Franc Koritnik in njegova družina: Razlika med redakcijama

Sneg je bil zapal čez praznike, mnogo se ga je bilo našlo, ležal je po vseh hribih naokoli in pota so bila težavna in slaba. Nič več niso letale ptice po poljih, samo po cesti so še hodile sive vrane, čopasti škrjančki so tekali in se tuintam oglašali.
 
Franci je šel proti mestu zamišljenega obraza in pobitih misli. Žalostna mu je bila pot v tuji kraj in nazaj med tujce. Kje je še čas, ko si ustanovi domačijo daleč daleč od domače vasi, kje so tisti dnevi, ko ga bo veselila pot iz domače vasi? ...
 
Globoko se je potopil v svoje misli, ali ojunačil se je naposled; čutil je, da ni nedosežna vsa daljna bodočnost; minila bodo leta, kakor bi minila drugače, in njegovi bodo cilji in z njimi pol nebes...
Vprašal je prvega, ki je šel mimo postelje, in njegov glas je bil slab in tih.
 
» Bolan si, pa so te prinesli ...«
 
Franci se je domislil, da mu je bila nekoč glava silno težka in da se je telo treslo od velike zime. Na tisti večer se je domislil in potem si je predstavljal, da so ga prinesli v bolnico.
Franci je odprl okno in je sedel k mizi. Papir je vzel in je pisal, da je bil bolan, v bolnici da je bil, pa da je sedaj zdrav ... Potem je pisal o gospodinji, natančno je vse popisal, potožil je in lepo je prosil ...
 
In zopet se je napravil drugi dan v šolo, še slab in bled, in tako se je vrnilo staro življenje. Ali čudno je bilo, da se je to življenje vedno slabšalo; to ni bilo več popolnoma staro življenje, to je bilo malo žalostnejše, malo bridkejše ... Glej, grenkoba je b labila postala nekaj popolnoma navadnega in več je je bilo od dne do dne. Tako so se polnili kelihi bridkosti, drug za drugim so se polnili in več in več jih je bilo.
 
Sredi takih premišljevanja polnih in tihotekočih dni je sprejel Franci očetovo pismo in globoko ga je potrlo.
Franci je šel proti stanovanju sključen in bledega obraza, samo še v očeh je gorelo, skrit plamen je plamtel ...
 
V stanova nju je že gorela luč, že so ležale temne sence po tleh in neprijeten, vlažen duh je plaval po sobi. Franci je odprl okno in se je naslonil in gledal v doHnodolino. Narastla je bila spodaj velika reka in šumela je in penila se je in drvila naprej. Včasih je zašumelo v grmovju pod oknom, sova je zasovikala, netopir je letel mimo ...
 
Ti, ki imaš pogum in imaš moč ...
»No, ali si dobil denar?«
 
»Nisem dobil...«
 
Franci je sklonil glavo in se je ustavil. Bal se je sirovih besed in je spregovoril naglo in boječe:
Še se mu je zdelo, da ga zakliče včasih mogočen glas, spreletelo ga je po telesu, ali sklonil je tilnik in nagnil je glavo.
 
Kadar ni nikogar, da bi bil velik in močan in dober, da bi stegnil roko, ko bi človek zaprosil pomoči ... Lepo bi zaprosil in glej, stegnila bi se roka, oprijeli bi prsti, dvignili bi, in storil bi se lep dan. Prijazna luč bi posijala od vseh strani, razjasnil bi se obraz in razširile bi se prsi.«…..
 
Ali nikogar ni bilo. Samo nedosežne daljave, samo mrak in noč, samo še kratka pot nazaj proti domu... In ta pot je bila pusta in prazna, tako brezpomembna in polna poniževanja.
Kako bi človek rad storil veliko in pametno, kako bi se dvignil rad visoko iz svojega naroda, glej, in zavežejo se roke, zavežejo se oči, in nastane velika in žalostna tema. Tako se končajo lepe misli, težko umira v prsih in v srcu, in žalost se razlije po duši...
 
Večer je bil lep in tih; zvezde so gorele, sapa je dahnila tuintam, zašumelo je, glas se je začul... Sence so se stegnile včasih preko ceste, velike in dolge, zamajale so se doli in gori in zopet so obmirovale. SeŠe je zasovikala semtertje sova, mimo je letel netopir, samo pesem se ni čula nobena več. Molčale so daljave, mirne in resne so gledale v obraz, niso se nasmejale in niso vabile...
 
Franci je oprtil kovčeg na hrbet in je nadaljeval svojo pot.
Obmolčal je, in Franci je stopil naprej, odprl je vrata in stopil v sobo. »Dober večer, mama!« ... Mati je bila že v postelji in dvignila je glavo in sedla.
 
» Franci... prav je, da si prišel... Kaj boš tam, mali revček...« Veselo in zadovoljno je izpregovorila, in Franci je odložil kovčeg in sedel.
 
»Kako pa je bilo?«... Tudi oče je sedel in je vprašal. »Plačati nisem mogel, in gospodinja je rekla, da ne more več ... Rekla je, da naj grem sedaj...«
1.476

urejanj