Franc Koritnik in njegova družina: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
| avtor= Milan Pugelj
| opombe= Trenutno ureja [[Madi|Maja Dichlberger]]
| obdelano=23
| licenca=dLib
| spisano= DiS, 1906, pod psevdonimom Roman Romanov
}}
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10}}
 
==I.==
Potihnilo je naposled in Franci je vstal in je šel na tihem od hiše — mimo vogala, ob vrtni ograji, tam pod drevjem in na cesto m lepo naprej ...
 
Večer je bil lep in prijazen. Polno zvezd je gorelo na nebu in celo rimska cesta se je natančno videla. SlaŠla je preko neba, tuintam je bila širja in tuintam ožja in popolnoma ozka ... Luna je plavala na vzhodni strani in mehka mesečina se je razlivala po naravi. Po drevju, ki je rastlo ob cesti, je pogostokrat zašumelo. Bila je sapa, ki se je zbudila hipoma in je pihnila mimo in včasih tudi samotna ptica, ki se je bila zakasnila na ta večer in ni imela pravega prenočišča.
 
Včasih je prišla na cesto samotna senca, zamajala se je in se je majala naprej in izginila. Menda je šel popotnik čez cesto in po kolovozni poti naprej gori proti šumi...
==V.==
 
»aiOl%J(C^r'renMiren poleten dan je bil. Pol^^P^^^^K. dnePoldne je bilo minilo in vse je CilljPliPj molčalo daleč naokoli. Ni se i^w0=$^ zgenilaizgenila bilka na polju, ni?a^^^ trepetalzatrepetal list in ni zletela ptica preko poljan.
 
Franci je sedel pod kozolcem. Potem je vstal in šel.
 
»Zdaj stopim predenj in mu povem... Kaj bi se bal in kaj bi odlašal!«...
 
In stopil je v vežo in odprl vrata v sobo. Oče je sedel pri mizi in je bral iz debele knjige. Franci se je približal mirno in pačasi.
 
»Kaj pa ti, Franci?«...
 
Pogledal mu je v obraz in Franci se je ustavil.
 
»Takq je, oče, da ne bi ostal več rad doma. V mesto bi šel v šolo, kjer bi se rad učil vedno dalje in dalje ... Tudi se nič ne bojim tujega kraja in tudi tujih ljudi se ne bojim popolnoma nič ...
»Tako je, oče, da ne bi ostal več rad doma. V mesto bi šel v šolo, kjer bi se rad učil vedno dalje in dalje ... Tudi se nič ne bojim tujega kraja in tudi tujih ljudi se ne bojim popolnoma nič ...
 
Oče je vedel, da se bo zgodilo to, da bo stopi l predenj in bo izpregovoril ... Zaprl je knjigo in se je nagnil nazaj.
 
»Nič ni, Franci!... Ti govoriš tako, ker si mlad in nespameten. Prerevni smo, da bi te mogli vzdržavati, kakor je prav in kakor se spodobi. Glej, Če bi šel, bi stanoval v vlažnem stanovanju, lačen bi bil, obleke bi ne imel in zbolel bi in bi umrl... Umrl bi, Franci, in mogoče se ne bi vrnil nikoli več domov. Ne misli, Franci, in nikoli ne sa­njaj ... Življenje umorijo take sanje, strašne so in grozne ...«
»Nič ni, Franci!... Ti govoriš tako, ker si mlad in nespameten. Prerevni smo, da bi te mogli vzdržavati, kakor je prav in kakor se spodobi. Glej, če bi šel, bi stanoval v vlažnem stanovanju, lačen bi bil, obleke bi ne imel in zbolel bi in bi umrl... Umrl bi, Franci, in mogoče se ne bi vrnil nikoli več domov. Ne misli, Franci, in nikoli ne sanjaj ... Življenje umorijo take sanje, strašne so in grozne ...«
 
Oče je prenehal in Franci je stal pred njim miren in resen.
 
»Nikoli več ne misli na to, Franci, nikoli več ne sanjaj! Strašno je med tujimi ljudmi, nikogar ni, samo žalostna misel sredi srca...«
 
(DALJE.)
Franci je molčal ves čas in počasi se je obrnil in je odšel. Na pragu ga je srečala mati, zamišljeno ji je pogledal v obraz in je odšel mimo.
 
»Nič ni pomagati... Pojde... umrje...«
 
Mati je stopila v sobo in je sedla na klop ob peči.
 
»Kaj je?«
 
»Franci je prišel in je rekel, da bi šel v mesto, v Šolo da bi šel...«
»Franci je prišel in je rekel, da bi šel v mesto, v šolo da bi šel...«
 
Oče je povedal zamišljeno, knjigo je zaprl pred seboj in se je naslonil na mizo.
 
»Mi ne moremo; ni mogoče, da bi ga primerno podpirali ... Toda pojde vseeno, vdal se je mislim in sanjam in sedaj se jih več ne otrese ... Šel bo in bo zbolel in mogoče bo umrl ... V vlažnem stanovanju, ob slabi hrani, med tujimi ljudmi ...«
 
Potem je molčal in tudi žena je bila tiho in se je zamislila ...
 
»Ali ni nič rekel? ... Povedal bi mu bil in oplašil bi ga ...«
 
Čez dolgo je izpregovorila in se mu ozrla v obraz.
 
»Rekel sem ... Molčal je in obrnil se je in je odšel ... Nič ni pomagati; pojde ... umrje ...«
 
Utihnila sta oba. Polmračno je bilo po sobi, okna so bila zagrnjena in velika muha je letala pod stropom. Enakomerno je bren­čala in gibala se je v počasnih krogih.
Utihnila sta oba. Polmračno je bilo po sobi, okna so bila zagrnjena in velika muha je letala pod stropom. Enakomerno je brenčala in gibala se je v počasnih krogih.
Zunaj je bila vročina velika, vse je mol­čalo sredi nje, ni se genila bilka na polju, ni vztrepetal list na drevesu, ni zašumelo sredi gozda ... Nedelja je bila in nedeljsko oblečeni ljudje so šli po cesti, fantje so šli s šopki na žametnih klobukih in brhka dek­leta z rdečimi rožami na kipečih grudih ... Vse je bilo nedeljsko oblečeno, samo za
 
350
prašenZunaj je bila vročina velika, vse je molčalo sredi nje, ni se genila bilka na polju, ni vztrepetal list na drevesu, ni zašumelo sredi gozda ... Nedelja je bila in nedeljsko oblečeni ljudje so šli po cesti, fantje so šli s šopki na žametnih klobukih in brhka dekleta z rdečimi rožami na kipečih grudih ... Vse je bilo nedeljsko oblečeno, samo zaprašen popotnik je šel mimo, zamišljenega obraza s palico v roki je šel in ni dvignil oči ...
 
»Pa bi še enkrat govoril z njim, mirno bi mu rekel in popolnoma prijazno ... Se enkrat da bi rekel ...«
»Pa bi še enkrat govoril z njim, mirno bi mu rekel in popolnoma prijazno ... Še enkrat da bi rekel ...«
 
Po dolgem času je izpregovorila mati in oče je dvignil glavo.
 
»Zastonj ... Pojde ... mogoče se vrne ... umrje lahko ...«
 
Govoril je poltiho, zamišljeno.
 
» Vendar bi rekel še enkrat ...« Mati je mislila, da bi nemara pomagalo; pozabil bi vse in bi ostal.
 
»Saj lahko ... ali ...«
 
Očetov glas je bil negotov; del je knjigo na polico in je odšel. Na polje se je od­pravil, po stezi je stopal in tam ga je opazil pod kozolcem: sam je sedel in zamišljen, oči so strmele v daljavo, obraz je bil bled ...
Očetov glas je bil negotov; del je knjigo na polico in je odšel. Na polje se je odpravil, po stezi je stopal in tam ga je opazil pod kozolcem: sam je sedel in zamišljen, oči so strmele v daljavo, obraz je bil bled ...
 
»Kaj delaš, Franci?«...
 
Ogovoril ga je in fant se je vzdramil. Stresnilo se je telo, zbudile so se oči, vzdihnil je.
 
»Nič ...«
 
Oče je odšel po poljski poti in Franci je mislil dalje.
 
»Kaj če so ljudje mrzli in če je v tujini smrt za slabotne ljudi! ... Jaz vem, da sem močan, smrt bi premagal in zato se ne bojim tujine ... Smehljajo se daljave in vabijo, smeje se lepa bela cesta ... zbogom, do­mača vas, zbogom, oče in mati in Tončka! ... in po beli cesti naprej do daljav in križemsvet ...«
»Kaj če so ljudje mrzli in če je v tujini smrt za slabotne ljudi! ... Jaz vem, da sem močan, smrt bi premagal in zato se ne bojim tujine ... Smehljajo se daljave in vabijo, smeje se lepa bela cesta ... zbogom, domača vas, zbogom, oče in mati in Tončka! ... in po beli cesti naprej do daljav in križemsvet ...«
 
Mirno je mislil naprej in se je namenil, da povpraša in poprosi učitelja, mogoče župnika. Vse bo natančno zvedel in podal se bo ob pravem času na pot proti mestu. In tudi oče bo zvedel, rekli mu bodo, naj ga pusti, in spremil ga bo lepega jutra doli proti mestu. Kaj je nepremagljivo na svetu, če je človek resnično pogumen in kdo bi se bal tujine in njenih težav! ...
 
— Daj, Franci, dvigni se, ti moj otrok, ki te ni strah in si pogumen! ...
 
Zdelo se mu je, da ga kliče moč sama, velika nadzemska moč da mu ukazuje.
 
— V tujino, Franci, čez hrib in goro, križem svet, Franci, za srečo, za lepo bodoč­nostjo! ...
— V tujino, Franci, čez hrib in goro, križem svet, Franci, za srečo, za lepo bodočnostjo! ...
Solnce je zahajalo, nebo se je rdečilo, nalahko je dahnil veter, zamajale so se bilke, listje je zatrepetalo, zašumelo je sredi gozda... Lepo je zahajalo solnce, skrilo se je napo­sled za vrhove, zadnji žarki so obsevali gorska slemena na vzhodu, izginili so, otemnela je zarja in prihajal je mrak. Temnelo je nebo in gostilo se je ozračje, že je go­rela prva zvezda, že je zasvetila luna. Mehka luč se je razlivala po okolici, trepetale so sence, priplavala je pesem, tiho so sanjali lesovi naprej ...
 
Solnce je zahajalo, nebo se je rdečilo, nalahko je dahnil veter, zamajale so se bilke, listje je zatrepetalo, zašumelo je sredi gozda... Lepo je zahajalo solnce, skrilo se je naposled za vrhove, zadnji žarki so obsevali gorska slemena na vzhodu, izginili so, otemnela je zarja in prihajal je mrak. Temnelo je nebo in gostilo se je ozračje, že je gorela prva zvezda, že je zasvetila luna. Mehka luč se je razlivala po okolici, trepetale so sence, priplavala je pesem, tiho so sanjali lesovi naprej ...
 
Vrstili so se vroči poletni dnevi, ni bilo dežja, nebo je bilo čisto in brez oblakov. Tudi megle ni bilo; vsa daljina je bila suha in čista.
 
Franci se je odpravil k učitelju; tiho izginil za vogalom in gori proti šoli. Učitelj je bil prišel nanovo v tisti kraj, pred malo leti je bil prišel po smrti učitelja in organista Koritnika. Po vrsti je umiral stari rod; stari Koritnik je umrl, umrla je stara gospo­dinja, brat je umrl, ki je bil učitelj stare šole. Samo dobro brati je znal in pisati in je učil isto umetnost vaške otroke. Tako se je godilo v stari šoli, ali podrli so jo do tal, sezidali so novo, in umrl je stari Ko­ritnik. Nov učitelj je prišel, gosposko je bil napravljen in veliko lepega in učenega je znal povedati. In nastopila je nova dru­žina Koritnikova, čila in mlada, tekla so leta, rastli so otroci, glej, in siveli so lasje, umi­rale so oči in gube so legale po obrazih ...
Franci se je odpravil k učitelju; tiho izginil za vogalom in gori proti šoli. Učitelj je bil prišel nanovo v tisti kraj, pred malo leti je bil prišel po smrti učitelja in organista Koritnika. Po vrsti je umiral stari rod; stari Koritnik je umrl, umrla je stara gospodinja, brat je umrl, ki je bil učitelj stare šole. Samo dobro brati je znal in pisati in je učil isto umetnost vaške otroke. Tako se je godilo v stari šoli, ali podrli so jo do tal, sezidali so novo, in umrl je stari Koritnik. Nov učitelj je prišel, gosposko je bil napravljen in veliko lepega in učenega je znal povedati. In nastopila je nova družina Koritnikova, čila in mlada, tekla so leta, rastli so otroci, glej, in siveli so lasje, umirale so oči in gube so legale po obrazih ...
 
Franci je prišel do šole, stopil je v vežo in je potrkal na vrata. Začul je glas in je prijel za kljuko.
 
»Dober dan!«...
 
Zaprl je vrata in učitelj je stopil pred njega.
 
»Kaj bi rad, Koritnik?«
 
Prijazno je vprašal in Franci je govoril brez strahu in mirno.
 
»Prosim, da bi mi povedali, kako se vstopi v mestu v šolo ... Rad bi šel, noč in dan in naprej in naprej bi se učil ...«
 
351
Prijazno se je nasmehnil učitelj in mu je pojasnil vso pot. Franci je poslušal z veliko pozornostjo, gledal je naravnost v obraz in stal popolnoma mirno.
 
»Oče me ne puste ... Jaz pa bi šel silno rad, učil bi se naprej in naprej ... Če bi vi nemara rekli očetu, potem bi me pu­stili, gotovo bi me pustili ...«
»Oče me ne puste ... Jaz pa bi šel silno rad, učil bi se naprej in naprej ... Če bi vi nemara rekli očetu, potem bi me pustili, gotovo bi me pustili ...«
»Lahko rečem, Koritnik; v mesto pojdeš in postaneš velik gospod ... zbogom, Ko­ritnik!«
 
»Lahko rečem, Koritnik; v mesto pojdeš in postaneš velik gospod ... zbogom, Koritnik!«
 
Zaprla so se vrata in Franci je odšel proti domu. Lepo je imel pred očmi svoj načrt in ni obupaval. Popolnoma brez strahu je mislil na tujino, mirno se je domislil na glad in ni se bal bolezni.
 
Doma ni bilo nikogar in duri so bile zaprte. Sedel je pred hišo na klop in je mislil mirno naprej. In takrat je stopil izza vogala oče, skrben je bil njegov obraz in na sinu so obvisele oči.
 
»Ali pojdeš, Franci? Ne hodi, Franci! ... Kaj bi hodil!«...
 
Od kozolca sem je prišla Tončka in se je ustavila pred hišo.
 
»Zakaj bi hodil, Franci? ... Radi te imamo in samo dobro ti želimo. Glej, tu­jina je mrzla kakor led, kakor zimski čas — ti ne veš tega, Franci! ... Tuji ljudje, vlažna izba, sama žalostna skrb in zapuščenost...«
»Zakaj bi hodil, Franci? ... Radi te imamo in samo dobro ti želimo. Glej, tujina je mrzla kakor led, kakor zimski čas — ti ne veš tega, Franci! ... Tuji ljudje, vlažna izba, sama žalostna skrb in zapuščenost...«
Zopet je prenehal in vsi trije so mol­čali. Franci je sedel mirno na klopi; ri dvignil oči in obraz je bil bled in zamišljen.
 
»Kam hočeš od nas, Franci, zakaj hočeš od nas? ... Mirno bi živel naprej, prijazno in zadovoljno bi živel; samo« tuintam malo žalosti, samo tuintam samoten vzdih ...«
Zopet je prenehal in vsi trije so molčali. Franci je sedel mirno na klopi; ni dvignil oči in obraz je bil bled in zamišljen.
Glej, in tedaj se je razjasnil obraz; za­gorelo je v očeh, dvignile so se velike in ponosne.
 
»Kam hočeš od nas, Franci, zakaj hočeš od nas? ... Mirno bi živel naprej, prijazno in zadovoljno bi živel; samó tuintam malo žalosti, samo tuintam samoten vzdih ...«
 
Glej, in tedaj se je razjasnil obraz; zagorelo je v očeh, dvignile so se velike in ponosne.
 
»Jaz pojdem, oče, veselo se podam na pot in brez strahu. Vse bom premagal — in tujino in mrzle ljudi, vlažno sobo in zimo in glad — vse bom premagal, dvignil se bom visoko med rojaki, in vrnil se bom domov velik in ponosen...«
 
Vesel je bil njegov glas in čist, gorelo je v očeh in življenje se je razlilo po obrazu.
 
Vsenaokoli je sijalo solnce, samotno drevo je stalo popolnoma mirno, listje je mirovalo in zeleni sadovi so šibili močne veje.
 
»Ne hodi, Franci, ni ti znano in ne veš... To so sanje, ki motijo, varajo ...«
 
Oče je bil izpregovoril po dolgem času in Franci ni rekel ničesar.
 
»Ne hodi, Franci; ostani pri nas, ki te imamo radi in nam bo žalostno za teboj... Vsi te imamo radi, jaz in mama in Tončka ...«
 
S popolnoma mehkim glasom je govoril oče in Tončka je stopila k bratu, k njemu je sedla in se ga je oklenila.
 
»Saj ne greš nikamor, Franci?«...
 
Objela ga je z obema rokama, glavo mu je položila na ramo in je šepetala na uho.
 
»Saj ne greš, Franci! ... Nihče ni nate hud in vsi te imamo radi — ata, mama in jaz ... ti ne veš, tako te imam rada!«...
 
Se tesneje se je stisnila k njemu, dvig­nila je glavo in svoj obraz je pritisnila na njegovo lice.
Še tesneje se je stisnila k njemu, dvignila je glavo in svoj obraz je pritisnila na njegovo lice.
 
Franci jo je prijel za roke, razklenil jih je in je vstal. Vstal je in odšel in se izgubil za vogalom.
 
Mati se je vrnila s polja in se je ustavila pred hišo.
 
»Nič ni pomagati, pojde ... Pojde, mo­goče se vrne kdaj, mogoče nikoli več ... umrje...«
»Nič ni pomagati, pojde ... Pojde, mogoče se vrne kdaj, mogoče nikoli več ... umrje...«
 
Oče je pogledal mater in je utihnil.
 
»Ali si mu rekel lepo. prijazno?«...
»Ali si mu rekel lepo, prijazno?«...
 
Mati je vprašala in je brisala pot od obraza.
 
»Prijazno sem rekel, ali nič... Pojde ... umrje ...«
 
Tončka je sedela na klopi, strmela je predse z zamišljenimi, široko odprtimi očmi, obraz bled. In prišla je velika solza v vsako oko, zgenile so se trepalnice, solza je ka­nila od njih, po licu doli je zdrsnila in padla je v naročje. Pogosto so se zapirale trepal­nice, tiho so tekle solze iz oči, drsele so po licih in padale so doli druga za drugo.
Tončka je sedela na klopi, strmela je predse z zamišljenimi, široko odprtimi očmi, obraz bled. In prišla je velika solza v vsako oko, zgenile so se trepalnice, solza je kanila od njih, po licu doli je zdrsnila in padla je v naročje. Pogosto so se zapirale trepalnice, tiho so tekle solze iz oči, drsele so po licih in padale so doli druga za drugo.
Vstala je in je odšla. Sla je za vogalom in opazila ga je, kako je sedel za kozolcem v senci na črnem panju in podpiral glavo.
 
352
Vstala je in je odšla. Šla je za vogalom in opazila ga je, kako je sedel za kozolcem v senci na črnem panju in podpiral glavo.
 
Tiho se je približala po travi, pokleknila je ob njem in oklenila se ga je z rokami. Mokra so bila lica, še so se pokazale solze, spuščale so se od trepalnic in polzele po licih ...
 
»Ne hodi, Franci... umrl bi in ne bi se vrnil nikoli več. Nikoli več te ne bi videla... Ne hodi!«...
 
Prosila je z jokajočim glasom in Franci jo je dvignil in jo je posadil na kolena. Drobna je bila in slabotna in nežno telesce je drhtelo.
 
»Nič, Tončka!... Ne umrjem ne in pri­dem zopet — velik in ponosen pridem, in kadar te bodo vprašali, boš lahko povedala lepo in imenitno povest... Nič ni hudega, Tončka, in ni treba jokati!«...
»Nič, Tončka!... Ne umrjem ne in pridem zopet — velik in ponosen pridem, in kadar te bodo vprašali, boš lahko povedala lepo in imenitno povest... Nič ni hudega, Tončka, in ni treba jokati!«...
 
Gledal ji je v obraz in na povešene oči in z desnico je brisal solze z njenih lic...
 
»Nikoli se ne boš vrnil, Franci... umrl boš in nikdar več te ne bom videla...«
 
Zopet so stopile solze v oči, večje in svetlejše in kakor biseri...
 
»Gotovo se vrnem, Tončka!... Ti le ža­lostno ne misli! Gotovo se vrnem — zdrav, vesel, ponosen ...«
»Gotovo se vrnem, Tončka!... Ti le žalostno ne misli! Gotovo se vrnem — zdrav, vesel, ponosen ...«
 
Poldne je zazvonilo, z njiv so se vračali ljudje, po poljskih potih so šli z motikami na rami, klobuke so držali v rokah in tuintam so naglas molili.
 
Solnce je sijalo, svetli žarki so pekli po okolici, nebo je bilo čisto, kar so nesle oči. Nobenega oblačka do najdaljnih vrhov, sama svetla modrina, sama mogočna luč vsa da­ljava ...
Solnce je sijalo, svetli žarki so pekli po okolici, nebo je bilo čisto, kar so nesle oči. Nobenega oblačka do najdaljnih vrhov, sama svetla modrina, sama mogočna luč vsa daljava ...
 
Franci in Tončka sta vstala in sta šla v hišo. Že se je kadila skleda na mizi in oče je že sedel v kotu in z roko je podpiral glavo. Ni se ozrl, ko sta vstopila, mirno je mislil naprej svoje težke in preteče misli...
 
Molk je vladal pri kosilu: žlica je škrtnila ob lončevini, muha se je zaletela v obraz, sedla je na roko, brenčala je mimo ušes ...
 
Popoldne je šel Franci na njivo ob hosti. Visela je po griču doli in daleč se je videlo
Popoldne je šel Franci na njivo ob hosti. Visela je po griču doli in daleč se je videlo doli po dolini, bela cesta se je vila naprej, samoten grad v daljavi, oddaljena reka, sinje gore ...
4*k
 
TOPLICE NA DOLENJSKEM.
Franci je kopal enakomerno naprej, znoj je tekel po obrazu in potil se je život. Počasi so tekle ure, solnce je gorelo v višini in žarki so žgali in pekli.
353
 
doli po dolini, bela cesta se je vila naprej, samoten grad v daljavi, oddaljena reka, sinje gore ...
Po cesti doli v dolini se je pomikala večja družba, možki in ženske s culami v rokah, bosih nog in čevlje čez ramo so šli pojoč naprej.
Franci je kopal enakomerno naprej, znoj je tekel po obrazu in potil se je život. Po­časi so tekle ure, solnce je gorelo v višini in žarki so žgali in pekli.
 
Po cesti doli v dolini se je pomikala večja družba, možki in ženske s culami v rokah, bosih nog in čevlje čez ramo so š'i pojoč naprej.
<poem>»Ves svet se je tresel, ko je Jezus križ nesel, ki je za nas bičan bil ... ki je s trnjem kronan bil...«
ko je Jezus križ nesel,
ki je za nas bičan bil ...
ki je s trnjem kronan bil ...«</poem>
 
Enakomerno se je razlegalo petje po okolici, težko in žalostno se je čulo; bližalo se je in se popolnoma približalo.
 
»Trije venčki so zbrani za verne kristjane ... En venček spleten je Mariji posvečen ...*
<poem>»Trije venčki so zbrani
Romarji so šli skozi vas, glasno so peli in žalostno, pomikali so se dalje in izginili za ovinkom. Se malo se je čulo petje, več se niso umele besede, tišji in tišji so bili glasovi in umrli so popolnoma...
za verne kristjane ...
Franci je delal mirno, naprej in še malo in j.e bil gotov. Domov se je odpravil z motiko na rami, počasi je šel in ko je prišel do doma, so bile duri odprte. V veži je bila mati, sama je bila in ko ga je zagledala, je stopila na prag.
En venček spleten
je Mariji posvečen ...«</poem>
 
Romarji so šli skozi vas, glasno so peli in žalostno, pomikali so se dalje in izginili za ovinkom. Še malo se je čulo petje, več se niso umele besede, tišji in tišji so bili glasovi in umrli so popolnoma...
 
Franci je delal mirno, naprej in še malo in je bil gotov. Domov se je odpravil z motiko na rami, počasi je šel in ko je prišel do doma, so bile duri odprte. V veži je bila mati, sama je bila in ko ga je zagledala, je stopila na prag.
 
»Sem pojdi, Franci!«...
 
Sel je v vežo in je obstal.
Šel je v vežo in je obstal.
 
»Kam pa hočeš iti, kam se odpravljaš, ti mali revček?«...
 
Vprašala ga je z navadnim glasom in mu je gledala v obraz.
 
»V mesto, mama, v šolo, križemsvet... Dvignem se med rojaki, postanem velik in učen...«
 
Veselo je govoril Franci in ni povesil oči.
 
»Saj ne moreš, Franci!... Kam hočeš, revček, ko ne moreš!«...
 
»Lahko grem, tako silno lahko, mama. Cesta se smeje, daljave vabijo... če me nihče ne spremi, pa pojdem popolnoma
»Lahko grem, tako silno lahko, mama. Cesta se smeje, daljave vabijo... če me nihče ne spremi, pa pojdem popolnoma sam. Popolnoma sam se napravim po cesti naprej, za ovinkom doli in proti mestu ... Gotovo, mama!«...
»DOM IN SVET« 1906 ŠT 6
 
sam. Popolnoma sam se napravim po cesti naprej, za ovinkom doli in proti mestu ... Gotovo, mama!«...
Z gotovostjo je povedal in mati je delala dalje pri ognjišču.
 
Solnce je zahajalo zunaj, ugasnila je zarja in delala se je noč. Glej, in ko se je de­lala noč, so vstali izza gôr samotni oblaki, približali so se in že je zablisnilo med njimi; nič ni zagrmelo, samo svetlo je zablisnilo, kakor bi trenile nebeške oči ... Vstali so oblaki izza gor, kakor tatovi ob črni ponočni uri so se plazili, pomikali so se više in više; zablisnilo je in že je zagrmelo — votlo kakor v silni daljavi, potem malo glas­neje, naposled mogočno in silno, da se je stresla narava ... Strnili so se oblaki, po­tegnila je deževna sapa, zavalovilo je žito, zašumelo je po gozdu in prve kaplje so padle: težke, debele in redke ... In gostile so se in vlila se je ploha.
Solnce je zahajalo zunaj, ugasnila je zarja in delala se je noč. Glej, in ko se je delala noč, so vstali izza gôr samotni oblaki, približali so se in že je zablisnilo med njimi; nič ni zagrmelo, samo svetlo je zablisnilo, kakor bi trenile nebeške oči ... Vstali so oblaki izza gor, kakor tatovi ob črni ponočni uri so se plazili, pomikali so se više in više; zablisnilo je in že je zagrmelo — votlo kakor v silni daljavi, potem malo glasneje, naposled mogočno in silno, da se je stresla narava ... Strnili so se oblaki, potegnila je deževna sapa, zavalovilo je žito, zašumelo je po gozdu in prve kaplje so padle: težke, debele in redke ... In gostile so se in vlila se je ploha.
 
Franci je spal na podu in lepo se je čulo padanje dežja po strehi; dehtelo je seno, velika tema je bila, samo hipni bliski so jo razjasnili naenkrat in nepričakovano ...
 
Lila je ploha zunaj, oblaki so se pomi­kali naprej in vihra je odnehala. Oddalje­valo se je grmenje, samo še votlo bobnenje se je čulo, prihajalo je oddaleč, ponehal je dež, samo še sapa je zapihala in od drevja so se vsule deževne kaplje.
Lila je ploha zunaj, oblaki so se pomikali naprej in vihra je odnehala. Oddaljevalo se je grmenje, samo še votlo bobnenje se je čulo, prihajalo je oddaleč, ponehal je dež, samo še sapa je zapihala in od drevja so se vsule deževne kaplje.
Odšli so oblaki, izginili so za gorami, zvezda za zvezdo se je pokazala in na lepem in svežem nebu je posijala luna. Cudnosvetla je bila, kakor bi jo bila umila velika ploha, tako je plavala svetlosrebrna na sve­žem nebu in njena pravljična svetloba se je razlila po zemlji ... Plavala je po mokrih poljih in poljanah in svetilo se je kakor v kraljestvu gorskih duhov. Sam biser, kar so nesle oči, in tam daleč pod gozdom so vstali majhni možički z dolgimi, sivimi bradami, priplazili so se ob grmovju v visokih konjičastih kapah... In prvi je nesel luč, majhno svetilko je nesel, visoko jo je dvignil in pošepetal je neumljive besede ...
 
Tiho je bilo vse, luna je sijala, drevje je zašumelo tuintam, premaknile so se sence,
Odšli so oblaki, izginili so za gorami, zvezda za zvezdo se je pokazala in na lepem in svežem nebu je posijala luna. Čudnosvetla je bila, kakor bi jo bila umila velika ploha, tako je plavala svetlosrebrna na svežem nebu in njena pravljična svetloba se je razlila po zemlji ... Plavala je po mokrih poljih in poljanah in svetilo se je kakor v kraljestvu gorskih duhov. Sam biser, kar so nesle oči, in tam daleč pod gozdom so vstali majhni možički z dolgimi, sivimi bradami, priplazili so se ob grmovju v visokih konjičastih kapah... In prvi je nesel luč, majhno svetilko je nesel, visoko jo je dvignil in pošepetal je neumljive besede ...
23
 
354
Tiho je bilo vse, luna je sijala, drevje je zašumelo tuintam, premaknile so se sence, kresnica je letela sredi poljan, ob gozdu je letela in izginila ...
 
Lepa je bila tista noč, polna pravljič­nega duha je bila, tihe prikazni so se gibale po njej ...
Lepa je bila tista noč, polna pravljičnega duha je bila, tihe prikazni so se gibale po njej ...
 
Izginila je luna, ugasnila je, zdanilo se je, zvezde so potemnele ... Tam od vzhoda je prihajala svetloba, jutranja zarja se je napravljala, svitalo se je za vrhovi in tema je izginjala ...
 
Naposled je posijalo zunaj solnce. Franci se je prebudil in vstal. Sel je v hišo in zajutrkovali so. Koruzni žganci so bili na mizi in mati jih je bila polila s toplim mlekom.
Naposled je posijalo zunaj solnce. Franci se je prebudil in vstal. Šel je v hišo in zajutrkovali so. Koruzni žganci so bili na mizi in mati jih je bila polila s toplim mlekom.
Nihče ni šel tisti dan na polje, ker je bil dež preveč razmočil zemljo. Blato je bilo po cesti, vdiralo se je po stezah in kolo­voznih potih, in luže so stale po jarkih.
 
Franci je sedel v hiši, po knjigi je listal, ali ničesar ni čital. Mislil je na pot, na ve­liko bodočnost, ki se nasmeje, kadar pride tisti čas.
Nihče ni šel tisti dan na polje, ker je bil dež preveč razmočil zemljo. Blato je bilo po cesti, vdiralo se je po stezah in kolovoznih potih, in luže so stale po jarkih.
 
Franci je sedel v hiši, po knjigi je listal, ali ničesar ni čital. Mislil je na pot, na veliko bodočnost, ki se nasmeje, kadar pride tisti čas.
 
Mirno je bilo po sobi, brez vročine — tu ... tam leze muha, počasi brenči mimo ušes, sede na lase ...
 
Zunaj se je začul glas in Franci je dvignil glavo. To je bil učitelj, mimo je šel in go­voril je z očetom.
Zunaj se je začul glas in Franci je dvignil glavo. To je bil učitelj, mimo je šel in govoril je z očetom.
»Dobe se podpore v mestu ...«
 
»Dobé se podpore v mestu ...«
 
Franci je slišal in se je razveselil.
 
»Dobe se ... Malo se dobi, malo se potrpi — in tečejo dnevi, tedni se pomi­kajo naprej, meseci minevajo, leta ginejo ... In bodočnost, cilji ...«
»Dobé se ... Malo se dobi, malo se potrpi — in tečejo dnevi, tedni se pomikajo naprej, meseci minevajo, leta ginejo ... In bodočnost, cilji ...«
Franci se je razveselil, stopilo je življenje v obraz, zagorelo je v očeh, vstal je in ve­selo je stopil od okna do vrat ...
 
Se se je čul učiteljev glas, same lepe besede o bodočnosti, sama moč, sam pogum, nikjer strahu, nikjer noči, samo solnce vse­povsod ...
Franci se je razveselil, stopilo je življenje v obraz, zagorelo je v očeh, vstal je in veselo je stopil od okna do vrat ...
Odšel je bil učitelj mimo hiše naprej po vasi doli in Franci je sedel zopet za mizo. Ali ni se mu ljubilo citati, zaprl je knjigo in je odšel vun. Vun je šel, po vasi doli in daleč tja do ovinka. In ustavil se je tam in ozrl se je po cesti naprej: ravno se je vila dalje, dokler so nesle oči, glej, odprle
 
so se nove daljave, lepe modre so se od­prle očem, nasmejale so se, povabile so ...
Še se je čul učiteljev glas, same lepe besede o bodočnosti, sama moč, sam pogum, nikjer strahu, nikjer noči, samo solnce vsepovsod ...
Na pot, Franci, in nikoli ne pomisli!«'... Nikoli ne obupuj in naj pride glad in žalost in trpljenje in zima in led ... glej, vse mine kakor spomladanski čas; utihnejo ptice, odcvetó vijolice in posuše se zvončki ... Vse mine, Franci, in žalost in bridkost, in pride veliko in lepo veselje ...
 
Odšel je bil učitelj mimo hiše naprej po vasi doli in Franci je sedel zopet za mizo. Ali ni se mu ljubilo citati, zaprl je knjigo in je odšel vun. Vun je šel, po vasi doli in daleč tja do ovinka. In ustavil se je tam in ozrl se je po cesti naprej: ravno se je vila dalje, dokler so nesle oči, glej, odprle so se nove daljave, lepe modre so se odprle očem, nasmejale so se, povabile so ...
 
Na pot, Franci, in nikoli ne pomisli!... Nikoli ne obupuj in naj pride glad in žalost in trpljenje in zima in led ... glej, vse mine kakor spomladanski čas; utihnejo ptice, odcvetó vijolice in posušé se zvončki ... Vse mine, Franci, in žalost in bridkost, in pride veliko in lepo veselje ...
 
Vesel in pogumen je bil in silno moč je čutil v svojih prsih. Zaupal je vanjo, niti za trenotek ni dvomil in gledal je bodočnost s popolnoma mirnimi očmi.
 
Tako se je bližal čas odhoda popolnoma mirno in Franci je stopil pred očeta in mu je ponovil svoje misli.
 
»Pojdem, oče, in rad bi, da se ne bi je­zili zavoljo tega ... Kaj bi se jezili, saj to ni nič hudega. Sama misel je lepa in de­janje je še lepše ...«
»Pojdem, oče, in rad bi, da se ne bi jezili zavoljo tega ... Kaj bi se jezili, saj to ni nič hudega. Sama misel je lepa in dejanje je še lepše ...«
 
Oče je molčal nekaj časa in potem je izpregovoril poltiho in počasi:
 
» Ali res ne moreš drugače? ... Pa pojdi, če ni drugače ... Če ne boš mogel živeti, pa se vrni, in kadar bi čutil bolezen, da slabiš, če bi čutil ... pa pridi domov!«
 
Franci se je razveselil in odpravil se je v hišo in je poiskal tam star in majhen kovčeg.
 
Oče je ostal v sobi sam in potem je prišla mati.
 
»Naj gre ... Učitelj je rekel, naj ga pu­stim ... Saj je že ves bled od misli in sanj; ni ga mogoče pridržati ... Jaz ne morem pomagati ...«
»Naj gre ... Učitelj je rekel, naj ga pustim ... Saj je že ves bled od misli in sanj; ni ga mogoče pridržati ... Jaz ne morem pomagati ...«
 
Oče je hodil po sobi in mati je sedela pri peči.
 
»Pa mu reci, naj se vrne, kadar mu bo hudo, kadar bi čutil bolezen ...«
 
Mati se je ozrla v očeta in je izrekla to misel.
 
»Rekel sem mu in mu bom še ... Ali čuden fant je, raje bi umrl nego bi se vrnil... Čuden je ...«
 
Oče je stopil v vežo in tam je snažil Franci kovčeg. Zaprašen je bil in komaj se je poznala stara in svetločrna barva. Oče je pogledal kovčeg in se je domislil. Proce
Oče je stopil v vežo in tam je snažil Franci kovčeg. Zaprašen je bil in komaj se je poznala stara in svetločrna barva. Oče je pogledal kovčeg in se je domislil. Procesija je šla mimo, sami spomini, veliki dogodki, mogočni, predrzni — mimo so šli kakor pobiti junaki ... Glej, po tolikem času so se zamislile oči, zbudilo se je v srcu veličastno in minulo, in malo časa je trpelo — procesija je šla mimo, mimo so šli spomini, legli so mrtvi v svoje grobove ...
355
 
sija je šla mimo, sami spomini, veliki do­godki, mogočni, predrzni — mimo so šli kakor pobiti junaki ... Glej, po tolikem času so se zamislile oči, zbudilo se je v srcu veličastno in minulo, in malo časa je trpelo — procesija je šla mimo, mimo so šli spo­mini, legli so mrtvi v svoje grobove ...
Tudi mati se je domislila, ko je videla kovčeg. Pomikal se je voz, peljal se je njen družabnik, svetil se je kovčeg na vozu in hitro je bežal naprej in vse je izginilo v daljavo. Domislila se je: Slabotna pastirica je bila tedaj; pasla se je čreda v dolini, sama je stala na holmu, in v daljavi tam je tekel voz, še so mu sledile oči, še malo časa — in vzele so ga daljave in praznota je objela srce. Pusto je postalo nenadoma, zakrila bi oči, zajokala bi na glas in silno žalostno ...
 
Tako se je domislila tudi mati — spo­mini so se vzbudili, vstali so iz daljave, pri­bližali so se ... oddaljili so se in so umrli ...
Tako se je domislila tudi mati — spomini so se vzbudili, vstali so iz daljave, približali so se ... oddaljili so se in so umrli ...
 
Franci se je odpravljal veselo na pot, same vesele misli v glavi in sama zadovoljnost v srcu. Tekli so dnevi svojo pot, bližal se je čas, in napočilo je tisto jutro.
 
Nebo je bilo čisto in brez oblakov, čisti so bili gorski vrhovi v daljavi, in zelo zgodaj je bilo. Komaj so bile ugasnile zvezde in komaj se je bilo razsvetlilo nebo. Ni se še poznalo o jutranji zarji, beli so bili vrhovi in belo je bilo na vsi tisti strani.
 
Franci je bil že vstal, že se je bil umil in opravil in poklical je starše. Pred hišo je hodil gorindol, oziral se je v daljavo, po cesti so hitele oči in zelo veliko je bilo njegovo veselje na tisti dan.
 
Zdaj pa pojdem lepo na pot, daleč med široki svet pojdem in potem še dalje in večno naprej bi šel ... In kadar se vrnem, tedaj bom velik in ponosen, upognile se bodo glave pred mano — sklonili se bodo tilniki ...«
 
— Na pot, Franci, ti, ki imaš silno moč in silen pogum! ... Mirno naprej mimo ro­parjev in tolovajev, mirno po brveh Črez prepade, mirno po cesti naprej sredi pol. nočnih strahov ... Boječi so roparji in tolo
vaji— Na pot, Franci, ti, ki imaš silno moč in silen pogum! ... Mirno naprej mimo roparjev in tolovajev, mirno po brveh črez prepade, mirno po cesti naprej sredi polnočnih strahov ... Boječi so roparji in tolovaji, samo za plašne ljudi so prepadi in prazen je strah! ...
 
Tako je čutil v srcu in veselo je bil raz­položen na tisto jutro.
Tako je čutil v srcu in veselo je bil razpoložen na tisto jutro.
Jutranja zarja se je pokazala na nebu in na vzhodnih gorskih vrhovih, razsvetlila se je vsa stran in že se je budilo življenje po okolici. Tuintam se je oglas ila mimoleteČa ptica, zalajal je pes sredi vasi, zašumelo je listje, mimo je šel zgoden kmet.
 
Franci je zajutrkoval v kuhinji, naprav­ljen je bil kovčeg; oprtil ga je oče na hrbet in dvignila sta se.
Jutranja zarja se je pokazala na nebu in na vzhodnih gorskih vrhovih, razsvetlila se je vsa stran in že se je budilo življenje po okolici. Tuintam se je oglasila mimoleteča ptica, zalajal je pes sredi vasi, zašumelo je listje, mimo je šel zgoden kmet.
 
Franci je zajutrkoval v kuhinji, napravljen je bil kovčeg; oprtil ga je oče na hrbet in dvignila sta se.
 
»Zbogom, mama!«...
 
Segel ji je v roko in stisnila ga je k sebi in ga je poljubila.
 
»Kaj je treba, da nas zapuščaš ...«
 
Zajokala je in ga je izpustila. Glej, in tedaj so se odprla vrata, Tončka je pritekla po veži, bosonoga in v sami srajčki je bila, razpuščeni lasje so padali po ramah in hrbtu, obrazek je bil zaspan ...
 
»Zbogom, Franci!....«
 
Stekla je k njemu, oklenila so se ga njene drobne gole roke, stisnilo se je k njemu njeno drobno in slabotno telesce ...
 
In dvignila sta se in sta stopila na cesto.
 
»Zbogom! ...«
 
Se se je ozrl Franci nazaj in pomikal se je po cesti naprej.
Še se je ozrl Franci nazaj in pomikal se je po cesti naprej.
 
Vzšlo je solnce, razlili so se žarki po poljih in travnikih in dvignili so se rosni cvetovi. Kakor diamanti so bleščali, in tuintam je že letel samoten metulj, čebelica je sedla na moker cvet in nagnil se je globoko doli.
 
Srečavala sta ljudi, ustavljali so in obgovarjali.
 
»Ali gresta?«...
 
Zategnjeno so izpraševali in obstajali na cesti.
 
»Bog daj srečno!«...
 
Tako so dostavljali in so šli svojo pot...
 
Na holmu gori se je že čula piščal, brez­pomembni glasovi so se razlivali po okolici prazno in mrtvo ... Pod hrastom na vrhu je sedel pastir, pasla se je živina v dolini, in on je sedel čisto sam na polpolomljeni klopi in je piskal na piščalko ...
Na holmu gori se je že čula piščal, brezpomembni glasovi so se razlivali po okolici prazno in mrtvo ... Pod hrastom na vrhu je sedel pastir, pasla se je živina v dolini, in on je sedel čisto sam na polpolomljeni klopi in je piskal na piščalko ...
23*
 
356
Franci se je ozrl še enkrat nazaj in je videl mater in sestro.
 
»Poglej še enkrat dom, bogve kdaj ga boš videl!«...
 
Oče je to omenil in ustavila sta se. Vi­dela se je domača hiša, tri slive pred njo in pod slivami mati in sestra. Tam sta stali, roko nad očmi in strmeči za njima. In Franci je dvignil klobuk in tam pod slivami se je zgenilo, zamahnila je roka v zraku in blizu nje je mahalo dvoje majhnih in čisto drobnih rok ...
Oče je to omenil in ustavila sta se. Videla se je domača hiša, tri slive pred njo in pod slivami mati in sestra. Tam sta stali, roko nad očmi in strmeči za njima. In Franci je dvignil klobuk in tam pod slivami se je zgenilo, zamahnila je roka v zraku in blizu nje je mahalo dvoje majhnih in čisto drobnih rok ...
 
»Pojdiva!«...
 
Oče je izpregovoril in obrnila sta se in izginila sta za ovinkom. Sla sta enakomerno — dalje, vila se je cesta pred očmi tam do novega ovinka in dalje se je vila do holma,
Oče je izpregovoril in obrnila sta se in izginila sta za ovinkom. Šla sta enakomerno — dalje, vila se je cesta pred očmi tam do novega ovinka in dalje se je vila do holma, in kadar sta ga dosegla, se je odprla pred očmi dolga in neskončna.
 
Grmovje je bilo tuintam ob poti, tuintam goščava in tam se je odprla ravna in solnčna stran. Same poljane, kar so nesle oči, glej, polj se je dotikalo nebo tam v daljavi, slo­nelo je na njih veliko in mogočno.
Grmovje je bilo tuintam ob poti, tuintam goščava in tam se je odprla ravna in solnčna stran. Same poljane, kar so nesle oči, glej, polj se je dotikalo nebo tam v daljavi, slonelo je na njih veliko in mogočno.
 
Izginila je bila zarja, dvignilo se je bilo solnce od gorskih vrhov in sijalo je na pot z veliko toploto.
 
»Ali je še daleč do mesta?«...
 
Franci je vprašal in se je ozrl v očeta.
 
»Kaj si truden?«...
 
»Nisem truden«...
 
»Daleč je«...
Mirno je povedal oče in sta šla po cesti naprej. (KONEC.)
ROMAN ROMANOV:
DALJA ŽARI.
Dalje žarijo, dalje žarijo — fantje, kdor je z menoj, kamor mlade oči hlepijo, kamor žejne duše želijo, na ceste nocoj!
Ah, ne umirati v bolni samoti! Kdor je junak,
z mečem v roki smrt ga zaloti, vranca brzdaje na bojni poti pade vznak!
Enkrat samo iz viška doli pade glas iz svetlih daljin — Megla življenje sicer obkoli, srce umrje v prazni boli brez bolečin.
Fantje, črne noči so za nami, črne oči —
Resno življenje dušo drami, solnce žehteče plamti nad gorami, dalja žari!
 
Mirno je povedal oče in sta šla po cesti naprej.
411
 
ROMAN ROMANOV:
==VI.==
FRANC KORITNIK IN NJEGOVA DRUŽINA.
 
^^J^IjH^^ako je bil prišel Franci do šole? ^^^^^tJ^Šl obiskoval jo je in pridno se ^(nPOl EP je učil. Hodil je v prvo gimna^pv||py) zijo in stanoval je pri stari ^Psife^ ženski v samotni izbi v pod­strešju. Samo eno okno je bilo, majhno in neznatno, in od tam se je videlo samo na dvorišče in v zrak. Niti gorski vrhovi se niso videli, samo sinje nebo se je videlo, samo majhno število zvezd ob nočni uri. Nikoli ni posijal v sobo solnčni žarek, nikoli ni posijala luna. Ob spomladanskih jutrih niso trepetali razposajeni žarki po tleh in ob tihih večerih se ni razlivala po sobi lunina svetloba. Samo slabotna luč je bivala v tej izbi večni čas, tiha tema in večerni mrak.
Tako je bil prišel Franci do šole, obiskoval jo je in pridno se je učil. Hodil je v prvo gimnazijo in stanoval je pri stari ženski v samotni izbi v podstrešju. Samo eno okno je bilo, majhno in neznatno, in od tam se je videlo samo na dvorišče in v zrak. Niti gorski vrhovi se niso videli, samo sinje nebo se je videlo, samo majhno število zvezd ob nočni uri. Nikoli ni posijal v sobo solnčni žarek, nikoli ni posijala luna. Ob spomladanskih jutrih niso trepetali razposajeni žarki po tleh in ob tihih večerih se ni razlivala po sobi lunina svetloba. Samo slabotna luč je bivala v tej izbi večni čas, tiha tema in večerni mrak.
Prostora je bilo popolnoma malo; po­stelja je stala v kotu, miza pri oknu in stol poleg nje — in vse je bilo polno.
 
Franci je videl redkokdaj gospodinjo. Po­spravljala je, kadar je bil v šoli, in tako sta se videla samo o prvih dneh vsakega meseca.
Prostora je bilo popolnoma malo; postelja je stala v kotu, miza pri oknu in stol poleg nje — in vse je bilo polno.
 
Franci je videl redkokdaj gospodinjo. Pospravljala je, kadar je bil v šoli, in tako sta se videla samo o prvih dneh vsakega meseca.
 
Stara je bila, živela je v izbi s posebnim vhodom in redko je šla zdoma. Kadar je bilo prvega, je prišla s počasnimi koraki, odprla je vrata v študentovo sobo in jih je zaprla za seboj.
 
»Ali so poslali?«...
 
Včasih je imel Franci denar pripravljen in tedaj jo je popolnoma zadovoljil.
 
»So!«
 
Naštel ji je v roke in odšla je tiho in zadovoljno.
 
Ali včasih ni bilo denarja, in tedaj je bilo sitnejše. Prihajala je prvega in vsak dan potem. Vedno so se odpirala vrata, gospo­dinja je stopala v sobo in obstajala pri po­stelji.
Ali včasih ni bilo denarja, in tedaj je bilo sitnejše. Prihajala je prvega in vsak dan potem. Vedno so se odpirala vrata, gospodinja je stopala v sobo in obstajala pri postelji.
 
»Ali so poslali?«...
 
(KONEC.)
Včasih ni bilo denarja od doma, in tedaj se je napravil Franci na pot. Hodil je okoli ljudi in prosil podpore, v tri in štiri kraje je šel in ni obupal.
 
»V petem kraju dobim!«... si je mislil in je šel in je dobil. Napravil je najlepši načrt, lepo je prosil, dobil je in plačal gospo­dinjo.
»V petem kraju dobim!«... si je mislil in je šel in je dobil. Napravil je najlepši načrt, lepo je prosil, dobil je in plačal gospodinjo.
 
Zajutrkoval ni nikjer, kosil je pri dobrih ljudeh in tudi večerjal je pri njih. Nikoli ni obupaval, vedno je živel z velikim pogumom in na ta način je mineval čas.
 
Dovršil je bil prvo gimnazijo, drugo in tretjo je bil skončal in pričel je s pouče­vanjem. Na lepšo stran se je zasukalo nje­govo življenje, kupil si je obleko in tudi zajutrek si je omislil.
Dovršil je bil prvo gimnazijo, drugo in tretjo je bil skončal in pričel je s poučevanjem. Na lepšo stran se je zasukalo njegovo življenje, kupil si je obleko in tudi zajutrek si je omislil.
O božiču se je odpravil proti domu in komaj so ga spoznali. Rjav havelok je imel, črn in nov klobuk na glavi in svetle in go­sposke črevlje.
 
O božiču se je odpravil proti domu in komaj so ga spoznali. Rjav havelok je imel, črn in nov klobuk na glavi in svetle in gosposke črevlje.
 
»Kako si gosposki, Francelj!«...
 
Začudila se mu je mati in tudi oče in Tončka sta se začudila. Ali privadili so se in poslušali so ga, ko jim je pravil lepe in zanimive reči.
 
Postaral se je oče in tudi mati se je po­starala. Osiveli so lasje, nagubali so se obrazi, sesušila so se telesa, in popolnoma so umrle oči. Tončka je zrastla, drobna je bila in sla­botna in plašno so gledale v svet njene velike in sinje oči.
Postaral se je oče in tudi mati se je postarala. Osiveli so lasje, nagubali so se obrazi, sesušila so se telesa, in popolnoma so umrle oči. Tončka je zrastla, drobna je bila in slabotna in plašno so gledale v svet njene velike in sinje oči.
 
»Kako se vam godi?«...
 
Francelj je vprašal, ali zgenili so z ra­mami in niso marali omeniti. Mogoče bi ga bolelo, zamerilo bi se mu, če bi rekli, kako je on porabil denar. Polagoma, tekom let, goldinar za goldinarjem — pešal je dom, prodal se je travnik, prodala se je njiva ...
Francelj je vprašal, ali zgenili so z ramami in niso marali omeniti. Mogoče bi ga bolelo, zamerilo bi se mu, če bi rekli, kako je on porabil denar. Polagoma, tekom let, goldinar za goldinarjem — pešal je dom, prodal se je travnik, prodala se je njiva ...
412
 
Francelj je vprašal, ali zgenili so z ra­mami.
Francelj je vprašal, ali zgenili so z ramami.
A veseli so bili in ponosni so bili nanj, kadar je prišel domov. Zrastel je, dolgi^rjavi lasje so padali po Čelu in v živahnem ognju so gorele temne oči.
 
A veseli so bili in ponosni so bili nanj, kadar je prišel domov. Zrastel je, dolgi, rjavi lasje so padali po čelu in v živahnem ognju so gorele temne oči.
 
Doma je minil božični čas hitro in ob koncu se je domislil tainoni izmed vaščanov in je izpregovoril s starim Koritnikom.
 
»Bom pa jaz zapeljal študenta ... Ob petih zjutraj, pa pojdeva proti mestu. Mrzlo je in slaba pot ...«
 
Dobro se je zdelo staremu in zadovoljno je šel svojo pot.
 
»Vse ga spoštuje in ga ima v čisli ...«
 
Tako je izpregovoril poltiho in je šel proti domu. In kadar je prišlo jutro, je sedel Francelj na voz, potegnili so konji in voz je oddrdral proti mestu.
 
In pričelo se je staro življenje, mirno so se pomikali dnevi naprej, meseci so bežali, in zopet je minilo leto.
 
Glej, in tedaj se je odprlo srce, na ši­roko se je odprlo in tisoč čuvstev je plulo in vihralo po mladeniču. Kakor samotna in lepote polna noč je bilo, kakor tihi zimski dan, krasno je vstalo kakor kresni večer, ko gore* veliki zublji po hribih in gorah in plavajo mehke pesmi od vseh strani.
Glej, in tedaj se je odprlo srce, na široko se je odprlo in tisoč čuvstev je plulo in vihralo po mladeniču. Kakor samotna in lepote polna noč je bilo, kakor tihi zimski dan, krasno je vstalo kakor kresni večer, ko goré veliki zublji po hribih in gorah in plavajo mehke pesmi od vseh strani.
 
Mnogo se je bavil Francelj s knjigami, silno mnogo je prečital in glej! počasi se je odprl v njem samem nov svet ...
 
Človek bi šel sam Čez polje in čez gore, odprle bi se daljave in ga pustile v svoj veliki tempelj ... Glej! samotne ciprese sa­njajo na levo in desno, kakor svečeniki so, ki sklepajo roke na prsih in molijo večerne molitve. Tolmuni sanjajo med njimi, tiho stoječe vode, lotosovi cvetovi plavajo po njih, vozijo se po gladini beli labudi; razganejo se bela krila, zamahnejo nad povr­šino in se izgubijo za zelenim ovinkom ... Luna je posijala, mesečina se je razlila, za­majale so se plašne sence ... Zapel je slavec, in mehka pesem je plavala sredi luninih žar­kov, pojemala je in vstajala, šumenje listja jo je spremljalo ... Dahnil je zefir, vzdihnile so platane, zazibale so se in se poto
Človek bi šel sam čez polje in čez gore, odprle bi se daljave in ga pustile v svoj veliki tempelj ... Glej! samotne ciprese sanjajo na levo in desno, kakor svečeniki so, ki sklepajo roke na prsih in molijo večerne molitve. Tolmuni sanjajo med njimi, tiho stoječe vode, lotosovi cvetovi plavajo po njih, vozijo se po gladini beli labudi; razganejo se bela krila, zamahnejo nad površino in se izgubijo za zelenim ovinkom ... Luna je posijala, mesečina se je razlila, zamajale so se plašne sence ... Zapel je slavec, in mehka pesem je plavala sredi luninih žarkov, pojemala je in vstajala, šumenje listja jo je spremljalo ... Dahnil je zefir, vzdihnile so platane, zazibale so se in se potopile v nove sanje. Glej, in tam so se pokazale zamišljene oči, večnosanjajoče, pokazal se je bled obraz, mehki, plavi lasje so se videli ...
pile v nove sanje. Glej, in tam so se po­kazale zamišljene oči, večnosanjajoče, po­kazal se je bled obraz, mehki, plavi lasje so se videli ...
 
»Pojdimo, samotna klop je tam, dve platani nad njo in v cipresnem vejevju poje slavec ...«
 
Glej, rodile so se sanje, nove in bogate sanje in napolnile so srce in dušo.
 
Koritnik je sedel v svoji samotni pod­strešni sobi, listek na mizi in svičnik v roki, in je pisal verze.
Koritnik je sedel v svoji samotni podstrešni sobi, listek na mizi in svičnik v roki, in je pisal verze.
Samotne rože sanjajo
 
sredi tihe noči...
<poem>Samotne rože sanjajo
sredi tihe noči ...
Iz dalje, iz dalje, od bogvekod
samotna se pesem glasi ...</poem>
 
Sedel je zamišljenega obraza in je pisal v svoji podstrešni izbi. In množili so se popirji v miznici, več in več obtrganih listov je ležalo v njej in polnila se je boljinbolj. In na ta način je bilo vstalo novo in lepo življenje, odprlo se je srce, prišle so sanje, odprla se je na široko duša.
 
Koritnik je hodil svoja pota, ločil se je od drugov in je zaljubil samoto. Daleč vun se je odpravil ob spomladanskem večeru in užival ga je z željnim srcem. Mrak je padal, zvezde so se prižigale, samoten oblak je plaval sredi neba in luna je posijala ... Čuj, iz daljave je zvenela pesem, kmečki fantje so peli nemara, pod košato lipo so peli v najbližji vasi — veseli in življenja polni ... Najlepša je taka pesem sredi tihega večera: kakor bi plavale mimo sanje kresne noči, okrašene z rdečimi rožami in zelenim bršlinom ...
 
Napravil se je na pot ob poletnem ve­čeru, daleč vun se je napravil sam in utop­ljen v svoje misli.
Napravil se je na pot ob poletnem večeru, daleč vun se je napravil sam in utopljen v svoje misli.
Mrak je padal, shladilo se je ozračje, zagorele so zvezde, nebo se je stemnilo ... Črna tema je zavladala, tuintam samoten g^as, sova je zasovikala, lisica je zalajala in sredi teme je stal samoten in začrnel grad. Na široko so bila odprta okna, svetla luč je sijala iz njih in doli po dolini je plavala sanjava melodija. Mogoče je igrala plavolasa grajska gospodična violino, mislila je
 
413
Mrak je padal, shladilo se je ozračje, zagorele so zvezde, nebo se je stemnilo ... Črna tema je zavladala, tuintam samoten glas, sova je zasovikala, lisica je zalajala in sredi teme je stal samoten in začrnel grad. Na široko so bila odprta okna, svetla luč je sijala iz njih in doli po dolini je plavala sanjava melodija. Mogoče je igrala plavolasa grajska gospodična violino, mislila je na dragega, na lepolasega pevca in sanjala: zapel je bil in zaigral pred njo in je odšel križemsvet ... Nanj je mislila, na globokookega in dolgolasega, in je igrala žalostno in mehko melodijo ... Plavala je daleč, čez doline in čez griče je plavala in se je gubila sredi neskončnih gozdov ...
 
Napravil se je na pot ob jesenskem ve­čeru; zapel je havelok in vzel palico v roke in je šel.
Napravil se je na pot ob jesenskem večeru; zapel je havelok in vzel palico v roke in je šel.
Mrak je padal, jesenska sapa je pihala preko praznih polj, delala se je noč, prazna in osamela. Listje se je spuščalo od vejevja doli, nalahko se je čutilo, kako je pal posa­mezen list: zadel se je ob vejevje dvakrat, trikrat in komaj slišno se je dotaknil tal.
 
Dvignila se je megla od polj, spustila se je od neba doli in strnila se je v brezdanje morje ... Več ni dahnila sapa, zavla­dala je tišina in noč ... Sama megla vsa bližina, sama megla vsa daljina, nikjer glasu, nikjer šuma, nikjer ropota ... Ni se videlo nebo, daleč za meglenim morjem je bilo, mogoče je bilo čudovito lepo, mogoče so gorele vse zvezde, žarela je rimska cesta in sijala je luna ...
Mrak je padal, jesenska sapa je pihala preko praznih polj, delala se je noč, prazna in osamela. Listje se je spuščalo od vejevja doli, nalahko se je čutilo, kako je pal posamezen list: zadel se je ob vejevje dvakrat, trikrat in komaj slišno se je dotaknil tal.
 
Dvignila se je megla od polj, spustila se je od neba doli in strnila se je v brezdanje morje ... Več ni dahnila sapa, zavladala je tišina in noč ... Sama megla vsa bližina, sama megla vsa daljina, nikjer glasu, nikjer šuma, nikjer ropota ... Ni se videlo nebo, daleč za meglenim morjem je bilo, mogoče je bilo čudovito lepo, mogoče so gorele vse zvezde, žarela je rimska cesta in sijala je luna ...
 
In napravil se je na pot ob zimskem večeru.
 
Molčala je daljava; belo, z oblaki zakrito nebo v višini, bele njive in travniki in holmi in poljane. Zazvonilo je v daljavi, prihajalo je bliže in bliže, približalo se je in šinile so mimo sani in njihovo veselo in praznično zvonenje ...
 
To so bili vsi večeri; vsak je bil lep, vsak je bil svoje poezije poln, in Koritnik je mislil sredi njih svoje lepe in velike misli. Večnonove podobe so stopale pred oči, vabile so v svoji lepoti in omamljale so srce. Glej, lepa dolina je vstala pred očmi, dvignilo se je mesto sredi nje, križale so se ulice in prebivalci so hiteli na vse strani... Na sanjavih balkonih so sedele belooblečene mladenke, rdeče rože v težkih laseh, velike oči so strmele v daljavo, mirno so se dvi­gale kipeče grudi ... Klavir je zvenel iz široko odprtih oken, nočne melodije so se čule težko in žalostno ...
To so bili vsi večeri; vsak je bil lep, vsak je bil svoje poezije poln, in Koritnik je mislil sredi njih svoje lepe in velike misli. Večnonove podobe so stopale pred oči, vabile so v svoji lepoti in omamljale so srce. Glej, lepa dolina je vstala pred očmi, dvignilo se je mesto sredi nje, križale so se ulice in prebivalci so hiteli na vse strani... Na sanjavih balkonih so sedele belooblečene mladenke, rdeče rože v težkih laseh, velike oči so strmele v daljavo, mirno so se dvigale kipeče grudi ... Klavir je zvenel iz široko odprtih oken, nočne melodije so se čule težko in žalostno ...
Osameli so balkoni, zaprla so se okna, stemnela so, in utihnili so klavirji. Samo še po vogalih so gorele svetle luči, daleč so bile oddaljene druga od druge, in prazne so bile ulice in ceste. Bila je ura v zvo­niku, daleč je odmevalo po okolici, in tiho je prišel mimo zbor pevcev, v krog so sto­pili pod temnimi okni in so zapeli. Glej, in nalahko so se dvignile zavese, na šipo se je naslonil droben in zaspan obrazek ... In pesem se je dvignila nalahko od tal, kakor skromna in ponižna želja se je dvig­nila, proseče je objela srce in tiho se je izgubila ...
 
Osameli so balkoni, zaprla so se okna, stemnela so, in utihnili so klavirji. Samo še po vogalih so gorele svetle luči, daleč so bile oddaljene druga od druge, in prazne so bile ulice in ceste. Bila je ura v zvoniku, daleč je odmevalo po okolici, in tiho je prišel mimo zbor pevcev, v krog so stopili pod temnimi okni in so zapeli. Glej, in nalahko so se dvignile zavese, na šipo se je naslonil droben in zaspan obrazek ... In pesem se je dvignila nalahko od tal, kakor skromna in ponižna želja se je dvignila, proseče je objela srce in tiho se je izgubila ...
 
In vstajalo je pred očmi novo življenje, vnemala so se srca, rodila se je ljubezen, rodilo se je sovraštvo, pozabljenje je prišlo in upokojilo se je srce ...
 
Tako so šle podobe pred Koritnikovimi očmi, prihajale so, odhajale so — večnonova procesija se je pomikala svojo zvesto pot.
 
In ob poznih večerih je še gorela luč v njegovi sobi, tiho je bilo vse zunaj sredi noči in okoli njega je vladala velika tišina. Samo pero je škrtalo enakomerno naprej, peresnik je zadel ob steklen tintnik, list je zašumel ...
 
Na ta način je bil pričel popolnoma novo stran življenja, in že so se tiskali nje­govi prvi verzi, že je bil natisnjen njegov prvi spis.
Na ta način je bil pričel popolnoma novo stran življenja, in že so se tiskali njegovi prvi verzi, že je bil natisnjen njegov prvi spis.
 
In v tistem času je obolela njegova mati, in ko je prišel domov, je bila že mrtva. Proti večeru je bilo, jesen je bila v naravi, megla je ležala po poljih in ni se videlo do najbližjih gor. Nikjer ni bilo glasu, mučna tišina je vladala vsenaokoli, molčala je noč in molčala je megla.
 
Koritnik se je približal domači hiši, stopil je v vežo, in vrata v sobo so bila odprta. Na mrtvaškem odru je ležala mati, bled plamenček je trepetal ob glavi in samotna ženska je sedela pri vratih in molila. Mati je bila v črni obleki, sklenjene voščene roke, za večni čas zaprte oči ...
 
Koritnik je obstal ob odru, sklonil se je tilnik, nagnila se je glava in stisnilo se je
Koritnik je obstal ob odru, sklonil se je tilnik, nagnila se je glava in stisnilo se je srce ... Zgenilo se je v prsih, vstala je velika bol in je napolnila vso notranjost ...
414
 
srce ... Zgenilo se je v prsih, vstala je ve­lika bol in je napolnila vso notranjost ...
In nikoli več se ne bodo odprle oči, nepozabne materine oči, nikoli več se ne bodo razklenile roke, ljubeče materine roke.
 
Velika je bila žalost, nepopisna je bila in začrtala se je po obrazu.
 
Koritnik se je približal odru in je po­ljubil materin obraz. Mrzel je bil, miren je bil, na večno zaprte oči, na večno zaprte ustnice ...
Koritnik se je približal odru in je poljubil materin obraz. Mrzel je bil, miren je bil, na večno zaprte oči, na večno zaprte ustnice ...
 
Odšel je vun, ali nikogar ni bilo. Na prag je stopil, ozrl se je okoli in je opazil sestro, kako je sedela tiha in zamišljena.
 
Sedel je k njej; dvignila je oči, solzne in žalostne ...
 
»Kaj si prišel ...«
 
Se vedno je bila šibka in drobna in okle­nila se ga je z mehkimi rokami in zaihtela je na njegovih prsih.
Še vedno je bila šibka in drobna in oklenila se ga je z mehkimi rokami in zaihtela je na njegovih prsih.
»PonoČi so umrli ... Nate so vedno mi­slili ...«
 
Povedala je med jokom, in tudi njega je objela globoka žalost. Vzel jo je v na­ročje, k sebi jo je stisnil, solze so prišle v oči in kanile so na Tončkine mehke lase ...
»Ponoči so umrli ... Nate so vedno mislili ...«
 
Povedala je med jokom, in tudi njega je objela globoka žalost. Vzel jo je v naročje, k sebi jo je stisnil, solze so prišle v oči in kanile so na Tončkine mehke lase ...
 
Tako sta zajokala tesno sklenjena sredi jesenskega večera, sama noč je bila okoli, sama megla v daljavi, sama žalost v srcih ...
 
Začuli so se koraki, prišel je oče; sin je vstal.
 
»Dober večer, oče!«
 
Pozdravil ga je in mu je segel v roko.
 
» Ali si videl?... Žalostno je ... doma ...«
 
Postaral se je in oslabel je in skoro med jokom je govoril.
 
»PonoČi je umrla ... Nate je vedno mi­slila, klicala te je po imenu ...«
»Ponoči je umrla ... Nate je vedno mislila, klicala te je po imenu ...«
 
Z žalostnim glasom je govoril, sin je stal s sklonjeno glavo in Tončka je tiho jokala ...
 
Tako je bilo tedaj; pokopali so mater, in Koritnik se je odpravil nazaj proti mestu. Tudi gospodinja je bila umrla tisto zimo in tako se je odpravil na drugo stanovanje. Navadil se je bil podstrešne izbe, brez solnčnih žarkov in brez luninega svita in težko mu je bilo po njej. In tudi ljudi se
Tako je bilo tedaj; pokopali so mater, in Koritnik se je odpravil nazaj proti mestu. Tudi gospodinja je bila umrla tisto zimo in tako se je odpravil na drugo stanovanje. Navadil se je bil podstrešne izbe, brez solnčnih žarkov in brez luninega svita in težko mu je bilo po njej. In tudi ljudi se je navadil, ki je hodil mimo njih, spodaj v veži jih je srečaval, na stopnicah včasih ... Pogostokrat je šlo mimo mlado dekle, uprlo je vanj svoje velike oči, modre so bile in globoke in napolnjene z duhom pravljič­nimpravljičnim ... Težki, plavi lasje so obdajali obraz, tuintam je sanjal na čelu samoten koder ... Nasmehnil se je obraz, nasmejale so se oči, zašumelo je krilo in izgubili so se koraki ...
 
Tako se je zgodilo, da je postal Ko­ritnik zamišljen, mehkoba je legla po prsih in lunin svit se je razlil po srcu ... Strmele so oči, roka je podpirala glavo in sanje so plavale okoli ... Pogledale so modre oči, odprle so se rdeče ustnice, samoten koder je sanjal na čelu ...
Tako se je zgodilo, da je postal Koritnik zamišljen, mehkoba je legla po prsih in lunin svit se je razlil po srcu ... Strmele so oči, roka je podpirala glavo in sanje so plavale okoli ... Pogledale so modre oči, odprle so se rdeče ustnice, samoten koder je sanjal na čelu ...
 
In v tistih časih se je pripravljala velika nevihta njegovega življenja. Nalahko jo je čutil Koritnik in postal je skrben in nemiren. Zbudila se je bila zavist, vstal je veliki črv, tiho je glodal in ni dal miru ...
 
»Piše ...« so rekli ljudje in zmajevali so z glavami. Ozirali so se za njim, ki je šel mimo bled in zamišljen.
 
»Piše ...« so rekli profesorji in nasmeh­nili so se zoprno in odurno.
»Piše ...« so rekli profesorji in nasmehnili so se zoprno in odurno.
 
»Kaj mu je treba tega? ... Kaj je treba pisati!«...
 
Zbudila se je zavist, tako skrito je glodal veliki črv, da niti sami niso vedeli zanj; samo v besedah se je spoznalo, v odurnih in prezirljivih smehih.
 
»Kaj se godi z vami?«...
 
Tako so ga izpraševali, ali Koritnik ni vedel ničesar povedati.
 
»Vi se ukvarjate z drugimi stvarmi!«... so mu očitali, ozirali so se nanj s pomemb­nimi pogledi in tainoni se je zaničljivo na­smehnil.
»Vi se ukvarjate z drugimi stvarmi!«... so mu očitali, ozirali so se nanj s pomembnimi pogledi in tainoni se je zaničljivo nasmehnil.
»Mi mu izbijemo iz glave verze in po­ezijo ...« so se hvalili učitelji v večernih druščinah in tako je napočilo za Koritnika težko življenje. Nič več ni dobil inštrukcij, sama očitanja je slišal v šoli, samo uniče­vali so ga in prezirali ...
 
V šesti šoli je bil tedaj in približala se je nevihta in se je razprostrla nad njegovim življenjem. Zmanjkale so podpore, oče ni
»Mi mu izbijemo iz glave verze in poezijo ...« so se hvalili učitelji v večernih druščinah in tako je napočilo za Koritnika težko življenje. Nič več ni dobil inštrukcij, sama očitanja je slišal v šoli, samo uničevali so ga in prezirali ...
415
 
zmogel več, že se je bil zadolžil na stano­vanju in hrani.
V šesti šoli je bil tedaj in približala se je nevihta in se je razprostrla nad njegovim življenjem. Zmanjkale so podpore, oče ni zmogel več, že se je bil zadolžil na stanovanju in hrani.
 
»Plačajte, Koritnik, kdo bo imel zastonj!«
 
Vedno je bila nad njim gospodinja, in tolažil jo je in prosil.
 
»Dobim, gotovo dobim in vse plačam ,..«
»Dobim, gotovo dobim in vse plačam ...«
 
In prejel je denar, skromen denar od tega ali onega lista, a bilo je premalo. Malo je poplačal, ostal je še dolg, čas je tekel in pridružil se je nov dolg, in tako se je zapirala njegova pot.
 
Jesen je bila tedaj, listje je rumenelo po drevju, padalo je od vej in šumelo je pod nogami. Samoten čas je bil, megla nad po­ljanami, zategel klic iz daljave, jata vran leti mimo, pes laja v dolini ... Čreda se pase po rebri, na holmu sedi osamljena pastirica; obtrgana obleka, razmršeni črni lasje, obraz je bled, črne oči strmijo v daljavo ...
Jesen je bila tedaj, listje je rumenelo po drevju, padalo je od vej in šumelo je pod nogami. Samoten čas je bil, megla nad poljanami, zategel klic iz daljave, jata vran leti mimo, pes laja v dolini ... Čreda se pase po rebri, na holmu sedi osamljena pastirica; obtrgana obleka, razmršeni črni lasje, obraz je bled, črne oči strmijo v daljavo ...
 
Koritnik je odšel vun, po cesti je šel, klobuk na oči in palico v roki.
 
Kaj je človeku, ki je mlad in pogumen, če se zaroti proti njemu dvajset ljudi, če se jih zaroti petdeset in sto ... kaj je člo­veku, ki čuti v prsih moč, čil in mlad in pogumen je, ne boji se roparjev in tatov in ni ga strah pred polnočnimi duhovi... Odprta so pota, smejejo se bele ceste, va­bijo daljave, širok je svet in prostran, samo palico si odreže človek iz najbližjega grma, hlače priviha, zapne havelok, klobuk potisne na oči in — zbogom. Se enkrat se ozre — in glej, gledali so nazaj bedasti obrazi, raztegnilo se je in razčmerilo tistih dvajset, petdeset ali sto ust, široko se je odprlo podvojeno število kratkovidnih oči, dvajset, petdeset ali sto rok se je dvignilo in po­pravilo očala ... In lepo se človek zasmeje, lepo in od srca, kakor je malokdaj prilika ... Vije se cesta, vabijo daljave, veselo žarijo gorska slemena v jutranji zarji ...
Kaj je človeku, ki je mlad in pogumen, če se zaroti proti njemu dvajset ljudi, če se jih zaroti petdeset in sto ... kaj je človeku, ki čuti v prsih moč, čil in mlad in pogumen je, ne boji se roparjev in tatov in ni ga strah pred polnočnimi duhovi... Odprta so pota, smejejo se bele ceste, vabijo daljave, širok je svet in prostran, samo palico si odreže človek iz najbližjega grma, hlače priviha, zapne havelok, klobuk potisne na oči in — zbogom. Še enkrat se ozre — in glej, gledali so nazaj bedasti obrazi, raztegnilo se je in razčmerilo tistih dvajset, petdeset ali sto ust, široko se je odprlo podvojeno število kratkovidnih oči, dvajset, petdeset ali sto rok se je dvignilo in popravilo očala ... In lepo se človek zasmeje, lepo in od srca, kakor je malokdaj prilika ... Vije se cesta, vabijo daljave, veselo žarijo gorska slemena v jutranji zarji ...
Tako se človek odpravi z veselim in mladim srcem, od očeta se poslovi in od matere in od bratov in od sester in od h pe mladenke:
 
»Bog s teboj, krasotica; lepa je pot in vabijo daljine ... »
Tako se človek odpravi z veselim in mladim srcem, od očeta se poslovi in od matere in od bratov in od sester in od lepe mladenke:
Tako se človek odpravi na pot.. r
 
»Bog s teboj, krasotica; lepa je pot in vabijo daljine ...«
 
Tako se človek odpravi na pot …
 
Nobenih težav ni okoli srca, nobenih bridkosti na duši, čila in sveža je, in mlada moč se razliva po njej ...
 
Na ta način so bile Koritnikove misli ob tistem jesenskem sprehodu, ko se je delal mrak in se je bilo razjasnilo nebo: zelo svetlo so gorele zvezde, luna je ro­mala preko rimske ceste in njen bledi svit se je razlival po okolici.
Na ta način so bile Koritnikove misli ob tistem jesenskem sprehodu, ko se je delal mrak in se je bilo razjasnilo nebo: zelo svetlo so gorele zvezde, luna je romala preko rimske ceste in njen bledi svit se je razlival po okolici.
 
Koritnik se je vračal proti domu, vesel je bil in brez tesnobe in mislil je mirno in pogumno.
 
Zakaj bi se človek ubijal po nepotrebnem, zakaj bi zidal in ljudje bi podirali, sredi trdne noči bi prišli kujoni in bi izpodkopavali, kar je človek sezidal z velikim tru­dom in v potu svojega obraza ... Kdor je pameten, se umakne hudobnežem in postavi svojo zgradbo na miren in varen kraj, kjer stanujejo dobri in prijazni ljudje ... Tako je zmaga gotova in lepa prilika se ponudi, da se človek zasmeje enkrat od vsega srca ...
Zakaj bi se človek ubijal po nepotrebnem, zakaj bi zidal in ljudje bi podirali, sredi trdne noči bi prišli kujoni in bi izpodkopavali, kar je človek sezidal z velikim trudom in v potu svojega obraza ... Kdor je pameten, se umakne hudobnežem in postavi svojo zgradbo na miren in varen kraj, kjer stanujejo dobri in prijazni ljudje ... Tako je zmaga gotova in lepa prilika se ponudi, da se človek zasmeje enkrat od vsega srca ...
 
Koritnik je bil prišel v mesto nazaj in srečaval je ljudi in ozirali so se vanj, in razumel je te poglede.
 
»To je tisti ... Izgubljen človek ...«
 
Razumel jih je Koritnik in se je na­smehnil.
Razumel jih je Koritnik in se je nasmehnil.
 
»Kujoni ... vi ste izgubljeni, ne jaz!«
 
Nalahko se je nasmehnil in je šel proti stanovanju. Prišel je v svojo sobo in že je čakala nanj gospodinja.
 
»Zdaj je konec, Koritnik, plačajte ali poj­dite, kar hočete; prvo ali drugo.«
»Drugo!« —Zdaj je rekelkonec, Koritnik, inplačajte gospo­dinjaali jepojdite, odšlakar hočete; prvo ali drugo.«
 
Luč je gorela na mizi in Koritnik je odprl miznico in je pobiral obtrgane lističe. Verzi so bili napisani po njih, deval jih je na kup in jih je položil v kovčeg Tudi knjige je spravil tja in malo perila.
»Drugo!« — je rekel Koritnik in gospodinja je odšla.
Drugo jutro se je ob primernem Času odpravil v gimnazijsko pisarno. Potrkal je in vstopil in povedal, da se je pripravil na pot.
 
Luč je gorela na mizi in Koritnik je odprl miznico in je pobiral obtrgane lističe. Verzi so bili napisani po njih, deval jih je na kup in jih je položil v kovčeg. Tudi knjige je spravil tja in malo perila.
 
Drugo jutro se je ob primernem času odpravil v gimnazijsko pisarno. Potrkal je in vstopil in povedal, da se je pripravil na pot.
 
»Pametno je ... Za vas je pametno, da pustite ...«
 
»Bi radi videli?« ... je na tihem mislil Koritnik, ko je čul ravnateljev prazni ton.
 
416
»Kam greste?« ...
 
Ravnatelj ga je vprašal še o tem in mu je pogledal v obraz.
 
»Križemsvet ...« je izjavil Koritnik in se je nalahko nasmehnil. Dobil je odhodno spričevalo, odprla so se vrata in izginil je. Doma je zaprl kovčeg in je stopil k gospo­dinji in se poslovil.
»Križemsvet ...« je izjavil Koritnik in se je nalahko nasmehnil. Dobil je odhodno spričevalo, odprla so se vrata in izginil je. Doma je zaprl kovčeg in je stopil k gospodinji in se poslovil.
 
»Ko pride kdo po kovčeg, pa bo plačal dolg ...«
 
Zaprl je vrata in stopil je na cesto in odšel je proti domu.
 
Jesenski dan je bil zunaj, pripravljal se je sneg, bele so bile daljave in umazano bele višine ...
 
Tuintam je drdral mimo voz, tesno zavit voznik je šinil mimo, potegnila je mrzla sapa in zašumelo je suho listje po obcestnem grmovju. Včasih je letela visoko preko ceste jata vran, odurno in mrtvo so se oglašale in prazno je odmevalo od gozdov in poljan.
Koritnik je šel enakomerno naprej, zavit v havelok, klobuk na oči in palico v roki... Včasih ga je srečal malovreden popotnik, v tla je gledal in je šel mimo v raztrgani in umazani obleki ...
 
Včasih se je videl dim za holmom, gla­sovi so se začuli tam izza griča in včasih se je začula pesem ... Čisto drobna se je začula nekoč in silno nežna.
Včasih se je videl dim za holmom, glasovi so se začuli tam izza griča in včasih se je začula pesem ... Čisto drobna se je začula nekoč in silno nežna.
Ptičke, jaz vprašam vas, al' bo že skor' pomlad, al' bo že skoro zelena pomlad ...
 
Cisto drobno in nedolžno se je zaslišalo in menda je zapel črnolas pastirček, po hribu je šel in je zapel ...
<poem>Ptičke, jaz vprašam vas,
In odprli so se pred očmi pusti kraji, sami gozdovi na levo in desno, zašumelo je tu ... tam ... preplašen zajec se je skril v grmovju, brzonoga srna je tekla Čez cesto... Glasil se je lovski rog globoko doli sredi gozda, zalajal je pes, zacvilil je, počila je puška v silni daljavi.
al' bo že skor' pomlad,
al' bo že skoro zelena pomlad ...</poem>
 
Čisto drobno in nedolžno se je zaslišalo in menda je zapel črnolas pastirček, po hribu je šel in je zapel ...
 
In odprli so se pred očmi pusti kraji, sami gozdovi na levo in desno, zašumelo je tu ... tam ... preplašen zajec se je skril v grmovju, brzonoga srna je tekla čez cesto... Glasil se je lovski rog globoko doli sredi gozda, zalajal je pes, zacvilil je, počila je puška v silni daljavi.
 
In polagoma so pričele padati snežinke, tuintam je padla katera, popolnoma drobna in svetlobela.
 
Koritnik je stopal svojo pot in nič tež­kega ni bilo v njegovem srcu.
Koritnik je stopal svojo pot in nič težkega ni bilo v njegovem srcu.
 
»Domov pridem in se poslovim lepo od očeta in sestre, roko jima podam in poslovili se bomo ... Lepo je pogledati dom in bogvekdaj bom zopet hodil po teh potih, bogvekdaj se vrnem iz tujine, in bogvekako bo do tistih dob ...«
 
Tako je mislil in je šel proti domu. In že je bil prišel do ovinka, dvignil se je zvonik sredi doline, domače slive so se videle...
Sel je po vasi naprej in stopil je v do­mačo hišo. Sestra je bila pri ognjišču, ozrla
 
Sel je po vasi naprej in stopil je v do­mačo hišo. Sestra je bila pri ognjišču, ozrla se je in pordelo je lice od veselega presenečenja.
IZVIR SAVICE. FOT. F. PAVLIN.
 
se je in pordelo je lice od veselega pre­senečenja.
»Francelj!« ...
 
Zaklicala je naglas in planila je k njemu in tudi oče je prišel iz sobe. Odprla so se vrata in pokazal se je suh in postaran.
 
»Francelj!« ...
 
Tudi on se je razveselil, skoro solze so prišle v oči, zatrepetalo je okoli ust...
 
»Pojdi v sobo, Francelj!« ...
 
Stopili so v izbo in Koritnik je odložil klobuk in palico in slekel havelok.
 
»Ali si lačen, Francelj?« ...
 
Sestra je skrbno izpraševala in je gledala veselo presenečena.
 
»Kaj je pa pri vas?« ...
 
»Kakor sem pisal, oče! ... Vsega je zmanjkalo, težko je prišlo, in treba je pre­magati in stopiti pogumno naprej ...«
»Kakor sem pisal, oče! ... Vsega je zmanjkalo, težko je prišlo, in treba je premagati in stopiti pogumno naprej ...«
 
Sin je govoril mirno in resno, in oče je bil zamišljen.
 
417
»Majhen čas, Tončka, samo po slovo sem prišel in potem grem daleč ...«
 
»Kam greš?« ...
 
Sestra je vprašala in se je začudila.
 
»Daleč, Tončka, zelo daleč ...«
 
Potem so molčali vsi. Sin je jedel, oče je sedel pri peči in Tončka se je zamislila.
 
»Kaj je doma?« ...
 
Koritnik je vprašal in je dvignil obraz.
 
»Nič ni... Slabo je... Slaba hrana, de­narja ni ... Sama sva ...«
»Nič ni... Slabo je... Slaba hrana, denarja ni ... Sama sva ...«
 
Oče je govoril počasi in z žalostnim glasom. In tudi Tončka je izpregovorila.
 
»Tako je dolgčas, Francelj, tako silno dolgčas, da človek sede in joka ...«
 
Se je bila isto slabotno dekletce, velikih, globokih oči, belih in nežnih lic, in tiha je bila in plašna. Nobene pomoči ni bilo zanjo, samo zajokala je, kadar ji je bilo tesno pri srcu, naslonila se je na mizo, zakrila je obraz in je tiho zaihtela ...
 
»Včasih se mi sanja o materi, približa se mi o polnoči, pred mene stopi in govori z mano; poboža me po laseh, in če imam solzo na licu, me poljubi nanjo ...«
 
Tončka je pripovedovala s tihim glasom sedela je bratu nasproti in mu gledala v obraz.
 
»Oni dan se mi je sanjalo o smrti ..... Zunaj so rožljale kosti, bela halja je vihrala v zraku, koščena desnica je dvigala močno svetilko ... Koso Čez ramo, je stala pri oknu in dvignila je luč in se je posvetilo po sobi... Čisto šipe se je dotaknil koščeni obraz in natančno se je čulo ...«
»Oni dan se mi je sanjalo o smrti ..... Zunaj so rožljale kosti, bela halja je vihrala v zraku, koščena desnica je dvigala močno svetilko ... Koso čez ramo, je stala pri oknu in dvignila je luč in se je posvetilo po sobi... Čisto šipe se je dotaknil koščeni obraz in natančno se je čulo ...«
»Se vedno te je strah in še vedno si tako plašna in boječa!« ...
 
»Še vedno te je strah in še vedno si tako plašna in boječa!« ...
 
Koritnik je pobožal njeno roko, drobna je bila in popolnoma mrzla.
 
»Kam pa pojdeš?« ...
 
Po dolgem času se je oglasil oče in je dvignil glavo. Zdelo se je, da se je zbudil iz globokih, težkih sanj.
 
»Po svetu, oče ... daleč ...«
Kaj naj mu pripoveduje? ... Samo do­mača vas mu je znana in pot do mesta, nikoli se ni odpravil čez prvo višjo goro, nikoli čez prvo veliko reko ...
27
 
Kaj naj mu pripoveduje? ... Samo domača vas mu je znana in pot do mesta, nikoli se ni odpravil čez prvo višjo goro, nikoli čez prvo veliko reko ...
PERIČNIK. F0TF pavlin.
 
»Saj bi šel zdaj lahko v službo!... Prav bi nam bilo ...,«
»Saj bi šel zdaj lahko v službo!... Prav bi nam bilo ...«
 
Poltiho in boječe je povedal in je umaknil oči.
 
»Ne morem ...«
 
Koritnik je sedel pri mizi in je podprl glavo. Sestra je odšla vun in se je vrnila z jedjo. Postavila je predenj in je sedla na stol.
 
»Ali ostaneš dolgo, Francelj?« ...
 
»DOM IN SVET« 1906. ŠT. 7.
==VII.==
418
 
VII.
Kaj je življenje drugega kakor velik boj, in kaj je velik in imeniten človek, ako ne dober in neustrašen vojščak!... Dober mora biti in močan in pogumen — ali pa silno mora biti hudoben in zvit... na ta dva na­činanačina se lahko spravi naprej. In le redko se dvigne kdo sredi revnega ljudstva — vstane samotna luč, in rojaki sami jo zasovražijo. Zbudi se zavist, veliki črv gloje v prsih, v srčni krvi se giblje in koplje in ne miruje noč in dan ... Zato zasovraži ljudstvo sa­motnosamotno luč, zamrzi jo in pozabi nanjo v svoji prikriti jezi.
 
Koritnik se je domislil na to, ko je šel čez vas; nihče ga ni poznal, stran so se obračali obrazi in stiskale so se glave za hrbtom ...
 
»Nikoli ne bo nič ... Za kmeta ni in gospod ne bo ... Revež bo, izgubil se bo v svetu, beračil bo ...«
 
Koritnik je razumel obraze in poznal je stikanje glav in težko mu je bilo obenem, ker so bili njegovi rojaki. Nihče ga ni več poznal, slabo so se izražali o njem, ozirali so se za njim in so se nasmehovali.
 
»Kaj pravijo vaščanje?«...
 
Vprašal je sestro in zganila je z ramami.
 
»Ne vem, kaj pravijo ..«
»Ne vem, kaj pravijo …«
 
»Kaj bi skrivala, Tončka, lepo povej!«...
 
Stopil je pred njo in ji je pogledal v obraz.
 
» Pravijo, da si izgubljen...«
» Pravijo, da si izgubljen ...«
 
Utihnila je in je dostavila potem zopet:
 
»Da boš revno umrl...«
»Da boš revno umrl ...«
Koritnik je poslušal mirno in se je na­smehnil.
 
»Videli bomo, kdo bo imel več luči ob mrtvaškem odru. Jaz mislim imeti lepe, vi­soke in svetle luči, mirno bodo gorele, mirno bo lice, še bo ponos na njem, še bo čelo čisto in nepremagljivo ...«
Koritnik je poslušal mirno in se je nasmehnil.
 
»Videli bomo, kdo bo imel več luči ob mrtvaškem odru. Jaz mislim imeti lepe, visoke in svetle luči, mirno bodo gorele, mirno bo lice, še bo ponos na njem, še bo čelo čisto in nepremagljivo ...«
 
Nekoliko se je nasmehnil Koritnik in je mislil dalje.
 
Zakaj si ne bi človek pomagal, če si lahko pomaga in se ne boji težav, ki na­stanejo potoma tuintam ... Silno smešno bi
Zakaj si ne bi človek pomagal, če si lahko pomaga in se ne boji težav, ki nastanejo potoma tuintam ... Silno smešno bi bilo in vredno velikega grajanja, ako se ne bi oprijel lepih in primernih sredstev in delal lepo mirno naprej s pametno pomočjo. Zakaj bi tako on sam se trudil in belil glavo in s krvavimi prsti rahljal zemljo za svojo bodočo posest, in tisti kraj bi bil poln zlobnih in škodoželjnih ljudi, o polnoči bi prihajali, ko bi ne bito ne zvezd ne lune, kamenja bi nasuli na osnažena tla, uničili bi težko zaslužene sadove ... Lahka je človeku pot, če je sam na svetu; samo palico v roke in po cesti naprej med neznane ljudi in skriti svojo posest in samo ob polnočnih urah delati naprej ... Kadar je trda noč, kadar vse spi, takrat delati na tihem in sam zase, da ne izve nihče, dokler ni temelj trden in nerazrušljiv. Kdor hoče naprej, naj hodi svojo pot, skrite naj bodo njegove misJimisli in samo dovršena dela naj bodo očitna ...
 
To je bilo trdno prepričanje Koritnikovo in vesel je bil, kadar se je domislil, kako je že napol premagal svoje zavistipolne sov­ražnike ... Sama misel, da se je dvignil in odpravil še dalje naprej po svoji stari poti, samo da je izpremenil kraj in mesto ... sama taka misel že zadobi polovico zmage ... Zakaj kdor je bil po mislih sovražnikovih pobit, in glej, dvignil se je naenkrat v svoji stari in nerazrušeni moči — tisti je premagal dvakrat ...
To je bilo trdno prepričanje Koritnikovo in vesel je bil, kadar se je domislil, kako je že napol premagal svoje zavistipolne sovražnike ... Sama misel, da se je dvignil in odpravil še dalje naprej po svoji stari poti, samo da je izpremenil kraj in mesto ... sama taka misel že zadobi polovico zmage ... Zakaj kdor je bil po mislih sovražnikovih pobit, in glej, dvignil se je naenkrat v svoji stari in nerazrušeni moči — tisti je premagal dvakrat ...
 
In tako se je bil približal takrat čas, ko se je odpravljal Koritnik na pot. Lepo je mineval čas, večinoma je govoril s sestro in ob večerih se je pridružil oče.
 
Zimski večeri so bili to — tuintam poči v peči goreč panj, včasih zatrepeče v sve­tilki plamenček, Tončka šiva pri mizi, oče sedi na zapečku in dremlje.
Zimski večeri so bili to — tuintam poči v peči goreč panj, včasih zatrepeče v svetilki plamenček, Tončka šiva pri mizi, oče sedi na zapečku in dremlje.
»Ali pojdeš Čez mesto?« ...
 
»Ali pojdeš čez mesto?« ...
 
Sestra ga je vprašala in Koritnik je zaprl knjigo pred seboj in se naslonil nazaj.
 
»Čez mesto pojdem ...«
 
»Posloviš se še pri prijateljih —«
 
»Nimam prijateljev na svetu, Tončka! Sama hlinjenost je v ljudeh, samo skrbno pripravljena prijaznost, ali srca ni in ni duše... Nikoli nisem zaupal nikomur velikega do­godka, samo majhne in malovredne slučaje
»Nimam prijateljev na svetu, Tončka! Sama hlinjenost je v ljudeh, samo skrbno pripravljena prijaznost, ali srca ni in ni duše... Nikoli nisem zaupal nikomur velikega dogodka, samo majhne in malovredne slučaje sem omenil proti takemu človeku in niti tistih ni mogel obdržati in obrnil jih je gotovo v meni najneprijetnejšo stran... Samo hinavstvo na obrazih, srce na jeziku, a prsi so hudobne in malovredne... Zato nimam prijateljev in na ta način se ne bo treba poslavljati od njih... Na jutrajšnje popoldne se podam na pot, proti večeru pridem v mesto in se odpeljem z večernim vlakom...«
419
 
sem omenil proti takemu človeku in niti tistih ni mogel obdržati in obrnil jih je go­tovo v meni najneprijetnejšo stran... Samo hinavstvo na obrazih, srce na jeziku, a prsi so hudobne in malovredne... Zato nimam prijateljev in na ta način se ne bo treba poslavljati od njih... Na jutrajšnje popoldne se podam na pot, proti večeru pridem v mesto in se odpeljem z večernim vlakom...«
Mirno je potekal večer in spravili so se k počitku.
 
Zimska noč je bila zunaj, na drobno je ležal sneg po okolici, jasno je bilo nebo, vse zvezde so se videle in svetila se je sne­žena plast v luninih žarkih.
Zimska noč je bila zunaj, na drobno je ležal sneg po okolici, jasno je bilo nebo, vse zvezde so se videle in svetila se je snežena plast v luninih žarkih.
In drugega dne« se je odpravil Koritnik na pot. Oblekel in zapel je havelok, klobuk je potisnil na glavo in posegel je v kot po dežnik.
 
In drugega dné se je odpravil Koritnik na pot. Oblekel in zapel je havelok, klobuk je potisnil na glavo in posegel je v kot po dežnik.
 
»Zbogom, oče!« ...
 
Segel je v roko, tresla se je, vela in mrzla.
 
»Zbogom!« ...
 
Slabotno se je oglasil oče, zatrepetalo je v očeh, zganilo se je krog ust ... »Menda se ne vidimo nikoli več... Umrl bom, star sem ...«
 
Koritnik je stopil na cesto in Tončka ga je spremljala.
 
»Ali se boš kdaj vrnil?«
 
Tončka je vprašala tiho in zamišljeno.
 
»Mogoče, Tončka, daleč grem, silno daleč od doma ...«
 
Molčala sta in nalahko se je udiral pod nogami sneg.
 
»Ali boš kdaj pisal?« ...
 
Zopet je vprašala sestra in se je ozrla v brata.
 
»Bom pisal... Tudi ti piši, vse natančno piši, kako je: če so oče zdravi, kaj je s teboj ... kako je z domom, ali vam je težko .
»Bom pisal... Tudi ti piši, vse natančno piši, kako je: če so oče zdravi, kaj je s teboj ... kako je z domom, ali vam je težko.
 
Vaščani so se ozirali za mimoidočima.
 
»Zdaj ga ne bo nikoli več ...«
 
Na skrivaj so sklepali in so se umikali v hiše nazaj.
 
Šla sta vedno naprej in že sta bila prišla do ovinka.
 
»Zbogom, Tončka?« ...
 
»Čakaj, še grem s teboj naprej ... do konca ovinka.«
 
Vstaviti se je že hotel in potem se je ozrl Še enkrat nazaj proti domu. Videl je črno postavo sredi ceste, mirno stoječo in strmečo v daljavo, in vzel je z glave klobuk in je zamahnil. In dvignila se je roka v da­ljavi, zganila se je v zraku in spustila se je doli ob životu... Bil je oče, ki gaje videl iz daljave — še so gledale oči, še so mu sledili pogledi ...
Vstaviti se je že hotel in potem se je ozrl še enkrat nazaj proti domu. Videl je črno postavo sredi ceste, mirno stoječo in strmečo v daljavo, in vzel je z glave klobuk in je zamahnil. In dvignila se je roka v daljavi, zganila se je v zraku in spustila se je doli ob životu... Bil je oče, ki gaje videl iz daljave — še so gledale oči, še so mu sledili pogledi ...
 
Izginilo je vse za ovinkom, in ko sta šla tako sama in tiha, je sklonila Tončka glavo, vztrepetale so trepalnice in solze so kanile na snežena tla.
 
Samotna in prazna je bila vsa daljava, sneg je ležal vse naokoli, tuintam je zakli­cala žalostna ptica, letela je mimo lačna in plašna ...
Samotna in prazna je bila vsa daljava, sneg je ležal vse naokoli, tuintam je zaklicala žalostna ptica, letela je mimo lačna in plašna ...
 
Vila se je v daljavo snežena cesta, črno grmovje se je dvigalo ob njej, kar so nesle oči ...
 
Nikogar ni bilo na vsi poti. In sredi tiste samote se je približala Tončka bratu, tesno se ga je oklenila in tesno se je stisnilo k njemu njeno drobno in slabotno telesce. In tako sta ostala sredi samotne ceste tesno združena — vabile so daljave, vabila je naprej neskončna cesta ...
 
Nobenega glasu ni bilo od nikoder; ni zaklical pastir, ni se oglasil zvonec, ni letela mimo preplašena ptica ...
 
»Zbogom, Tončka!« ...
 
Razklenil je njene drobne in mrzle roke in poljubil je njeno belo čelo.
 
Tako je ostala sama sredi samotne ceste; oddaljili so se koraki, zavihral je havelok v daljavi, gubila seje črna postava sredi nes­končne beline, manjšala se je in izginila ...
Tako je ostala sama sredi samotne ceste; oddaljili so se koraki, zavihral je havelok v daljavi, gubila se je črna postava sredi neskončne beline, manjšala se je in izginila ...
Burja je pihnila, zaječali so gozdovi, po­čile so trhle veje, samotno žvižganje je šlo čez daljave ...
 
Burja je pihnila, zaječali so gozdovi, počile so trhle veje, samotno žvižganje je šlo čez daljave ...
 
[[Kategorija: Milan Pugelj]]
1.476

urejanj