Franc Koritnik in njegova družina: Razlika med redakcijama

==V.==
 
Miren poleten dan je bil. Poldne je bilo minilo in vse je molčalo daleč naokoli. Ni se izgenila bilka na polju, ni zatrepetal list in ni zletela ptica preko poljan.
 
Franci je sedel pod kozolcem. Potem je vstal in šel.
»Tako je, oče, da ne bi ostal več rad doma. V mesto bi šel v šolo, kjer bi se rad učil vedno dalje in dalje ... Tudi se nič ne bojim tujega kraja in tudi tujih ljudi se ne bojim popolnoma nič ...
 
Oče je vedel, da se bo zgodilo to, da bo stopi lstopil predenj in bo izpregovoril ... Zaprl je knjigo in se je nagnil nazaj.
 
»Nič ni, Franci!... Ti govoriš tako, ker si mlad in nespameten. Prerevni smo, da bi te mogli vzdržavati, kakor je prav in kakor se spodobi. Glej, če bi šel, bi stanoval v vlažnem stanovanju, lačen bi bil, obleke bi ne imel in zbolel bi in bi umrl... Umrl bi, Franci, in mogoče se ne bi vrnil nikoli več domov. Ne misli, Franci, in nikoli ne sanjaj ... Življenje umorijo take sanje, strašne so in grozne ...«
Govoril je poltiho, zamišljeno.
 
» Vendar bi rekel še enkrat ...« Mati je mislila, da bi nemara pomagalo; pozabil bi vse in bi ostal.
 
»Saj lahko ... ali ...«
Še se je čul učiteljev glas, same lepe besede o bodočnosti, sama moč, sam pogum, nikjer strahu, nikjer noči, samo solnce vsepovsod ...
 
Odšel je bil učitelj mimo hiše naprej po vasi doli in Franci je sedel zopet za mizo. Ali ni se mu ljubilo citatičitati, zaprl je knjigo in je odšel vun. Vun je šel, po vasi doli in daleč tja do ovinka. In ustavil se je tam in ozrl se je po cesti naprej: ravno se je vila dalje, dokler so nesle oči, glej, odprle so se nove daljave, lepe modre so se odprle očem, nasmejale so se, povabile so ...
 
Na pot, Franci, in nikoli ne pomisli!... Nikoli ne obupuj in naj pride glad in žalost in trpljenje in zima in led ... glej, vse mine kakor spomladanski čas; utihnejo ptice, odcvetó vijolice in posušé se zvončki ... Vse mine, Franci, in žalost in bridkost, in pride veliko in lepo veselje ...
Franci je bil že vstal, že se je bil umil in opravil in poklical je starše. Pred hišo je hodil gorindol, oziral se je v daljavo, po cesti so hitele oči in zelo veliko je bilo njegovo veselje na tisti dan.
 
»Zdaj pa pojdem lepo na pot, daleč med široki svet pojdem in potem še dalje in večno naprej bi šel ... In kadar se vrnem, tedaj bom velik in ponosen, upognile se bodo glave pred mano — sklonili se bodo tilniki ...«
 
— Na pot, Franci, ti, ki imaš silno moč in silen pogum! ... Mirno naprej mimo roparjev in tolovajev, mirno po brveh črez prepade, mirno po cesti naprej sredi polnočnih strahov ... Boječi so roparji in tolovaji, samo za plašne ljudi so prepadi in prazen je strah! ...
1.476

urejanj