Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 509:
==XIV. Pri pustni zabavi.==
 
Leta 185* je bil predpust zeló dolg. Za pustni ponedeljek se zmeni gospôda iz vse Gorenjske Doline, da se zbero zvečer na Dolgem v Ž. gostilni, kjer bo <big>{{razprto|pustna zabava</big>}}.
 
Isto popoludne se spravi Miha s svojimi prijatelji na »lojtre«, da se jih je moglo več peljati. Na polu pota zagledajo tam na travniku Štangovca, prvega občinskega svetovalca in krčmarja v »Goščavi«. Obsekaval je prav takrat par streljajev daleč od svoje hiše posekan jesen
in bil je torej prav delavsko opravljen. Na nogah je imel velikanske coklje, na životu že nekoliko zavaljan jopič in na glavi takotáko kučmo, da mu je zakrivala skoraj vsa ušesa.
 
Štangovec je bílbil izredno visoko zrasel in širokopleč mož, da malo takih. Včasih je zaradi tega moral tudi kaj prestati. Ko je npr. nekega semanjskega dné v Beljaku v krčmi počasi in dolgo vstajal izza mize, zakliče mu zbadljiv rokodelski pomočnik: »No, oče, ali bodete že skoraj jenjali, do stropa ni več daleč!* «
 
Štangovčeva krčma je bila nekdaj, ko so še navadni vozniki prevažali raznovrstno blago čez »Koren«, redkokdaj prazna. K Štangovcu so ljudje sploh radi zahajali, ker je imel sicer neroden priimek, a vedno le pošteno vino, pa tudi gospodar sam jim je bil všeč. Mož je bil zeló prijazen in postrežljiv. Kramljal je sicer »po kranjsko«, a z gosti, ki so cikali kaj na gospoščino, tudi po nemško, dasi sta si z nemščino, ki se je je nekdaj učil v Beljaku, bila v besedi in pismu v vednem prepiru. Med drugimi je prav rad zahajal k njemu tudi Miha Gorenjski, s katerim sla si bila prav dobra. Miha je bil — rekel bi — zaupni mož očeta StangovcaŠtangovca. Sedaj že nekaj let ne krčmari več Štangovec.
 
Zagledavši raz voz Štangovca, reče Miha svojim prijateljem: »Spravimo ga s seboj, in sicer tak mora iti, kakoršen je!« Torej obstanejo z vozom, in Miha pokliče Štangovca : »Alo, pojdi, pojdi malo sem, da se nekaj pomenimo!« Mož je kmalu pri vozu. »»No, kam pa, kam?«« vprašal je radoveden. »Pri tebi bi se bilo dobro malo poradovati, ker je ravno pustni ponedeljek«, odgovori Miha, »toda predno bo jed pripravljena v tvoji kuhinji, peljemo se lahko vsaj četrt ure daleč, izpijemo pri Smrčonu par kozarcev vina, potem bi prišli dosti prav nazaj. Kar k nam prisedi, pa bo!«.
 
Stangovec, ozrši se po sebi, reče:»»Tak-le pa vendar ne smem med vas, ki ste tako gosposki, počakajte malo, da se preoblečem.«« Sedaj začnó tudi drugi tiščati vanj: »Kaj zaradi tistih par ljudij, ki so doli, hodili bi se preoblačevat? Saj še raz voz ne gremo, kar mimogredé bomo vse opravili; torej le na voz!«