Žrtva ljubosumnosti: Razlika med redakcijama

Nikdo bi ne bil pri njenem pogledu spoznal, da je Vida le bolj ubožnih starišev hči in priprosto, kmetsko dekle. A vse to svoje obnašanje imela je Vida po tem, ker je v svojej mladosti mnogo občevala z otroki grajščaka Pontonija.

 

 

Vida je bila prav živahno dekletce. Nje ni nikdar manjkalo v omenjenem društvu. Včasih jo bivala i po céle dni v Pontonijevej grajščini. Tam je imela vsega dovolj kakor lastni grajščakovi otroci. Mladina je igrala po svoje med sebój in se dobro imela.

Zdaj pa svetla boš kraljica!"''

 

 

Naravno je bilo tedaj, da je mlada Vida Pontonijevega Vekoslava više cenila nego sosednega Branka ter se le prvemu dobrikala in prilizovala. A tudi otrok ima čut ljubezni v sebi; tudi otroka boli preziranje. Banko je imel rad svojo mlado tovarŠico. A spoznavši, da ona rajši z grajščakovim sinom igra nego z njim, kmetskim otrokom, jel je sovražiti vojega tekmeca. Čestokrat je to mladega dečka tako užalilo, da je popustivši igro in družbo, šel od Pontonijevih sam domú. A na poti se je vlegal v travo ter jokal, sam ne vedé zakaj. Če ga je pa mati povprašala, od kod ima tako objokane oči, tedaj pa je molčal fantek, a nató se skrivši še hujše razjokal.

 

Prestrašeni vzdignejo potém mladenči ubogega grajščaka ter ga zanesó v Mohoričevo hišo. In tú mu je polagala Vida obveze, v močno staro vino namočene na čelo in sence, Branko in drugi pa so mu drgali otrpneni život, da ga obudijo k življenju. In k sreči, Vekoslav se rés proti jutru zavé, in potém ga pelje Vidin oče na pol pobitega in obnemoglega domú k njegovemu že staremu roditelju, grajščaku Pontoniju. A Branko je drugi dan zastonj iskal in klical povsod svojega priljubljenega mu psa. Nikjer ga ni mogel zaslediti. Stoprav črez nekaj dnij so ga našli v klanci za grmovjem blizu Mohoričevega hleva, a bil je — otrovljen!

 

== II. ==