Franc Koritnik in njegova družina: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
| avtor= Milan Pugelj
| opombe= Trenutno ureja [[Madi|Maja Dichlberger]]
| obdelano=34
| licenca=dLib
| spisano= DiS, 1906, pod psevdonimom Roman Romanov
Tako je postal Franci vesel, da je šel po holmu doli in naprej čez dolino pod tisti gaber, kjer je sedela Tončka.
 
»Bog daj, modre oči, Bog daj, Tončka!« ...
 
Veselo je bil razpoložen in vesele poteze so bile po njegovem obrazu. Sedel je k njej doli v travo in odtrgal veliko kresnico, ki je cvetela tik njega. Zataknil jo je v Tončkine lase in hipoma se domislil in je vstal.
 
»Čakaj, Tončka, tako lepo te bom napravil, kakor sem videl v mestu ... Čakaj, Tončka!« ...
 
Vstal je in ji je razplel kiti in je razpustil njene težke plave lase po hrbtu in po ramah in je natrgal kresnic in drugih rož in jih zataknil po laseh. Potem je stopil korak pred njo in jo je opazoval z živimi očmi. Tako bled in tako silno droben je bil njen obraz, polno milobe je bilo v njem in modre oči so bile tako globoke in brezdanje ... »Vidiš Tončka, to se ne prispodobi na paši!« ...
 
Zasmejal se je zopet veselo in je hipoma pobral cvetove iz njenih las in jih vrgel v travo. In Tončki se je zdelo, da je šlo mimo nje nekaj zelo lepega, ki ne bo prišlo k njej nikoli ...
Franci ni ničesar rekel in oba sta delala mirno naprej.
 
»Vroče je!« ...
 
Oče je izpregovoril z močnim glasom in se je oprl na motiko.
Že se je kadila na mizi velika skleda krompirja. Lončena je bila in belo opisana, in Franci se je domislil na strica. Opoldne stoji na mizi bela skleda, beli krožniki okoli nje in lepe in svetle žlice od kovine. Mislil je tiho in je zajel z leseno žlico samo tuintam.
 
»Jej, Franci, jej! — Pa zakaj ne bi jedel?« ...
 
Mati ga je silila in porinila z žlico na njegovo stran bolj zabeljene kose.
Tudi sova je priletela v bližino, sedla je na sleme samotnega kozolca in je na glas in plašno zasovikala. Zazvenelo je mrzlo in preplašeno in strah je bilo. Potem je sova odletela proti hosti gor in zopet je bilo mirno in tiho.
 
Franci je bil že na pol pota in tedaj je slišal pred sabo glasno petje in se je domislil na vaške fante. Bal se jih je in je stopil na stran in se skril v obcestno grmovje. In pesem je prihajala bliže in bliže, že se je čula vsaka beseda, že se je natačno vse razumelo in sence so se pokazale po cesti; fantje so prišli in so odšli pojoč naprej ...
 
Gubila se je zopet pesem v daljavi, tiše in tiše se je čulo, in Franci je stopil izza grmovja in nadaljeval svojo pot.
Odrinil je vrata sredi vrtne ograje in je stopil na vrt. Takoj je opazil strica, ki je sedel pri kamniti mizi, dolgo pipo v ustih in nazaj naslonjen.
 
»Dober večer, stric!« ...
 
Stric se je sklonil naprej in se je globoko začudil. Še enkrat je natačno pogledal in dalje naprej se je sklonil.
 
»Kaj si res« ...
 
»Jaz sem — Franci — jaz« …
»Pa kaj«…
 
»Prosim lepo, o stric, da se ne bi nad mano jezili« ...
 
Franci je pričel potihoma in je po prvih besedah nekoliko postal.
Zopet se je oglasil stric in začudenja poln je bil njegov obraz.
 
»Težko mi je biti pastir in žalostno mi je, kadar okopavam krompir ali koruzo« ...
 
Franci je zopet prestal in malo počakal. In?
Tako je mineval, čas in Franci in Tončka sta zbrala živino in jo gnala proti domu. Ko je prišel Franci domov, je našel mater popolnoma samo v veži pri ognjišču. Zamišljena je bila in ko ga je opazila, se mu je približala in stopila k njemu.
 
» Stric so bili tukaj...«
 
Franci je stal mirno prednjo in je molčal.
»Kaj si pa šel včeraj tako pozno ponoči k stricu?«...
 
» Pastir ne bi bil rad, mati, ne bi bil rad kmet, v šolo bi rad in v mesto...«
 
Potem je umolknil in tudi mati je molčala.
»Bog daj, stric!... Kaj ste prinesli, stric?« ...
 
»Jov, Mica!... Kaj si še živa, Mica?« ...
 
Mož je zastavil svoje navadno vprašanje in je odložil kovčeg na klop.
Jutri, oče, se pa lepo podamo na pot... Ob sedmih zjutraj s sosedovimi... Lepo se bomo peljali ...«
 
Vesel in razpoložen je bil Franci, in ko je umival na večer noge, se je veselil svoje gosposke bodočnosti ... Noge ne bodo več črne od prahu in blata, čiste in lepe bodo, vedno v čevljih, pozimi in poleti... Roke čiste in brez žuljev, samo za pero in za knjigo ...
 
Tako je sanjal in se je veselil svoje gosposke bodočnosti.
»Zdaj bom vedno tak, Tončka, vsak dan, dopoldne in popoldne...«
 
»Zbogom, Franci!« ...
 
Živina je bila že naprej, in Tončki se je mudilo. Stopila je naprej, in Franci je stopil za njo in jo je udaril z roko po hrbtu.
»Ta je zadnja!« ...
 
Izginil je za vogalom, in Tončka se je ozrla nazaj in se je ustavila. Nikjer ga ni bilo več, nikogar ni bilo na vsi cesti, nikogar v vsi daljavi ... Samo živina je zvonila v bližini, prazno in zamolklo so se oglašali zvonci in se oddaljevali ...
 
Razposajen je stopil Franci v hišo nazaj in tedaj sta bila pokoncu oče in mati. Oče je zavijal v popir sinova izpričevala, ogledal je vsakega še enkrat in jih lepo zravnal in zavil v čist popir.
Prišli so do voza, sedli so gori, samo mati in Franci sta bila še spodaj.
 
»Zbogom, Franci!« ...
 
Mati se je sklonila in ga je poljubila na čelo.
 
»Priden bodi, Franci!« ...
 
Med jokom je izpregovorila, a Franci ni mogel. Tiščalo ga je v grlu, da ni mogla nobena beseda na dan.
No, in tako sta bila vse odpravila. Mrak se je že delal, ko sta se poslavljala; nategnile so se vajeti, zamahnil je bič, in voz je oddrdral po cesti naprej, in Franci je stal in je gledal za njim. Naposled se je izgubil v daljavi, več se ni čul ropot, in Franci se je napotil v stanovanje.
 
Tiho je bilo v sobici, in prišel je vanjo in je sedel na stol. In tedaj je čutil veliko praznino okoli sebe in v sebi. Čisto prazno je bilo v njegovem srcu, samotno in zapuščeno in nikjer več veselja. Domislil se je na dom in pred oči mu je stopila mati. Pred ognjiščem stoji in kuha večerjo, že je gotova, in v sobi na mizi stoji velika in svetla lončena skleda, lepo belo opisana, in lesene žlice okoli nje ... Franci se je spominjal vsega z mehkim srcem in si je zaželel, da bi zabrenčale vsaj muhe po sobi, pod stropom zabrenčale, da ne bi bilo tako silno tiho in samotno v tej izbi ...
 
Široko so se odprla vrata in v sobo je stopil velik študent.
»Dober je strah, komur ga je Bog dal!«
 
Nasmehnil se je Franci in je šel svojo zvesto pot. Glej, in že je prišel do prve klopi; pod samotnim kostanjem je stala, pomlad je bila okoli, in somrak je legal po zemlji. Sedel je, in lepo so mu zadišali kostanjevi cvetovi, včasih je zapihal veter, samo nalahko je zapihal, in cvetovi so se vsuli po njem doli in po klopi. In v tistem trenotku je zašumelo v grmovju. Tončka je prišla in se je ustavila pred njim. Po ramah in hrbtu so padali njeni razpuščeni lasje, cvetovi so bili zapleteni vanje, velike poljske kresnice so gledale iz njih ...
 
»Kdo te je tako napravil, Tončka? ... Tako si lepa!«
Prišel je do domače hiše in je stopil v vežo.
 
» Dober večer, mati!« ...
 
Glej, spoznala je mati zaželjenega, obrnila se je od ognjišča in mu je stopila vesela nasproti. Tudi oče je stopil iz sobe in tudi njegov obraz je objelo veselje.
»In lačen je!« ...
 
» Ali si lačen, Franci? ... Samo majhno potrpi! ...
 
»Nisem lačen, mati!« ...
»Ti, nisi bil ti včeraj med fanti, ki so peli mimo naše hiše?« ...
 
» Seveda sem bil ...«
 
» Poznala sem te po glasu ... No, vidiš, kako te poznam!«
 
»Tudi jaz te poznam popolnoma natančno; po stopinjah te poznam, po postavi te poznam, po licih, po srcu ... O, sploh natančno ...«
To je priznal včasih z veliko važnostjo, in če se ni takoj ugodilo njegovi želji, potem je pustil mačka in igrače in se je odpravil na pot. Sitnosti je delal visoki prag iz veže v sobo, ali naposled je premagal težave in je prijel za materino krilo.
 
» Lačen sem, mama ... hudo lačen ...«
 
In ob takih slučajih se je pogostokrat pripetilo, da se je razžalostil mladi obraz, raztegnile so se ustnice, solze so pritekle iz oči in Franci je naglas zajokal ...
Nasmehnil se ji je in je pobožal njeno roko:
 
» Pride tako ...«
 
Vzdihnil je in Tončka se je vzravnala in mu pogledala v oči.
Vstal je molče, pod kozolec je šel, prijel voziček za drog in je peljal proti njivi. Oče je šel za njim in tedaj se je začul votel in zategnjen glas.
 
» Ali si čul?«
 
Oče ga je vprašal in v tistem trenotku se je začul zopet isti votli in zategnjeni glas.
Oče je molčal nekaj časa in potem je izpregovoril poltiho in počasi:
 
» Ali res ne moreš drugače? ... Pa pojdi, če ni drugače ... Če ne boš mogel živeti, pa se vrni, in kadar bi čutil bolezen, da slabiš, če bi čutil ... pa pridi domov!«
 
Franci se je razveselil in odpravil se je v hišo in je poiskal tam star in majhen kovčeg.
Pozdravil ga je in mu je segel v roko.
 
» Ali si videl?... Žalostno je ... doma ...«
 
Postaral se je in oslabel je in skoro med jokom je govoril.
Stopil je pred njo in ji je pogledal v obraz.
 
» Pravijo, da si izgubljen ...«
 
Utihnila je in je dostavila potem zopet:
1.476

urejanj