Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 509:
==XIV. Pri pustni zabavi.==
Leta 185* je bil predpust zeló dolg. Za pustni ponedeljek se zmeni gospôda iz vse Gorenjske Doline, da se zbero zvečer na Dolgem v Ž. gostilni, kjer bo
Isto popoludne se spravi Miha s svojimi prijatelji na »lojtre«, da se jih je moglo več peljati. Na polu pota zagledajo tam na travniku Štangovca, prvega občinskega svetovalca in krčmarja v »Goščavi«. Obsekaval je prav takrat par streljajev daleč od svoje hiše posekan jesen
in bil je torej prav delavsko opravljen. Na nogah je imel velikanske coklje, na životu že nekoliko zavaljan jopič in na glavi
Štangovec je
Štangovčeva krčma je bila nekdaj, ko so še navadni vozniki prevažali raznovrstno blago čez »Koren«, redkokdaj prazna. K Štangovcu so ljudje sploh radi zahajali, ker je imel sicer neroden priimek, a vedno le pošteno vino, pa tudi gospodar sam jim je bil všeč. Mož je bil zeló prijazen in postrežljiv. Kramljal je sicer »po kranjsko«, a z gosti, ki so cikali kaj na gospoščino, tudi po nemško, dasi sta si z nemščino, ki se je je nekdaj učil v Beljaku, bila v besedi in pismu v vednem prepiru. Med drugimi je prav rad zahajal k njemu tudi Miha Gorenjski, s katerim sla si bila prav dobra. Miha je bil — rekel bi — zaupni mož očeta
Zagledavši raz voz Štangovca, reče Miha svojim prijateljem: »Spravimo ga s seboj, in sicer tak mora iti, kakoršen je!« Torej obstanejo z vozom, in Miha pokliče Štangovca
Stangovec, ozrši se po sebi, reče:»»Tak-le pa vendar ne smem med vas, ki ste tako gosposki, počakajte malo, da se preoblečem.«« Sedaj začnó tudi drugi tiščati vanj: »Kaj zaradi tistih par ljudij, ki so doli, hodili bi se preoblačevat? Saj še raz voz ne gremo, kar mimogredé bomo vse opravili; torej le na voz!«
|