Mladim literatom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 609:
F. S. Finžgar.
==VI.==
Ni sicer Bog ve kako velik naš krog, ali nekaj nas posebno
veseli: uredništvo te-le listnice šteje namreč nekaj
mladih prijateljev, ki so zares vztrajni, in čeprav niso bili
njih pesniški izdelki takoj sprejeti, vendar mladi poetje niso
postali malodušni, temuč nam zatrjujejo, da se hočejo še
dalje in še globlje učiti in izpopolnjevati. Čimdalje bolj se
tale zakotni urednik zaveda, kako težko je pravično oceniti
poslane poizkuse ali umotvore, in čita jih po večkrat
in ob raznih časih, da bi vsaj gotovo sodil, kakor pravi
Tacit: sine ira et studio! Toliko je pa gotovo, kjer najde
pristno čuvstvo in vsaj nekaj oblike, se že razveseli in gre
h glavnemu uredniku ter mu z veseljem pripoveduje o mladih
upih in nadah. Pristno čuvstvo! Saj veste, da pesnik, to je
tisti srečni (nesrečni?) človek, ki čuti, globoko čuti, kar čutijo
tisoči in tisoči drugih ljudi, in ki ume to tudi <em>povedati,
izraziti.</em> Vsak človek sicer čuti veselje ali žalost, sveto navdušenje
ali globok obup (in vkolikor vsak to občuti, vtoliko
je <em>vsak</em> človek pesnik — cf. Und als letzter Dichter zieht
der letzte Mensch hinaus — flnastasius Grün), toda povedati,
izraziti svojih čuvstev ne ume, ne more vsak, ampak le tisti,
komur je Bog dal ta dar. In po môči, sili čuvstev, ki jih
izraža, sodimo, cenimo in — spoznavamo pesnika.
Več nego je barv v mavrici, več nego je vetrov na
vetrovnici, je pa čuvstev v človeških srcih. Seveda niso vsa
dobra, ne vsa plemenita (n. pr. maščevalnost, zavist itd.),
vendar pravi pesnik umeje tudi taka čuvstva vpreči pred svoj
voz tako, da mu služijo in ga vodijo k višjim ciljem.
Danes bi vas, mladi prijatelji, rad opozoril na eno
čuvstvo, ki prešinja v naših časih nebroj tudi celo plemenitih
src, na čuvstvo, ki pa nanje morda ne mislite: to je
čuvstvo hrepenenja po veri, po Bogu. Premnogo jih je v naši
dobi, ki nočejo biti mrzli bogotajci, ampak si prizadevajo,
da bi izgubljeno vero mladosti zopet našli (Nemci pravijo:
Gottsucher). Kaj ne bi tudi kateri vas poizkusil dati duška
temu čuvstvu? ne bi poizkusil kazati pot, ki pelje kvišku
— k Bogu?
To hrepenenje sodobnikov po čistih verskih vzorih kaj
lepo izraža neka pesmica, ki sem jo prejel od nekdanje sotrudnice
Dom in Sveta s pristavkom: da so minila že dolga
leta, odkar več ne sodeluje pri listu in da se ji je življenje
med tem časom silno izpremenilo, a popolnoma da ni nikdar
zapustila svoje prve ljubezni in da jo zdaj z neko neodoljivo
silo zopet vleče nazaj k Dom in Svetu. Po vsej pravici bi
se morala pesem natisniti spredaj med drugim tekstom, a
jaz (proseč, da pesnica, ki je natihem lepo napredovala, zopet
postane sotrudnica!) sem jo postavil tu-sem, ker bi ob njej
izrekel rad eno misel mladim literatom.
<poem>V akademiji v Monakovem ...
Preliva solnčna luč se po dvoranah,
ki veje v njih tihota tajnostna;
gledalci šetajo, ko da so v cerkvi,
molče med umotvori sem in tja ...
In plaho stopam tudi jaz med njimi,
dočim od sten odsvita slik neb roj,
in čudim se zakladom, ki stoletja
so nagromadila jih pred menoj ...
Vso širni svet poslal je sem krasoto,
miloba vsa je našla semkaj pot;
prečudno zrem pa v množi tej enoto:
Madona triumfira vsepovsod! ...
:Spojilo se v harmonično celoto
:je hrepenenje časov vseh in dni,
:med čutnostjo prepeva in pohoto
:visoko pesem rajski čistosti ...
::::Mira.</poem>
Ko je pesnica ogledovala galerijo
slik, je torej videla, da skoraj vsak
slikar želi naslikati tudi Madono, Mater
Božjo, in hipoma se ji je rodila
lepa misel: sredi čutnosti in pohote
se pripoznava vzvišenost rajske čistosti!
Morda si je to hipno misel takrat
kam zabeležila ... Tudi tebi, mladi literat,
svetujem: imej pri sebi vedno,
kamorkoli greš, na izprehod, med
ljudi, v razstavo ..., kakšno beležnico,
ki si zapisuj vanjo misli, hčerke trenutka,
da jim o priliki daš lepo obliko.
Tako so delali mnogi možje (na primer
† A. Medved).
To sem tudi opazil doslej, da
marsikateri mladi poet zaide — v suho
prozo. Da si izobraziš čut za pesniški
jezik, premisli, kako bi isto misel povedal
prozaik in kako poet. Denimo
sèm n. pr. Prešernovo gazelo: Žalostna,
komu neznana ... V <em>prozi</em> bi
se to reklo morda tako-le: Noč in
dan vzdihujem, že ves bled, v svoji
tihi sobi o ljubezni do nje; skrbno
iščem pota, koder ona hodi, da bi ji
dokazal svojo ljubezen; a zaman!
Tako proza; in zdaj primerjaj, kako
se to glasi v poeziji Prešernovi! In
tako primerjaj še druge pesmi. To bo
jako dobra šola.
Priporočam ti tudi, da se poizkušaj
morda tudi v prevajanju kakšne
lepe pesmi iz tujih slovstev n. pr. iz poljščine, ruščine, italijanščine
itd., tudi nemščine (v zadnjem času je umrl pesnik
Martin Greif, ki ima zelo lepe stvari!). Kak lep prevod bi,
mislim, smeli tudi natisniti v tem kotičku. Morda o načinu
prevajanja še izpregovorim.
Odgovoriti moram danes še nekaterim prijaznim pošiljateljem.
G. x. v Gradcu. Že parkrat sem prečital Vaš: <em>Večer
ob Kulpi</em>. Naslov zelo prikupljiv, a v pesmici ni enotnosti:
enkrat vidimo pesnika v tujini, drugič doma ob Kulpi, samega,
zapuščenega, a vzroka nikjer ne najdemo, zakaj nas vodi
na take razdalje. Nekaj proze je še ostalo v kiticah, n. pr.
v drugi:
<poem>Oj tujina, kogar ti si
v svoje zvabila naročje,
v srcu svojem bode vedno
nosil rano.</poem>
Zadnji dve vrstici sta okorni in suhoparni. — Druga
pesmica: <em>Ob morju</em>, v dveh kiticah, izraža že vsakdanjo
misel: morje je kakor človeško srce — neizmerno. Igračica!
Morda še kaj pošljete? Olajšajte nam končno sodbo o sebi!
<em>G. Nedin Sterad.</em> Tudi Vaših pesmic je troje ali četvero
zašlo k nam. Radi bi bili priobčili n. pr. Vašo: V pomladni
noči — toda <em>pretrda</em> je Vaša poezija: primere s silo
nagrabljene, jezik spominja časih na Koseskega. Pričenjate:
<poem>Pomladna noč ...Vse mirno že počiva,
kot seme v njivi razorani spi.
Odložil težke je zemljan skrbi,
da, nade žejen, sanje sveže sniva.</poem>
Ako bi izpustili <em>spi</em> v drugi vrstici, bi bilo takoj lepše!
<em>Nade žejen</em> — je prisiljeno! Poizkušate se v sonetu, a ne
poznate njegovega bistva!
<poem>Nestrpno v tiho noč mi duša iče,
ne zmami v boli je pomladni hlid itd.<poem>
Kako je vse to trdo, neumljivo! Po moji sodbi — Vi
niste pesnik.
G. M. P. v Lj. Izpod Vašega peresa imam dva soneta
s skupnim naslovom: <em>Izpoved</em> in z vzklikom na koncu,
ki ga slišite od Krista: Pred vratarico (t. j. zaradi ženske!)
si zatajil mene! Jezik imate v oblasti in stihotvorstvo —
vidi se Vam, da Vam je oblika igrača, a baš to je Vaša
napaka, kajti vsebina ni dobro premišljena. V prvem sonetu
se mi zdi neverjetno, da bi ponoči hodilo pošteno
dekle sámo domov skoz gozd, in v drugem sonetu je tisti
»moralni maček« zoprno naslikan: vse polno mračnih slik,
a brez prave zveze — sivo nebo, shojena ravan, pa spet krvav svod neba, pa režeč pan, vse to Vam očita krivdo. Neužitno!
G. B. <em>Gorenjko</em> v N. M. Izročim takoj g. dr. Opeki. Vsem ostalim odgovorim prihodnjič.
D.
[[Kategorija: Jože Debevec]]
| |||