bratje po rodu in jeziku, po krvi in življenju — pa ne poznajo drug drugega in se ne ogovarjajo prijazno in sočutno. Tako se nagovarjajo le kmetje, grčavi in jekleni, ko stoje na prostranem polju — zemlja je naokrog, ravnine in gore, in od hriba do hriba se vzpenja neizmerni nebosklon. Vi izvoljenci.
Molčite vendar, misli, grešne in neutešne, nepokojne in nikoli trudne.
Bratstvo in enakost je bila, ko se še ni vzbudil greh in je še spala strast prikovana z nerazrušnimi sponami.
Mesto je vstajalo in hrum se je budil kakor pred nesrečno nevihto, vsako minuto silnejši, vedno bolj nerazumljiv in zmešan — vse se je strnilo in je buknilo šumno na dan. Polagoma se je dramilo življenje, nepoznano in silno — moči, ki nikdar ne učinijo prida.
Mesto, visoko in globoko, razkošno in siromašno.
»Tone!« je suhoparno in nerazločno izpregovoril Gantar; malokdaj ga je poklical po imenu, pa je pogledal kam vstran. »Šest bo; jaz stopim tja k inženirju; počakaj, če pridejo delavci skladat, potem pa prinesi od mokarja petindvajšček — tu imaš denar.«
Kolikor možno urno mu je odštel zveneče kronice in se poslovil od njih še enkrat, da si jih zapomni in jih spozna, če ga še kdaj srečajo. Počasi in težko so priromale k hiši, in zdaj se ne povrnejo tako kmalu. Hodile so kdovekolikrat mimo visokih oken, po širokih ulicah in včasih v zaduhlih krčmah, po sejmih, v nedeljo po domišljavem trgu — pa so se le rešile, da se o pravem času zatečejo na prikladno mesto.
»Če bo kaj ostalo,« se je napol obrnil oče in posegel v žep, »prinesi nazaj.«
»Pa frakelj gorkega?« je komodno zinil Tone in sedel na kamen.
»Kaj?«
Ni prav slišal, ali vsaj zdelo se mu je, da je fant omenil nekaj svojega.
In oče skrbi in misli! O vsaki stvari se mu vriva prepričanje, da je na kakršenkoli način v zvezi z njegovim razmišljanjem, in da mora o vsem preudarjati.
Vlaknil je levico v suknjo in pokašljal, pa krenil po nasipu. Neznosna enoličnost, naj pogleda sem ali lja. Dolgočasne vrste drevja, nanizanega v nedogled kakor rebra onégove kobilice. Izgubljajo se nekje v prahu — zakaj tu ni mehke trate in goste ruše, da ležeš na praznik popoldne in si oddahneš za ves teden, za dva, tri! Da se ne motiš, da žari iz tal opojna toplota in ti zlepa ne da vstati; žari
menda iz sredine zemlje in se razliva v trudno telo,
da bi zaspal in se ne zbudil do sodnjega dne. Za
teboj je dom in kroginkrog počiva zdrava poljana — nad strn je priplavala skeleča svetloba.
Mar naj zavriskaš na stepi — ne, zdaj si na cesti, in naj zavriskaš kakor v brezmejni stepi nebrzdani
kozak? Iz nebrojnih oken bi pogledali začudeni
obrazi — še hujše je nego na selu, kjer izza
vsakega ogla zija desetero oči, da ne moreš neopažen priti do svojega doma.
Čemu sploh hodijo ljudje drug drugemu po glavah? Ne znaš se okreniti, še pljuniti ne smeš za las predaleč, da te ne iznenadi brezzoba soseda, ki ni ne teta, ne stara mati. Živi od megle menda in se ne ubija na pekočem solncu, ne poseda pred pragom in ne prebira molka — tako delajo le vaščani, ko so iztisnili zadnjo srago krvi iz ohlapne kože. —
Daleč
vsaksebi so hiše, da moraš z dlanjo zasloniti usta in votlo zavpiti proti sosedovemu oglu, če želiš vprašati, ali je pri njem drugačno vreme. —
Vidite — stavbe so se sprijele, kakor se zgodi
materi, če je v gorko peč prenagosto vsadila črnih hlebov!
Ne, ne! To ni po pravici! Z laktom dregneš v tuje duri in z drvarskimi škornji krevsaš kdove po
čigavem pragu; krevsaš, cokljaš — Bog se usmili! saj nisi voz, da se vleče za teboj nepregleden oblak, saj se ne koplje po cesti jata kokoši, sitni vrabci! Z robcem bi si zatlačil usta pa molčal bolj od mrliča! Vso pot ne bi zinil, četudi srečavaš čuda in znamenitosti. In če cestam ne vidiš konca, bi ne vprašal, kam vodijo in odkod so potekle; ne vprašaš, v kateri palači biva knez, na kateri klopi se valja berač. Berač — saj se valja po klopi bolje nego na mehkužnem otomanu; nima žuljavih rok, ne skrbi za dom in se ne trudi za otroke.
Berač! Kako je prišel sem in kdaj? Kam se zateče v strašni zimi in kje počiva v
drveči plohi? Kje vedrite, vi obsojenci? — nekaj vas je zvodilo v življenje, v pomanjkanje in gladovanje, pa vas ne povede nazaj za noben denar. Kaj menite, da vam knez podari cekin in vam ogrne gorki kožuh? Brat vam ga daruje, revež, tisti, ki se valja po istih smeteh in se prebudi za enakimi vratmi. —
Tako se je zgodilo, da je siromak obdaril siromaka, prosjak prosjaka, in je lačni nasitil, potolažil lačnega. —
Trde ceste, drevoredi brez konca. —
Trapasti ljudje, ki še drevesa ne znajo vsaditi! Naj rajši stopijo v mračni les in se poučijo, kam se je zasejalo seme, kako je poraslo neupogljivo deblo; vsenaokrog izteza krasne veje in se ne zmeni za človekovo domišljavost in njegove kaprice. — In da se jim zljubi kresati po robatem kamenju in po gladkem tlaku: padeš in si izbiješ čeljusti, zvrneš se in si polomiš nerodne krake — če hodiš, te nabija škorenj venomer enako po podplatu, dokler se ne prikaže kri in se ne zvališ v prah! Ne ležiš na voljni prsti, nisi se zleknil po senčni ledini. — Nisi se končal za svojce, za ženo in otroke. —
Za otroke! Oj, ki niti rodna kri noče teči kakor tvoja, izpita zdaj in zvodenela; ko se ona usta nočejo izpovedati kakor tvoja, ki so se posušila v izkušenosti, v besedah in molčečnosti; in um se je zresnil v modrosti in pravičnosti. Kako to, da me ne ume sin? da me ne sluša in ne uboga?
Skozi ozko ulico se je preril in se ustavil pred sijajnim dvorom, pa se zamislil. — Bi dejal, da je to cerkev — pa ne zapojejo line, da bi si zatisnil ušesa; zvonov ne dozrež in ne strehe — oboje je zraslo nekam v nebo ka-li, če to ni megla. — In vrt — kot da se zaveš na pisani loki.
A kaj vse to! Kaj vsi živahni trgi in raznobojni bazarji, vsi sajasti spomeniki in dolgočasne ceste. — Za vse zlato ne požene na kamnu ena sama bil, ne toliko, da bi si obrisal koso in jo nabrusil, da bi pela kakor srebrni zvonček.
»Zdaj sem prišel zopet enkrat!« je z močnim glasom povedal doli pod stopnicami.
»Že vidimo,« so ga samolastno zavrnili gospodje hlapci. »Kaj se niste srešali nekje? So že šli.«
»Srečal sem se pač z marsikom, Honza! Šli so? Dobro!«
»Čujte!« je zinil mladič, ki je komaj znal skaliti vodo, »ali niste Vi z Vrhnike?«
»Griža ušiva!« mu je dejal Honza, »ki nisi nikoli zvedel, kje si se rodil! Saj še ne veš, kje je to — Vrhnika!«
Besedovali so se in pomenili o solncu, ki ga ni bilo videti nikjer, o prihodnosti, ki je ne ugane nihče. Pa si je natihem mislil Gantar, da so med temi delavci tudi taki, ki bi o belem dnevu ukradli Boga dol z znamenja in ga prodali neverniku. Takšni so, pa delajo, da ne vedo za koga — doma nimajo, ne reda, ne zaroda. —
Šel je, kakor vedno, da brez namena ne postava in ne dela napotja. Razbistrilo se še ni — skrb se ni umaknila, misli niso zbežale; misli niso zaspale, temveč so se pletle kakor brezkončen venec, ki ga vije nevidna roka; a preveč ga niso trle in še niso bile prenadležne.
Toda Gantar se je razkačil, če mu toinono ni bilo pogodi; če je videl nespamet, kjer je je bilo najmanj treba.
Tako je stopil na most, da sam ni vedel, kdaj.
»Oho! Saj je to tista pošast, ki se mi je sanjalo o njej?«
Razjezilo ga je dodobra.
»Bedak! Sam sem znal, da se pripeljem v mesto, pa se mi gre sanjat taka otročarija!«
A ondi je zagledal visokega gospoda, znanega, pa se ni spominjal, odkod. Pozdravil bi ga spoštljivo — rahlo bi prijel za klobuk in ga privzdignil; pa si ni drznil, da ne bo zamere, če ga ogovori pošten čolnar.
»Dober dan, oča! Kako kaj? Pa zdravi!«
Kako bi neki stal pred sinom v črni suknji? »Vi?«
Nagovoril bi znanko, pa se zateleba nekam brez koristi.
»Hola Gantar! Pa stopiva, no!«
In prav zdaj ga je treba, sitnega soseda, ko ni prilike za puhle besede in prazno modrovanje.
»Greva, da, a kam? Jaz imam še daleč.«
»Menda pa ne še domov? Kaj nisi prinesel denarja shranit?«
»Spravit? Le iskat sem ga prišel, takorekoč, iskat; saj nimam za dimnikom dveh mož, ki bi mi ga delala! Treba bi pač bilo, da se izkoplješ nekam.
Ko nismo podedovali drugega ko grehe — teh pa več ko dovolj. — Jaz sem se odločil, da poizkusim še nekaj: mlin.«
Gantarju se ni dalo mnogo besedičiti.
»Mlin? Črček, kaj si še pravi? Govoriš, kakor da je to tak za kavo! Moj mali Pepec je žće našel, da na Ljubljanici še otročjega mlinca ne more postaviti.«
»Skoro bi ti zameril — govori vendar pametno! Jaz bom le kupil Kranjčev mlin na Hribu! Pa sem mislil, da bi me ti podprl, Gantar.«
»Veš, tole je: jaz nisem bogataš — pa ne vem, kako bo šlo! Imam svojih skrbi preveč, kako bi nosil še druge.«
»Vem, vem! — Pa stopiva kam, k »Belokranjcu«, da se še pomeniva!«
Gantar se je namrdnil; po Starem trgu so pravkar odpirali prodajalne, ozirali so se gorindol, pa so bili vsi ljudje strašno megleni in so hodili kakor muhe na jesen. Še naglemu vozu so se komaj ognili in polna soteska jih je bila. Redkokje so z oken gledale ponosne blazine, skuštrane sobarice so si pomigavale iz nadstropja v nadstropje. Po mestu je slovesno zvonilo, kakor bi bil umrl sam knez in sporočil milijon revežem, da jim ni treba po ulicah preobračati in pobirati papirja in pazno iskati nečesa po kotih. — Izza ovinka so odmevale sijajne fanfare — mar se poslavlja junaška vojska?
Po dveh stopnicah sta stopila v krčmo, dol v zaduhlo gostilno, zabito, da ni bilo prav nikogar notri. Pač! Za mizo je smrčal nebodigatreba in imel razgaljene prsi, eno nogo na tleh. Za durmi se je zvijal oguljen pisač, z zmečkanim ovratnikom, kravato je snoči izgubil in krmižljav je bil ko kilav muc; nihče ga ni naprosil in najel, da do smrti muči uboge amerikanske citre — menda ne čaka beraškega beliča, da se vnovič napije!
Tiste cvileče citre! S kakim veseljem bi mu jih razbil na buči — en kos bi odletel za peč, drugi na trotoar! Morebiti bi se prikazala kri, če se še ni vtopila v vinu!
»Lepo te prosim, ali naj greva plesat, ko sva sama človeka?« Črček se je zarežal. »Gantar, čeprav ga nisva pridelala; pa ga le poskusiva! — Kaj, meniš, bi se Kranjc dal? Ponuja mi!«
»Ne bodi neumen! Dolgove si zopet naprtiš, še nove. — Kranjc te pa lepega jutra požene še s tvoje zemlje. Še jaz se bojim zaradi onih poltisoč. Če napraviš to, je prav kakor da greš češnje trest! Ko si ne zaslužiš mrzle vode pri tem.«
»Hm? hm!«
»Resnica! Čez noč ga ne prodaš za par sto več, če ga še kupiš tako drago. Še mene slečeš zraven. —«
»Ne boj se, Gantar —!«
»Vseeno! Vsako ima roke proti sebi obrnjene kakor svetnik. Jaz denarja nisem ukradel! Poglej, ves dan zabijem in vso noč, pa dobim komaj za par podplatov, za cele škornje še ne! Pa kakšen križ imam še z otroki — saj ti lahko povem, pa napravi, kakor hočeš! Brat Tine v Trnovem — saj ga poznaš, Ažmana — me je tudi vprašal za nekega poroka! In še njemu ne morem pomagati — ki je moj brat! Iz tega itak ne bo nič — on ni lahkomiseln.«
»Kaj jaz sem nemara?«
»Nisem rekel tega, ampak jaz se držim svojega, brat pa svojega. Vse ne more živeti od vode. Zastonj, ako premišljuješ!«
»Jaz sem že gledal, kako bi prišel s teboj v sorodstvo, Gantar.«
»No, jaz nimam časa. —«
Vrgel je na mizo dvojačo in odšel.
»Hvala Bogu! Ta človek je norec, pač norec! Mlin — denar: pol posestva — ženitev. — Norec! Dokler bom lahko brodaril v Ljubljano — nikoli!«
Res je zaklel naglas in pljunil za seženj.
»Kadar bom posedal pred cerkvami — Bog varuj — ne, ne —! Dokler bom mogel v Ljubljano — tako dolgo bom še vedno Gantar!«
Neznansko lepo je zadišalo po gorkem in svežem kruhu! Stisneš ga pod pazduho in pod debel suknjič, ki je pozimi in poleti enak ter prijetno greje, in usta imaš neprestano mokra; zadrl bi zobe v vlačno sredico in hrustal zagorelo skorjo.
Gantar je stpil k dolgi mizi.
Kruhek, rumenkasti in žoltozapečeni, lep hlebec te je, ne, samo dobra polovica, lep krajec, kakor včasih na ponočnem nebu. Še kadi se od tebe kakor nad razbeljenim poljem. — Morebiti si zrasel na moji njivi, in zdaj te moram odkupiti za par beličev, da ne omagam na težavni poti.
Da ne stopiš s trdo nogo na drobtinico! Izpahne se ti stegno in nikdar več ne boš gledal zoreče pšenice in ne boš čul, kak prijetno praskeče zlazo polje v poldanskem solncu!
Stoj! na tla je padel kos! Poberi ga spoštljico in ga poljubi, ne zametaj ga, da se na stare dni ne pokoriš za svojo prevzetnost!
Koliko jih je, ki bi se ti s solzami zahvalili za trdo skorjo, pa je niso videli že dolge dni! Trpijo glad in ne vedo, da si se ti že prenasitil vsega.
Lep krajec koruznega kruha — gladka skorja, sladka sredica — kaj je v primeri s tem žolti cekin? Imenitno je okrogel, svetel in bleščeč — na eni strani krasna krona z biseri in briljanti, na drugi ponosna ptica. A le vgrizni to trdo stvar, in ne podaljšaš si življenja za minuto.
Še vedno stoje na bregu revni drevoredi — na pristanu se je malo izpremenilo.
Na rtiču pod gradaškim mostom je krakovski ribič razvesil dolge mreže, okrašene in obrobljene z okroglimi kamni; pred Prule se še ni videlo, tudi ne ob Gradašci ali kam drugam. Sempatja so pričebljale brezzobe branjevke, bosonogi paglavci so se prašili po cesti ko vriščeči vrabci.
Pri čolnih so preklinjali delavci, da se čimpreje zapišejo vragu za kres. Gubasti, strgani so škornji, zavihane hlače in zakrpane, srajca umazana in razpeta; prsi kakor stoletna hrastova skorja, roke obtolčene in dlani — lopate!
In dvigali so skale in hropli so in sopli, razjarjeni nad silno težo in razvneti od zgodnjega napora.
»Hoó — ruk!«
Razkrečili so se železni prsti, uprle in napele so se grčave mišice — spačil se je obraz in srdito so podlegale oči, nekdo se je pridušil, kost je zahreščala. In ko stojiš na bregu, se ti nevede skrči pest, sapa zastane in ustnice se stisnejo — prav kot da sam pomagaš na enem oglu in ti drsijo po čelu debele kaplje, skoz obrvi se cedijo v oči in pečejo in žgò — pa ti le oddaleč gledaš in se ne upehaš za siromašno večerjo.
Pa se smejejo in šalijo, govorijo resno in modro, a niso videli pol sveta in niso prebirali učenih knjig. Tako so zrasli v svoji modrosti in preprostosti, v delu ali v oprezovanju, pa mrejo neznani in neobjokovani, v pomanjkanju in brez potomcev — pač, potomcev je obilo in vsi podedujejo enako siromaštvo.
== IV. ==
Toneta ni bilo pri čolnu, najbrž se je mudil v mestu. Gantar bi pomagal vzdigovati in skladati, prhal bi in napenjal bi se kakor oni tam, a nihče ga ni najel in mu ne poreče »bogplačaj«. On je že storil svoje.
Tam sedi na groblji, poosebljena moč in žilavost. Izpod suknje se mu smeje vsakdanji kruh, vabljivo rumeni in slastno diši. Levico je uprl v široko koleno in resasto brado — pa šele ondan jo je obril in porezal! — leseni prsti, ogromna dlan, koščeno zapestje. Več ni videti, a je dovolj, če pogledate na povešene brke in brazgotine po čelu — povsod odločne poteze, izklesane v polstoletju.
Tako je dozorelo življenje v delu in robovanju — zakaj zdaj moreš reči: Dovol je za vsekdar?
Je stala ondi hišica na trati, osamljena v ponižnosti in enoličnosti. A ni človeka nikjer? Dim je ugasnil; na pragu ni stopinje, mah ga je obrasel na debelo; po oglih in oknih se vzpenja slak — vsenaokrog je žalostna puščava: ni polena, da se obraniš ščenetu.
To je bil dom.
Pa so prišle pridne roke in so ga zbudile k novemu življenju; kolikokrat pač so se natrudile noge do onemoglosti in olesenelosti! Zemlja je popila vse potne srage — ne še vseh, saj jih še poteče obilo po licu in prsih.
Obilo jih še preteče — koliko se še javi skrbi!
Tam se ubijajo težaki; po pristanu so legle groblje kamenja, kupi in skladi; natovorjen voz; žalostni kljuseti mulita seno. Na produ ploska perica.
»Imaš požirek gorkega, Honza?«
»Bo, Lojze, ná!«
Honza — tisti, ki je Gantar ž njim že govoril — je popustil breme in mu odnekod ponudil stekleničico.
In Lojze se je nasmehnil, da so se zabliščali prekrasni zobje, slonova kost nemara — divna krasotica nima enakih! Pricincal je in potegnil, trpin pri trpinu, pa vozil zopet svojo pot. Ni vedel za nedeljo in praznik in je spal pri gospodarjevih konjih.
Gantar se je streznil in stopil do čolna; pregleda pač, če mu niso kaj pobrali od pripravljenega kosila. Krmilo se je zdaj zibalo daleč na vodi — prgišče sena je bilo tam, konjska odeja, zraven drog in drva.
Zjasnilo se mu je v duši in na obrazu.
Le kako da ni Toneta? Pač pohajajo po nasipu ljudje, a ti ljudje niso takšni ko doma, in znanca ni prav nikjer.
Oglasili so se delavci ob vodi.
»Podstavi brž, Gašparon!« je zavpil Honza, »če ne, pade nate!«
»Misliš? — Tako, Honza! — Škoda me ni!«
»Pač res! Še pes ne bo zatulil, ko bo šla smrt pote! Edino Štancarica bo klela, če ji odneseš tiste fraklje! Otrok itak nimaš!«
»Tvoja sreča!« se je rogal črni Miha. »Kamenje bi lučali za teboj, za krsto, in bi te preklinjali, ker si jih oče.«
»Menda ni bilo, da bi šel sam v grob, še za vas najbolje, bi vsaj še vi ne imeli sitnosti z menoj!«
Vsi so se zakrohotali in v presledkih govorili tointo.
»Ali ima pravzaprav kdo izmed nas otroke?«
»Molči, Honza, o tem! Saj nisi pijan. Kaj neki bi jedli, berači?«
»Prav imaš, Miha, potegni se zame! Jaz še ne vem, kaj je to — oče. Ga nisem poznal nikoli.«
»Zato pa tudi nisi svetnik.«
Gašparon je srdito zabrusil Honzi.
»Prokleta srajca, zamazana! Kaj misliš, da si grof, če si se vzel bogve odkod in si bil nekje doma? Sapra —! Delaj rajši!«
»Ti si »ti«, jaz pa tudi, Gašparon! Oba sva lumpa. Ampak to je, da spim jaz v hlevu, ti pa na zraku.«
»Honza, ne zaničuj me, čeprav si ti hlapec, jaz pa berač.«
V pogovor je posegel molčeči voznik Jurač in se razkoračil na vozu.
»Vidva sta danes strašno pametna, Gašparon in Honza. Nihče ni nikjer doma, pa se lovita kakor pes svoj rep. Čemu izpraševati, kdo si? Kaj ni res, Miha? Nihče od njiju ne ve, kaj bo z njim.«
»Hm! Pravzaprav — jaz ne plačujem vinarja za davek, tadva tudi ne; jaz spim s Honzem, Gašparona sem pa ono jutro našel tam-le na Bregu na klopi! Potemtakem smo skoro vsi enaki. — Honza, daj mi ga požirek, pa povem še jaz kaj!«
»Saj smo kmalu gotovi s tem čolnom,« se brani Honza, »potem ga bomo. Kaj hočeš, ko že itak imaš nos, da bi ga lahko obesil v kozolec v late!«
»Pa vprašajte Gantarja, če ga mar on ne pije — danes ni videti za nas! Gantar! — Ti, Gašparon, nikar se ne guncaj v čolnu, boš odvezal še tega malega!«
Kmet je raztresen odvrnil:
»Če bi jaz tako pil kakor vi, bi že zdaj, že zdavnaj vam pomagal skladati kamenje.«
»Ne sponašaj nam ga,« si je opomogel Miha. »Kaj to, če nismo kmetje kakot ti — zato pa delamo vse, kar nam kdo dá, delamo. Poglej, danes zlagam to-le — Jurač, strela, potegni, sicer prevrnemo še voz — jutri bom najbrž tudi, potem bom pa kje nosil premog. Kaj hočeš! Če ne dobim dela, kaj morem? K tebi ga ne grem iskat!«
»Tako je,« je potrdil oni v čolnu. »Za življenje premalo, za smrt preveč. Ampak žalosten nisem nikoli, buzarada! Kaj, Gantar! Jaz te sicer ne poznam.«
»No, jaz sem tebe videl že večkrat.«
»Vendar! Nesreča je povsod na poti — hehe!«
Zdaj se je potihoma odpel mali čolnič in se odzibal ob bregu; pa ga dolgo nihče ni opazil.
Jurač je polglasno zažvižgal in ropotal po vozu.
In Gantar ni znal, kakšno čustvo mu je napolnilo mogočne prsi — ali bi jih pomiloval, ali zaničeval, delavce?
»Človek, kaj meniš, da si ti na boljšem, če imaš dom? Res, da imamo luknje po žepih, pa kaj? Ko bi ti poznal Miho! Kadar sediva dve uri pri Štancarici, se joče kakor otrok in se žalosti, ker nima — nevemčesa!«
»Pa kaj ti to mar? Pa kaj —!«
»Kaj to meni mar? Res! Čemu pa čenčaš, kako bi lahko imel posestvo, pa bi bil zadovoljen in kaj še vse! Tak bedak bi bil ko zdaj; nič manjši! Vsi smo taki!«
»Miha ima prav, Miha; ne ti, Gašparon!«
»Morebiti! No, ti, Gantar, moraš to vedeti, jaz pa ne. Ko nisem mogel v vseh letih priti do nišesar — zdaj menda tudi ne bom. Kdo bi se menil za to. Hehe! Kar je —.«
Zavalil je skalo po čolnu in ravnodušno žvečil čik.
Ljudje, obteženi z vsemi nadlogami, ljudje brez življenja, vrženi odnekod v pogubno mesto. Kako? Zakaj in čemu?
»Da bi bil jaz drugačen kot sem zdaj?«
Ravnodušno je pripovedoval Miha, Jurač si je v presledkih požvižgaval.
»Pa sem bil od maldih nog lump, tedaj še večji nego danes. Saj veste, da so bajtarski otroci satani v primeri s premožnimi. Sami vidite, da mu ne smete stopiti na nogo, bajtarjevemu smrkovcu, takoj se zanj poizkusi mati, ki je bila sama taka. Zdaj bi jo morali spoštovati, mater, pa je ni več — ona nas je lahko vzredila. Ha — ampak nekoč sem jo izkuhal! Služil sem za pastirja pri Novem mestu; pa sva s kmetom peljala vino v Kandijo — eno uro daleč. Zdaj — tisto leto je pa bila suša; v Kandiji nisva mogla brž dobiti vode, sem pa jaz kar dal volom drož, ki so tam ostale. Hoj — in voli so se opijanili in so skakali bolj ko midva! Kmet se je še smejal! No — in blizu Kandije sva izgubila zadnji del voza — pravzaprav sem bil le jaz, gospodar je ostal še za čas v Kandiji — sredi poti sem pustil prednji del in domov sem srečno pridirjal z ojesom! Pomislite! In gospodar me je pretepel do smrti, kočarja; kar je ostalo, je opral oče! Tako — in jaz sem kratkomalo ušel v svet!«
»Oj ti Miha!« so se gromovito hohotali težaki.
Gašparon je zapazil, kako se je izmuznil čolnič proti šentjakobskemu mostu; nekoliko je še gledal iz megle.
»Haló, brodnik! Tona, brodnik! Čoln ti je ušel!«
Brodnik Tona se je bil neznanokam zagovoril s Krakovčanom — moj Bog! nebroj je misli, nebroj je ljudi pod svetlim solncem in nebroj vprašanj: kdo jih perešeta! Nihče jih ne razbere! Vsaka glava misli, vsakdo zida in podira. Nekdo je začel — nihče ne bo nehal.
Starec je poletel na »Cesarjeviča« — kako je prišel brod do tega imena, ko ni bil odet v dragoceno sobolovino, v zlato in žamet! In težaki so se smejali neokretnemu »Cesarjeviču«, ko se je igrala z njim Ljubljanica; škodoželjno so besedovali.
»Naj dela kakor mi, lenoba! — Še kapljice ga ni, če le čvekam.«
Miha mu je vse privoščil! Trde so bile besede, skovane v pomanjkanju in stradanju — zato niso prizanašale, ker njim ni prizanašal nihče.
»Tako, no!«
Stopili so iz čolna, ko so ga docela izpraznili; zopet se je oglasil Miha.
»Torej zdaj, Honza!«
Kakor da priliješ večni luči olja, tako so možje oživeli; še Juračev rjavec je pomagal z golimi ušesi in se ozrl na vodo.
Tedaj se je razdelilo neskončno morje — iz zemlje so vstale hiše, poraslo je drevje; krasnejši ko kdaj prej se je odkril svet v solnčnem sijaju. Poglejte! In tam zadaj žari Barje — veličasten dan!
Pa kako da ni fanta? Toneta? Nemara —.
Kar prikradla se je skrb in se naščeperila.
»Kaj niste videli mojega fanta?
Vidva, Petričeva, sta ga pač našla še tu? Kaj se naj še mudim tod! In še naročilo sem mu dal!
Da bi ga pokrtačil sam črni!«
»Cesarjevič« je privlekel čoln.
»Tona — kam je šel moj sin?«
»Jaz mu nisem oče!«
»Zafrkavaš, ker ti nisem še dal čika ali grenkega! Vrag!
Kakor da mi graščaku robujejo sedmere soseske in mi polnijo shrambe in hrame!«
Z nogo je odrinil čoln, da se je napela veriga, in se je obrnil po nasipu. Razkačil se je, da ni znal, kdaj in kako! Še krajec koruznega je nevoljen stisnil pod suknjič.
Kako je nebo visoko, jasno in modro, še nikdar ni bilo takšno! Nikjer ni videti začetak, še manj pa konec — in povsod enaka barva, svetloba, in le na obzorju, kakor ob zgodnji zarji, obledela. In to, kar se zliva na zemljo, to je ogenj, ki žge in pali. Zato vsakdo tako beži in teče, vse nekam drvi, da se dela prah; da oglušno buči in hrumi. Ne vidiš, da bi kje počivale roke v brezdelju.
»Ha! Da bi te!«
Gantar ni opazil, da so se mu stisnili zobje; ustnice so se podvile in pest se je pojeklenila! Udaril bi, da se zruši most — zaropoče in zgrmi v Gradašco in ljudje zakriče pred groznim Brdavsom! In te kostanje bi porival kakor travo na ledini, osat na polju. Človek se ti ne izogne, ampak bulji nekam k tlom in stopica, dokler ne buši v te in ne odleti nazaj!
Ko se je dogodilo eno zlo, sledi brž drugo — iz greha se je izcimil greh.
»Tone je bil tu, seveda, saj sem ga poslal semkaj.«
»Ni ga bilo, dozdaj ne!«
Ne? In kaj imam od tega, ko ni zrastel kakor jaz — v večnem delu in v težavah? Prav kot da nima doma in staršev in bratov in sestra! Nekaj je prišlo nadenj, ko ga ni strahovala moja roka.
Pa me je kdaj rad imel? Morebiti, ko še ni prišel delj nego do sosede in je še videl domačo streho.
Znanci in znanke ne vedo prav ničesar.
Na tiru igrajo potepuhi.
»Mož — mož — mož! Cifra — cifra! Moje-e!«
Eden je pobral svoj delež in iznova so sfrčali krajcarji v zrak. — Nobeden se ni zmenil, ko je Gantar stopil mimo. Željno so upirali poglede v tla, šteli so in se prerekali.
In tam pod Hribom, na Barju, tam kliče njiva; in dom vabi in kliče. Nad poljem plamti, žari in migota — praskeče, šumi in zveni. Ne slišite in ne razumete?
Obotavljate se in dvomite?
A kaj veste vi o življenju, ki veje iz gorkih tal in ki ga še niste videli nikoli! Bledi obrazi — oči brez leska in svita — kam ste se uprle?
Vprašal bi vas, pa sem prepričan, da mi ne odgovorite po svoji vesti! Vsi ste enaki, prav vsi: vi, ki prevračate popirčke po cestah, ali pa ste se oprli ob kandelaber in preudarjate, kdo izmed šetalcev je zadovoljen in bogat, kdo je nesrečen in siromašen. Pa ste mladi in stari!
»Če ni za tistimi visokimi okni eden onih, ki sem sanjal o njih? Najbolj je zijal od vseh in še brcnil me je — neznansko dolge noge, zadaj nekje ozke škarje, pa prav polizana glava!« —
Gantarju se je hopima razsvetlilo.
»Vse to nekaj pomeni, da! Pa kaj? — Z doma me hočejo pregnati, z doma, ki ga obdelujem z ljubeznijo, stradam zanj z vdanostjo.
Pa nihče ne ugane, kaj mi je! Nihče, čeprav ste velemožje in plemenitniki. A če pobaram soseda — ne! še treba ni tega: on že ve, kaj mi je; on ve, ker že takoj spozna, kje me lahko uščipne, ko sem v največji zagati.
In ne veste, čemu blodim zdaj po mestu, kakor da sem ukradel še ta kos kruha pod pazduho. Čemu blodim? Saj mi ni treba. Sam se povrnem domov, ker me zovejo njive tako milo.«
Ne ugane nihče, kaj se vrši v duši ubogega čolnarja?
»Petričeva, ali ga še ni bilo v tem času semkaj, Toneta?«
Z nogami sta sunila celo skalo.
»Ste iskali njega?«
»Da; tako-le je: kakor da sva se pripeljala v Ljubljano na izprehod in pohajkujeva zdaj gorindol! In doma naj se okoplje in osiplje vse samo! Ne rečem, če bi ne imel posejanih zrn več ko tri pesti!«
Pa se je razkoračil Miha.
»Kajne! še mi delamo, ko nimamo komu zapustiti, pa bi kmet ne sukal kose!«
»Brez skrbi smo!« se je nasmehnil Gašparon — »le to mi sivi lase, ali bom mogel drevi vse zapiti. Zakaj se jaz nisem oženil — znabiti bi me otroci zdaj redili!«
Gantar se je razsrdil.
»Misliš, da sem jaz tvoje vrste, Gašparon? En dan trpim jaz več, kot si ti v vseh letih.«
»Pa kaj imaš od tega, ha? Miru nikoli, težje živiš kot jaz, in še kozarec si ga ne zaslužiš, če nočeš, da ti hodijo otroci brez hlač.«
»To je res,« omeni Jurač, »pa ima vsaj kaj svojega.«
»Kaj to! Nazadnje ga oskubijo otroci do nagega. Jaz pa nesem vse s seboj! To je! Pa nihče ne bo rekel: Škoda je bilo Gašparona!«
Strašno so se zakrahali vsi razen Gantarja.
| 