Mladim literatom: Razlika med redakcijama

| naslednji=

| naslov= Mladim literatom.

| spisano= Dom in svet, 1911, letnik 24, številka 1

}}

 

 

Koljcóv — gotovo poznate. Ali pa tudi veste, v kakšni

okolici so se razvijali ti trije geniji? Prva dva sta že v prvi

vse je znosil h knjigotržcu za knjige, v katerih so bile ruske

narodne pravljice, kakor: Bova Kraljevič, Jeruslan Lazarjevič

Koljcóva, V. Bjelinskij. Čitajoč narodne pravljice

pa je deček Koljcóv že začutil v sebi neki temen nagon, da

poezija loči od proze, ni umel in nikogar ni imel, ki bi mu

to pojasnil. A v srcu je klicalo, priganjalo, da naj zapoje tudi kaj

prijatelju tri večere zapored sanjalo nekaj čudnega; povedal

je sanje Koljcóvu, ki ga je dogodek pretresel in odločil

poezije, o sreči in nesreči, uspehih in neuspehih poetov.

 

__________

<references/>

 

 

Mnogo uspeha pričakuje „Dom in Svetovo“ uredništvo

ki so zli svetovalci v njih bili zagrnjeni; a zdaj glej, kakšno

lepo primero rabi, da misel pove v čutni, nam vidni obliki,

zli svetovalci, ki so grešili s svojimi zlimi jeziki, so ograjeni

tam v ognjene jezike — že ta slika je visokopesniška,

 

Take slike rodi iz sebe le živahna, od Boga dana fantazija.

 

Ali jo čutiš v sebi tudi ti ?

 

 

 

Po najpotrebnejšem uvodu (I. in II.) pridite sedaj na reto

pesnitve.

 

Čitali smo jih z jako mešanimi čuvstvi, čitali celo večkrat,

da bi izrekli o njih pravično sodbo. V eni opevate naravo,

se Vam samim, kakor pišete, zdi najboljša

 

 

Plamena v srcu ne pozná,

 

Z erotičnimi pesmimi me torej niste pridobili; pač pa

 

V zimi. Zdi se mi, da tli v njih sveta iskra, a še globoko

in ciljih!“ Dobro! Postanite naš sotrudnik!

 

čuvstva, a poezije bore malo. Študirat greste na univerzo

in treba se ločiti od domače vasi, od zelenega hriba nad

kakor drobne ptičice! </poem>

 

čudim se pa, da niti slovenske slovnice ne znate — n. pr.:

 

slovensko poznati je slovnico?!

 

 

da bi Te eno uro supliral. Prav rad! Ker pa je že stara

navada v šolah, da tisti, kdor suplira, ne sega v stroko zadržanega

prozaik — kdo bi se menil! Zato je čisto naravno, da ga

kar ni najti v literarni šoli, ki bi se trudil, da bi oral ledino

Da bi tak nosil dolge lase! Ne sme jih! Kam pridemo?!

 

iste faze v kratkem, kakor so jih preživljali narodi v stoletjih.

Vsak narod pa je bil v mladostni dobi pesnik, poezija

bila dovolj — še struna jo je morala spremljati. Zato so

narodne pesmi najstarejše slovstvo vsakega ljudstva — in

Oba namreč imata isto nalogo, da dogodke in pojave

— psihične in fizične — ki srečavajo in tvorijo človeško

bralcu ali poslušalcu vzbujati in roditi estetične užitke.

Kakor hitro torej ti branje prozaičnega opisa ne vzbudi estetičnega

Odgovarjam in pravim: Vse! Le zgrabi življenje, kjer

— in koderkoli — povsod je interesantno — samo opiši

življenjski dogodljaj, vsak vozel in vsako razvozlanje — vse

pa nosi v sebi idejo — polno, filozofično resnico. To zadnje

široke — pa niso zato še pesniki. Treba je k ideji obleke

— oblike — besede. Potemtakem pride drugo važno vprašanje:

 

Na to bi morda najbolje odgovoril tako-le: Kakor je komu

 

Seveda je tudi tu šola potrebna. Drugače ne bi bil

besedah: ήδη καί πάδη καί πράξεις slikanje duševnega razpoloženja,

strasti, dejanj — ali notranje in zunanje življenje,

to naj diha iz pisane, poetiške besede. Če pa hočeš

ne kakor fotografični aparat — ampak kakor duša, ki išče

vzrokov in zvez, ki sama iz sebe diha v okolico žarke luči

in jo razsvetljuje, kateri duši je vsak pojav resničnosti krog

nje element, katerega porabi za svoje poslopje poezije, ki

najbolj sam z vso dušo — in boš videl, uživali bodo tudi

tisti, ki bodo brali. Iz tega opazovanja in uživanja se ti bo

moreš, kakor Tvoj individuum — Tvoja osebnost narekava — če Ti sploh narekava.

 

To bodi kratek osnutek — za prozo:

 

 

 

== V. ==

upih in nadah. Pristno čuvstvo! Saj veste, da pesnik, to je

tisti srečni (nesrečni?) človek, ki čuti, globoko čuti, kar čutijo

ali globok obup (in vkolikor vsak to občuti, vtoliko

der letzte Mensch hinaus — flnastasius Grün), toda povedati,

izraziti svojih čuvstev ne ume, ne more vsak, ampak le tisti,

izrekel rad eno misel mladim literatom.

 

 

<poem>Preliva solnčna luč se po dvoranah,

ki veje v njih tihota tajnostna;

gledalci šetajo, ko da so v cerkvi,

In plaho stopam tudi jaz med njimi,

dočim od sten odsvita slik neb roj,

in čudim se zakladom, ki stoletja

Vso širni svet poslal je sem krasoto,

miloba vsa je našla semkaj pot;

prečudno zrem pa v množi tej enoto:

 

Ko je pesnica ogledovala galerijo

da jim o priliki daš lepo obliko.

Tako so delali mnogi možje (na primer

 

To sem tudi opazil doslej, da

prozaik in kako poet. Denimo

sèm n. pr. Prešernovo gazelo: Žalostna,

se to reklo morda tako-le: Noč in

dan vzdihujem, že ves bled, v svoji

Odgovoriti moram danes še nekaterim prijaznim pošiljateljem.

 

enkrat vidimo pesnika v tujini, drugič doma ob Kulpi, samega,

zapuščenega, a vzroka nikjer ne najdemo, zakaj nas vodi

 

Zadnji dve vrstici sta okorni in suhoparni. — Druga

misel: morje je kakor človeško srce — neizmerno. Igračica!

Morda še kaj pošljete? Olajšajte nam končno sodbo o sebi!

 

zašlo k nam. Radi bi bili priobčili n. pr. Vašo: V pomladni

nagrabljene, jezik spominja časih na Koseskega. Pričenjate:

 

da, nade žejen, sanje sveže sniva.</poem>

 

poznate njegovega bistva!

 

<poem>Nestrpno v tiho noč mi duša iče,

 

 

G. M. P. v Lj. Izpod Vašega peresa imam dva soneta

ki ga slišite od Krista: Pred vratarico (t. j. zaradi ženske!)

si zatajil mene! Jezik imate v oblasti in stihotvorstvo —

a brez prave zveze — sivo nebo, shojena ravan, pa spet krvav svod neba, pa režeč pan, vse to Vam očita krivdo. Neužitno!

 

 

 

[[Kategorija: Jože Debevec]]

[[Kategorija: 20. stoletje]]