Wikivir

Franc Koritnik in njegova družina: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Madi (pogovor | prispevki)
1.476 urejanj
Brez povzetka urejanja
Madi (pogovor | prispevki)
1.476 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 2:
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= Roman romanov: Franc Koritnik in njegova družina
| poglavje=
| avtor= Milan Pugelj
Vrstica 8:
| obdelano=2
| licenca=dLib
| spisano= DiS, 1906, pod psevdonimom Roman Romanov
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOCXPN4AB5F dLib]
}}
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10}}
 
==I.==
Vrstica 498 ⟶ 500:
Tako je izpregovoril sam sebi in je dvignil roko sredi svojih krepkih in močnih misli. Ni še sklonil glave do tistih dni in polno upanja je bilo njegovo srce.
 
In čas je bežal naprej in prišle so prve počitnice. Z veselim srcem se je odpravljal Franci na pot, veselo se je spominjal domače hiše in vasi in sladko mu je bilo pri srcu. Hodil bo in bo hodil in naposled bo stopil izza ovinka in, glej, pozdravila ga bodo vaška drevesa, pozdravila ga bodo snežena slemena toplo in prijazno, kakor se spodobi tako dobrim in tako starim znancem. In bližal se bo in na pragu bo zagledal mater roko nad očmi in gledajočo v daljavo ...
 
Bližal se je božični čas, približal se je. in Franci se je napravil na pot. Povezal je culico, tesno je zapel obleko in je stopil v vežo.
Vrstica 722 ⟶ 724:
Poznal je Franci to misel in upognil je vrat in se zamislil. Glej, in še se je rodil pogumen načrt, še je vstal fant in se je odpravil na pot.
 
»Ali so poslali oče?« ... V kuhinji je stala gospodinja in je vprašala mimo gredočega.
 
»Nič... ne morejo... Ali lepo prosim, samo še malo bi počakali, samo še malo; dobil bom in bom plačal! —« ...
Vrstica 764 ⟶ 766:
Zdelo se mu je, kakor bi se zasmejala nad njim cela množica hudobnih ljudi, zakrohotala bi se naglas in zaploskala bi z rokami.
 
Ti, ki imaš pogum in moč, kaj te je strah pred polnočnimi sencami? ...
 
Upognil se je vrat in nagnila se je glava globoko. Glej, sirove roke so omajale veliki hrast, bridkost in nemogočnost sta ga podkopali? Odpadlo je listje, sušile so se veje, trohnelo je deblo, samo še en udarec — in padel bo hrast in zakadila se bo trohnoba. — Vstal je in odšel proti stanovanju, ker je bilo zašlo solnce in se je delala noč. Potemnele so gore, potemnelo je nebo in pokazala se je prva zvezda. Lepa in svetla je zagorela nad najvišimi vrhovi in zabliščale po vsi široki strani.
Vrstica 834 ⟶ 836:
V veži so se začule stopinje, duri so se odprle, in oče se je pojavil na pragu. »Dober večer, oče!« ... Očetu je zastal glas in veselo je bil iznenaden.
 
»Kaj ti si...«
 
Obmolčal je, in Franci je stopil naprej, odprl je vrata in stopil v sobo. »Dober večer, mama!« ... Mati je bila že v postelji in dvignila je glavo in sedla.
Vrstica 856 ⟶ 858:
»Pa kaj, ako človek ne more ...« Očetu se je sin smilil in težko mu je bilo in neprijetno.
 
»Nič ne jokaj, Franci! Tako boš živel, kakor sva živela midva, v mestu pa bi bil umrl...«
 
Tudi materi se je smilil in tolažila ga je. Potem je zavladala po sobi tišina. Samo tuintam se je čutilo dihanje, mati je vzdihnila, oče je premaknil nogo, Franci je zaihtel slabotno in poltiho ...
Vrstica 949 ⟶ 951:
 
»Jako napreduje ... Zelo je nadarjen in radi ga imamo!« ...
 
Dobro je delo očetu in tudi župnika je vprašal.
 
»Dober in pameten fant je in silno je nadarjen ...«
 
Vesel je bil Koritnik in je pravil ženi in tudi njej je bilo zelo všeč.
 
In končalo se je šolsko leto in zbralo se je tisti dan mnogo gospčde, iz mesta so se pripeljale svetle kočije, izstopili so gosposki potniki in so se zbrali v šolski sobi In tam so bili zbrani učenci in so dobivali darila za svoj trud in učenje.
In končalo se je šolsko leto in zbralo se je tisti dan mnogo gospôde, iz mesta so se pripeljale svetle kočije, izstopili so gosposki potniki in so se zbrali v šolski sobi In tam so bili zbrani učenci in so dobivali darila za svoj trud in učenje.
 
»Franc Koritnik!«
 
Tako so zaklicali najprej in Franci je stopil iz vrst, približal se je in se je pri­klonil. Zahvalil se je v lepem govoru, lepo je zvenel njegov glas, čisto in veselo in pri­jazno so se nasmehljali visoki gospodje.
Tako so zaklicali najprej in Franci je stopil iz vrst, približal se je in se je priklonil. Zahvalil se je v lepem govoru, lepo je zvenel njegov glas, čisto in veselo in prijazno so se nasmehljali visoki gospodje.
To se je ponavljalo vsako leto in tudi zadnje leto je prišlo, in Franci je zapustil domaČo šolo.
 
In glej, zbudilo se je podedovano od očeta, večje in močnejše se je zbudilo, silno je bilo in nepremagljivo; vstalo je in za­klicalo je:
To se je ponavljalo vsako leto in tudi zadnje leto je prišlo, in Franci je zapustil domačo šolo.
 
In glej, zbudilo se je podedovano od očeta, večje in močnejše se je zbudilo, silno je bilo in nepremagljivo; vstalo je in zaklicalo je:
 
— Vstani in pojdi, ti moj fant, ki imaš silno moč in silen pogum! ...
 
Začutil je bil in sklenil je bil globoko v srcu:
 
»Vstanem in pojdem in se dvignem sredi rojakov visoko gori!« ...
 
V trinajstem letu je bil in obdale so ga sanje, polno jih je bilo okoli njega, lepe so bile in veličastne. Dvignil se je nad svojim ljudstvom, da se je odkrivalo pred njim in priklanjalo v ponižnosti in spoštovanju.
 
— Naprej, Franci, brez strahu, Franci, in predrzno!...
 
Glej, zbudilo se je podedovano od očeta, večje in močnejše se je zbudilo, silno je bilo in nepremagljivo, vstalo je in zakli­calo ...
Glej, zbudilo se je podedovano od očeta, večje in močnejše se je zbudilo, silno je bilo in nepremagljivo, vstalo je in zaklicalo ...
 
Franci je dvignil glavo, zravnal se je in pogledal je v svet z drznimi očmi in poln poguma.
 
»Hej, pojdem v svet, do nedosežnih daljav pojdem, po široki in prijazni cesti!« ...
 
In smejala se je bela cesta pred njim, smejale so se daljave in vabile so. Na večer so padle črne sence po njih in daleč doli so padle čez holme in doline in bilo je, kakor bi se stegnile prijazne roke, na skri­vaj in na tihem bi se stegnile, mahale bi in vabile ...
In smejala se je bela cesta pred njim, smejale so se daljave in vabile so. Na večer so padle črne sence po njih in daleč doli so padle čez holme in doline in bilo je, kakor bi se stegnile prijazne roke, na skrivaj in na tihem bi se stegnile, mahale bi in vabile ...
 
Sam je hodil in zamišljen in Tončka je to opazila. Tudi pobledel je bil obraz, zamišljenost je legla po njem, oči so postale globoke kakor jezera.
 
»Kaj pa misliš, Franci?« ...
 
Drobna in šibka sestra ga je vprašala s skrbnim in prijaznim glasom.
 
»Nič ... Mislim ...«
 
Odgovoril je zamišljeno in polglasno in je sedel dalje in molčal. In sestri je prišlo na pamet, da je mogoče bolan in smilil se ji je. Približala se je, sedla je k njemu na klop pred hišo, roko je dala krog njego­vega vratu in pritisnila je svoje lice na nje­govo:
Odgovoril je zamišljeno in polglasno in je sedel dalje in molčal. In sestri je prišlo na pamet, da je mogoče bolan in smilil se ji je. Približala se je, sedla je k njemu na klop pred hišo, roko je dala krog njegovega vratu in pritisnila je svoje lice na njegovo:
 
»Ali si bolan, Franci? ... Bled si tako in prepaden ... kje te pa boli?« ...
 
Skrbno in ljubeznivo je vprašala in svoje nežno lice je tiščala k njegovemu.
 
»Nič me ne boli, Tončka!« ...
 
Nasmehnil se ji je in je pobožal njeno roko:
 
» Pride tako ...«
 
299
Vzdihnil je in Tončka se je vzravnala in mu pogledala v oči.
 
»Zakaj pa vzdihuješ?« ...
 
Zopet ga je vprašala in gledala mu je naravnost v oči.
 
»Ne vem ...«
 
Franci je odgovoril mirno in zamišljeno. Vse njegovo govorjenje je bilo v zadnjih dneh zamišljeno in polglasno, navadno je sedel na klopi pred hišo in je strmel v daljavo. Tončka je to opazila in ga je vpra­šala in tudi oče je opazil. Glej, in prestrašil se je in domislil se je na davna leta, na grenke dogodke se je spomnil in bal se je zavoljo sina.
Franci je odgovoril mirno in zamišljeno. Vse njegovo govorjenje je bilo v zadnjih dneh zamišljeno in polglasno, navadno je sedel na klopi pred hišo in je strmel v daljavo. Tončka je to opazila in ga je vprašala in tudi oče je opazil. Glej, in prestrašil se je in domislil se je na davna leta, na grenke dogodke se je spomnil in bal se je zavoljo sina.
 
»V daljavo ga vleče, vabi ga neznana moč v prsih ... dalje ... naprej ... križemsvet ... Pojde; neko jutro bo vstal in se bo odpravil ... Mogoče se kdaj vrne, bled sesušen, mogoče nikoli več ... Umrje med tujimi ljudmi, brez postrežbe, zapuščen...«
 
Mnogo je mislil oče in bal se je tistega časa, ko bo stopil preden, bledega obraza in nemirnih oči.
 
»Šel bi, oče ...«
 
Bal se je, ker se je domislil na težko pot, na vlažno izbo in mrzle in sirove ljudi. Sam bi bil stopil k njemu in bi ga bil prosil v očetovski ljubezni.
 
»Ne hodi, Franci! ... Ne misli ničesar, ne sanjaj več, lepo te prosim, Franci! ... Kaj strmiš v daljavo, kaj gledaš po cesti doli? ... Strašno je tam zunaj, noč je, vihar, mraz ... strašno je ... Ne hodi, ne sanjaj, ne strmi ... lepo te prosim, Franci ...«
 
Sam bi stopil k njemu in bi govoril, ker mogoče bi šel, zašel bi in se ne bi vrnil nikoli več ...
 
Od strani je opazoval sina in videl je, kako je bled, kako zamišljene so oči, kako se izvije iz prsi vzdih ... In omenil je svoji ženi.
 
»Ti«, je rekel »Franci bledi in je za­mišljen ... Na klopi sedi pred hišo, v da­ljavo strmi, po cesti strmi doli in misli in tuintam vzdihne ... Glej, jaz vem: v prsih se mu je zbudilo, velika moč je vstala, noč in dan ne da miru in vleče ga in sili ga
»Ti,« je rekel »Franci bledi in je zamišljen ... Na klopi sedi pred hišo, v daljavo strmi, po cesti strmi doli in misli in tuintam vzdihne ... Glej, jaz vem: v prsih se mu je zbudilo, velika moč je vstala, noč in dan ne da miru in vleče ga in sili ga na pot ... v daljavo ... naprej , ... križemsvet ...«
na pot ... v daljavo ... naprej , ... križemsvet ...«
 
»Jaz ne razumem ... Kaj je to?« ...
 
Žena je vprašala preplašeno in skrbne oči so strmele v možev obraz.
 
»Ti ne razumeš, ali jaz vem ... Tudi meni se je zbudilo in moral sem na pot in strašno je bilo. Jaz vem ... mnogi gredo in se ne vrnejo nikoli več ... Umrjejo tam v tujem svetu in med tujimi in mrzlimi ljudmi ...«
 
»Pa kako misliš? ...«
 
Zbala se je tudi ona; samo malo je umela.
 
»Rad bi se dvignil nad rojaki, v šolo bi rad, ali to stane denar ... Pri nas ni toliko denarja, stradal bo v vlažnem in nezdravem stanovanju, zbolel bo in bo umrl ...«
 
Mirno je bilo po sobi, večer se je delal in mrak je prihajal v sobo. Čez okna se je plazil, ob vratih je lezel in pomaknil se je v vse štiri kote in od tam se je pomikal proti sredini, boljinbolj se je zbliževal in končno se je strnil in napolnil vso sobo.
 
Franci je stopil v sobo, do omare je šel s sklonjeno glavo in je vzel tam drobno knjižico.
 
»Kaj boš, Franci?« ...
 
Mati ga je vprašala in je gledala proti njemu.
 
»Nič ...«
 
Komaj slišno je izpregovoril in je odšel tiho in s sklonjeno glavo.
 
Potem je prišla v sobo Tončka in je sedla na stol.
 
»Kaj pa dela navadno Franci?« ...
 
Mati jo je vprašala in Tončka se je ozrla okoli in okoli.
 
»Sedi, mama, in strmi predse in misli... Vedno premišljuje, mama, in bled je in kakor bolan ...«
 
Tončka je plašno pripovedovala in tiho in potem je prenehala.
 
»Vprašala sem ga tudi že, kaj misli, pa nič ne pove. Vprašala sem ga, če je bolan, pa je rekel, da ni ...«
 
To je govorila Tončka še s tišjim glasom.
 
300
»Ali ti nisem povedal? ... Kakor sem rekel!«' ...
 
Oče je hodil po sobi doli in gori, ustavil se je za trenotek in je zopet nadaljeval svojo pot.
 
»Ali mi ne moremo ... mi ne mo­remo ...«
»Ali mi ne moremo ... mi ne moremo ...«
 
Tiho je govoril in sam zase in Tončka in mati sta odšli iz sobe.
 
»Človek bi storil tako ali tako, ali no­bene pomoči ni ... Nič ni napraviti ...«
»Človek bi storil tako ali tako, ali nobene pomoči ni ... Nič ni napraviti ...«
 
Noč je bila legla po sobi in zunaj je sijala luna. Skozi okno je posijala v sobo in mehki žarki so se razlili po tleh in vztrepetavali so tam in se zibali ... Popolnoma je bilo mirno, samo iz veže so se čuli tuintam koraki, ogenj je prasketal na ognjišču. Tončka je izpregovorila ...
 
Koritnik je stopil vun in je šel pred hišo. Na klopi tam je sedel Franci, popolnoma mirno je sedel, roke v naročju in široko odprte oči.
 
»Kaj delaš, Franci?« ...
 
Ozrl se je po njem in ga je vprašal.
 
»Nič!« ...
 
Vzdihnil je in izpregovoril s tihim in za­mišljenim glasom.
Vzdihnil je in izpregovoril s tihim in zamišljenim glasom.
 
»Pojdi, po mrvo greva. Nakosil sem na travniku in v hladu bova zapeljala domov!«
 
Vstal je molče, pod kozolec je Še', prijel voziček za drog in je peljal proti njivi. Oče je šel za njim in tedaj se je začul votel in zategnjen glas.
Vstal je molče, pod kozolec je šel, prijel voziček za drog in je peljal proti njivi. Oče je šel za njim in tedaj se je začul votel in zategnjen glas.
 
» Ali si čul?«
 
OČe ga je vprašal in v tistem trenotku se je začul zopet isti votli in zategnjeni glas.
Oče ga je vprašal in v tistem trenotku se je začul zopet isti votli in zategnjeni glas.
 
»Sem ...«
 
Franci je izpregovoril mimogrede in je peljal naprej. Oba sta molčala in tako sta šla tiho sredi lepe poletne noči. Polno glasov je prihajalo od vseh strani, najraz­ličnejši so bili, veseli, zamišljeni, žalostni, vstajali so, izgubljali so se in so izginjali.
Franci je izpregovoril mimogrede in je peljal naprej. Oba sta molčala in tako sta šla tiho sredi lepe poletne noči. Polno glasov je prihajalo od vseh strani, najrazličnejši so bili, veseli, zamišljeni, žalostni, vstajali so, izgubljali so se in so izginjali.
Nebo je bilo popolnoma temnomodre in zelo lepe barve. Tudi vrhovi gora so bili iste barve in bili so videti iz daljave
 
kakor zamišljeni velikani. Nebo je bilo polno zvezd, svetle so bile kakor od zlata in zelo zamišljeno so gledale doli. Luna je plavala na južni strani in tudi ona je bila popol­noma zlate barve; mesečina je trepelala nad vso okolico, sence so ležale po tleh in se plašno majale.
Nebo je bilo popolnoma temnomodre in zelo lepe barve. Tudi vrhovi gorâ so bili iste barve in bili so videti iz daljave kakor zamišljeni velikani. Nebo je bilo polno zvezd, svetle so bile kakor od zlata in zelo zamišljeno so gledale doli. Luna je plavala na južni strani in tudi ona je bila popolnoma zlate barve; mesečina je trepelala nad vso okolico, sence so ležale po tleh in se plašno majale.
Naložila sta sena na voziček in sta od­peljala. Sin je vlekel spredaj in oče je rinil zadaj; oba sta molčala in počasi sta se po­mikala proti domu.
 
Naložila sta sena na voziček in sta odpeljala. Sin je vlekel spredaj in oče je rinil zadaj; oba sta molčala in počasi sta se pomikala proti domu.
 
Včasih je zaškrtalo pod kolesom in včasih je zacvilil voz. Kamen je prišel pod kolo ali mogoče pesek ...
 
Ko sta prišla domov, je stala večerja na mizi in sedli so okoli mize. Skleda je bila sredi mize, velika je bila in lončena in opisana z belimi rožami.
 
Jej, Franci!« ...
 
Fant je molčal in je zajemal malo in prenehal je pogostokrat. Ostali so molčali in tako so tiho povečerjali. Samo včasih se je čulo, kako je škrtnila žlica ob skledi, ne­prijeten glas je bil in Tončko je spreletelo.
Fant je molčal in je zajemal malo in prenehal je pogostokrat. Ostali so molčali in tako so tiho povečerjali. Samo včasih se je čulo, kako je škrtnila žlica ob skledi, neprijeten glas je bil in Tončko je spreletelo.
Povečerjali so in mati je pobrala žlice, v skledo jih je dela in je vse skupaj od­nesla vun.
 
Povečerjali so in mati je pobrala žlice, v skledo jih je dela in je vse skupaj odnesla vun.
 
»Lahko noč!« je rekel Franci in se je odpravil spat na pod.
 
»Kaj te ni strah?« ...
 
V veži ga je vprašala mati, ko je šel mimo.
 
»Ne!« ...
 
Ko je stopil čez prag in je šel proti podu se je nasmehnil. Kaj me bo strah? Polnočnih duhov, sivih halj? ... Nasmehnil se je in je šel po stopnicah gori in legel v seno.
 
Zatisnile so se oči in prišle so sanje. Napravil se je na pot, lepega jutra je vstal, poslovil se je od matere in očeta in tesno se ga je oklenila Tončka.
 
»Ne hodi, Franci, ali me pa vzemi seboj!« ...
 
Tesno se ga je oklenila, zajokala je na glas in zelo žalostno. Ali on je razklenil njene roke, poljubil jo je na čelo in pustil jo je sredi ceste — osamljeno in žalostno.
301
 
BEROLIN: STOLNA CERKEV IN CESARSKA PALAČA.
In je šel.
Cesta se je smejala pred njim, prijazna je bila in široka, daljave so se smehljale in vabile. In vedno naprej je šel in biia je noč in storil se je dan in njega ni bilo strah. Kaj če so šle mimo sence, če je zašumelo v grmovju, če se je oglasila zver v goščavi! ...
 
In prišli so mimo roparji, grdih obrazov so bili, dolge brke so imeli, črne in grde. In prišli so do njega in dvignili so krvave nože ...
 
»Kdo si ti?«
 
Zavpili so nanj enoglasno in sirovo in so se ustavili.
 
»Ropar!« ...
 
Po vrsti so mu podali roke in najgrši ga je poljubil na ustnice. Odšli so in Franci je pljunil predse v studu nad umazanim poljubom.
 
Dospel je do mesta, obiskal je prvo in največjo hišo, potrkal je na duri, ali bile so velike in ogromne in ni se čulo. Nato je butil s čevljem ob nje, votlo je zadonelo in začuli so se koraki. Odprla so se vrata in siva in razmršena brada se je opazila.
 
»Kdo me je prebudil?« ...
 
Z drobnim glaskom je zakričal sivobradi možiček in je zacepetal z drobnimi nogami.
 
»Pameten človek.«
 
Franci je izpregovoril z modrim glasom in je pogledal z resnimi očmi.
 
»Sluga ponižni!« ...
 
Široko so se odprla vrata in sivobradi možiček je potegnil čepico z glave in je stopil v kot.
 
»Kje je gospoda, da vzprejme pogum­nega gosta?« ...
»Kje je gospoda, da vzprejme pogumnega gosta?« ...
 
Zaprle so se velike duri in z drobnimi koraki je hitel možiček pred njim, peljal ga je v veliko sobo in ga je ponižno prosil, da bi počakal do večera. Izgubil se je sivobradec in Franci je sedel pod najbližjo palmo.
 
Lepo je bilo v tisti sobi, najlepše vrt­nice so ležale po tleh, palme so stale ob steni, aloa je cvetela v samotnem kotu ...
Lepo je bilo v tisti sobi, najlepše vrtnice so ležale po tleh, palme so stale ob steni, aloa je cvetela v samotnem kotu ...

Hitro je tekel čas, prišel je večer, od­prlaodprla so se vrata in glej, pojavila se je zlatolasa kraljičina, nasmejala se je in z njo so se nasmejale sanjajoče platane, zelene palme so se nasmejale, rože po tleh in stoletna aloa se je zasmejala v veselem razkošju...
 
302
»Kdo si ti?« ...
 
Odprle so se drobne ustnice, nasmeh­nile so se sinje oči.
Odprle so se drobne ustnice, nasmehnile so se sinje oči.
 
»Jaz sem junak ...«
 
Glej, in približala se je in dala mu je roko in kakor sestrica mu je bila od tistega trenotka In nič ni bilo več nedosežnega zanj, samo zaželel je — in je bilo — pred njim. In ako je zaželel zvezdo z neba, glej, že se je približala in samo roko je stegnil in je bila njegova.
Glej, in približala se je in dala mu je roko in kakor sestrica mu je bila od tistega trenotka. In nič ni bilo več nedosežnega zanj, samo zaželel je — in je bilo — pred njim. In ako je zaželel zvezdo z neba, glej, že se je približala in samo roko je stegnil in je bila njegova.
 
Tako je bil dosegel vse na svetu, v svetli kočiji se je vozil po svetu, peketali so žametni vranci in hrskali so in rezgetali.
 
Kaj je nedosežnega na svetu, če je človek resnično močan in pogumen in čuti mogočno silo v svojih prsih?...
 
Franci se je prebudil in še je sanjal z odprtimi očmi o črni kočiji in o iskrili vrancih; v vetru so vihrale žametne grive in v solncu so lesketale srebrne vajeti ...
 
Lepo jutro se je bilo storilo, gore so žarele, gorelo je nebo in že so se opazili prvi žarki na nebu. In dvignilo se je soince izza gorskih slemen, zabliščalo je iz da­ljave, tisoč žarkov se je usulo na vse strani ...
Lepo jutro se je bilo storilo, gore so žarele, gorelo je nebo in že so se opazili prvi žarki na nebu. In dvignilo se je solnce izza gorskih slemen, zabliščalo je iz daljave, tisoč žarkov se je usulo na vse strani ...
 
Franci je zajutrkoval in se je odpravil na polje. Motiko je del na ramo in je odšel po rosni stezi.
 
»Ne bo več dolgo in pustil bom krompir in koruzo in se bom odpravil proti mestu. V šolo lepo in učiti se, postati gospod in se dvigniti med rojaki ...«
 
Tako je mislil Franci in veselo je delal na polju in molčal. Sklenil je bil, da stopi pred očeta in da mu pove, kako se je na­menil v mesto in v šolo.
Tako je mislil Franci in veselo je delal na polju in molčal. Sklenil je bil, da stopi pred očeta in da mu pove, kako se je namenil v mesto in v šolo.
 
»Veliko veselje čutim do učenja, vse bi rajši pustil — in življenje in vse kakor to!« ...
 
Stopil bo predenj in bo na ta način končal. Nekoč v kratkem bo tako napravil, govoril bo mirno in resno in izvedel bo očetovo mnenje.
 
Kaj bi človek doma in sredi kmetov, če čuti, da bi lahko živel med veliko gospčdo,
Kaj bi človek doma in sredi kmetov, če čuti, da bi lahko živel med veliko gospôdo, lahko bi živel in lahko bi šel križemsvet... Kaj bi človek doma, zakaj bi tičal nizko pri tleh, zakaj se ne bi dvignil in zravnal in ponosno pogledal okoli in se napravil v široki in daljni svet? ...
 
Franci je kopal na njivi in tudi Tončka je kopala. Bila sta si popolnoma blizu in sestra je včasih izpregovorila.
 
»Povej, Franci, kaj premišljuješ, nikomur ne bom povedala!« ...
 
»Tako je, Tončka! ... Poslovil se bom od doma in od matere in očeta in od tebe in odšel bom v svet ...«
 
Franci je mirno povedal in Tončka je prenehala kopati.
 
»Kam pojdeš in zakaj?« ...
 
»V šolo pojdem, da se dvignem med rojaki in postanem gospod ... Glej, prav bo tako! Kadar boš govorila o meni, pa boš povedala o meni lepo in imenitno. povest ...«
»V šolo pojdem, da se dvignem med rojaki in postanem gospod ... Glej, prav bo tako! Kadar boš govorila o meni, pa boš povedala o meni lepo in imenitno povest ...«
Franci je kopal enakomerno naprej in znojne kaplje so stopile na njegov obraz. Po­stalo je bilo vroče; soince se je dvignilo nad gorskimi vrhovi, izginila je rosa in žarki so pripekali toplo in pekoče.
 
Franci je kopal enakomerno naprej in znojne kaplje so stopile na njegov obraz. Postalo je bilo vroče; solnce se je dvignilo nad gorskimi vrhovi, izginila je rosa in žarki so pripekali toplo in pekoče.
 
Poldne je zazvonilo in Franci in Tončka sta odšla s polja proti domu.
 
Že je bilo pripravljeno kosilo in tudi oče se je bil že vrnil s polja. Jed se je kadila na mizi, muhe so brenčale po sobi, zaganjale so se v obraz in sedale so po laseh in obleki.
 
Popoldne se je bilo pooblačilo nebo, skrilo se je soince in močna sapa je zapi­hala. Dvigal se je po cesti prah, v naglih kolobarjih se je zavrtil in dvignil se je vi­soko v zrak.
Popoldne se je bilo pooblačilo nebo, skrilo se je soince in močna sapa je zapihala. Dvigal se je po cesti prah, v naglih kolobarjih se je zavrtil in dvignil se je visoko v zrak.
 
Franci je sedel pred hišo in z njegovimi rjavimi lasmi se je igrala močna sapa. Dobro mu je delo to in premišljeval je mirno dalje o svojih bodočih potih.
 
»Na stanovanje pojdem, samo malo bo stalo, in naj bodo ljudje še taki in taki, jaz bom prebil pri njih. Prenesel bom nevihto in vihar in zimo in mraz — močan sem in krepek in lahko bom tako dočakal lepših časov« ...
 
303
Tako je mislil na klopi pred hišo, sapa se je igrala z njegovimi lasmi in je pihala v njegov obraz.
 
Zablisnilo se je in svetel ogenj je šinil po nebesnem oboku. Zagrmelo je potem, glasno in mogočno je zabobnelo, stresla se je klop in okna so zašklepetala. In tedaj so padle prve kaplje, debele in težke so bile in čulo se je, kako so padale na listje in na tla. In gostejše in gostejše so padale in naposled se je ulila velika ploha.
 
Franci se je umaknil v vežo in tudi ostali so bili tam.
 
»Samo, da ne bi bilo toče!« ...
 
OČe je gledal oblake in je to izpregovoril in tudi mati je vzdihnila.
Oče je gledal oblake in je to izpregovoril in tudi mati je vzdihnila.
 
»Da ne bi bilo toče!« ...
 
Zunaj je lil dež, bliskalo se je in grmelo je, da se je stresala hiša in so šklepetale šipe v oknih. Ali ponehavalo je, samo še bliski so se užigali, grmenje se je čulo v daljavi, samo oddaljeno bobnenje še in dež je ponehaval.
 
Tončka je sedela pri ognjišču in se je stresla, kadar se je zablisnilo
Tončka je sedela pri ognjišču in se je stresla, kadar se je zablisnilo.
 
»Ali te ni strah, Franci?« ...
 
Vprašala ga je, ker je stal mirno, ni se zganil ob najhujšem gromu in ni se zmenil za nevihto.
 
»Ne! Mene ni strah ...«
 
Polegla se je nevihta in nehalo je de­ževati. Odplavali so oblaki in odprla se je lepa nebesna modrina. Videti je bilo, kakor da bi bila nevihta umila nebo, tako je bilo čisto in tako sveže.
Polegla se je nevihta in nehalo je deževati. Odplavali so oblaki in odprla se je lepa nebesna modrina. Videti je bilo, kakor da bi bila nevihta umila nebo, tako je bilo čisto in tako sveže.
 
Trave so se zravnale in rože so dvigale svoje rosne glave, debele kaplje so padale od drevesnih vej in naposled je posijalo solnce. Mehki žarki so se razlili po rosnih travnikih in po mokrih poljih in tratah se je zasvetilo od mnogoštevilnih biserov.
 
Franci je šel v sobo in je sedel k oknu.
 
Jutri in še bolje pojutranjem pa stopim pred očeta in mu povem ... Tako in tako, jaz ne morem drugače, kakor da pojdem ... Zakaj ne bi človek [imel poguma in zakaj bi se bal belih cest, ki peljajo križemsvet?... Pojutranjem, ko bo nedelja, »pa stopim in povem popolnoma natančno!«»...
»Jutri in še bolje pojutranjem pa stopim pred očeta in mu povem ... Tako in tako, jaz ne morem drugače, kakor da pojdem ... Zakaj ne bi človek imel poguma in zakaj bi se bal belih cest, ki peljajo križemsvet?... Pojutranjem, ko bo nedelja, pa stopim in povem popolnoma natančno!«...
 
Zatrdno je bil to sklenil Franci in mislil je potem lepo in mirno o vsi svoji nadaljni poti.
 
Popolnoma mirno je bilo že zunaj, solnce je sijalo, trave in rože so se dvignile, tuintam je še kanila deževna kaplja od drevesne veje in čisto in sveže in od nevihte umito nebo se je razprostiralo nad široko krajino. (DALJE).
Popolnoma mirno je bilo že zunaj, solnce je sijalo, trave in rože so se dvignile, tuintam je še kanila deževna kaplja od drevesne veje in čisto in sveže in od nevihte umito nebo se je razprostiralo nad široko krajino.
ANTON MEDVED
 
VETER POVLEČE .
==V.==
Lastovke drobne, jarko nebo, kaj me žalobne misli peko?
 
Hribje zeleni, cvetne ravni, kaj da so meni mračne oči?
»aiOl%J(C^r'ren poleten dan je bil. Pol^^P^^^^K. dne je bilo minilo in vse je CilljPliPj molčalo daleč naokoli. Ni se i^w0=$^ zgenila bilka na polju, ni?a^^^ trepetal list in ni zletela ptica preko poljan.
Veter povleče skozi vrhe, nekaj šepeče slušaj, srce!
— Kaj nam je mari, če si nam tuj! Drugim tožari, sebe vprašuj!
349
ROMAN ROMANOV:
FRANC KOR1TNIK IN NJEGOVA DRUŽINA.
»aiOl%J(C^r'ren poleten dan je bil. Pol^^P^^^^K. dne je bilo minilo in vse je CilljPliPj molčalo daleč naokoli. Ni se i^w0=$^ zgenila bilka na polju, ni?a^^^ trepetal list in ni zletela ptica preko poljan.
Franci je sedel pod kozolcem. Potem je vstal in šel.
»Zdaj stopim predenj in mu povem... Kaj bi se bal in kaj bi odlašal!«...
Vrstica 1.320 ⟶ 1.456:
»Nisem truden«...
»Daleč je«...
Mirno je povedal oče in sta šla po cesti naprej. (KONEC.)
ROMAN ROMANOV:
DALJA ŽARI.
Vrstica 1.472 ⟶ 1.608:
Sel je po vasi naprej in stopil je v do­mačo hišo. Sestra je bila pri ognjišču, ozrla
 
IZVIR SAVICE. FOT. F. PAVLIN.
se je in pordelo je lice od veselega pre­senečenja.
»Francelj!« ...
Vrstica 1.508 ⟶ 1.644:
27
 
PERIČNIK. F0TF pavlin.
»Saj bi šel zdaj lahko v službo!... Prav bi nam bilo ...,«
Poltiho in boječe je povedal in je umaknil oči.
Vrstica 1.575 ⟶ 1.711:
Tako je ostala sama sredi samotne ceste; oddaljili so se koraki, zavihral je havelok v daljavi, gubila seje črna postava sredi nes­končne beline, manjšala se je in izginila ...
Burja je pihnila, zaječali so gozdovi, po­čile so trhle veje, samotno žvižganje je šlo čez daljave ...
 
27*
[[Kategorija: Milan Pugelj]]
[[Kategorija:Dom in svet]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Franc_Koritnik_in_njegova_družina«