Franc Koritnik in njegova družina: Razlika med redakcijama

| obdelano=23

{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10}}

Večer je bil lep in prijazen. Polno zvezd je gorelo na nebu in celo rimska cesta se je natančno videla. SlaŠla je preko neba, tuintam je bila širja in tuintam ožja in popolnoma ozka ... Luna je plavala na vzhodni strani in mehka mesečina se je razlivala po naravi. Po drevju, ki je rastlo ob cesti, je pogostokrat zašumelo. Bila je sapa, ki se je zbudila hipoma in je pihnila mimo in včasih tudi samotna ptica, ki se je bila zakasnila na ta večer in ni imela pravega prenočišča.

»aiOl%J(C^r'renMiren poleten dan je bil. Pol^^P^^^^K. dnePoldne je bilo minilo in vse je CilljPliPj molčalo daleč naokoli. Ni se i^w0=$^ zgenilaizgenila bilka na polju, ni?a^^^ trepetalzatrepetal list in ni zletela ptica preko poljan.

prašenZunaj je bila vročina velika, vse je molčalo sredi nje, ni se genila bilka na polju, ni vztrepetal list na drevesu, ni zašumelo sredi gozda ... Nedelja je bila in nedeljsko oblečeni ljudje so šli po cesti, fantje so šli s šopki na žametnih klobukih in brhka dekleta z rdečimi rožami na kipečih grudih ... Vse je bilo nedeljsko oblečeno, samo zaprašen popotnik je šel mimo, zamišljenega obraza s palico v roki je šel in ni dvignil oči ...

<poem>»Ves svet se je tresel,
ko je Jezus križ nesel,
ki je za nas bičan bil ...
ki je s trnjem kronan bil ...«</poem>

Tiho je bilo vse, luna je sijala, drevje je zašumelo tuintam, premaknile so se sence, kresnica je letela sredi poljan, ob gozdu je letela in izginila ...

vaji— Na pot, Franci, ti, ki imaš silno moč in silen pogum! ... Mirno naprej mimo roparjev in tolovajev, mirno po brveh črez prepade, mirno po cesti naprej sredi polnočnih strahov ... Boječi so roparji in tolovaji, samo za plašne ljudi so prepadi in prazen je strah! ...

Oče je izpregovoril in obrnila sta se in izginila sta za ovinkom. Šla sta enakomerno — dalje, vila se je cesta pred očmi tam do novega ovinka in dalje se je vila do holma, in kadar sta ga dosegla, se je odprla pred očmi dolga in neskončna.

samotna se pesem glasi ...</poem>

Mrak je padal, shladilo se je ozračje, zagorele so zvezde, nebo se je stemnilo ... Črna tema je zavladala, tuintam samoten glas, sova je zasovikala, lisica je zalajala in sredi teme je stal samoten in začrnel grad. Na široko so bila odprta okna, svetla luč je sijala iz njih in doli po dolini je plavala sanjava melodija. Mogoče je igrala plavolasa grajska gospodična violino, mislila je na dragega, na lepolasega pevca in sanjala: zapel je bil in zaigral pred njo in je odšel križemsvet ... Nanj je mislila, na globokookega in dolgolasega, in je igrala žalostno in mehko melodijo ... Plavala je daleč, čez doline in čez griče je plavala in se je gubila sredi neskončnih gozdov ...

Napravil se je na pot ob jesenskem večeru; zapel je havelok in vzel palico v roke in je šel.

Mrak je padal, jesenska sapa je pihala preko praznih polj, delala se je noč, prazna in osamela. Listje se je spuščalo od vejevja doli, nalahko se je čutilo, kako je pal posa­mezenposamezen list: zadel se je ob vejevje dvakrat, trikrat in komaj slišno se je dotaknil tal.

Tako je bilo tedaj; pokopali so mater, in Koritnik se je odpravil nazaj proti mestu. Tudi gospodinja je bila umrla tisto zimo in tako se je odpravil na drugo stanovanje. Navadil se je bil podstrešne izbe, brez solnčnih žarkov in brez luninega svita in težko mu je bilo po njej. In tudi ljudi se je navadil, ki je hodil mimo njih, spodaj v veži jih je srečaval, na stopnicah včasih ... Pogostokrat je šlo mimo mlado dekle, uprlo je vanj svoje velike oči, modre so bile in globoke in napolnjene z duhom pravljič­nimpravljičnim ... Težki, plavi lasje so obdajali obraz, tuintam je sanjal na čelu samoten koder ... Nasmehnil se je obraz, nasmejale so se oči, zašumelo je krilo in izgubili so se koraki ...

»Drugo!« —Zdaj je rekelkonec, Koritnik, inplačajte gospo­dinjaali jepojdite, odšlakar hočete; prvo ali drugo.«

Kaj je življenje drugega kakor velik boj, in kaj je velik in imeniten človek, ako ne dober in neustrašen vojščak!... Dober mora biti in močan in pogumen — ali pa silno mora biti hudoben in zvit... na ta dva na­činanačina se lahko spravi naprej. In le redko se dvigne kdo sredi revnega ljudstva — vstane samotna luč, in rojaki sami jo zasovražijo. Zbudi se zavist, veliki črv gloje v prsih, v srčni krvi se giblje in koplje in ne miruje noč in dan ... Zato zasovraži ljudstvo sa­motnosamotno luč, zamrzi jo in pozabi nanjo v svoji prikriti jezi.

Zakaj si ne bi človek pomagal, če si lahko pomaga in se ne boji težav, ki nastanejo potoma tuintam ... Silno smešno bi bilo in vredno velikega grajanja, ako se ne bi oprijel lepih in primernih sredstev in delal lepo mirno naprej s pametno pomočjo. Zakaj bi tako on sam se trudil in belil glavo in s krvavimi prsti rahljal zemljo za svojo bodočo posest, in tisti kraj bi bil poln zlobnih in škodoželjnih ljudi, o polnoči bi prihajali, ko bi ne bito ne zvezd ne lune, kamenja bi nasuli na osnažena tla, uničili bi težko zaslužene sadove ... Lahka je človeku pot, če je sam na svetu; samo palico v roke in po cesti naprej med neznane ljudi in skriti svojo posest in samo ob polnočnih urah delati naprej ... Kadar je trda noč, kadar vse spi, takrat delati na tihem in sam zase, da ne izve nihče, dokler ni temelj trden in nerazrušljiv. Kdor hoče naprej, naj hodi svojo pot, skrite naj bodo njegove misJimisli in samo dovršena dela naj bodo očitna ...