|
Žalosti mi je hotelo srce počiti, ko so vzdignoli od doma mrliča. Ostala sem sama s tebój. Izgubila sem bila v énej noči edinega svojega sina in njegovo ženo: tvoje roditelje.
. A.:na-enkrat naenkrat mi zablišči solačnisolnčni žarek skozi temne , črne oblake. Moj.,:' strah jo minol, moja slutnja izginola. Blaženi up mi prešine srce :in ct,06dušo, a to le za trenotek. Hipoma se združijo zopet nad mojo glavo črne gromonosne moglemegle in mi na veke zatemnijo blaženo luč svetlega, up i.in življenje darujÓčegadarujóčega solnca. Od tedaj pa mi je jela glava siveti, udje so se tresli, noge šibile. Moj život se je sključil in leze vedno bolj in bolj k tlom, dokler se ne vleže na veke v hladno zemljico."
• Solze, debele svetle , solzosolze so se vlile sivolasej , nesreČnejnesrečnej babici po gubastem lici , in jok je pretrgaval njene besede. Velo svojo desnico pilpa položi vnukinji na glavo, ki je klečala v solzah utopljena v njenem iaročjinaročji, ter boža in miluje njen bledi obrazek. ▼-ar''So se tresli, noge šibile. Moj život se je sključil in leze vedno bolj 'r:bolj k tlom , dokler se ne vleže na veke v hladno zemljico."
„Proti večeru," nadaljuje po dolgem molku babica, „prišli so nosilci domú ter prinesli na mrtvaških nosilih — tvojega očeta ... In Branko je živel. Tisočkrat sem zahvalila Boga, da mi je ohranil mojega, edinega otroka, in sedaj bi bila postala lahko zopet vesela, ko bi me ne šo pekla nagla in nesrečna smrt tvoje mamice.
▲• Solze, debele svetle, solzo so se vlile sivolasej , nesreČnej babici po gubastem lici , in jok je pretrgaval njene besede. Velo svojo desnico pil položi vnukinji na glavo, ki je klečala v solzah utopljena v njenem iaročji, ter boža in miluje njen bledi obrazek.
Ali strašno, moj sin, tvoj oče Meme no spozna več. Njegove oči so nirtYe'mrtve, 'Životživot otrpnen. On je sicer še dihal in se premikal, ali duh ngoVnjegov bil je meglen. Branko je , bledel in govoril kakor yv sanjali ne- razumljivenerazumljive besede. ▼
„Proti večeru," nadaljuje po dolgem molku babica , so no-
Dolgo časa sem mu stregla, kakor in kolikor sem mogla. Po zdravOcezdravnike sem pošiljala v daljna mesta, da so ga hodili zdravit. In ras ozdra-ozdravili vili $oso ga toliko, da je prišel k pameti , in jel je tudi že sam hoditi za gospodarstvom. ▼silci dornd ter prinesli na mrtvaških nosilih tvojoga očeta . . In
A nekega dne, ko sem bila z doma po opravkih, obleče se, kakor so mi pozneje pravili posli, v praznično obleko ter so neki ' napoti proti ,Mostrimestu. ŠolŠel je bil, kakor smo v kratkem . zvedeli, k sodniji in ondi se je :jaV11javil, da je sam kriv smrti — tvoje matere.". ▼
Ruk° je živel. Tisočkrat sem zahvalila Boga, da mi je ohranil mojega, ,
Smrtna tiŠina,tišina nastane po teh strašnih besedah. Le globoki vzdih- ljejivzdihljeji, _ ki so pretresali Grozdanki in njenej babici srce in dušo, motili so adiniedini skrivnostno tihoto. ▼eaInega Otroka , in sedaj bi bila postala lahko zopet vesela, ko bi me ne šo pekla nagla in nesrečna smrt tvoje mamice.
dPi„Oh strašno! In gosposka je rés verjela njegovej izjavi, in obsodili so ga na težko, dosmrtno ječo ! — Od tedaj pa nisem več videla 'sV,ojegasvojega Branka . .. ali molim pač še vsak dan, naj mu Bog milostljivi olajša trpljenje in podeli lahko smrt. ▼▲strašno, moj sin, tvoj oče Me no spozna več. Njegove oči so nirtYe', 'Život otrpnen. On je sicer še dihal in se premikal, ali duh ngoV bil je meglen. Branko je, bledel in govoril kakor y sanjali ne- razumljive besede.
Sedaj Yidiš•,''vidiš Grozdanka , zakaj Semsem tolikokrat solze točila, ko sem pestovala in 'redila tebe, njegovega otroka. Ob enem pa tudi lahko raz.- umeg razumeš, zakaj sem ti prikrivala osodousodo in nesrečo tvojih starišev. ▼▲Dolgo časa sem mu stregla, kakor in kolikor sem mogla. Po zdravOce sem pošiljala v daljna mesta, da so ga hodili zdravit. In ras ozdra- vili $o ga toliko, da je prišel k pameti , in jel je tudi že sam hoditi za gospodarstvom.
„Ne joči in ne žaluj tako zeló, drago dete," tolaži napósled svojo vnukinjo , ktero je bila žalost in tuga že ce16celó prevzela. „Molive .:: mjširajši za mater in ubogega očeta, naj jima VsernogočniVsemogočni podeli, da bi . se enkrat skupaj veselila v nebesih !" ▼
A nekega dne, ko sem bila z doma po opravkih, obleče se, kakor
V molitvi nahaja naše ljudstvo svojo uteho in tolažbo ', .in tudi Jera ' in Grozdanka ste iskali noc6jnocój v goreČejgorečej molitvi dngnidušni mir in pokoj. Na- p6sledNapósled pa stesta se tolažili s teintem, da nas reši smrt vsega trpljenja, in nam °tvoriotvori boljše , večno življenje ! ▼▲mi pozneje pravili posli, v praznično obleko ter so neki' napoti proti ,Mostri. Šol je bil, kakor smo v kratkem. zvedeli, k sodniji in ondi se je :jaV11, da je sam kriv smrti — tvoje matere.".
Od tega večera je izginolo iz Grozdanke ono otročje veselje , ona radost in živahnost , . ki nam dela mladino ljubo in srečno. Tiho je po- sedalaposedala deklica zdaj tu , zdaj tam. Z nikomer si ni upala govoriti o svojej nesreči, ki jo je kakor ogenj pekla v srci. - Saj se je dekle sramovalo strašne nezgode in kazni svojega očeta, a to teintem bolj , ker ga je od istega dne, ko je zvedela, da še živi , jela neizmerno ljubiti. ▼▲Smrtna tiŠina, nastane po teh strašnih besedah. Le globoki vzdih- ljeji,_ ki so pretresali Grozdanki in njenej babici srce in dušo, motili so adini skrivnostno tihoto.
V otroČjejotročjej svojej ljubezni pa joje premišljala Grozdanka o raznih okolnostih , ki bi bile mogle ponzroČitipovzročiti očetov strašni čin. Skrivši je zve- delazvedela, da so najprej grajgČakagrajščaka dolžili groznega umora ter ga bili col6coló odvedli v ječo. Tedaj pa je neizkušena deklica takoj mislila, da je r6srés grajgčakgrajščak umoril njeno mater, in jela je opravičevati svojega očeta. -Ali kmalu se jej tudi to ni več , zdelo verjetno ; kajti sicer bi ne bili izpustili grajgčaka grajščaka, ko .je prišel njen oče naznanjat svojo krivdo. •▼„,. „Oh strašno! In gosposka je r6s verjela nje,govej izjavi, in obso-
Dekliška pamet si ni mogla tedaj raztolmačiti -,.sehvseh skrivnostij, ugibala je vendar resnično, da je morala obstajati neka ozka vez med njenimi roditelji in grajgčakom Pontonijeingrajščakom Pontonijem; Češčeš zakaj bi pa ta nosil vence na -grob njene matere ter se njej sarnejsamej delal tako ljubeznivega in dobrega?! ▼▲dPi so ga na težko, dosmrtno ječo ! — Od tedaj pa nisem več videla 'sV,ojega Branka . .. ali molim pač še vsak dan, naj mu Bog milostljivi olajša trpljenje in podeli lahko smrt.
Vse te misli . in slutnje pa so storile, da se je začela Grozdanka neizrečeno bati grajgčakagrajščaka. Povsod se ga je izogibala ter si niti blizu njegove grajščine upala ni. Saj se jej je vedno 'še nehotěnehoté dozdevalo, da je le Vekoslav kriv nesreče njenih starigevstarišev! ▼17*
Ali vse bi bilo nepopačeno dekliško srce :odpustilo . , ako bi ona le - še enkrat videla svojega očeta ter ga smela objeti in poljubiti. Po c,élecéle dneve bi . rada sedela pri njem, govorila o svojej materi z njim, in on bi jej moral -povedati vse, kar je z njo dobrega in veselega preživel. OlAdvaOnádva bi hodila potěmpotém skupaj . na mirodvor , venčala bi ondi materin grob in molila za njeno izveličanje. . •▼244
Tako si je slikalo nedolžno dekletce veseli ' Časčas svoje bodočnosfi. Vedno - je tedaj prosila in molila, naj bi jej božja previdnost povrnola begaljubega očeta. Večkrat je že namerjavala, skrivši zapustiti babico in donidom, :bigada bi šla k svojemu nesrečnemu očetu. Ali kam se naj napoti , kje ga naj išče, tega ni vedelo ubogo siroče, in tedaj je ostala pri svojej babici. Napósled se pa Grozdanka vendar uda v svojo osodo. Izgubila je ves up, vidéč, da jej goreče prošnje in molitve ne privedejo očeta domú! Konečno pa se je le še tolažila s tem, da se snideta vsaj na onem svetu ...▼245
GrozdankinoAli Grozdankine želje so se še izpolnile v tej solznej dolini! ▼▲Sedaj Yidiš•,''Grozdanka , zakaj Sem tolikokrat solze točila, ko sem pestovala in 'redila tebe, njegovega otroka. Ob enem pa tudi lahko raz.- umeg , zakaj sem ti prikrivala osodo in nesrečo tvojih starišev.
Ne joči in ne žaluj tako ze16,,. drago dete," tolaži nap6sled
▲svojo vnukinjo , ktero je bila žalost in tuga že ce16 prevzela. „Molive.:: mjši za mater in ubogega očeta, naj jima Vsernogočni podeli, da bi . se enkrat skupaj veselila v nebesih !"
▲V molitvi nahaja naše ljudstvo svojo uteho in tolažbo', .in tudi Jera' in Grozdanka ste iskali noc6j v goreČej molitvi dngni mir in pokoj. Na- p6sled pa ste se tolažili s tein, da nas reši smrt vsega trpljenja, in nam °tvori boljše , večno življenje !
▲Od tega večera je izginolo iz Grozdanke ono otročje veselje , ona radost in živahnost ,. ki nam dela mladino ljubo in srečno. Tiho je po- sedala deklica zdaj tu , zdaj tam. Z nikomer si ni upala govoriti o svojej nesreči, ki jo je kakor ogenj pekla v srci. - Saj se je dekle sramovalo strašne nezgode in kazni svojega očeta, a to tein bolj , ker ga je od istega dne, ko je zvedela, da še živi , jela neizmerno ljubiti.
▲V otroČjej svojej ljubezni pa jo premišljala Grozdanka o raznih okolnostih , ki bi bile mogle ponzroČiti očetov strašni čin. Skrivši je zve- dela, da so najprej grajgČaka dolžili groznega umora ter ga bili col6 odvedli v ječo. Tedaj pa je neizkušena deklica takoj mislila, da je r6s grajgčak umoril njeno mater, in jela je opravičevati svojega očeta. -Ali kmalu se jej tudi to ni več, zdelo verjetno ; kajti sicer bi ne bili izpustili grajgčaka , ko .je prišel njen oče naznanjat svojo krivdo. •
▲Dekliška pamet si ni mogla tedaj raztolmačiti -,.seh skrivnostij, ugibala je vendar resnično, da je morala obstajati neka ozka vez med njenimi roditelji in grajgčakom Pontonijein ; Češ zakaj bi pa ta nosil vence na -grob njene matere ter se njej sarnej delal tako ljubeznivega in dobrega?!
▲Vse te misli. in slutnje pa so storile, da se je začela Grozdanka neizrečeno bati grajgčaka. Povsod se ga je izogibala ter si niti blizu njegove grajščine upala ni. Saj se jej je vedno 'še nehotě dozdevalo, da je le Vekoslav kriv nesreče njenih starigev!
▲Ali vse bi bilo nepopačeno dekliško srce :odpustilo. , ako bi ona le-še enkrat videla svojega očeta ter ga smela objeti in poljubiti. Po c,éle dneve bi. rada sedela pri njem, govorila o svojej materi z njim, in on bi jej moral -povedati vse, kar je z njo dobrega in veselega preživel. OlAdva bi hodila potěm skupaj. na mirodvor , venčala bi ondi materin grob in molila za njeno izveličanje. . •
▲Tako si je slikalo nedolžno dekletce veseli' Čas svoje bodočnosfi. Vedno- je tedaj prosila in molila, naj bi jej božja previdnost povrnola bega očeta. Večkrat je že namerjavala, skrivši zapustiti babico in doni, :biga k svojemu nesrečnemu očetu. Ali kam se naj napoti , kje ga
• aj išče, tega ni vedelo ubogo siroče , in tedaj je ostala pri svojej ,;,1"0,p6s1ed se pa Grozdanka vendar uda v svojo osodo. Izgubila je ves
vid6č , da jej goreče prošnje in molitve ne privedejo očeta dom! konečno pa se je le še tolažila s tem, da se snideta vsaj na onein svetu ...
▲Grozdankino želje so se še izpolnile v tej solznej dolini!
(Konec pride.)
Nă,rodne pripovedke.
Priobčuje Mat. Valjavec,
13. Stari kovač.*
(Ljube§čica.)
Bi jzi jenkrat jeden kovač. On je bil tak star, da je bil bog na
• njega pozabil, vendar so je jenkrat na njega zinislil pak jo poslal po njega, smrt, da bi ga dopolala. Smrt jo odigla ; kak je dogla k njemu, reče mu: bog je meni zapovedal, da bi te dopolala k njemu, kajti si vre
• :dosti dugo živel. Kovač je rekel: dobro , ja, -budem igel s tobom, samo burno •ogče predi on barilček vina spili, kaj burno leže igli, kajti se
• bilMO jako zinuČili, gda bumo putuvali. Smrt je rekla: dobro , nog ja perii"'nutri , kaj bum vib pila. Kovač .veli: dobro. Ona zajde mitri, on pak hitru zatekne pa ju neje vun pustil. Stoprv gda je devet let minulo, 'pustil ju je: vun, a ona. odbe,ži fletno k bogu pak mu je pripovedala, kaj se je Ž njom dogodilo. Bog se je čudil, kak ju je mogel tak fkaniti... Gda je to. vrag (ml, rekel je : bomo pak vidli, jeli bude mene fkanil, pakje igel po njega. Gda je k njemu dogel, rekel mu je vrag : ti moraš iti.Z.....menum, kajti je bog rekel. Kovač je rekel: dobro ja bubin igel, samo si moramo zejti iia put hrugek. Onde imam na vrtu jedmi hrugku; Iliri bomo stepli pak bomo onda, igli skup. Vrag je rekel: dobro. :Onda : su igli na vrt hrugek stepat. Kovač je igel na drevo a vrag je žakel držal. Kajti pak je bil kovač 'nuden, rekel je vrag: hodi ti držat žakel, a ja ju bum stepal. Kovač je rekel: dobro, pak je držal žakel, a vrag je tak jako stepal, da se je svrž pod njim ftrgla , a vrag je opal vu žakel. Kovač fletno zaveže njega vu .žakel pak ga dene na kovalo pak je rekel detičom: vudrite kaj igda morete. Oni vudri , a vrag je počel kričati:, najte najte, pustite me, več nein nigdar došel po njega, samo me prt-
* Conf. Neven 1856. bi. 5. str. 136: „K or en kovač* (bi. 8 ). Schleicher Scbmiede, der den_Teufel drsn kriegte".
-Hčeri na pěre dévljejO. Sosecijo že vkup>ej grejb, Hčerama &Uje dewajo.. Triki% sta črni měwane Materni srce žě,wije; Pogrefci že vkupej grojb De jih h pogrěf' ponesejo. Kidr hčere pok6pljejo Pogrefei se dam vrnejo, Pr grobi mati opstoji Miwi se j6ka jin ječi,
Pa pade dol na' črni grof, Še toko prav' jin gevari: O moja moja vmajši hči
Kol'kět sva vkip u cerku Sli Jin sva ilp6 tam mčlile, Zej pa že na pejdeva več.
Na to se j' ogwasiwa hči: Mat', ne jokějte mi se več Vaše sowz6 so tok tešč
De mi v neb6sa na piste.
284
285
źrtva, ljubosumnosti.
Novela. Spisal dr; Stojan.
Ob Rekel velikej slovesnosti bila, jo cesarska milost podarila pro- ,...:stOst ,Rektorim dosmrtnim jetnikom. Med njimi je bil tudi nesrečni Branko. Petnajst let se je pokoril ubožec za svoj strašni čin. Voljno je nosil že- eine verigo na nogah in rokah , mirno je trpel vso pezo temne ječe in S4 je spaval na_ trdih tleh vlažilo temnice. Nikdar si ni poželel pod milo bo, ikdai ni hrepenel po gorkoti blaženih solnčnih žarkov; da, še več, stokrat več bil bi rad pretrpel za svojo — Vido!
| 